Sportalovih 15
Sreda, 12. 6. 2019, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Sportalovih 15: evropski NK Maribor
15 let vožnje na mariborskem nogometnem vrtiljaku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,66
1
Evropski vzpon nogometnega kluba Maribor je bil od vsega začetka Sportala ena od tistih zgodb, ki smo ji podrobno sledili in z njo rasli tudi mi. Začel se je nekaj let po našem rojstvu, ko sta v klub prišla najprej Zlatko Zahović in malce za njim še Marcos Tavares, ki sta bila v zadnjem desetletju pri vseh podvigih Maribora. Edinega slovenskega kluba, ki se lahko vsaj spogleduje z mislijo, da je več kot le klub.
Ko smo 10. junija 2004 v enem od višjih nadstropij stavbe na Cigaletovi ulici 10 v Ljubljani pritisnili na tipko enter in zagnali Sportal, kot ga poznate danes, so nogometaši Maribora verjetno ravno končali kratke poletne počitnice po sezoni, v kateri so v prvenstvu pristali na tretjem mestu in osvojili pokalno lovoriko. Razmišljali so o začetku priprav na novo sezono, ki je ponujala tudi evropske izzive.
Takrat so se navijači kluba z Mladinske ulice 29 v Mariboru že lahko tolkli po prsih in se šopirili, da so daleč najuspešnejši slovenski nogometni klub. Sedem prvenstvenih in pet pokalnih lovorik so lahko pod nos pomolili vsakemu, ki je trdil, da ni tako. Pa še ligo prvakov in 50 evropskih tekem!
Danes, 15 let pozneje, je naslovov državnega prvaka 15, pokalnih lovorik osem, zraven so še štirje superpokali in celo ena evropska lovorika! Leta 2006 je Maribor osvojil simpatični, a tudi že nekaj let pokojni pokal intertoto. Danes, 15 let pozneje, evropskih tekem ni več okroglih 50, ampak nekoliko manj okroglih 156.
Težko podrobneje povem, kako je bilo na Anfieldu, Stamford Bridgeu, pred kratkim upokojenem White Hart Lanu, Olimpijskem štadionu v Rimu ali pa na štadionu, ki se z istim imenom ponaša v Atenah, saj sem bil, odkar sem pred več kot 15 leti začel udarjati po tipkovnicah računalnikov uredništva Sportala, le na dveh od kar 52 evropskih gostovanj, ki jih je Maribor od takrat odigral. V Zagrebu in Plznu. Kar pa ne pomeni, da evropskih tekem Maribora na naših spletnih straneh nismo spremljali in ob velikih uspehih skočili v zrak. Seveda sem in seveda smo.
Po Evropi je v Mariboru dišalo že v letih 2004 in 2006
Parma v Ljudskem vrtu septembra 2004.
Prvič že nekaj mesecev po našem nastanku, ko je Maribor po nekaj letih spet vsaj bežno spomnil na nepozabno leto 1999 in bil le korak oddaljen od uvrstitve v skupinski del pokala Uefa. Leta 2004, z Brankom Horjakom na klopi, Klitonom Bozgom, Stipetom Balajićem, Alešem Čehom pa na igrišču, je v odločilnih tekmah za uvrstitev iz Parme prinesel ugoden rezultat, izgubil je z 2:3. V polnem Ljudskem vrtu je lovil uvrstitev v tekmovanje, ki ga danes poznamo pod imenom liga Europa, a ni šlo. Tekma se je končala z 0:0.
Tista sezona se je za Maribor sicer izšla precej klavrno, prvenstvo je končal na šestem mestu in ostal brez Evrope. Po dveletnem premoru se je vanjo vrnil leta 2006 in takoj udaril močno. Zmagal je v pokalu intertoto in v finalu tega tekmovanja z Marijanom Pušnikom ob igrišču, medtem ko sta na njem navduševala takratna čudežna dečka Gorazd Zajc in Rene Mihelič, premagal Villarreal na čelu z zvezdnikoma evropskega nogometa Robertom Piresom in Diegom Forlanom. Španskega prvoligaša, ki je preživljal najlepše dni svoje zgodovine, saj je dva meseca pred tem igral v polfinalu lige prvakov in bil le zgrešeno enajstmetrovko Juana Romana Riquelmeja oddaljen od velikega finala.
Dan, ko je čez vrata stopil Zlatko Zahović
Zlatko Zahović ob prihodu v klub.
Leto pozneje, poleti leta 2007, je Maribor v tem istem tekmovanju doživel tudi enega od največjih evropskih polomov v svoji zgodovini, ko se je iz Kule, kjer je tekme igral nogometni klub po imenu Hajduk, vrnil osramočen. Proti skromnemu srbskemu klubu, ki je brez samcate lovorike ugasnil leta 2013, je izgubil z 0:5.
Kak teden za tem je željo o tem, da enkrat končno pride v svoj Maribor, uresničil največji produkt tamkajšnjega nogometa. Zlatko Zahović, najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance, se je vrnil v Slovenijo po dolgoletnem popotovanju in igranju na najvišji evropski ravni. Ne kot igralec, ampak v funkcionarski vlogi.
"Pri našem delu bomo šli korak za korakom, zato ni treba pričakovati kakšne evforije," je na novinarski konferenci ob podpisu dveletne pogodbe povedal takrat 36-letni Zahović in se zlagal. Evforija je bila v letih za tem vseskozi prisotna.
Dan, ko je izza vogala pokukal še Marcos Tavares
Nekaj mesecev za njim, konec januarja 2008, se je mariborskim nogometašem na pripravah v Poreču pridružil Brazilec z nekaj kilogrami preveč. Marcos Tavares. Že takrat je bil simpatičen, a preveč resno ga ni jemal nihče. Danes, enajst let in pol pozneje, je s 197 goli z naskokom najboljši strelec v zgodovini kluba, s 24 zadetki je najboljši evropski strelec Maribora in s 516 nastopi z naskokom vodilni tudi, ko beseda nanese na absolutno število nastopov. S kar 149 goli je tudi najboljši strelec prve slovenske lige vseh časov.
Ko je pred več kot enajstimi leti prišel v klub, si nihče ni mislil, da bo Marcos Tavares postal to, kar je danes.
Kontroverzni direktor in vzoren kapetan
Zahović in Tavares. Kontroverzni športni direktor in vzoren kapetan, ki bi si ga želel vsak. Ikoni kluba, ki bi jima Mariborčani na ploščadi pred štadionom v Ljudskem vrtu najverjetneje najraje kar postavili kip. Kdo ve, morda ga tudi bodo. Pa potem ob njem ob srkanju piva obujali spomine na vse evropske podvige, pri katerih sta sodelovala in bila pogosto zanje tudi najbolj zaslužna. Samo eno od 88 evropskih tekem, ki jih je Maribor odigral, odkar sta prišla v klub, je izpustil Tavares na igrišču, medtem ko je bil Zahović v zdajšnji vlogi zraven pri vseh. Nekajkrat sicer blizu tega, da ga ne bi bilo več, a na koncu je vedno preživel.
Prvič že nekaj mesecev po tem, ko je prišel v klub. Marsikdo se ne spomni več, a že pozno jeseni leta 2007 je bil na odstrelu in tik pred tem, da odleti v paketu skupaj z Milkom Djurovskim. Makedonskim prijateljem, ki ga je ob prihodu v klub sam posadil na vročo vijoličasto klop. Drugič zgodaj spomladi 2016, ko je v še danes nepojasnjenih okoliščinah odkorakal iz kluba in se vanj vrnil, potem ko ga je za to malodane na kolenih prosil ves Maribor. Tretjič je bila zgodnja pomlad zanj skoraj usodna dve leti pozneje, a je preživel tudi afero "Počasi, sine!" in šel naprej.
Po zadnjem kontroverznem dogodku, za katerega je poskrbel lani, velikih evropskih podvigov ni bilo več, a ko lista po zapisnikih vseh evropskih tekem Maribora v času, odkar se je naselil v njegove pisarne, je Zahović lahko zelo ponosen. Tri uvrstitve v skupinski del lige Europa in celo dve tekmi v izločilnem delu tega tekmovanja in dve ligi prvakov. "Kapo dol!" bi rekel njegov "prijatelj" Srečko Katanec.
Tekma proti Palermu leta 2010 je napovedala, da se utegne v Ljudskem vrtu v prihodnjih letih zgoditi kaj posebnega.
Osnutek je bil spisan leta 2010, potem pa ...
Začelo se je s senzacionalnim dvomesečnim vzponom Josipa Iličića ob koncu poletja 2010 in povratno tekmo proti Palermu, ko je v verjetno najbolj naelektrenem vzdušju v zgodovini Ljudskega vrta več kot deset tisoč Mariborčanov verjelo v to, da lahko vijoličasti zaostanek z 0:3 spremenijo v zmago s 4:0 in po uri igre, ko je s semaforja svetil rezultat 2:0, to skoraj dočakalo.
Potem avgust 2011, nepozaben gol Daliborja Volaša in še bolj nepozabne obrambe Jasmina Handanovića na štadionu Ibrox za solze Rangersa sredi Glasgowa. Skupinski del lige Europa, prvič. Maribor, ki ga je takrat s klopi vodil Darko Milanič, se v njem ni osramotil, a v konkurenci Club Brugga, Birminghama in Brage osvojil zgolj točko.
Veliko veselje ob zmagi nad Panathinaikosom v Mariboru s 3:0 leta 2012.
Sezono za tem se je, spet pod vodstvom Milaniča, vrnil v isto tekmovanje, a ga je tokat dočakala veliko bolj eminentna družba. Panathinaikos, Lazio, Tottenham. Gostovanja na kultnih štadionih v Atenah, Rimu in Londonu. Pa zmaga s 3:0 v Mariboru nad Panathinaikosom in remi z 1:1 proti Tottenhamu. Mariborčani so navdušili.
Leta 2013, takrat je bil trener Ante Šimundža, so šli še korak dlje. Gol Željka Filipovića za zmago nad Wiganom v Ljudskem vrtu, ki je ob koncu tekme eksplodiral. Maribor je postal prvi slovenski klub, ki je prezimil v Evropi! Ob koncu zime 2014 se je dvakrat pomeril s Sevillo, z njo remiziral z 2:2 in izgubil z 1:2 in se dostojno poslovil od Evrope. Toliko bolj so bili lahko Mariborčani zadovoljni ob tem, ko so ob koncu sezone lahko spremljali, kako so šli Andaluzijci do konca.
Brez zmage je iz Ljudskega vrta leta 2014 odšel tudi Jose Mourinho s Chelseajem.
Leto pozneje je bil Glasgow kraj sreče še drugič. Tokrat Celtic park, gol Tavaresa za nepopisno veselje in hat-trick sezon v ligi prvakov! V njo je Maribor popeljal Šimundža, ki je pozneje videl gol Luke Zahovića v mreži lizbonskega Sportinga, zadetek Damjana Boharja za hrbtom vratarja Schalkeja v Gelsenkirchnu in gol Agima Ibraimija proti Chelseaju Joseja Mourinha. Za tri remije v družbi nekajkrat bogatejših. Za tri točke s šestih tekem v najboljšem, kar ponuja klubski nogomet.
In za konec še sezona 2017/18, povratnik Milanič na klopi in gol Mitje Vilerja, ki je v Ljudski vrt pripeljal Liverpool, še enkrat Sevillo in moskovski Spartak. Maribor pa je spet osvojil tri točke. Dve je ukradel Spartaku, eno pa Sevilli. Za še en globok poklon, o katerem smo na dolgo in široko pisali tudi na Sportalu.
Nazadnje se je Maribor uvrstitve v ligo prvakov veselil leta 2017.
Na še naslednjih 15 let uspehov!
V 15 letih se je na naših spletnih straneh zvrstilo na tisoče takšnih in drugačnih zapisov o mariborskih nogometnih uspehih, na desetine intervjujev, zgodila se je tudi kakšna napaka in včasih kakšna preveč pikra beseda, ki je poskrbela, da smo se s kom gledali postrani, a na koncu lahko nogometnemu ponosu iz Štajerske in njegovim glavnim snovalcem le zaploskamo in si zaželimo, da se bo mariborski nogometni vrtiljak tudi v prihodnosti vrtel tako hitro in uspešno, kot se je do zdaj. Na naslednjih 15 let!
1