Kaj preostane ljubljanskemu ljubitelju športa?

Pisalo se je leto 2008

Košarkarji Uniona Olimpije so bili zakoreninjeni v evroligi. Kljub slabšim rezultatom je zaradi evropskega statusa in spomina na vrhunske rezultate v širši regiji za obetavne košarkarje še vedno veljalo nepisano pravilo o tem, da se je iz zmajevega gnezda možno prebiti med najboljše evropske klube. Hokejski brat in sosed, torej HDD Olimpija, je prav takrat poskrbel za hokejsko evforijo v prestolnici in se zavihtel v finale lige EBEL, kjer je brez končnega naslova bržčas ostal le na račun nedopustne administrativne napake.

V Tivoliju so domače tekme elitne lige prvakov igrali tudi odbojkarji sicer blejskega kluba ACH Volley, ki se je nato tri leta pozneje tudi uradno preselil v Ljubljano. Z dolžnim spoštovanjem so v tistem obdobju v prestolnico prihajale tudi najboljše ženske rokometne ekipe, saj je Krim kot dvakratni evropski prvak užival velik ugled. Obetavna je bila tudi nogometna slika. NK Interblock je kot slovenski pokalni prvak lebdel na smelih načrtih poslovneža Joca Pečečnika, ki je obljubljal prenovo bežigrajskega štadiona in klub z evropskimi cilji ter kakovostno mladinsko šolo. Za nameček se je prvi ligi z velikimi koraki bližala tudi nova in starih grehov očiščena Olimpija, NK Bežigrad, ki je s pomočjo kopice nekdanjih reprezentantov vzklil na pogorišču nekdanjega najboljšega slovenskega kluba.

Piše se leto 2014

Za razliko od leta 2008, ki za zgoraj naštete kolektive še zdaleč ni pomenilo zenita, saj so svoje največje uspehe večinoma doživljali nekaj sezon pred tem, ima Ljubljana s Stožicami sodobno večnamensko dvorano, ki je med drugim gostila tudi evropsko prvenstvo v košarki, in nogometni štadion, na katerem funkcionarji ob obiskih tujih gostov nič več ne zardevajo. Infrastrukturna preobrazba pa vendarle ne zrcali klubskih slik. Te so v skorajda vseh primerih skrb vzbujajoče, saj je prav ob koncu sezone 2013/14 skupni imenovalec osrednjih ljubljanskih klubov – globoka kriza s primesmi pomanjkanja prave vizije.

Če so se mestni petičneži še pred leti selili iz tekme na tekmo ter v želji po kakovostnih predstavah kolobarili med klubi, pa je leta 2014 ena od največjih bolečin iskrenega ljubljanskega športnega navdušenca spoznanje, da mu prav nobena kupljena vstopnica ne zagotavlja vrhunske športne predstave v evropskih okvirih, nič kaj obetaven pa ni niti pogled v vsaj bližnjo prihodnost. Klubi so namreč postali žrtve gospodarske krize, neuspešne prilagoditve nastalim razmeram in tudi zgrešenim potezam v preteklosti, ko je bilo nesorazmerje med prihodki in odhodki skorajda pravilo.

Kdo bo igral v Evropi?

O stanju ljubljanskih klubov dovolj zgovorno priča dogajanje v preteklem tednu.

NK Olimpija: sobotni poraz z rezultatom 0:4 proti Rudarju je zgolj novo poglavje v zgodbi o razočaranjih za vse manjše število navijačev. Olimpija trenutno zaseda skromno sedmo mesto na prvoligaški lestvici, daleč od mest, ki vodijo v Evropo, in velikih 25 točk za "večnim" tekmecem Mariborom, ki je Ljubljančanom v zadnjih letih odčital nekaj poučnih lekcij. Ne le na nogometnem igrišču, temveč tudi v načinu vodenja kluba, strategije nakupov in prodaje igralcev, ustvarjanja tržne znamke ter gradnje mostu do občinstva.

Union Olimpija: dvajset let po zmagi v evropskem pokalu in 17 po nastopu na zaključnem turnirju evrolige se klub krčevito bori s tekmeci v državnem prvenstvu, v katerem zaseda tretje mesto. "Zmaji" državni prvaki niso bili že vse od leta 2009. Za nameček so se oddaljili od širšega vrha v ligi ABA, ostali brez evrolige in celo brez neposredne vstopnice za evropski pokal. In medtem ko je rezultat članske ekipe že vrsto let ujetnik nestabilnega sanacijskega programa, je klub v očeh mladih igralcev in menedžerjev že dodobra izgubil status odskočne deske.

Telemach Olimpija: dovolj pove podatek, da je morala predsednica kluba javno odgovarjati na vprašanja, ali vodstvo edino rešilno bilko vidi v selitvi članske ekipe v Zagreb. Kot kaže, v grbu šahovnice še ne bo, vseeno pa je v Tivoliju vprašanj občutno več kot odgovorov. Za razliko od košarkarjev in nogometašev so hokejisti v zeleno-belih dresih sicer prvi v državi, a obenem tudi edini klub, ki je deloval na profesionalnih temeljih. Bolj obrobno vlogo so "zmaji" igrali v razširjenem avstrijskem prvenstvu, zato se je dodobra razredčilo tudi število gledalcev.

ACH Volley: odbojkarski priseljenec je po uvodnem finalnem spodrsljaju sicer ubranil naslov državnega prvaka, a z zadnjo tekmo so se kot plaz sprožila ugibanja o prihodnosti kluba, ki zaradi nastalih dolgov in negotove vloge glavnega pokrovitelja ne izključujejo niti črnega scenarija. V vrnitvi v leta, ko je klub igral na zaključnem turnirju četverice lige prvakov, ne verjamejo niti največji optimisti.

Krim: desetletje po tem, ko je v Ljubljani klavrno propadel evropsko konkurenčen moški rokometni kolektiv, se slabo piše tudi najboljšemu ženskemu klubu v zgodovini slovenskega rokometa, ki že lep čas ne slovi več po plačni disciplini. Krim je na velikonočni petek izstopil iz regionalne lige, na zadnji uradni tekmi pa so pod taktirko "nadomestne" trenerke večinoma igrale le mladinke. Zaradi finančnih težav namreč članice bojkotirajo treninge prvega trenerja Toneta Tislja. Novo vodstvo kluba medtem išče pot iz krize, ki bi klub ohranil pri evropskem življenju.