Denis Žvegelj: Čas za spremembe

Le dan po dvajseti obletnici prve slovenske olimpijske kolajne, ki sta jo v Barceloni priborila skupaj z Iztokom Čopom, ste se kot predsednik veslaške zveze veselili novega odličja … Zanimiv občutek, ko s tribune gledaš svojega nekdanjega soveslača. Ni bilo prvič. V takšnih trenutkih pa seveda ne razmišljam o svojem položaju v zvezi, temveč sem predvsem navijač. Povsem sem se vživel v krasno tekmo. Žal pogoji niso bili povsem optimalni. A fanta sta se vživela in izvleka kar največ, kar se je dalo. To je bilo taktično zrelo veslanje. Ponosen sem, da ima slovensko veslanje novo odličje. Tradicija se nadaljuje.

Iztok se poslavlja s kolajno. Slovensko veslanje izgublja veslača, ki je sodeloval pri veliki večini odličij. Za njim ostaja vrzel. Vas ob pomanjkanju novih uspešnih rodov to skrbi? Vsako obdobje ima svoj čar, vsako obdobje ima svoje junake. Ko se eno obdobje konča, pridejo novi izzivi. Iztok je dal slovenskemu športu zares veliko. On je legenda! A pride trenutek, ko se je treba umakniti. V življenju in športu je tako, da se rodovi menjajo. Iztok in Luka sta v Londonu dosegla vrhunec kariere. Prvi se poslavlja in svoje čevlje pušča naslednikom, za drugega pa upam in verjamem, da bo našemu športu dal še veliko lepega.

Ali Čopa v prihodnje vidite v kakšni vlogi v slovenskem veslanju? Vsekakor! Aktivno sodeluje pri delovanju Olimpijskega komiteja Slovenije. Verjamem, da bo pomagal tudi veslaški zvezi. Tako naša kot tudi mednarodna zveza delujeta predvsem z veslači. Le ljudje, ki imajo izkušnje s tem športom, lahko vodijo organizacijo na športnikom prijazen način. Doslej se sicer o tem z Iztokom konkretno nisva pogovarjala. Osredotočeni smo bili na ta olimpijski nastop.

Kljub opevani kolajni pa vendarle velja dodati, da je bil dvojni dvojec edini slovenski čoln na OI 2012. Skrb vzbujajoče? Ne bom tajil. Zgolj ena posadka na olimpijskih igrah me ne zadovoljuje. Prepričan sem o večji kakovosti in boljšem dometu našega veslanja. Slovenija zmore več. Zdaj je jasno, da se bodo morale oblikovati nove posadke. Prišel je čas, da nekdo obuje Čopove čevlje. Za Špika pa verjamem, da je v odličnem položaju za uspešno nadaljevanje kariere. A potrebujemo mlade moči. Mlajši veslači se ne smejo ustrašiti izziva. Brez strahu morajo stopiti naprej in se postaviti v prvo bojno vrsto. Le tako bomo lahko obdržali stik s svetovnim vrhom.

Razmišljate tudi o drugačnem pristopu na strokovni oziroma trenerski ravni? Ko gledam v druge veslaške tabore, ugotavljam, da so nas prehiteli. Pri tem mislim na vključevanje znanosti, medicine, biomehanike … Skrajni čas je, da poskrbimo za osvežitve in pomladitve. Pripeljati bo treba nova znanja. Čas je za spremembe. Pred leti je dalo veslanje iniciativo celotnemu slovenskemu športu. Zdaj smo izgubili to vlogo. Lepo bi bilo, če bi si jo povrnili. Verjamem, da imamo vizijo in voljo za vse to.

Moč in vizija … Kaj pa sredstva? Bom kratek. Upam, da bodo s to kolajno nekoliko bolj na voljo.

Na voljo pa imate prenovljen veslaški center. Po izjemno uspešnem svetovnem prvenstvu ste upali, da bo Bled kmalu gostil tudi tekmo svetovnega pokala, a je nato sledil umik kandidature. Se lahko ponovi leto 1989, ko je gorenjski turistični biser prav tako gostil prvenstvo, nato pa je infrastrukturo ob pomanjkanju pravih tekem začel najedati zob časa? Center je bil zgrajen za velika tekmovanja. S tem namenom smo pridobili tudi evropska in državna sredstva. To moramo izkoristiti in delati v tej smeri. Naš cilj je stopiti ob bok Münchnu in Luzernu. Je pa vse povezano s sredstvi. A vredno se je potruditi in tudi tvegati. Svoje prepričanje lahko podkrepim z zanimivim podatkom. Bled je denimo letos beležil več kot 40-odstotno povečanje avstralskih turistov. Razlog? Gledali so tekme veslaškega prvenstva ter se navduševali nad lepo okolico. Podobno je tudi z Angleži. Z organizacijo tekem na najvišji ravni bi torej vzdrževali center in pomagali državi oziroma slovenskemu turizmu.