Trije bratje, trije reprezentanti

Slovenski šport je posejan s sorodstvenimi navezami. Bratje Lorbek, brata Murić, brata Udrih, brata Elsner, brata Struna, brata Žvižej, brata Skube, brata Cehte … Kako bi lahko pozabili na sestre Fabjan? In seznam še ni dokončen …

V Trebnjem pa rastejo trije rokometni bratje, ki so dejavni člani mladih reprezentančnih selekcij. Pišejo se Kotar. Najstarejši od trojice Matic je letnik 1997 in pravkar uspešno nastopa na kadetskem svetovnem prvenstvu v Rusiji.

Je sicer leto mlajši od večine soigralcev te selekcije, ki nosi oznako izjemno obetavne. Med drugim so fantje predlani in lani osvojili evropske in svetovne olimpijske igre mladih.

Matic, ki je visok 188 centimetrov, je prvotno organizator igre, težav mu ne delata niti sosednja položaja, občasno zaigra na levem krilu.

Matic Kotar je mladinski reprezentant. Tisti, ki ga bolje poznajo, poudarjajo njegovo raznovrstnost: skočnost, dober strel s tal, prodor, razigravanje soigralcev, modro igro v obrambi. V članski ekipi Trima je kljub mladosti debitiral že v sezoni 2013/14.

Letos so mladinci Trima tudi z njim osvojili peto mesto, pred tem je bil s svojima ekipama dvakrat državni podprvak in enkrat šolski prvak.

Dvojčka za petami starejšemu bratu

Dvojčka Miha in Marko Kotar sta dve leti mlajša in nekaj centimetrov nižja od brata. Obvladata vse tri zunanje položaje, imata odlično delo nog, izstopata po inteligentnosti.

Verjetno sta bila najboljša igralca reprezentance mlajših kadetov, ki je pred tedni na olimpijskem festivalu evropske mladine v Tbilisiju sodelovala kot edina slovenska ekipa v kolektivnih športih in osvojila srebrno medaljo. S Trimom sta bila v različnih starostnih kategorijah štirikrat zapored državna prvaka, lani pa tretja s kadetsko ekipo. V letih 2013 in 2014 sta bila tudi šolska državna prvaka.

Odlična sta tudi v drugih športih, blestita na primer v atletiki. Kot se to pogosto pojavlja pri dvojčkih, je lahko njihovo ločevanje prava zagata. Ločevalno znamenje so na primer športni copati.

Eden od trenerjev, ki so sodelovali z njimi, pravi, da imajo bratje Kotar v glavi računalnik. Z zanimanjem bomo torej spremljali razvoj njihovih karier. Tudi oni potrjujejo, da je slovenski iztržek od razvoja mladih športnikov bistveno večji od vložka vanje. Neprecenljivi prispevek trenerjev, zanesenjakov in staršev je pri tem pogosto spregledan.