Goran Dragić pomagal briti soigralca

Z 25-letnim smo se pogovarjali na igrišču, na katerem je storil prve košarkarske korake. Na ljubljanski Iliriji. Pred približno 20 leti je tam oranžno žogo prvič metal na koš, zdaj navdušuje v najboljši košarkarski ligi na svetu. ''Na tem igrišču sem preživljal cele dneve. Ko sem prišel iz šole, sem se dobil na igrišču s prijatelji. Potem sem šel na trening, po treningu pa smo se spet dobili tukaj in igrali naprej,'' se spominja Goran Dragić, ki je sprva sicer treniral nogomet, a nato pristal v košarki.

Zanimivo, najprej lige NBA ni spremljal preveč. ''Ne, vzornike sem našel v zvezdnikih srbske košarke, ki so takrat navduševali. Predrag Danilović, Saša Djordjević in preostali so bili moji vzorniki. Potem sem začel spremljati tudi ligo NBA. Navduševali so me Michael Jordan, Jason Kidd in tudi Steve Nash, s katerim sem pozneje celo igral,'' pravi uspešni košarkar, ki je motiv našel tudi v takratnih slovenskih zvezdnikih košarke. ''Ne bom pozabil, ko nas je na Iliriji obiskoval Rašo Nesterović in sem mu podajal žoge. To je bilo takrat zame nekaj neverjetnega. Tudi zato se zdaj, ko sem marsikomu vzornik sam, rade volje odzovem podobnim povabilom, saj vem, koliko to pomeni otrokom,'' se zaveda naš sogovornik, ki je v najboljši ligi na svetu sprva pesti stiskal za Sacramento Kings. ''Zaradi Vlada Divca, Predraga Stojakovića in še nekaterih. A nisem imel pretirane želje, da bi igral v tem klubu. Želel sem si le v ligo NBA,'' dodaja. In tja je leta 2008 tudi prišel. Okrepil je Phoenix Suns. ''Pred prvo tekmo v ligi NBA sem imel veliko tremo, a potem je steklo. V prvi sezoni sicer še niti ne preveč, na kar 30 tekmah nisem igral, a nato je šlo veliko bolje. Dobil sem priložnost in jo izkoristil,'' pravi fant, ki je žogo prvič skozi koš zabil, ko je bil star 18, 19 let. ''Takrat sem ravno prestopil iz Ilirije na Slovan. To je bilo seveda nekaj nepozabnega. Nekaj, kar si želi vsak košarkar. Zelo sem bil ponosen, ko mi je uspelo,'' skozi smeh pove Dragić.

Še veliko bolj ponosen je bil pred dobrim letom dni, ko je v konferenčnem finalu lige NBA v dresu Phoenixa pri zmagi San Antoniu Spurs v eni, zadnji četrtini nasul neverjetnih 23 točk. ''Tisto je bilo pa noro. Koš se mi je zdel velik kot bazen. Vse žoge so letele skozi obroč. Po tisti tekmi se je marsikaj spremenilo. Takrat sem si v ZDA ustvaril ime,'' pravi in dodaja: ''Spomnim se, da me je takrat prvič s tribun spremljalo dekle Maja. Po tekmi je k meni pristopil takratni generalni menedžer in mi zabičal, naj jo imam odslej vselej s seboj.'' Dekle mu je v veliko oporo. ''Brez nje bi mi bilo veliko težje. Nekaj mesecev je pri meni, nekaj mesecev pa v Ljubljani, kjer študira. Spoznala sva se prek skupnega prijatelja, seveda pa sem bil jaz tisti, ki je storil prvi korak. Saj sem moški,'' se zasmeje slovenski reprezentant, ki onstran Atlantskega oceana nima veliko prostega časa. ''Imamo veliko obveznosti. Pred sezono so trening kampi, na katerih sedem dni dvakrat dnevno treniramo po tri ure. Nato se začne sezona, ko si tekme sledijo ena za drugo. Potem pa so tu še klubske in sponzorske večerje. Ko se le zgodi, da kakšen dan ni teh obveznosti, pa so po navadi na vrsti kakšne humanitarne akcije. Dvanajst v eni sezoni jih moramo opraviti za klub, 12 za celotno ligo, tako da smo skorajda vselej zasedeni. Ko že imam nekaj časa, pa sem najraje z dekletom. Greva na kosilo, večerjo, v kino. Ko pride kakšen nov film, si ga hitro ogledam. Sicer pa imam najraje zgodovinske filme. Srednjeveške imam najraje,'' razkriva priznani košarkar, ki je februarja letos Phoenix zamenjal za Houston Rockets. Pogosto se druži tudi s soigralci. ''Ko smo igrali v gosteh in smo prišli v mesto dan pred tekmo, smo šli v Phoenixu s soigralci pogosto ven. Na večerjo, velikokrat v kino. Včasih tudi v kakšen nočni klub, ampak s takimi zvezdniki, kot so Shaquille O'Neal, Amare Stoudemire in Steve Nash je to težko. Vsi jih prepoznavajo in ustavljajo, se želijo slikati z njimi, jih tudi nadlegujejo,'' pravi Dragić, ki v ZDA najraje posluša R'nB in rap, ko je v Sloveniji, pa se iz zvočnikov največkrat sliši jugo glasba.

Nemočnim rad priskoči na pomoč

Sicer pa, čeprav je doslej zaslužil že kar nekaj denarja, ne razmetava z njim in ostaja skromen. Medtem ko številni njegovi soigralci kupujejo hiše, stanovanja in avtomobile vsepovprek, je sam veliko bolj skromen.

''V Phoenixu, kjer sem bil skorajda tri leta, sem imel hišo, ki jo zdaj oddajam. V Houstonu živim oziroma bom živel v podnajemniškem stanovanju. Vsaj za zdaj,'' nam je zaupal 193 centimetrov košarkar, ki ima korenine v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Tja pogosto odide na obisk in rad pomaga tistim, ki jim sreča v življenju ni bila tako naklonjena. ''Mama vpraša, kaj potrebujejo in potem odnese k dedku. Vemo, kakšna je bila situacija v Bosni in Hercegovini. Po vojni se nekateri težko preživljajo in nimajo za opremo. Otrokom seveda rade volje pomagam,'' pravi skromen fant, ki ga slava ni spremenila. Obnaša se enako, kot se je pred desetletjem, pravijo tisti, ki ga poznajo že vrsto let. Da ni prav nič zvezdniški, smo se prepričali tudi sami po koncu skorajda dvournega druženja. Takrat je na drugi strani ceste opazil slepega človeka, ki je imel težave, hitro pristopil k njemu in ga pospremil čez cesto. Mladenič, na katerega so starši upravičeno ponosni. Ko zadeva koše prek super zvezdnikov severnoameriškega športa, smo ponosni tudi mi.