Gojko Zalokar: Dva maratona v Sloveniji sta dovolj

Ljubljanski maraton še vedno doživlja pravi razcvet. V prvi izvedbi leta 1996 je nastopilo manj kot 700 tekačev, letos jih pričakujejo več kot 20.000. "Ljubljana ima tradicijo v teku," je pojasnil direktor Ljubljanskega maratona Gojko Zalokar. Ob prireditvi, ki je vsako leto na sporedu ob koncu oktobra, je vse več obrobnih dejavnosti, letos prvič tudi tekaški sejem. Maraton v slovenskem glavnem mestu je poleg tistega v Radencih edini pravi v naši državici. Kljub v zadnjih letih odlični zasedbi predvsem afriških tekačev pa je še vedno v prvi vrsti namenjen rekreativnim ljubiteljem teka.

Število udeležencev na Ljubljanskem maratonu se vsako leto povečuje. Kdaj bo dosežena zgornja številčna meja? Mislim, da je limit že zdavnaj presežen. Če se bo število udeležencev še povečevalo, je vprašanje, kako bomo zaradi prostorskih težav Ljubljane maratone izpeljali v prihodnosti. Poleg tega imamo težave tudi s prometom in z gradbišči. Že tako vsako leto nekaj spremenimo. Druge lokacije praktično ne more biti. Imamo dve možnosti, da rešimo problem. Lahko omejimo število nastopajočih, za preostale pa uvedemo čakalno listo in jih potem žrebamo, tako kot pri večjih svetovnih maratonih. Druga možnost je, da spremenimo program. Tako bi ločili preizkušnji na 21 in 42 kilometrov. Ena od obeh bi bila na primer na sporedu en mesec prej, kar pa ni v našem kontekstu.

O bolj radikalnih spremembah torej ne razmišljate. Za zdaj ne. Glede na to, da na velikem maratonu nastopi okrog 1.700, 1.800 tekačev, nam še ni treba. Ko jih bo 3.500, bomo razmišljali, da bomo program razmejili.

V zadnjem času se Ljubljanski maraton primerja z velikimi svetovnimi. Kako realne so takšne primerjave? Svetovno znani maratoni, kakršen je na primer newyorški, so organizirani izključno na 42 kilometrov. Torej se prek 40.000 tekačev udeleži le velikega maratona. Tudi drugje pa imajo, podobno kot v Ljubljani, tekaški konec tedna. V Rimu na primer nastopi okrog 100.000 tekačev na fun teku, katerega štart je v središču, cilj pa drugje. Tekače odpeljejo stran, tako da ostane prostor za druge. Mi v štetje vključimo vse, ki se prijavijo na teke. Primerjave z velikimi maratoni torej niso realne.

Kako to, da se je udeležba na Ljubljanskem maratonu v zadnjih 15 letih tako povečala? Težko je to analizirati. Ljubljana ima tradicijo v teku že zaradi Pohoda ob žici okupirane Ljubljane. Vrhunska prireditev in zaključek je bil nekdaj Tek prijateljstva. Ogromno ljudi se je pripravljalo za ti prireditvi, potem so le nadaljevali s tekom. Ko so se začeli razvijati tudi drugi maratoni v svetu, smo pomislili, da bi pripravili večji individualni tek. Imeli smo tudi člana v mestnem svetu, s pomočjo katerega smo dobili osnovna sredstva. Tako smo lahko začeli s programom. Vse je povezano z denarjem. Že na prvi maraton je prišlo okrog 700 tekačev, česar nismo pričakovali. Potem se je dogodek razvijal. Še nekaj drugih dejavnikov je, zaradi katerih se je Ljubljanski maraton razvijal.

Potrebuje Slovenija še kakšen mestni maraton? Poleg maratona v Radencih je Ljubljanski maraton edini pravi v Sloveniji. Dva velika maratona v Sloveniji sta po mojem mnenju dovolj. Večji tekaški prireditvi sta potem le še v Mariboru in Sežani, preostale so bolj lokalne narave. Teh je vsak konec tedna na koledarju precej, zato so tekači razpršeni po Sloveniji. Večji maraton je težko organizirati tudi zato, ker je težko dobiti sponzorja. Ljubljana je posebna, ker je osrednji maraton v Sloveniji in je zaradi tega večji interes. A tudi, ko mi povemo sponzorjem, da moramo zagotoviti 25.000 kosov opreme, se primejo za glavo.

Kaj pomeni organizirati tako velik dogodek? Tudi za Ljubljano je velik problem že dobiti dovolj ljudi, ki so pripravljeni stati na cesti od jutra do večera. Lani jih je sodelovalo 1028. V to številko so vključeni tako profesionalci kot prostovoljci. Letos jih bo sodelovalo 1135. V Ljubljani se danes dobi malo prostovoljcev. Vse je treba plačati. Pomemben dejavnik je tudi zdravniška služba. Raje ne bom omenjal, koliko stane ura zdravnika.

Morda se morate zgledovati po Planici ... Tudi tam ni veliko prostovoljcev. Na zunaj je morda videti drugače, ampak prostovoljec tudi v Planici dobi dnevnico. Bi pa izpostavil Radence. Tam več kot tri četrtine ljudi dela ljubiteljsko. Vendar je pri manjših krajih, kjer je malo dogodkov, to razumljivo. V Ljubljani je vsak dan nekaj prireditev.

Kaj za tako velik maraton, kot je ljubljanski, pomenijo vrhunski tuji tekači? Pri nas imamo v organizacijskem delu dva pola, enega za tekmovalni in drugega za množični del. A maraton še vedno delamo predvsem za naše uporabnike, rekreativce, meščane, Slovence, ne pa toliko za zunanji svet. Vrhunski del je tisti, ki bi moral prinašati poleg rezultata tudi sponzorje. Maraton je sicer ena redkih prireditev, kjer rekreativci tečejo skupaj s poklicnimi tekmovalci. Samo na maratonu lahko rekreativec teče s svetovnim prvakom.