Torek,
10. 9. 2013,
14.19

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Dušan Mravlje tek ultramaraton

Torek, 10. 9. 2013, 14.19

8 let, 7 mesecev

Dušan Mravlje: Očital mi je, da je to, kar počnem, navadno sranje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
"Kritik skoraj nisem bil deležen, no, edino od kvazitekačev, pa še tem sem vedno zabrusil, naj sami poskusijo," na vprašanje o (ne)smiselnosti ultramaratonskih podvigov odgovarja Dušan Mravlje.

"Dušan Mravlje je zadnji od treh velikih, Jure Robič je odšel, prav tako tudi Tomaž Humar," je v predgovoru knjige Tek, moja norost, ki obravnava glavne mejnike tekaške kariere ultramaratonca Dušana Mravljeta, zapisal novinar Primož Kališnik. Mravlje je posebnež. Tudi sam se najraje opiše tako. Za njim je 30-letna tekaška kariera in več kot 300 tisoč pretečenih kilometrov. Pri 60 letih se je odločil, da izpreže, a le v tekmovalnem smislu, tekel bo, dokler bo šlo. Kot pravi eden od kolegov, je tek njegovo poslanstvo, in kot priznava Dušan sam, bi bil brez njega "gotof"! Kot sogovornik je neposreden, trd in zaverovan v svoj prav, uporablja sočen jezik, podkrepljen z nešteto kletvicami. Del karizmatičnega značaja, pač.

Znano je, da se ob 6. uri zjutraj podate na svojo dnevno tekaško dozo. Ste jo zaradi dežja, bliskanja in grmenja danes morda izpustili? Seveda ne. Zjutraj je res deževalo kot pri norcih, zato sem odtekel le 12 kilometrov, kar je manj od mojih klasičnih dnevnih tur, ki so nekje med 15 in 20 kilometrov. Sem pa vseeno tekel, seveda.

Običajno vas srečujemo na cesti, ki ji domačini rečejo Pod gorami. Ja, najraje tečem po tej poti, ali pa čez Ljubno proti Podbrezjem. Kar po božji poti vse do Begunj, tam pa se potrudim, da se čim prej obrnem, da se ne bi kdo odločil, da me vzame noter (v Begunjah je psihiatrična bolnišnica, op. a).

S 60 leti se poslavljate od tekmovalnega cirkusa. Katera tekma bo v analih zapisana kot zadnja tekma Dušana Mravljeta? V glavi sem imel fiksno idejo, da bi tekmoval do 60. leta, potem pa, vsaj v tekmovalnem smislu, končal. Nisem pa vedel, kako bi se tega lotil. Potem pa je naneslo, da sem se pred dvema letoma na tekmi okrog Blatnega jezera, na 80. kilometru začel spraševati, kaj mi je tega treba. Hčerki sem rekel, da imam vsega dovolj, naj mi poišče prvo "oštarijo" in tam sva se ustavila. In to je bilo to. Nekaj časa sem razmišljal še, da bi za konec še sedmič odtekel znameniti Spartathlon, pa so me premamili, naj napišem knjigo in to me je povsem zaposlilo. Knjiga je nekaj, kar bo ostalo za vedno, od nastopa na Spartathlonu pa s turističnim časom ne bi imel kaj dosti. Za kaj takšnega preprosto nimam motivacije, brez te pa težko pretečem več kot 20 kilometrov.

Kaj vas je motiviralo, ko je motivacija še bila? Tekma, boj. Za 200-kilometrski tek moraš biti maksimalno motiviran, sicer je konec s tabo.

Je pri ultramaratonih delež psihe precej bistvenejši kot pri maratonih? Za maratone ali stokilometrske teke je razmerje med psihično in fizično pripravljenostjo 50 : 50, na ultramaratonih pa je že 20 : 80 v korist psihe. Če glava odpove, si lahko natreniran kot konj, pa ti ne bo pomagalo. Če imaš na tekmi zgolj en sam motilni moment, boš odstopil.

Kako ste natrenirali glavo? Z avtosugestijo. Pred vsako težjo tekmo sem si vzel pol leta ali leto dni časa za psihično pripravo. Trenirati moraš toliko, da si v glavi prepričan, da boš zmogel. Zamisliti si moraš vse, kar se ti lahko zgodi, ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo.

Filozofija črnega scenarija torej? Ja, na vse moraš biti pripravljen. Ampak res na vse.

Na primer? Žulje, bruhanje, drisko, vse kar se ti še nikoli ni zgodilo, pa se ti lahko zgodi zdaj. Sam nisem nikoli izkusil težav s prebavo, ker pred tekmo nikoli nisem jedel. Na stezi sem lahko bil tudi 30 ur, pa razen izotoničnih napitkov in vode nisem zaužil niti grižljaja.

Opažate razliko med ultramaratonci nekoč in danes? Vse to, kar naj bi bila danes neka pomoč, je navaden blažev žegen. Pred 30 leti smo brez štoparic in današnje kemije Spartathlon odtekli z vrhunskim rezultatom, danes pa … Saj vemo, tekači so ovce, eden bo nekaj predlagal in napisal, pa bodo že naslednji dan vsi posegali po tem. Samo poglejte, koliko "blagodejnih" napitkov obstaja, pa je v resnici vse eno in isto. Podobno je s športno obutvijo. Najboljša je tista, ki je najbolj preprosta. S tankim podplatom. Danes vsi stremijo k oblazinjenim copatom, ki povzročajo zabetonirane noge, distrofijo stopalnega loka, posedanje nog … Vse poškodbe v zadnjih dveh letih sem saniral s copati s tankim podplatom.

Menda so jih v kranjski tovarni obutve Planika dolga leta izdelovali prav posebej za vas. Ja, vse do leta 1994 sem sodeloval z njihovim razvojnim oddelkom. Tik pred odhodom na Trans America Footrace pa se je zamenjalo vodstvo in na mojo prošnjo, naj mi zagotovijo deset parov copat, sem dobil le odgovor, da za vsakega k*** pač ne bodo delali copat.

Znano je, da ste tekli v tri in pol številkah prevelikih copatih, izrezovali ste jim celo sprednji del, da so spominjali na sandale. Še vedno to počnete? Ja, odrežem jih z olfa nožem. Na tekmah sem zarezal vsak dan globlje, na koncu so ostali le še podplat in vezalke.

Že prej ste omenili knjigo. Tek, moja norost, ki se loteva vseh glavnih mejnikov vašega življenja, je pri založbi Didakta izšla pred dnevi. Kako ste se lotili pisanja? Sistematično. V to knjigo sem vložil svojo dušo. Vsako jutro sem si med tekom zamislil eno poglavje in ga doma spravil na papir. To sem počel osem, devet mesecev.

Novinar Primož Kališnik je v predgovoru zapisal, da je Dušan Mravlje zadnji od treh velikih, Jure Robič je odšel, prav tako tudi Tomaž Humar. Precej visoko doneče besede. No, omenja tudi, da niste športni pravljičar, niti rit. Primož je bil na mojem začetku moj največji sovražnik. Očital mi je, da je to, kar počnem, navadno sranje in da to lahko počne vsak. Nato smo organizirali dva megatriatlona, Primož je v svojo ekipo uvrstil svoja tekača in ko sem oba neusmiljeno "zmlel", je na naslovnici enega od časopisov z mastnim tiskom zapisal Dušan je car! In od takrat sva kolega. Priznal je, da le nisem slab. Je pa treba vedeti, da če nekdo teče 250 kilometrov, je logično, da na koncu ne zmore več tempa 15 kilometrov na uro.

Kako ste se odzivali na očitke o nesmiselnosti vašega početja? Takih kritik skoraj nisem bil deležen, no, edino od kvazitekačev, pa še tem sem vedno zabrusil, naj sami poskusijo. Največ težav sem v bistvu imel s pokojnim Janezom Rugljem. Pa še to zgolj zaradi priznanja, da med tekmo in po njej rad srknem kakšen vrček piva. Nekaj časa sva si dopisovala po časopisih, ko pa je videl, kakšne rezultate dosegam, mi je dal mir.

Vaša tekaška pot se je pravzaprav začela v vojski, daljnega leta 1977. Zanimivo. Ja, med služenjem vojske v vojašnici v Bovcu so za udeležbo na Dražgoškem patruljnem teku novačili vojake, ki obvladajo smučanje. Tekmoval sem tudi jaz in Slovenci kot smučarski narod smo seveda krepko nažgali vse druge. Kot strojnega inženirja so me povabili, naj ostanem na Pokljuki. Tam sem prevzel nadzor nad pokljuško žičnico, smučal, hodil na Viševnik in ogromno tekel. Drugega nisem imel početi, še puške nisem imel.

Prvič ste tekmovali na teku trojk, kjer ste v cilj prišli sami, ker sta vaša sotekača menda omagala na progi, nato pa na povabilo znanega ultramaratonca Janeza Kaučiča - Kavke nadaljevali kar na stokilometrskem teku v Bielu. Ja, z ničle sem takoj štartal na stotko. Samostojno sem prvič nastopil na stokilometrskem teku v švicarskem Bielu. Prvi maraton, se pravi zgolj 42 kilometrov, sem odtekel šele leto dni po stotki.

Pravijo, da je maraton precej brutalen do sklepov, kaj bi potemtakem lahko rekli za ultramaraton? Če imaš pravo obutev in če tečeš pravilno, potem za sklepe ni nobenih težav. Mislim, da so največja napaka moderni športni copati. Pri tekačih z moderno obutvijo prej ko slej nastanejo poškodbe in tega ne govorim kar tako, to potrjujejo znanstveni dokazi. Če imaš copat s tankim podplatom in tečeš pravilno, je možnost poškodb bistveno manjša.

Kakšne posledice je na vašem telesu pustila 30-letna tekaška kariera in 300 tisoč pretečenih kilometrov? Povesila so se mi vretenca, imel sem nabrekle ahilove tetive, zbadalo me je v hrbtu. Zadnja tri leta tečem s tankimi copati in nimam težav.

Še vedno tečete brez štoparice, merilcev srčnega utripa? Seveda, zakaj bi? Prvo in osnovno pravilo je, poslušaj svoje telo in se odzivaj. Pri prehrani in treningu. Noben pulzmeter ti nič ne pomaga. Moja knjiga bo najbolj sporna za t. i. kvazi trenerje, ki ovcam prodajajo vse živo. Včasih si na štartu slišal samo pok štartne pištole, danes pa piskanje merilcev. Groza.

Kako je vaša družina sprejemala vašo nenehno odsotnost? Prva žena se me je naveličala in me zapustila, druga pa je že prej vedela, kakšen sem. Ko me ni bilo, me pač ni bilo. Če želiš delati to, kar sem delal jaz, moraš biti egoist. Na žalost. Ko sem za dva meseca odpotoval na tekmo v ZDA, sem le enkrat poklical domov. Drugi so večkrat, pa so bili po vsakem telefonskem klicu povsem iz sebe.

Iz kakšnega testa mora biti tekač? Iz posebnega. Jaz zase vem, da sem posebnež in tako je.

Ste eden redkih ekstremnih športnikov v Sloveniji, če ne celo edini, ki je od ekstremnega športa tudi živel. Kako vam je to uspevalo? Z nagradnimi skladi, pomočjo sponzorjev? Ta šport je popolnoma deficitaren. Če izvzamem tekmo na relaciji Sydney–Melbourne, kjer sem za zmago dobil 20 tisočakov, sem se moral znajti po svoje. Medijsko sem bil tako močan, da sem si pomagal s sponzorji. Imel sem srečo in bil zaposlen na Morsu, preostalo je bilo za dodatek.

Kot univerzitetni inženir strojništva ste bili precej let v rednem delovnem razmerju, potem pa ste pred odhodom na Trans America Footrace imeli vsega dovolj. Kaj je bil razlog za takšno odločitev? Nisem zdržal za ograjo, beri: v službi. Bil sem direktor podjetja Tesnila, ki je bilo hčerinsko podjetje Donita, pa sem do 9. ure zjutraj že vse imel podelano. Ko se je Donit začel lastniniti, sem moral določiti, koga je treba odpustiti. Nazadnje sem sam sebe določil za tehnološki višek, romal neposredno na Zavod za zaposlovanje, dobil zaposlitev na Morsu in se lani upokojil.

Kateri izziv vam je do zdaj najbolj pobožal dušo? V vseh ozirih je to prav gotovo supermaraton Sydney–Melbourne. Kdor zmaga to tekmo, je car. Ko sem leta 1986 zmagal, nas je v cilju pričakalo več tisoč ljudi, bil sem gost vseh mogočih avstralskih oddaj, vozili so me po vsej Avstraliji. Pika na i pa je bila tekma po ZDA leta 1995, ki smo jo logistično pokrili do potankosti.

Verjetno ste povedali že večkrat, pa povejte še enkrat. Zakaj bi človek sploh tekel tako dolge razdalje? 64 dni zaporedoma, v povprečju sto kilometrov na dan? Prvo in osnovno pravilo je, da imaš tek rad, če to počneš na silo, ne gre. Kot kaže, mi je bil tek res položen v zibelko. Brez tega preprosto ne funkcioniram. Kolega pravi, da je tek moje poslanstvo, in verjetno je to res. Kdor se športa loti na silo, ne more biti uspešen. Če ne vidiš cilja, se ne podaj na pot. To je moj moto v vseh pogledih.

Kaj se je spremenilo z upokojitvijo? Prav nič, le to, da zdaj tečem izključno zase. Pred tem so bili vsi treningi posvečeni nekemu cilju, nekemu tekmovanju in so bili včasih brutalni, zdaj pa res uživam. Tako kot mi ustreza. Lahko koketiram z okolico in uživam.

Če bi morali prenehati teči … … bi bil "gotof".