Iztok Čop: Predsednik OKS? Morda …

Povprečna starost letošnjega slovenskega dobitnika olimpijske kolajne v Londonu je krepko presegala 37 let. K visokemu povprečju je seveda največ prispeval zimzeleni strelec Rajmond Debevec, s štiridesetimi leti pa mu je sledil veslaški šampion Iztok Čop. S svojo četrto olimpijsko kolajno je dopolnil izjemen opus, v katerem je še kar dvanajst odličij s svetovnih prvenstev, hkrati pa sklenil tudi bogato kariero. Dober mesec po londonskem finalu se pripravlja na poslovilno tekmo (Ljubljana, 21. 9.), obenem pa stopa na novo poslovno pot.

Se vam je v zadnjem mesecu kdaj primerilo, da ste se zjutraj prebudili in si morali zavestno dopovedovati, da niste več vrhunski športnik, ki je več kot dve desetletji živel večinoma le za veslanje? Pravega preskoka še ni bilo. Razlog je pravzaprav dokaj preprost. Delo, ki mi te dni zapolnjuje urnike, je namreč podobno tistemu iz minulih let. Gre za stvari, s katerimi se športnik nima časa ukvarjati, po končani sezoni pa poskuša vse nadoknaditi. Po drugi strani pa sem se sprijaznil s tem, da tudi po končani karieri zgodaj vstajam. Vsaj od 6.30 naprej me ni več v postelji. Vem pa, da se bo to nekoliko spremenilo. Po drugi strani pa si vseskozi dopovedujem, da bom moral ostajati v športnem pogodu. Moram veslati, kolesariti …

Ste tudi doma izgubili kakšne "popuste", ki ste jih imeli kot aktivni športnik? No, občasno sem že deležen kakšnega očitka. A ne bom se pritoževal. Tudi žena Petra že vidi, da bom moral po tekmovalni upokojitvi ostati v stiku s športom. Če bom vsaj delno zadržal stari ritem, me bo tudi lažje prenašala.

Prav gotovo pa niste sveži športni upokojenec, ki bi bil brez pravih idej o novem poklicnem življenju. Temelje ste pravzaprav postavljali že med kariero. Ste se sedaj zdaj že povsem vživeli v novo vlogo? Položaj je nekoliko drugačen. Kot vrhunski športnik sem imel redni prihodek, ki bo odslej usahnil. Zato vem, da moram druge dohodke dvigniti in si zagotoviti mirno življenje. Če bi mi kdo omogočil, da bi si med kariero že rešil življenjsko eksistenco, bi bil neizmerno zadovoljen. Ne bi se zapustil. Daleč od tega. Živel bi podobno kot dandanes, a brez preračunavanja. Delal bi zgolj s srcem. To je tisto kar morda zavidam športnikom, ki med aktivno kariero zaslužijo dovolj, da nato lahko po slovesu povsem brezskrbno živijo. A ne bom negodoval. Vidim veliko izzivov. Idej mi ne primanjkuje. V prvi vrsti se posvečam veslanju za rekreativce. Odzivi so dobri. Vse skupaj bi nato rad razširil tudi v tujino, saj je baza rekreativcev oziroma ljubiteljev večja. Rad bi izkoristil vse mednarodne povezave, predvsem ob hrvaški obali. Od Bleda do Dubrovnika.

Poslovno žilico ste vsekakor pokazali že med kariero in pogosto kljubovali "pravilom" veslanja, ki spada med medijsko manj izpostavljene športe. Kdaj ste sami pri sebi sklenili, da prepuščanje sistemu ne bo dovolj, in se zavestno odločili za trženje Iztoka Čopa? Kmalu po prvem naslovu svetovnega prvaka. Dolgo sem bil naiven. Spoznal sem, da je prepričanje o dobronamernosti okolice zmotno. Tedaj so se nekoliko skrhali tudi odnosi na Bledu. Takrat sem se odločil za nekoliko drugačno pot. Začel sem razmišljati o tem, kako bo, ko ne bom več veslal. Zato sem se že v devetdesetih letih odločil tudi za svoje podjetje in prodajo veslaške opreme. Zavedal sem se omejenosti trga in se hkrati tudi učil. A pravo učenje me šele čaka, vesel pa sem, da imam rdečo nit.

Svojo pot pa ste pravzaprav iskali tudi kot veslač. Niste bili klasični del sistema. Kolikšne zasluge za vse uspehe pa ob koncu kariere pripisujete trenerju Milošu Janši? Kar devetdeset odstotkov vsega, kar znam, sem dobil od Miloša. Predvsem v prvem desetletju in pol. Nato pa sem začel delati nekoliko po svoje. Razlogov je več. Eden od njih so tudi nekoliko hladnejši odnosi. Predvsem pa sem začutil, da nisem športnik za reprezentančni ritem. V zimskem delu priprav denimo nisem mogel sedeti zgolj v dvorani in veslati na simulatorju. Iskal sem spremembe, s katerimi pa si nisem škodoval. Nisem bil revolucionar, bil pa sem inovativen.

Če se še enkrat dotaknemo odnosa s selektorjem Janšo. Sta se ob koncu skupne poti pogovorila in si zadovoljno stisnila roki? Pogovarjava se bolj malo. To moram kar priznati. Takšna pač sva. Dejstvo pa je, da mi je v zadnjem delu kariere omogočil svobodo, ki je nisem izkoriščal. Morda so mi kakšni reprezentančni sotekmovalci očitali pretirane privilegije. A ključnega pomena je bilo, da sem bil privilegija deležen kot najboljši. Ko ne bi bil, bi ga izgubil. Tega sem se zavedal. Na skorajda vseh testiranjih sem bil med enojci najboljši. Argumenti so bili na moji strani. Tega se je zavedal tudi Miloš. Dejstvo je, da vzorca za tekmovalca pri dvajsetih in pri štiridesetih letih ne moreta biti enotna. Starejšim, če so seveda kakovostni, je treba pustiti svobodo in pravico do individualnosti.

Dvajset let, kopica uspehov. Na katere sekvence kariere pa ste sami najbolj ponosni? Najbolj ponosen sem na celotno obdobje. Jasno, tu je kar nekaj rezultatov, ki izstopajo. Denimo Sydney 2000 in zlata olimpijska kolajna. Pa nato leto 2005 in dve kolajni na enem prvenstvu ter posledično priznanje za posadko leta. Ne morem niti mimo naslova svetovnega prvaka med enojci. Posebno poglavje si seveda zaslužijo tudi letošnje olimpijske igre, saj gre za specifično zgodbo in načina dela. V spominih pa se rad vrnem tudi k prvi kolajni leta 1991 na Dunaju. Ne, ne bom izpostavljal. Ponavljam, ponosen sem na celotno zgodbo.

Prihodnost slovenskega veslanja? Večkrat ste dajali občutek zaskrbljenosti? Skrbi me predvsem dejstvo, da smo povsem izgubili rod mlajših članov, ki so veliko obetali med letoma 2000 in 2005. Zaradi ukoreninjenosti posadk niso dobili prave priložnosti, zato so po hitrem postopku zaključevali kariere. V reprezentanci je zazevala velika praznika. To je davek, ki ga plačujemo. Prav zato upam, da bo Luka Špik zdržal toliko časa, da ga bo dohitel mlajši rod. Velik del bremena bo na njegovih ramenih. Verjetno bi bilo dobro, če bi prevzel moj vzorec. Dovolj je star, da misli s svojo glavo.

Veliko je bilo govora o vaši stari in novi karieri. Veliko pa je tudi govoric o vaši funkcionarski vlogi. V zadnjih tednih so vas mnogi označili za resnega kandidata za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Se tudi sami vidite v tej vlogi? V prihodnosti morda res, ni pa to moja prva misel. V prvi vrsti si želim zagotoviti življenjsko eksistenco. Družina je na prvem mestu. Nato pa … Če bom imel dovolj energije in volje, se morda res preizkusim tudi v takšni vlogi. Navsezadnje sem v olimpijskem komiteju že nekaj časa aktiven. Ta stik nameravam ohraniti. Pogrešam pa večje število športnikov, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Sem zagovornik postopnih menjav. Pri novem valu pa bi rad videl več športnih obrazov. Ljudje, ki se s športom niso ukvarjali, imajo podobno izkrivljen pogled. Večkrat gre zgolj za malenkosti, niti ne za denar.

Govorite o prihodnosti, torej zelo raztegljivem pojmu. A leto 2014 se bliža … No, do takrat je še dovolj časa. Z morebitno kandidaturo si ne belim glave. Imam drugačne načrte. Deloma sem o njih že govoril. Hkrati sem tudi še fakultetni dolžnik. Po petnajstih letih sem se vrnil. Dolgčas mi torej ne bo. No, vesel pa sem tudi, da si bom lahko kakšen konec tedna vzel izključno zase in za družino.