Lojze Grčman

Petek,
6. 11. 2015,
21.03

Osveženo pred

10 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sobotni intervju Sobotni intervju intervju Matej Avanzo Košarkarska zveza Slovenije košarka rokomet marketing

Petek, 6. 11. 2015, 21.03

10 mesecev, 3 tedne

''Junak je vsak, ki pride v reprezentanco zdaj, ko večina gleda le na lastno zadnjico''

Lojze Grčman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
"To je bila ekipa norcev v pozitivnem smislu, ki smo verjeli v to zgodbo," se EuroBasketa 2013 spominja Matej Avanzo, še pred tedni direktor slovenskih košarkarjev, zdaj pa rokometašev Gorenja.

Matej Avanzo je človek akcije. V devetih letih dela na Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) je njeno organizacijo pomagal dvigniti na bistveno višjo raven. Bil je eden organizacijskih očetov EuroBasketa 2013. Na rezultate njegovega dela ni treba čakati dolgo. Tudi v velenjskem rokometnem klubu, kamor se je preselil pred nekaj tedni, niso. S svojim občutkom za komuniciranje in (športni) marketing je skupaj z ekipo na tribune kmalu privabil bistveno več gledalcev in izpeljal vrsto drugih akcij, številne pa so še v načrtu. Pri 33 letih ima direktorsko vlogo že v drugi pomembni športni inštituciji na Slovenskem. Pravi, da slovenski šport presega samega sebe. Prepričan je, da je z domiselnimi akcijami, tudi brez velikega proračuna, vsekakor mogoče privabiti sponzorje.

Vemo, da z veseljem vržete oranžno žogo tudi za rekreacijo. Ste iz košarke v rokomet prestopili tudi v tem smislu? Mislim, da se rokometa tako ali tako za rekreacijo ne igra veliko, vsaj ne da bi vedel. Poznam eno skupino. Še vedno dvakrat na teden igramo košarko s prijatelji v Ljubljani. Pravzaprav mi zdaj še toliko bolj ustreza, ker me vsi ne sprašujejo toliko o košarki. Med evropskim prvenstvom sem moral prav postaviti pravila, da me vsaj tam niso spraševali o službenih temah. Zdaj jih niti ne zanima, doživljam bolj kakšne provokacije. Ravno pred kratkim so se fantje začeli ogrevati z rokometno žogo. (nasmešek) Ampak bolj za šalo.

V karieri ste zelo mladi postavljali mejnike. Pri 17 letih ste bili že član redakcije Dela, pozneje sodelavec Sportala, pri 27 ste bili direktor članske reprezentance, zdaj, pri 33, ste prvi operativec enega največjih slovenskih rokometnih klubov. Leta torej niso nujno pogoj, da neko delo na določenem odgovornem položaju opravljaš kakovostno. Če pogledam nazaj, sem izbral dosti ovinkastih ali pa stopničastih poti, nikoli pa nisem preskakoval stopnic, ampak nanje zgolj stopil. Mogoče kdaj nisem sprejel kakšne ponudbe, za katero sem presodil, da je prišla prehitro. Z Jeklinom sva se veliko pogovarjala, nekako sem čutil, da še nisem sposoben iti na najvišjo raven v nekem "pravem" poslu, kar si še želim v prihodnosti.

Kar zadeva druge reči, sem vedno odšel v nekem pravem trenutku. Iz novinarstva sem odšel, ko sem začutil, da to ni več zame, čeprav so me vsi gledali postrani. Šel sem na KZS, ki ni imela ne tiskovnega predstavnika ne marketinga, ničesar. Vedno sem imel okoli sebe ljudi, ki so verjeli v vizijo in koncept. Najprej je bilo tako na Delu, predvsem je bil takšen moj mentor Stane Trbovc, ki mi je dal osnovno znanje, ga nadgradil, pa tudi drugi kolegi, s katerimi smo še vedno prijatelji.

Potem sem se zasitil in leta 2006 presedlal na KZS, na začetku za smešen honorar. Mislim, da je bil petkrat manjši kot tedaj, ko sem delal v novinarstvu, zato nikomur ni bilo jasno, zakaj sem se odločil za to. Začutil sem, da je to priložnost. Generalni sekretar Iztok Rems je kmalu videl, da je vizija zelo obetavna, in me zelo hitro zaposlil. Takrat je veliko pomagal tudi nekdanji direktor reprezentance Tone Krump. Onadva sta v meni videla potencial.

Bi pa tukaj izpostavil še dva, brez katerih ne bi mogel razviti vsega, kar zadeva reprezentanco. To sta bila selektor Aleš Pipan in kapetan reprezentance Rašo Nesterovič. Dala sta mi oporo v reprezentanci. Vsem tistim, ki me niso poznali, sta povedala, da bom pošteno delal 24 ur na dan. Ko so tudi reprezentanti to videli na lastne oči, je bilo toliko lažje in sem se na KZS res lahko razvijal.

Imel sem nepopisan list papirja, ki sem ga lahko popisoval zelo kreativno in v tem užival. Po EP 2013 se je KZS spet vrnila v stare tirnice, mene pa to ni več zadovoljilo. Preprosto sem iskal nov izziv in deloma je ta zdaj prišel z Gorenjem, kjer je vsaj na področju, ki ga najbolj obvladam, torej pri medčloveških odnosih, marketingu, organizaciji, pa tudi na kakšnem drugem področju, list, ki se ga da dodatno popisati.

Hkrati je to športno dobro organizirana zgodba, z mojima predhodnikoma – predsednikom Urošem Maroltom in direktorjem Tomažem Juršičem – je bil narejen najtežji del prestrukturiranja, costkiling oz. nižanje stroškov. Zmanjšala sta proračun in tudi dolgove za nazaj. Vsakega projekta se je treba lotiti z izjemnim spoštovanjem do tega, kar je bilo narejeno pred teboj. Na tak način sem pristopil. Okolje je to prepoznalo in moram reči, da zdaj uživam v tem, kar delam, ter čutim podporo ožje in širše okolice.

Vrhunec vašega devetletnega dela na Košarkarski zvezi Slovenije je bil gotovo EuroBasket 2013. Katera so najdragocenejša spoznanja tega projekta? EuroBasket ni bila ena oseba. To je bila ekipa – v pozitivnem smislu – norcev, ki smo verjeli v to zgodbo. Zelo jasno je treba povedati, da je bil Iztok Rems tisti, ki je bil gonilna sila projekta. Upam si reči, da brez njega ne bi bilo EP. Predvsem zato, ker je tako močno verjel v to zgodbo, da je šel prek vseh ovir. Vsi preostali, ki smo bili zraven, smo nekajkrat obupavali, saj je bilo res težko. Zamenjale so se tri vlade, vrsta sogovornikov, bila so lobiranja, podtikanja … Zelo malo je bilo ljudi, ki so verjeli v projekt. Iztok je imel vizijo, včasih smo ga gledali malo čudno, a očitno je ta projekt potreboval takšnega človeka.

V ozadju je bil ustvarjalni del ekipe, kakšnih deset ljudi. Razdelili smo se po področjih. Jaz sem bil povezovalec, predvsem med KZS in podjetjem EP 2013. Skrbel sem za marketing skupaj s Tomažem Ambrožičem, za delovanje prvenstva skupaj z Alešem Križnarjem, za odnose z javnostmi je suvereno skrbel Anže Blažič. Jaz sem poskrbel za kakšne nove pristope ter ideje in ticketting (dejavnosti, povezane z vstopnicami, op. a.).

Ob tem delu sem dobil predvsem širino. Takšen projekt bo Slovenija težko še kdaj imela. Ogromno smo se naučili, dobili nove povezave in znanja. Mislim, da smo se vsi Slovenci naučili, da šport povezuje. V treh tednih EuroBasketa so slabe novice in težave kar naenkrat izginile. Videli smo, da je v Slovenijo mogoče pripeljati veliko turistov, tujcev in da Slovenija ima zmožnosti, da zadovolji njihove apetite na vseh področjih. Največ pa je vredno to, da so res vsi priznali, da je šlo za super dogodek. Ni bilo nobenih incidentov, vse je potekalo v pozitivnem duhu.

Po drugi strani je zdaj toliko težje, ker smo letvico postavili visoko. Slovenci smo v pozitivnem smislu razvajeni. Vemo, da je bil šport v Sloveniji na ravni, ki za naše razmere ni bila realna ali pa še vedno ni. Težko je, ko si enkrat v vseh športnih v ligi prvakov in ko si med najboljšimi reprezentancami v Evropi in na svetu … To v Sloveniji ni realno. V vseh športih presegamo same sebe. To ne more biti konstantno. Dvomilijonski narod ne more nenehno tekmovati z na primer stomilijonskimi. Lahko presenetimo, ampak … S tem se bomo morali sprijazniti in podpirati slovenski šport na vseh ravneh, tudi ko ni rezultatov.

Je bil aplavz polnih Stožic po zadnji tekmi in osvojenem petem mestu, čeprav je bila cilj kolajna, poplačilo za trud in še ena potrditev pravilnega dela? Že to, da je bila dvorana polna na tekmi za peto mesto, ki je bila ob 14.30, je bil velik kompliment. Hkrati pa smo ob zavedanju tega, kaj se lahko zgodi, že prej ceno vstopnic za tekmi za peto in sedmo mesto postavili zelo nizko. Seveda bi raje videl, da bi nam uspelo v polfinalu, a to je šport.

Presenečen sem bil nad sprejemi – pred dvorano, nato na Kongresnem trgu. Ljudje so v velikih množicah podprli ekipo in vse, kar je bilo narejeno okrog nje. A še večje presenečenje zame je bilo letos, ko smo se vrnili z evropskega prvenstva v Franciji. Na letališču je kakšnih 300, 400 ljudi čakalo na polete. Ko smo vstopili v prostor, so ti ljudje vstali in začeli spontano ploskati, čeprav smo izgubili v osmini finala. Nisem mogel verjeti. To je tako neslovensko. To pravzaprav štejem za svoj največji dosežek – da nam je uspelo s košarkarsko reprezentanco prepričati ljudi, da šteje zgodba. Rezultat pride ali pa ne.

Največji izziv slovenskega športa je, da bi začel prodajati zgodbe, ne rezultatov. Da bi ljudje ne glede na vse podpirali svoj klub. Da vedno ponudiš vsebino, ki jo ljudje podpirajo, ne pa športnika ali kolektiva le takrat, ko je uspešen. To nas v slovenskem športu še čaka.

Del zgodbe je bil hasthatg (značka) #junaki, ki so ga spremljali različni odzivi. Gre za vprašanje, kaj junaka naredi junaka. Rezultat ali (tudi) kaj drugega? Se vam poteza zdi pravilna? Zelo smo se zavedali tega. Preden smo ga uvedli, smo se precej pogovarjali, a smo si rekli, da včasih moraš razburkati javnost, da te opazijo. Mislim, da je junak vsak, ki pride v reprezentanco zastonj zastopat državo v časih, ko nas večina gleda le na lastno zadnjico in uspeh. Šele pozneje naredimo nekaj za družbo.

Vsi ti fantje pa pridejo s tveganjem poškodb, tveganjem za telo, ki je nekakšna njihova pisarna. Pridejo in zastonj zastopajo državo. Tega je vse manj. V tem smislu so junaki. Junak je vsak, ki vrne državi, kar mu je dala v mlajših kategorijah. Slogan oziroma hashtag je bil vseskozi na meji, ampak ravno zaradi tega je bil uspešen. Če si ljudje nekaj zapomnijo, je bila promocija uspešna. Nikoli ne bomo vedeli, ali je bila odločitev zanj pravilna ali ne.

Tudi pri Lipku je bilo veliko ljudi skeptičnih. Bistveno je, da ljudje to sprejmejo. Lipka so sprejeli s pozitivnejšo konotacijo. Ko smo Lipka lansirali, so ga imenovali brokoli, cvetača … Pri teh stvareh je včasih bistveno, da se o njih govori. Vse te akcije so namenjene promociji košarke. Na ljudeh je, da se odločijo, ali jim je všeč ali ne. Konkurenca je velika, nikoli ni mogoče zadovoljiti vseh.

Je pomanjkanje produkcije igralcev znamenje za skrb? Nisem več v položaju, ko bi to lahko ocenjeval. Slovenski šport s svojo populacijo in infrastrukturo dela čudeže. Premalokrat povemo, da je pristop slovenskega šolskega športa ključen za uspehe. Mnoge države nam zavidajo uveljavljenost športne vzgoje v šolskih kurikulumih. Vsi vseskozi govorimo le, česa država ne naredi, a po mojih podatkih imamo eno najbolj povezanih zgodb med športom in športno vzgojo, predvsem v osnovni šoli.

V šoli je kar precej ur športne vzgoje, nov projekt zdravega življenjskega sloga bo prebivalstvo osnovno telesno opismenil. Iz tega jemljemo vsi športi. Res pa je, da če si visok, ni več nujno, da boš šel v košarko in odbojko. Visoke fante in dekleta iščejo vsi športi. Brez šolskega športa nikoli ne bi bili na zdajšnji ravni in ne bi imeli tako dobre selekcije. To nam daje konkurenčno prednost pred številnimi državami.

Kar zadeva delo v košarkarskih klubih, je mnogo boljše, kot je bilo v zadnjih letih. Ni pa takšno, kot je bilo pred 20 leti. A tedaj tudi ni bilo takšne konkurence. Prihodnost je svetla, imamo veliko talentov, a tudi veliko težav z visokimi igralci. Teh primanjkuje tudi v mlajših kategorijah. To bo največji izziv za prihodnost.

Pereča težava so odpovedi v reprezentanci. Veliko ste se pogovarjali z igralci, jih obiskovali, a so se vseeno zgodile. Bi z zdajšnjim pogledom storili kaj drugače? Mislim, da niti ena odpoved v vseh teh letih ni bila osebne narave. Nastop za reprezentanco za vsakega igralca ni logičen, kot je bilo na primer pred 20 leti ali prej. Govoril sem z igralci, ki bi šli na zbor reprezentance sto kilometrov peš, ne glede na vlogo. Ti časi so minili, s tem se moramo sprijazniti. Tudi cene igralcev so padle, kar pomeni, da si nekdo v eni sezoni ne more zagotoviti eksistence, če ni Goran Dragić. Če se bo nekdo z letno plačo 50 tisoč evrov v reprezentanci poškodoval, si ne bo mogel zagotoviti eksistence v treh sezonah. Igralci zelo različno razmišljajo. Nekateri so veliko denarja zapravili, drugi reprezentance niso videli na enak način kot preostali.

Nogomet je posel, ne le v klubih, ampak tudi v reprezentanci. V reprezentančni košarki pa ni prihodkov.

Marketing zajema velik del vašega življenja in zanimanja. Kaj bi odvrnili tistim, ki menijo, da je Slovenija premajhen trg, da bi se šli marketing in da so pokroviteljstva bolj ali manj sklenjena zaradi vezanih poslov, poznanstev in podobno? Vedno je bistveno lažje najti razlog, zakaj nečesa ne bi storil, kot pa obratno. Marketing sem spoznaval postopoma, s prakso. Po izobrazbi sem sicer socialni delavec. V Sloveniji je marketing mogoč, a na način, ki je primeren dvomilijonskemu trgu. To je priložnost, da Slovenci postanemo bolj ustvarjalni. Pogled na športni marketing se je v Sloveniji spremenil predvsem s prihodom Tomaža Ambrožiča na sceno. S svojo agencijo je dosegel preboj in ga s konferenco Sporto še nadaljuje. Tomaž je na slovenskih primerih tudi v regiji dokazal, da je športni marketing mogoč.

V športnih in drugih organizacijah vse več ljudi sledi temu modelu. Sponzorstva v smislu ''ti daj meni denar, jaz ti bom dal logotip'' so preteklost. Dela se prek zgodb. Pomembno je, kaj je športni kolektiv za sponzorja sposoben narediti, ne pa to, da bo imel sponzor na tekmi logotip in bo zmagoval.

Na KZS sem vsem sponzorjem dejal, da jim lahko obljubimo različne aktivnosti igralcev, inovativne poteze in preostalo, rezultata pa ne moremo obljubiti. Nikoli ni bilo bonusov za rezultat. To je stvar pristopa. Sem privrženec tega, da je treba prodati zgodbo, ne pa rezultata.

Ima ravno v tem pogledu slovenski šport velike rezerve? Slovenski šport ima rezerve predvsem v zavedanju, da ne gre računati le na sredstva občine in države, temveč je treba zavihati rokave in poskušati animirati lokalno skupnost. Tudi na primer v kraju s pet tisoč prebivalci je to mogoče. V košarki je v Nemčiji podoben primer Bamberg, v rokometu Gummersbach. Ti klubi imajo dvorane za pet, šest tisoč gledalcev, kamor najbolj priljubljeni šport v okolici pride gledat polovica prebivalcev tistega mesta ali vasi.

Tudi v Sloveniji je to mogoče, a ne gre čez noč. Klub s proračunom 50 tisoč evrov lahko animira okolico tako, da jih bo dobil deset tisoč več. A če bo vodstvo kluba le sedelo in čakalo, koliko bo zagotovila občina … Na dolgi rok bo na tak način vse težje. Denarja bo vse manj. Preživeli bodo inovativni in tisti, ki bodo razmišljali vnaprej.

To verjetno čaka slovenski šport: več amaterizma ter sem in tja ena ali dve poklicni ekipi v vsakem športu. To je realno, karkoli drugega je utopija. Bolj se bo treba posvetiti produkciji (igralcev, op. a.). Največja težava pa je v tem, kako bi ta pomenila tudi zaslužek za klube. V nogometu lahko majhen klub s prodajo kakovostnega igralca zasluži, v drugih športih pa so to le sanje. Najboljši slovenski klubi niso več v položaju, ko bi lahko plačevali drugim za igralce. Vsi jih ustvarjajo. To nas lahko reši na dolgi rok. Konkurenca je velika. V tako majhni populaciji bomo težko vselej dobili toliko igralskega materiala, da bomo konkurenčni.

Evropo zanimajo klubi, ki prinašajo denar, velike dvorane, dobra obiskanost … Vse gre v neko zaprto smer, ki ji Slovenija težko konkurira.

V Gorenju ste nemudoma zavihali rokave. Vaša roka je že opazna: bistveno večji obisk na tekmah, različne akcije z igralci, ki tako ali drugače vabijo na tekme, se družijo z navijači, interna tekma na enem od velenjskih trgov … Izognil bi se ednini. Okrog mene je dobra ekipa, tudi tistih, ki so bili v klubu že prej. Ob meni je predsednik Milan Meža, ki izhaja iz podjetja Gorenje. Kakovostna mlada predstavnica za medije Nina Dajčer je dobra pridobitev, tu je sekretarka Tanija Rednak, kup ljudi, ki jih je Franjo Bobinac uvrstil v upravni odbor … Pojavili so se prostovoljci, ki želijo sodelovati. Nimam čarobne paličice, poskušam pa vključiti čim več ljudi. Z vsakim ravnam zelo spoštljivo.

Največ je to, da smo za komunikacijo z lokalno skupnostjo začeli uporabljati igralce. Ni več izogibanja temu. Rad bi, da vsak Velenjčan ali večina Velenjčanov začuti, da je to njihov rokometni klub in njihovi igralci. Kolikor sem spoznal fante, so super, niti enega negativca ni med njimi. Vsi so pripravljeni sodelovati. Jaz pa tudi točno vem, kdaj si športnik lahko vzame čas za takšne aktivnosti.

Dobro sodelujeva in se usklajujeva tudi s trenerjem Gregorjem Cvijičem. Ko so interesi vseh zadoščeni, je lažje uvajati spremembe. Še vedno je kar nekaj skeptikov, a so jih dozdajšnje akcije že prepričale, da je spremembe mogoče narediti brez nekih norih vložkov. Ko ljudje vidijo, da jim nič nočeš in da se stanje izboljšuje, se pridružijo tej koloni. Izziv, ki nas čaka, je to, da rokometna tekma postane športni dogodek, za katerega bodo ljudje pripravljeni tudi nekaj plačati.

Rad bi, da bi navijači plačali neko malenkostno ceno za vstopnico z veseljem, ne pa da je bila to neka kazen, da so lahko prišli v dvorano. Rad bi, da bi čim več Velenjčanov z veseljem hodilo v Rdečo dvorano.

Pred kratkim ste na Titovem trgu izvedli tudi v nekaj skrivnostnosti zavito interno tekmo, na kateri je sodeloval tudi deček iz mlajših selekcij. Starši tega desetletnega fanta Jake so bili obveščeni, da naj ga ob dogovorjeni uri pripeljejo na trg in naj gre po žogo, ki je počivala na nekem stebričku. Ta je bil postavljen na sredino rokometnega igrišča, ki je bilo še brez golov. Ko se je fant dotaknil žoge, se je zaslišal zvok sirene kot na začetku tekme. Kar naenkrat so prišli na igrišče goli, igralci Gorenja v rumeni in črni opremi, velenjski župan Bojan Kontič, Franjo Bobinac … Jaka si je izbral dres in tekma se je začela. Vmes so prišli še navijači Šaleški graščaki, ljudi pa je zanimalo, kaj se dogaja. Prišlo je nekaj sto ljudi, naredili smo dober posnetek, ki ga bomo objavili pred prvo evropsko tekmo.

Takrat bo luč sveta ugledala tudi nova spletna stran, predstavili bomo novo maskoto. To bo še naprej osa, ki ji bo ime Pika. Ta bo z otroci prijazna, rada pa bo pikala nas, ki delamo v klubu, s svojimi ciničnimi izjavami. Delovala bo skozi profil na Twitterju in v človeški obliki, načrtujemo tudi plišasto maskoto, s katero bi promovirali klub med najmlajšimi. Z velenjsko občino se na primer pogovarjamo, da bi bilo to darilce ob vstopu v osnovno šolo.

Velikanski Gorenjev predmet poželenja je liga prvakov. Od uvedbe posebnih kriterijev Evropske rokometne zveze (EHF) Velenjčani tega tekmovanja v zadnjih dveh sezonah niso več okusili. EHF še poseben poudarek namenja dvorani, s katero se klub in mesto ne moreta ravno pohvaliti. Kako se boste lotili tega oreha? Moje osebno mnenje je, da na silo v ligo prvakov nima smisla iti. Pri stvareh, ki jih delamo poleg igranja, bo gotovo storjen korak naprej. Rdeča dvorana je stara 40 let. Sprva sploh ni bila namenjena športnim, ampak sejemskim dogodkom. Zato ima minuse, ki jih ni mogoče odpraviti. Ne za prenovo ne za veliko obnovo ne gre računati, da se bo našel investitor. Kratkoročno to ni realno.

Januarja bomo skupaj z občino zamenjali razsvetljavo, ki bo omogočala hitro prižiganje in ugašanje luči. Cilj je svetlobni šov pred tekmo. Naredili bomo tudi "rebranding" dvorane, ki jo bomo oblekli v barve kluba, v rumeno-črno kombinacijo. Pred dvorano bomo postavili šotor VIP. Vse te stvari bomo delali na način, da klubskega proračuna ne bomo obremenjevali z visokimi zneski. Stroške pokrivamo s kompenzacijami, novimi prilivi. S predsednikom si želiva, da z aktivnostmi pripeljeva nove sponzorje in tako razbremeniva podjetje Gorenje. Nadrealističnih vložkov ne bo. Z nekimi vizualnimi popravki pa je mogoče doseči, da bo dvorana bolj funkcionalna in privlačna.

Poleg marketinškega dela ste to jesen dejavni tudi v kadrovskem smislu. Skoraj polovici ekipe, med drugim številnim najpomembnejšim igralcem, poteče pogodba. Nekaj dogovorov ste že sklenili, kakšne igralce si želite? Preden sem prišel v klub, je bilo že jasno, da na nekatere igralce ne bomo mogli več računati. Staša Skubeta in Maria Šoštariča bi z veseljem zadržal, ker sta super igralca in fanta, tudi bratoma Burić se izteka pogodba. Ne pri njiju ne pri poljskem reprezentantu Michalu Szybi klub ne dosega tržne vrednosti in jih v prihodnosti ne more več plačati.

Glede okrepitev si želimo napraviti kombinacijo med slovenskim ogrodjem in nekaterimi res kakovostnimi tujci, izkušenimi in mladimi igralci. Želimo si imeti nekoliko ožji kader, na vsakem mestu očitnega vodjo, za njim pa mlajšega igralca. Na takšen način bomo znižali proračun za ekipo. Trenutno si več ne moremo privoščiti. Naša ekipa bo cenejša, a jo bomo, če se bo pokazala možnost, okrepili naknadno.

Poudariti moram, da je na primer Alem Toskić k nam prišel za nekajkrat manjši znesek, kot ga dobiva v skopskem Vardarju. Podobno bo tudi s še kakšno morebiti malo bolj zvenečo okrepitvijo. Lahko ponudimo ceno, ki jo lahko plačamo. To bo moj pristop. Največja vrednost Gorenja je stabilnost. Mogoče v kakšnih tujih okoljih ponujajo tudi večje zneske, a ni nujno, da jih igralci dobijo ali pa se morajo zanje zelo boriti. Navsezadnje je bilo tako kdaj v preteklosti tudi v našem klubu. Obstaja še nekaj dolgov iz preteklosti, a to je del mojega posla. Moja predhodnika sta ugriznila v to jabolko zelo racionalno, klub pa je zdaj v položaju, da ne reže zgolj stroškov, ampak tudi modro in ustvarjalno vlaga.

Drži, da ima klub na voljo okrog 1,3 milijona evrov? Koliko je še ostalo dolgov iz preteklosti? O številkah ne bi. Klub ima proračun približno v navedeni vrednosti. Za vse stare dolgove in zadeve, povezane z njimi, moramo namenjati približno tretjino sredstev.

Za zdaj iz mlajših kategorij ne morete črpati veliko igralcev, saj večina teh ni med najboljšimi v državi. Je tudi ta vidik vašega dela ena od prioritet? Pred mojim prihodom je klub pripeljal zelo dobrega strokovnjaka Klemna Luzarja. Zavedamo se, da je to področje, v katerega je treba veliko vlagati. To je naloga nekdanjega direktorja Tomaža Juršiča, ki je po novem koordinator mlajših selekcij. V naslednji sezoni bo verjetno prevzel tudi eno od ekip.

Sodelujemo s šolami, pogovarjamo se o sodelovanju z okoliškimi klubi … Radi bi izkoristili največji Gorenjev kapital, to je njegova ogromna tradicija. Trenerji, s katerimi sem se pogovarjal, pravijo, da bi iz generacije 2000, 2001 kar nekaj posameznikov lahko prišlo v člansko ekipo. V roku treh, štirih let bomo kupovali mlade igralce. Tu se pustim podučiti ljudem, ki bistveno več vedo o rokometu kot jaz. To sta, kar zadeva nabor, trener Gregor Cvijič in Tomaž Juršič, ki je odgovoren za "skavting" mlajših igralcev, ki prihajajo.

Prioritete so? Glavno je, da najdemo vrhunskega igralca na položaju srednjega zunanjega. Aktivnosti v tej smeri že potekajo. Gregor raziskuje bližnjo in daljno okolico, ve tudi, kakšen proračun imamo na voljo. Cilj je, da bi ekipo sestavili nekje do konca leta.