Slovenski dragulj, ki ga mnogi postavljajo ob bok Luki Dončiću

Slovenski rokometni dragulj Domen Makuc velja za enega najbolj talentiranih rokometašev v Evropi. Dvajsetletnik se je iz Kozine pri rosnih štirinajstih letih preselil v vrste Celja, kjer je hitro opozoril nase in si zagotovil preboj v člansko vrsto. Potem je sledil strm vzpon, že pri sedemnajstih je zaigral v evropski ligi prvakov in postal prvi milenijec, ki se je v tem najelitnejšem evropskem tekmovanju vpisal med strelce. Predlani je s slovensko mladinsko reprezentanco na evropskem prvenstvu v Celju osvojil zlato medaljo, njegov strm vzpon med zvezde pa so na kratko prekinile težave s koleni. Po nekaj operacijah so zdaj ti problemi že preteklost.

Makuc se bo v Barceloni pridružil Juretu Dolencu in Blažu Jancu. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Srednji zunanji igralec, ki mu je bila rokometna žoga položena v zibelko, saj je njegov oče Simon nekdanji slovenski reprezentant, je za člansko vrsto Celja zbral 92 nastopov, štirikrat je postal slovenski prvak, dvakrat pokalni zmagovalec, dvakrat pa je osvojil tudi superpokal. Mladi Makuc je po Luki Žvižeju, Juretu Dolencu in Blažu Jancu naslednji Slovenec, ki bo zaigral v enem izmed največjih klubov na svetu, je pa sploh prvi slovenski rokometaš, ki se v Katalonijo seli neposredno iz vrst slovenskega kluba.

Prestop k devetkratnim zmagovalcem lige prvakov, ki je zanimanje za slovenskega rokometaša pokazala že v začetku tega koledarskega leta, je rokometašu iz Rodika za kratko premaknil novi koronavirus, ki pa ga je izkoristil za piljenje fizične pripravljenosti. Pretekli teden pa so njegove sanje postale resničnost. V Barceloni je prestal zdravniški pregled in podpisal pogodbo. Nadarjenega rokometaša smo zmotili med zadnjimi pripravami na selitev v Španijo, kamor je prek Benetk skupaj z dekletom odpotoval v sredo.

Vsi sobotni intervjuji na enem mestu.

Najprej čestitke za veliki prestop v Barcelono. Ste že zbrali misli po podpisu pogodbe?

Iskrena hvala za čestitke. Jutri se že odpravljam v Barcelono in sem z mislimi že povsem tam (z Domnom smo se pogovarjali v torek zvečer, op. p.). Z mano se v Katalonijo odpravlja tudi dekle, tako da mi bo že na začetku verjetno to olajšalo selitev. Kmalu bosta v Barcelono prišla tudi Blaž Janc in Jure Dolenec, tako da se že res veselim začetka priprav. Komaj čakam, da bo vsa slovenska ekipa na kupu in da v Barceloni pokažemo, kaj znamo mi Slovenci.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Domen Makuc (@domen.makuc) on Jul 9, 2020 at 5:20am PDT

Z Juretom in Blažem smo na zvezi ves čas. Jure mi je veliko svetoval v zvezi z najemom stanovanja in z vsem preostalim v povezavi s selitvijo v Katalonijo. Tudi z Blažem se slišiva, saj se tudi on zdaj seli v Barcelono, ker je pred tem igral na Poljskem. Tako da si ves čas izmenjujeva informacije o vsem, kar je še treba postoriti. Res se že veselim tega, da bomo skupaj.

Kdaj se je vse skupaj sploh začelo? O prestopu se je sicer šušljalo že nekaj časa. Kdaj so prvič stopili v stik z vami?

O tem prestopu se je govorilo že res dolgo, nekaj je bilo govora že v prejšnji sezoni, a nič konkretnega. Omenjali so se številni veliki klubi, a pravega kontakta ni bilo. Letos pa je zadeva postala bolj resna. Barcelona in še nekaj drugih večjih klubov so se z željo po mojem prestopu naslonili tako na celjski klub kot na menedžerja. Potem smo s klubi vzpostavili stik, začeli so se pogovori, a se je vse skupaj nekoliko zaustavilo zaradi koronavirusa in prekinitve tekmovanj. Zaradi tega smo morali z vsem skupaj nekoliko počakati. Ko pa se je stanje glede epidemije tako v Sloveniji kot na tujem nekoliko sprostilo, pa smo se začeli pogovarjati spet nekoliko bolj resno. Na koncu je nastal že znani dogovor.

Selitev v Barcelono je bila njegova otroška želja. Foto: Žiga Zupan/Sportida Bile so ponudbe tudi iz drugih klubov. Omenjalo se je tudi zvezdniški PSG. Je bila Barcelona ves čas vaša prva izbira?

Že od majhnega sem hotel igrati v Barceloni. To je bila moja otroška želja in eden glavnih ciljev v karieri. Zdaj se je ta želja uresničila nekoliko prej, kot sem mislil, da se bo. Tega sem še bolj vesel in komaj čakam, da oblečem ta dres, da bom upravičil pričakovanja in zaupanje vseh v klubu. Barcelona je bila tako ves čas na prvem mestu mojih želja. Če bi bil kateri izmed drugih klubov bolj vztrajen kot Barcelona, pa bi o tej ponudbi verjetno razmišljal dlje. Najverjetneje se ne bi odločil tako hitro, kot sem sem za prestop v Barcelono.

V Barcelono ste se po podpisu pogodbe že odpravili, opravili ste zdravniški pregled in podpisali pogodbo. Že veste, kakšna bo vaša vloga v klubu?

Ja, s trenerjem Pascualom sva se že pogovarjala. Govora je bilo tudi že o taktičnih zadevah, ki jih žal ne smem razkriti (smeh, op. p.). Govora je bilo tudi o moji vlogi v klubu, a največ je odvisno od tega, kakšno formo bom prikazal jaz in v kakšni formi bodo moji soigralci. Veliko bo odvisno od sprotnega dogovarjanja, jaz sem pripravljen na trdo delo in na to, da se dokažem, da sem vreden Barceloninega dresa.

Zdaj vas čaka selitev v Barcelono. Prejšnja sezona je bila zaradi novega koronavirusa končana predčasno, zato ste imeli rokometaši na voljo nekaj dodatnega počitka, temu pa se bo treba prilagoditi tudi v novi sezoni. Kdaj boste začeli priprave na novo sezono?

Mislim, da je za Barcelono značilno, da mlajši rokometaši in novinci sezono začnejo nekaj dni pred drugimi, da se lažje vključijo v nov sistem dela. Prvega avgusta nas nato čakajo uradna testiranja pred sezono, dva dni pozneje pa bomo uradno začeli delo in priprave na sezono. Tisti, ki bomo v Barceloni že prej, pa bomo že prej skupaj začeli individualne treninge. Tako bomo trenirali skupaj, a vsak po svojem programu.

Makuc bo četrti Slovenec, ki bo oblekel dres slovitega katalonskega kluba. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V ekipi bosta vladali izjemna konkurenca in borba za minute. V ekipi Barcelone igrajo zvezdniki najvišjega kova, je to za vas neka dodatna motivacija ali je prisotnega tudi kaj strahu?

Igrati v takšni ekipi s takšnimi rokometaši mi bo v posebno čast. Neverjetno je biti del takšnega moštva, kot je Barcelona. Zame bo to neka dodatna motivacija in zelo sem hvaležen, da se bom lahko učil od takšnih mojstrov, ki so mi hkrati tudi vzor.

Decembra vas čaka tudi prvi nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Verjetno kar posebna čast, da se boste lahko že v svoji prvi sezoni borili za evropsko krono?

Evropska rokometna zveza je s to odločitvijo in določitvijo potnikov na zaključni turnir dvignila res nemalo prahu. Pritožb je bilo res veliko, a jaz nimam nič proti (smeh, op. p.). Upam, da bo sezona potekala po prvotnem načrtu. Res si želim zaigrati v Nemčiji in z ekipo osvojiti ta tako želeni evropski naslov. Tega se že res veselim in sem v posebnem pričakovanju. Močno upam, da se bo tudi ta situacija s koronavirusom do takrat nekoliko pomirila. Seveda bi si želel, da bi bilo tudi že manj zaostritev in da bi bili lahko na tekmah prisotni tudi gledalci, da bo vzdušje res lahko na tisti najvišji ravni.

Sportal Slovenski biser v slovito Barcelono

Že pri rosnih 20 letih vas čaka selitev v tujino. Je prisotne kaj nervoze?  Za mladega rokometaša se je zanimal tudi PSG. Foto: Grega Valančič/Sportida

Selitev sem že navajen, saj sem se že na začetku srednje šole preselil v Celje. Takrat sem se iz domačega Jadrana preselil v vrste Pivovarjev. To je bilo pred sezono 2014/15, ko sem imel 14 let. Tudi takrat sem se na tak korak podal sam, čeprav vem, da bo tokrat drugače, saj je selitev v tujino še večji korak. Čakata me drug jezik, druga kultura, a verjamem v to, da če sem preživel v Celju, bom tudi v Barceloni. Kljub vsemu sem se v teh petih letih, ki sem jih preživel v Celju, veliko naučil, imam tudi nekaj novih življenjskih izkušenj. Vem, da me tam čakajo tudi kakšno presenečenje in težki trenutki, a sem prepričan, da mi bo zaradi prisotnosti punce nekoliko lažje. Verjamem pa tudi, da mi bodo soigralci v klubu in vodstvo znali pomagati v pravi smeri.

Tudi vaš oče je bil rokometaš. Kako so doma sprejeli vašo odločitev o podpisu pogodbe z Barcelono? Nekateri menijo, da je vaša selitev prehitra.

Zagotovo bi domači raje videli, da bi ostal v Sloveniji, da bi bil bližje domu in da bi se lahko večkrat videli. A to je moja služba. Treba je narediti stopničko višje oziroma v tem primeru stopiti kar na najvišjo stopničko, na kateri upam, da bom ostal čim dlje. Zavedam se, da tudi za domače ta selitev ni preprosta, a sčasoma se bodo navadili, tako kot so se na mojo selitev v Celje. Zlasti pa zdaj, ko bomo lahko prek različnih omrežij ohranjali stik in mislim, da zato ne bo večjih težav. Ne bi pa rekel, da je moja selitev prehitra. Mislim, da bom imel v Barceloni največ možnosti za napredek. 

Seveda ne moremo mimo trenutnega dogajanja v povezavi z novim koronavirusom. V Barceloni so imeli zaradi virusa kar precej težav in omejitev, nekaj dni ste že preživeli tam, kakšno je stanje zdaj?

Dobil sem informacijo, da lahko pred sezono treniramo le v omejenem času od desetih do enih. V Kataloniji je zdaj prav tako obvezno nošenje mask na prostem. Ko sem tam opravljal zdravniški pregled, pa nekih zelo posebnih ukrepov ni bilo, je precej podobno stanju v Sloveniji.

Čas med karanteno je izkoristil za piljenje fizične forme. Foto: Sportida

Kar zadeva koronavirus in preteklo sezono, kako ste preživeli čas po predčasno končani sezoni?

Situacija je bila res specifična, a tako kot vsi sem se moral tudi jaz privaditi na nove okoliščine. Na srečo sem imel doma nekaj telovadnih pripomočkov, da sem lahko vzdrževal fizično pripravljenost, če bi se slovensko prvenstvo slučajno vmes še nadaljevalo. Čas sem izkoristil tudi za to, da sem nadgradil svojo fizično pripravljenost. Hkrati pa mi je ta odmor od rokometa tudi prijal in nimam pripomb. Nekaj več časa sem lahko preživel z družino. V teh treh mesecih smo bili skupaj več kot v vseh petih letih, odkar sem podpisal pogodbo s Celjem. Iz tega časa sem poskušal izvleči maksimum in na celotno situacijo poskušam gledati čim bolj pozitivno. Bomo videli, kako se bo situacija obrnila zdaj.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Domen Makuc (@domen.makuc) on Jun 21, 2020 at 10:25am PDT

Kako pa ste sicer zadovoljni s preteklo sezono? V ligi prvakov ste s Celjem prišli do osmine finala, osvojili ste tudi naslov slovenskega prvaka.

Žal mi je predvsem tega, da nismo mogli odigrati tekme osmine finala. To je bila res velika škoda za celjski rokomet, saj je letos minilo že šest let, odkar se je Celje uvrstilo v izločilne boje, tokrat pa nam je nastop v osmini preprečila višja sila. To bi bil zagotovo velik dogodek za celjski klub in celotno regijo. Verjamem, da bi se s poljskimi Kielcami vsaj doma lahko povsem enakovredno kosali in bi morda lahko dosegli še kaj več, kot je bilo od nas pričakovano.

Je pa verjetno ostalo nekaj grenkega priokusa, ker so od kluba niste mogli posloviti na igrišču.

Takšne so bile žal okoliščine. Upam, da zaradi tega navijači niso preveč jezni, da se nisem mogel posloviti tako, kot se spodobi. A saj se bom kmalu vrnil v Zlatorog, tokrat sicer kot igralec Barcelone, in se bomo lahko takrat posloviti, kot se zagre.

V Zlatorogu bo spet igral že prihodnjo sezono, ko bo tam gostoval z Barcelono. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako gledate na celotno obdobje v Celju? Je bila selitev v celjski klub prava odločitev?

V Celju sem res ogromno pridobil na samozavesti. Odrasel sem kot človek in igralec, dobil sem ogromno življenjskih izkušenj, ki jih ne bom nikoli pozabil. Tudi na igrišču sem spoznal ogromno dobrih igralcev, s katerimi smo postali pravi prijatelji, in upam, da bomo ohranili stik. Res vse zahvale Celju za to obdobje in vsem trenerjem, ki so me v času, ki sem ga preživel tam, trenirali. Brez Celja in brez vseh ljudi v klubu ne bi bil tam, kjer sem trenutno.

Selitev pri 14 letih je bila res zgodnja, a zame res pozitivna odločitev. S selitvijo iz Jadrana v Celje sem napravil ogromno stopničko višje. Že zelo zgodaj sem dobil priložnost igrati v ligi prvakov, kar mi je dalo neprecenljive izkušnje. Nekaj grenkega priokusa je sicer ostalo zaradi številnih poškodb, a takšen je šport. Iz vseh teh situacij sem se nekaj naučil.

V preteklosti je že prestal artroskopijo meniskusa desnega kolena. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko sva že ravno pri poškodbah, kakšno je stanje danes? Imeli ste kar nekaj težav s koleni. 

Za zdaj moram kar potrkati, da je vse tako, kot mora biti. Od zadnje operacije lahko vse izvajam maksimalno in ne čutim nobenih bolečin. Zdaj se selim v klub, ki je glede tega res na najvišji mogoči ravni. Mislim, da sem zdaj res v pravih rokah in da bodo točno vedeli, kako me usmeriti na pravo pot, da ne bo še kakšne nove poškodbe.

Pri dvajsetih letih je za vami že ogromno igralskih in življenjskih izkušenj. Medalje z mladinsko izbrano vrsto, pa postali ste najmlajši rokometaš, ki je dosegel gol v ligi prvakov. Ali vam ti dosežki predstavljajo določen pritisk za naprej ali so dodatna motivacija?

S takšnimi zadevami se po pravici povedano sploh ne ukvarjam oziroma si jih ne jemljem k srcu. Rokomet igram zato, ker ga rad igram, v tem uživam in vsak trenutek na igrišču je zame vrhunski. Seveda, vedno poskušam dati vse od sebe in pomagati ekipi, včasih naredim še kakšno potezo več, če je to le mogoče. Vedno te gleda nekdo nov in vedno znova se je treba dokazovati. Vsaka tekma je enako pomembna in na vsaki poskušam dati svoj maksimum.

Z mladinsko slovensko izbrano vrsto ste dosegli nekaj lepih uspehov, na pravi debi v članski reprezentanci pa še čakate. Verjetno pa bo prestop v Barcelono kaj kmalu pripomogel tudi k temu, kajne?

Če se bom še nadgradil kot igralec in če bom nadaljeval po takšni poti, upam, da bom nekoč dobil tudi to priložnost. Ves čas je prostor za napredek in moram rasti v formi. Upam, da se bom v Barceloni veliko naučil od vseh teh velikih igralcev. V Sloveniji je veliko dobrih srednjih zunanjih igralcev, tako da je čakalna vrsta že kar dolga (smeh, op. p.). Selektor ve, kdaj potrebuje katerega igralca in kdaj je pravi čas. Vedno pa sem pripravljen pomagati reprezentanci, ko bo to potrebno.

Z mladinsko reprezentanco je osvojil zlato na EP, nastop na SP pa mu je preprečila poškodba. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako težek pa je bil za vas prestop iz mladinske v člansko konkurenco?

Tu gre velika zahvala Celju in trenerju, ki mi je že zelo zgodaj dal priložnost za nastop v članski vrsti Celja. Potem sem se hitro dokazal in si s tem zagotovil mesto v prvi ekipi. S tem se nisem pretirano obremenjeval. V življenju je ves čas treba delati korake naprej in tega se dobro zavedam.

Pri dvajsetih ste zdaj že uresničili svojo otroško željo. Kakšni so zdaj vaši cilji za prihodnost?

Najprej upam, da bomo zaradi nastale situacije lahko nastopili v vseh tekmovanjih in da bo vse potekalo brez večjih težav ter da se bodo tekem lahko udeležili tudi gledalci. V tem letu bi se rad res čim več naučil, se nadgradil v formi in seveda ostal zdrav ter brez poškodb. Najpomembnejše mi je, da uživam v tem, kar počnem. Kakšnega pokala pa se tudi ne bom branil (smeh, op. p.). Upam, da bomo čim prej spet na igrišču.

Preberite še:

Sportal Veselin Vujović brez dlake na jeziku nad srbskega predsednika

Sportal Brazilec se je pridružil Dolencu, Jancu in Makucu