Zakaj bi slovenski selektor na klopi Zagreba raje videl celjsko zmago kot remi

Nekoč najboljši rokometaš sveta Veselin Vujović ima dvojno vlogo. V soboto bo na klopi Zagreba gostil kopico svojih igralcev, slovenskih reprezentantov. Balkanski derbi v ligi prvakov vselej vzbudi velik(ansk)o zanimanje, s 16. po vrsti pa ne bo nič drugače. Zagrebčani si lahko z zmago dokončno zagotovijo napredovanje v osmino finala, Celjani pa bistveno bolj odprejo ali povsem zaprejo vrata do istega cilja. Seveda smo se z Vujovićem, ki je prepričan, da bi morali sodniki imeti bolj spoštljiv odnos do majhnih klubov, pogovarjali tudi o poraznem nastopu slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu in prihodnosti izbrane vrste.

V Zagrebu že raste temperatura pred sobotnim derbijem s Celjem? Mi smo mirni. Za nas to ni ne prva ne zadnja tekma v ligi prvakov. V Zagreb so prihajali Kiel, Flensburg, PSG … A v javnosti vlada veliko zanimanje. Mislim, da bo Arena polna. Zagreb ima velike možnosti za napredovanje, celo če izgubi na tekmi s Celjem, ki pa ne sme izgubiti. Za oboje bo težko.

V kakšnem stanju je vaša ekipa? Imeli ste težave s poškodbami in kar dvakrat z virusom. To zadnje je v redu. A v Veszpremu so se nam zgodile tri neugodne poškodbe. Domagoj Pavlović si je poškodoval gleženj, Sandro Obranović ima raztrganino na mišici v predelu rame, Luka Šebetić pa je ostal brez zoba in mu delajo protezo. On bo v ekipi, Pavlović je pod vprašanjem, Obranovića pa gotovo ne bo.

No, Šebetić je igral naprej tudi brez zoba … … a tudi brez gola (smeh, op. a.).

Na pol v šali: remi bi ustrezal tako Zagrebu kot Celju … Raje bi videl, da nas Celje premaga, kot da bi remizirali. V tem primeru bi nam vsa Evropa očitala, da smo se dogovorili. To bi bilo slabo za vse. Če se res zgodi, da bi bil rezultat neodločen, bom imel jaz čist obraz, ker bom vedel, da se v tem smislu ni nič zgodilo. Ne jaz ne klub, verjamem, da tudi v Celju ne, ne razmišljamo o tej temi.

Kako bi z nekajtedenske razdalje slovenski selektor ocenil evropsko prvenstvo, ki ga je Slovenija končala na 14. mestu? Igralci, strokovna ekipa in vsa javnost smo menili, da bi lahko naredili več. Pride takšen žreb (tekmeci so bili Švedska, Španija in Nemčija, op. a.). V skupini smo bili s finalistoma. Vedeli smo, da bo težko. Boli me nekaj drugega. Prijatelji, ki se družijo s slovenskimi igralci, mi pravijo, da so ti pred začetkom prvenstva govorili tako, kot da ne verjamejo v dober rezultat. Pridobivanje samozavesti je težak proces. A če se nečesa lotite in v to ne verjamete, se vam bo težko posrečilo. Tako je tudi z rezultatom. Moramo začeti verjeti – večje ambicije in samozavest. Slovenija ima igralce iz odličnih klubov, ne vem, zakaj se v reprezentanci ne obnašajo tako.

Gotovo obstajajo stvari, ki jih prej nisem vedel – psihološki profil, športni značaj … Zdaj smo se med sabo spoznali. Igralcem govorim, naj pri mojih zahtevah dajo vse od sebe. Če to ne bo izpadlo dobro, oni pa se bodo karseda potrudili, se moram vprašati, kaj delam. Če igralci ne dajejo vsega od sebe, ne morem presoditi, kaj je z moje strani dovolj dobro in ne.

Ste dobili vtis, da vsi igralci niso dali vsega od sebe? Da. Ne obstaja razlaga, zakaj smo po tekmi s Španijo, ki je veljala za favorita, proti njej pa smo celo iz rok izpustili zmago, proti Nemčiji igrali tako brez krvi, ideje in življenja. Vsa moja psihološka priprava z razlagami, kaj vse dobimo s to tekmo, ni zadostovala. Na minutah odmora sem poskušal prebuditi ekipo. Kdo bo rekel, da nisem dobro pripravil ekipe ali kaj podobnega.

Če obstaja krivda za slab rezultat na evropskem prvenstvu, ne bom nikdar rekel, da jo nosijo igralci. Prvi krivec mora biti selektor. Nekatere stvari bi moral prepoznati prej. A če obstaja opravičilo zame, je treba povedati, da je 20 dni premalo, da bi človek spremenil nekaj, kar dela vso kariero.

Za to je potrebno določeno obdobje. Pri Nemcih in Hrvatih je bilo to kratko, pri Slovencih ne.

Rad bi dodal, da mi ni jasno, zakaj so Švedsko izbrali za gostiteljico za olimpijske kvalifikacije, čeprav sploh ni kandidirala in ni izpolnjevala pogojev. Zakaj je Španija, ki ima ogromen vpliv v IHF, privolila v to? Zdi se mi, da na škodo Slovenije.

Nam bi bolj ustrezalo, da bi igrali v Španiji. Predsedniku IHF (Egipčan Hasan Mustafa, op. a.) nihče ne more ničesar. V svojem mandatu je število držav članic povečal za 40 odstotkov, od tega jih 80 niti nima reprezentance, imajo pa pravico glasovanja. Zato jih Evropa, čeprav bi se združila, ne more preglasovati.

Če se vrnem k olimpijskim kvalifikacijam. Na Poljskem smo bili na nevtralnem terenu v skupini smrti blizu Špancem in Švedom. Zdaj igramo pri njih. Vseeno ne vidim vse črno. Poleg Irana igramo še na dveh močnih tekmah. Dobiti bi morali eno od teh. Resna reprezentanca z resnim selektorjem je tega sposobna.

Zdaj sem rahlo v dvomih, s kom nastopiti. Dragan Gajić je že najavil reprezentančno upokojitev. On je specifičen igralec, o njegovi mentalni pripravljenosti bi se dalo razglabljati, ne glede na to, da je zunajserijski igralec …

Kako to mislite? Preveč misli nase. Koliko golov bo dal, kaj novinarji napišejo o njem, kako bo videti na televiziji. Kot da je pomembnejši od reprezentance. Odzval se je, ko sem mu očital, da ne bo prišel zaradi ženinega poroda. V zdajšnjem času si v Montpellieru v treh ali štirih urah. O njegovem zasebnem življenju nisem rekel nič slabega. Rekel pa sem, da bi kot slovenski reprezentant lahko pokazal več želje in spoštovanja.

Če menite tako, zakaj ste torej Gajića po poškodbi Jureta Dolenca spet poklicali v ekipo? Zaradi preslabega poznavanja … Ko sem razmišljal, da bi poklical Blaža Janca, so mi sodelavci svetovali, da je bolje, da se vrne Gajić zaradi vzdušja, položaja, poznavanja sistema, kakovosti … Nekoliko sem padel na to zgodbo. Ne bom rekel, da sem se zmotil. O tem naj sodi javnost. Ali sem se iz tega kaj naučil? Zdaj bom delal po svojih ocenah. Tedaj še nisem poznal nekaterih stvari tako kot jih zdaj.

Kaj bi z zdajšnjimi očmi še napravili drugače v selekciji? Ne bi vzel treh zunanjih igralcev. Vsi trije (Uroš Zorman, Dean Bombač in Miha Zarabec, op. a.) so v svojih klubih vrhunski, igrajo po 50 minut. Če v reprezentanci dam vsakemu po 20 minut, ne morejo narediti ne nič dobrega ne slabega, počutijo se negotovo. Vzel sem tri, ker so zelo kakovostni. Želel bi si, da se nam poškodbe Klemna Cehteta in Jureta Dolenca ne bi zgodile zadnji hip, ko nismo imeli več možnosti vklapljanja drugih igralcev v sistem.

Kaj in kdo pa vas je na evropskem prvenstvu razveselil? V obrambi smo naredili velik korak naprej. Lahko igramo proti vsem resnim reprezentancam. Darko Cingesar, Vid Poteko, Matej Gaber so upravičili vpoklic in imajo gotovo mesto v reprezentanci. Vsi reprezentanti so svoje obveznosti (treningi, potovanja, odhodi k počitku …) opravljali izjemno profesionalno. V tem pogledu je Slovenija ena najboljših ekip, kar sem jih treniral. To mi daje upanje, da bomo vse boljši.

Reprezentanca pa je šepala v tranziciji. Kako boste žogo hitreje poslali v napad? To je prva in osnovna kratkoročna naloga. Treba je zamenjati slog igre ali igralce. Slog je težko, zato bomo vključili nekatere igralce, ki bodo nekoliko preobrazili igro.

Kje so se izgubili protinapadi, po katerih so bili Slovenci prej znani? Težko je izpeljati polprotinapad, če v obrambi igrata dva krožna napadalca, v kar smo bili prisiljeni. Glede Boruta Mačkovška sem dobil informacijo, da je mononukleozo preživel praktično na nogah. Ves čas je bil konstantno utrujen. Nemci so se spraševali, kako je sploh igral in treniral. Z njim ali Cehtetom v obrambi bi dobili tudi polprotinapad. Upam, da bomo to izboljšali. Hitra igra je nekaj, kar je Sloveniji naravno. Tako je bilo pod prejšnjim selektorjem in tako je še zdaj. Moramo dati več lahkih golov.

No, tudi Boris Denič je ob hitri igri gojil obrambo z dvema krožnima napadalcema, tako je tudi v Celju. Vem. To so stvari za podrobnejšo analizo.

Kdaj boste objavili spisek igralcev za kvalifikacijski turnir za olimpijske igre? Uradno moram do 8. marca, a to bom storil v naslednjih nekaj dnevih.

Že pred časom ste omenili nekaj morebitnih novih igralcev, na primer Vida Levca in Nejca Cehteta iz Gorenja. Gotovo je blizu reprezentance tudi Žiga Mlakar. Drži. A nisem tako nor, da bi verjel, da lahko ti fantje prinesejo velik napredek naši reprezentanci. Priložnost pa morajo dobiti in svoje pokazati čez leto, dve, tri. Na seznamu bodo. Le od njih pa je odvisno, ali si bodo izborili nastop na kvalifikacijah. Na splošno pa se bom naslonil na igralce, ki so bili na Poljskem. Z dvema, tremi izjemami. A to ne bo travmatično ne za ekipo ne za javnost. Nima smisla, da bi obremenjeval fante brez izkušenj. Ne najavljam revolucije. Pomembno je, da se vklopijo v sistem z drugimi fanti. Vsaka njihova dobra poteza bo velik dobitek za našo ekipo.

Imate v mislih še koga? Priložnost mora dobiti tudi Urh Kastelic. Tudi igralci na levem krilu moramo opazovati. Videli bomo, koliko lahko da Luka Žvižej glede na svoja leta in ali bo sploh še igral. Simon Razgor je velik profesionalec in njegov prvi namestnik. Blaž Janc si zasluži reprezentančni status.

Drži, da ste za Poljsko tehtali med Razgorjem in Žvižejem? Da. Mislim, da ga je izpad brata Mihe iz reprezentance precej prizadel, zato sem se bal, kako bo odgovoril na to. Luka je velik profesionalec, meni zelo ljub igralec. Vprašanje je, v kakšni meri lahko zdrži vse napore v razponu med klubom in reprezentanco. Kar zadeva mene, bo on v reprezentanci, dokler bom jaz selektor. Od njega pa je odvisno, ali lahko odgovori zahtevam. Vidim, da tudi v Celju ne odigra celotne tekme in kaže znake utrujenosti.

Koga s poljskega seznama ne boste več klicali? To bomo videli, ko bo ta objavljen (smeh, op. a).

Preseliva se spet na klubsko raven. Zagreb in Celje sta nekako komplementarni ekipi. Če bi ju združili, bi dobili … … ekipo za evropskega prvaka.

No, v mislih smo imeli izjemno resnega kandidata za zaključni turnir. Strinjam se. Gotovo bi bil na primer PPD Celje izjemen kandidat za final four. Če bi Zagreb vzel celjska krožna napadalca, Luko Žvižeja in Blaža Janca, ali Celje Luko Šebetića, Filipa Ivića ali Ivana Stevanovića, Domagoja Pavlovića, bi bila to zelo dobra ekipa. Kluba sta si podobna, oba imata veliko mladih domačih igralcev, veliko teka in čustev. Žal mi je, da ravno ta tekma odloča o celjskem napredovanju. Celje si po igri in tradiciji zasluži najboljših 16 lige prvakov.

Kar precej se piše in govori o nekakšni rokometni NBA, globalni ligi, ki bi pritegnila velike množice v velika mesta. Bi združena zagrebško-celjska zasedba potencialno lahko igrala v takšnem tekmovanju? Veliko reči bi bilo treba uskladiti. Finance, igralci, trenerji … To so težke reči. Počakati je treba, da se ideja lige malo bolj definira.