Marko Bezjak: Ni nas strlo, moči je dovolj

Marko Bezjak, Sebastian Skube in Uroš Zorman tvorijo veliko trojico na srednjem zunanjem, kjer ima selektor Denič najmanj skrbi. Petindvajsetletni rokometaš je doslej odigral 19 tekem za slovensko izbrano vrsto. Na prvenstvu v Srbiji na štirih tekmah 28 minut. Poudarja, da je vsaka tekma izkušnja posebej in da se mora naučiti še veliko. Prepričan je, da je Sloveniji za dve, poudarja, najmanj dve, tekmi ostalo še veliko energije.

Kako ocenjujete nastope reprezentance na prvih štirih tekmah? Ocena je lahko pozitivna glede na prikazano igro. Dobro igramo, smo na pravi poti, škoda je le, da ni še kakšne točke več na našem računu. Upam, da bo na naslednjem prvenstvu že bolje, da bomo igrali tako kot v Srbiji, a imeli več točk. Da bomo zmagovali takšne tekme, ki smo jih letos izgubljali. Čakata nas še najmanj dve, kjer moramo pokazati svoj karakter. Da smo sposobni premagati vsakogar in vknjižiti štiri točke. Bomo videli, kaj nam to prinese.

Pohvale na račun slovenske reprezentance padajo z vseh strani, tako predvsem tujih strokovnjakov … Lepo je slišati od takšnih trenerjev, kot je francoski selektor Claude Onesta, pohvale, da smo ena najbolj perspektivnih ekip, ki bo krojila svetovni vrh naslednja leta. Mislim, da je to dobra spodbuda in motivacija za naše trdo delo naprej. Da tudi drugi vidijo, da smo dobra reprezentanca, ki ji manjkajo izkušnje, ki jih imajo naši najboljši igralci dovolj.

Iz vas pred tekmama z Madžari in Španci vije optimizem … Optimizem črpam iz tega, kar kažemo. Kako se vsem ekipam postavljamo po robu. Pomembno je, da se po prvih porazih nismo strli, pač pa se dvignili. Na odločilni tekmi z Islandijo smo pokazali pravo igro. Tudi po porazu s Francozi nam ne sme pasti morala. Treba je z optimizmom naprej. Morda potrebujemo le še malo sreče, s tem mogoče pridemo do polfinala.

Ste debitant na velikih tekmovanjih. Verjetno je zdaj jasno, da so velika tekmovanja povsem druga zgodba kot slovenska liga ali tekme kvalifikacij? Evropsko prvenstvo je nekaj povsem drugega kot na primer kvalifikacije, ko igraš šest tekem v pol leta. Kjer en poraz še ne pomeni nič, tukaj je lahko že ta odločilen. Na srečo je letos prvenstvo tako izenačeno, da poraz s Francijo še ne pomeni nič. Vse je še odprto. So pa to res povsem drugačne tekme, najvišja rokometna raven. Mi potrebujemo čas, da pridemo do njega.

Ste se v vseh teh tekmah in porazih čustveno izpraznili? Po tekmi je razočaranje veliko, padec morale je takrat prisoten. A po prespani noči se znamo pobrati, dvigniti. Vemo, da nismo izgubili kar proti nekomu, pač pa proti olimpijskim prvakom. Gremo naprej. Imamo dovolj moči, tako psihične kot fizične. Ni nas strlo.

Na mestu srednjega zunanjega ima Slovenija še najmanj težav. Se strinjate? Rotacije so najbolj mogoče. Glede sebe lahko rečem, da ne čutim utrujenosti. Tudi Seba in Uroš (Skube in Zorman, op. p.), slednji se veliko izčrpa, mislim, da imamo še dovolj energije za najmanj dve tekmi. Selektor je vse zarotiral, mi smo pripravljeni. Mislim, da smo v boljšem stanju kot Madžari in Španci.

Ste se na tem prvenstvu že veliko naučili? Predvsem od Uroša (Zormana, op. p.). Od njega se lahko res veliko naučiš. Vemo, kaj pomeni v svetovnem rokometu: lepo je biti del reprezentance, kjer lahko igraš z njim in se vsak dan znova kaj naučiš. Tudi od sostanovalca Sebata se lahko kaj naučim, skupaj razmišljava, se veliko pogovarjava. Oba sva še mlada, kar je dodaten motiv, da čim bolje na koncu zamenjava Uroša. Da ga, takrat, ko je treba, čim bolj spočijeva, zato da lahko on igra svojo igro, ko je to najbolj treba in da svoj maksimum.