Najbolj nenavaden lov na Stanleyjev pokal: najprej tritedensko potovanje, nato polom

Hokejisti Dawson City Nuggets so leta 1904 izzvali aktualne prvak iz Ottawe in poskrbeli za enega od najbolj bizarnih bojev za Stanleyjev pokal. Foto: commons.wikimedia.org

Že na prelomu iz 20. stoletja so se v zibelki hokeja, Kanadi, odvijali srditi boji za sveti gral, danes znan kot Stanleyjev pokal. Tekmovanje seveda ni bilo takšno, kot smo ga vajeni v zadnjih časih, ko se kopica klubov meri najprej v skupinskem delu, nato pa sledijo boji na izločanje. Med letoma 1893 in 1914 so namreč moštva lahko izzvala aktualnega prvaka in se z njim udarila za Stanleyja.

Izziv iz Jukona

Weldy Young je bil eden glavnih pobudnikov izziva in najboljši hokejist ekipe iz Jukona, a na koncu ni odpotoval na odisejado. Foto: commons.wikimedia.org

Za takšen izziv se je presenetljivo odločilo tudi amatersko moštvo iz Jukona, ki je že leta 1900 na posebno komisijo naslovilo prošnjo, da izzove takratne lastnike prestižne hokejske lovorike. Iz komisije so izzivalcem Dawson City Nuggets odgovorili, a se ti vse do septembra 1904 niso oglasili. Takrat so, kot kaže, le zbrali dovolj poguma in poslali drugo prošnjo, v kateri so izzvali najboljšo ekipo tistega časa Silver Seven (Srebrnih Sedem) iz Ottawe.

Odgovorni so kolektivu iz Jukona, ki je imel v svoji vrsti dva nekdanja elitna hokejista, Weldyja Younga (nekoč je igral za Ottawo) in D. R. McLennana, hokejsko palico je dobro vihtel tudi Lorne Hanna, preostali pa so večinoma prihajali iz "klubov" Dawson Cityja, prižgali zeleno luč.

Mnogi so se ob tem spraševali, kako je mogoče, da lahko ekipa brez kakršnegakoli vidnejšega uspeha izzove prvake. K blagoslovu naj bi pripomoglo dobro poznanstvo Younga in nekoga iz komisije. Še večjo težo pa naj bi imela ustrezna politična poznanstva Josepha Boyla. Podjetnik je obogatel v času zlate mrzlice, sestavil ekipo Dawson City Nuggets in jo podpiral.

Na pot brez glavnega zvezdnika

Pravila so velevala, da Stanleyjev pokal pripade tistemu, ki prvi zmaga dvakrat, tekme pa se odigrajo na terenu aktualnega prvaka. Prvi spopad so v koledarje zapisali za 13. januar 1905. Hokejisti iz Dawson Cityja so se na več tisoč kilometrov dolgo pot iz najzahodnejšega zveznega teritorija Kanade Jukona v Ottawo odpravili skoraj mesec dni prej, 18. decembra 1904.

Na njihovo žalost je bil termin tekem skrajno neugoden za glavnega zvezdnika Younga, ki naj bi prišel za ekipo, a je zaradi službenih obveznosti zveznih volitev na koncu moral odpovedati sodelovanje.

Prav nič ni bilo tako, kot bi moralo biti

Nekaj članov izzivalcev se je do prve postojanke odisejade, do mesta Whitehorse, odpravilo s sanmi, drugi pa kar s kolesi.

Zima je bila iz dneva v dan manj mila, sneg se je stopil, s sanmi ni bilo več mogoče potovati, tako da so nekateri morali nadaljevati peš, prenočevali pa naj bi kar v policijskih "postojankah" ob cestah.

Ko so le prispeli do Whitehorsa, je sledil nov šok. Vremenske razmere so se poslabšale, vlaki niso vozili več dni, zamudili so parnik do naslednjega vmesnega cilja Skagway. Ledeni oklep je le popustil, popotniki na misiji Stanleyjev pokal so se lahko vkrcali na ladjo, na kateri se marsikdo ni izognil morski bolezni. Da je bila mera nevšečnosti polna, jim jo je v Vancouvru zagodla gosta megla, tako da so se morali s parnika izkrcati v Seattlu.

Tam so skočili na vlak do Vancouvra, pristaniško mesto zapustili 6. januarja in na želeni cilj v Ottawi 11. januarja prispeli z debelo zamudo.

Ottawa ni želela prestaviti tekme

Utrujeni od več kot tritedenske poti so prvake prosili, naj prestavijo prvo tekmo, a se ti niso strinjali. Tako so morali avstajderji iz Dawson Cityja brez prave regeneracije po več tisoč mučnih prepotovanih kilometrih čez dva dneva že na led.

Po polovici uvodne tekme v Dey`s Areni jim ni kazalo slabo. Prvaki so vodili s 3:1. V drugem delu, v katerem je kri zavrela med Dawsonovim Normanom Wattom in Ottawinim Artom Moorom, se je tehtnica obrnila na stran favoritov. Gostitelji so srečanje dobili z 9:2. Gostje se z rezultatom niso strinjali. Menili so, da so nekaj zadetkov prejeli iz prepovedanih položajev, a končni izid se kljub negodovanju ni spremenil.

Nespametno posmehovanje McGeeju

Watt se je po porazu celo bahal, da prva zvezda Ottawe Frank McGee sploh ni tako dober, saj je zadel le enkrat. A 168 centimetrov visoki in na eno oko slepi McGee je imel za drugo tekmo prav posebne načrte. Rekordne.

Rekordna zmaga

Obračun številka dve je bil na sporedu tri dni pozneje. Če so možje iz Jukona želeli ohraniti upe na pokal, so morali nujno zmagati. A prav nič ni šlo po njihovih načrtih.

Ottawa jih je z ledu odpihnila s 23:2. S kar 14 zadetki je Dawson City Nuggets pomagal uničiti McGee, ki se mu je Watt po prvi tekmi posmehoval. Osem zaporednih golov je dosegel v pičlih devetih minutah.

The building where @Senators frank McGee scored 14 goals against the Dawson city nuggets in 1905, still a record! pic.twitter.com/npztJQ284I

— phil maclean (@phil_maclean) July 23, 2016

Kljub še danes rekordno visoki zmagi v bojih za Stanleyjev pokal je sedma sila pohvalila vratarja poražencev Alberta Forresta. "Če ne bi bil tako razpoložen, bi rezultat lahko bil podvojen," so zapisali.

Slabe novice iz Jukona

Gostitelji so še enkrat več obranil Stanleyjev pokal, ki je med proslavljanjem končal v ledu kanala Rideau Canal, iz katerega so ga "rešili" naslednji dan.

A to so bile sladke skrbi. Veliko večje so imeli nekateri posamezniki poražencev. McLennan in Watt sta dan po drugem porazu izvedela, da v službi nanju ne računajo več in da si bosta morala poiskati novo zaposlitev.

Leta 1997 so se spomnili na izziv za Stanleyjev pokal iz leta 1905. Ekipi Ottawe in Dawsona sta palice prekrižali v Corel Centru v Ottawi. Tudi tokrat so bili uspešnejši gostitelji, ki so slavili z 18:0.