Slavko Ivezić: Slovenski rokomet postaja polamaterski

Preprost, skromen, uspešen, nasmejan, ko je potrebno, pa tudi strog. Našteli smo le nekatere izmed odlik Slavka Ivezića, selektorja mladinske rokometne reprezentance in trenerja Krke, ki na prvo mesto postavlja delo z mladimi. Ravno z mladinci se bo med 14. in 28. julijem udeležil svetovnega prvenstva v Bosni in Hercegovini. Bojeval se bo za svojo že sedmo kolajno na velikih tekmovanjih. Ko ni selektor, je trener Krke. V rokomet, s katerim se ukvarja od osmega razreda osnovne šole, je vpet 365 dni na leto. Vanj je zaljubljen, a se boji, da kmalu ta ne bo mogel več biti edini vir, ki mu bo zagotavljal vsakdanji kruh.

Slavko, priprav na svetovno prvenstvo je konec. Kako bi jih ocenili? Bile so dolge … Tudi uspešne? Kar zadeva število treningov, sem zelo zadovoljen. Bilo jih je več kot prejšnja leta. Tudi na račun turnirja v Katarju, kamor so nas povabili na svoje stroške. Načrt je dosežen. Kar sva si s pomočnikom Klemnom Luzarjem zamislila, sva večinoma tudi izpeljala. Mogoče je bila edina težava ta, da ekipa ni bila popolna. A le, ker so se vse reprezentance uvrstile na razna tekmovanja. Člani so na primer odšli na sredozemske igre, zaradi katerih sta manjkala Borut Mačkovšek in Mario Šoštarič. Odločili smo se, da vsaka reprezentanca odide na svoje tekmovanje. Zaradi iger mladih na Nizozemskem je odpadel Blaž Janc, ki bi spadal v to ekipo.

V pripravljalnem obdobju ste odigrali precej tekem, veliko večino tudi zmagali. V zadnjem delu priprav v Velenju in Slovenj Gradcu ste bili sploh uspešni. Kaj nam lahko sporočijo omenjeni rezultati? Večji del smo odigrali brez Mačkovška in Šoštariča, kar pomeni, da so tudi preostali igralci dobili priložnost. Ekipa se tako ni zanašala le na njuno kakovost. Zmage so dobrodošle in kažejo, da lahko igramo z vsemi reprezentancami. A ko na koncu potegnem črto, še ne pomeni, da bo tako tudi na prvenstvu. Rokometni vrh se je razširil. Obstaja 10 ali pa 12 ekip, ki so sposobne premagati druga drugo. Z zmagami, ki smo jih dosegli, smo zadovoljni, nikakor pa ne zaslepljeni.

Kako to, da sta se reprezentanci, kot sta Kuvajt in Brazilija, na prvenstvo pripravljali v Sloveniji? Za to se moramo zahvaliti rokometni zvezi Sloveniji in Urošu Mohoriču, ki je priprave v Sloveniji organiziral kar 17 rokometnim ekipam. Zanje je pomembno, da imajo urejene tekme. Da lahko igrajo. In mislim, da je bolje, da denar zapravljajo pri nas kot kje drugje. Pa še mi imamo nekaj od tega, saj lahko tako igramo z različnimi nasprotniki, z različnimi modeli igre. Tudi tukaj je pozitiven premik.

Mačkovšek, Šoštarič in Blagotinšek so že debitirali za člansko reprezentanco. Kateri poleg njih še lahko dosežejo to najvišjo raven? Mladinska prvenstva so filtri za prehod v člansko kategorijo. Vsi igralci, ki zdaj igrajo za člane, so šli skozi kadetske in mladinske kategorije. So na začetku poti, to je treba poudariti. Omenjeni trije so priložnost dobili hitro. Ima pa ta generacija eno posebnost. V primerjavi s prejšnjimi ni le kakovostna, ampak tudi visoka. Tudi tukaj smo šli stopničko višje. Ko me je trener Kuvajta vprašal, kaj pomeni, da so Rusi tako majhni, mi pa tako veliki, sem mu v šali dejal, da so oni vzeli naš model, mi pa njihovega. Videli pa bomo, kaj je boljše – naše ali njihovo.

Katera generacija je igralsko najbolj popolna? Edina, ki je osvojila dve kolajni, je bila generacija 1982/83 s Kozlino, Špilerjem, Natkom, Brumnom, Proštom … Zraven sta bila tudi Kavtičnik in Gajić. Največ fantov iz te generacije je nato igralo tudi v članski reprezentanci.

Na velikih tekmovanjih ste osvojili že šest medalj. Katera lastnost vas dela boljše od drugih? Kaj je na vas posebnega, zaradi česa ste drugačni? Mladince je lažje spodbujati, nadzorovati, prepričati. Na tej stopnji so vsi željni uspeha, nadgradnje. To je za njih dobra šola in mislim, da to upoštevajo. Pri članih je težje, prisotni so pritiski. Tukaj so tudi njihove osebnosti, egi. Mi takšnih težav skoraj nimamo. V mlajših selekcijah ustvarjamo celovite osebnosti. Skrbimo zanje in bedimo namreč tudi nad tem, kar se dogaja v šoli, po klubih. Veliko smo v stikih z njihovimi klubskimi trenerji. Pomagamo jim, da bi bil prestop iz mladinske v člansko kategorijo čim boljši. V vseh delih.

Ima katera od šestih osvojenih kolajn za vas poseben pomen, vam je katera še posebej pri srcu? Prva je zagotovo prva. Tista na Poljskem je bila najbolj ovekovečena. Bila je prva medalja v kolektivnem športu. Bili smo blizu zlata, a nato izgubili z domačini, od katerih smo bili ob polčasu boljši. Spomnim se, da je na finalno tekmo s posebnim letalom pripotovalo vse vodstvo rokometne zveze. Jasno, tudi vsaka druga je imela svojo težo. Bile so ekipe, generacije, ki niso bile tako odmevne in pri katerih se je še toliko bolj poznalo trdo delo. Šli smo korak za korakom, računali na kanček sreče … Tudi sreče je bilo v tem času nekaj, tega ne moremo spregledati. Za fante, s katerimi nam je uspelo osvojiti medaljo, sem res vesel. Mogoče je to njihova edina v življenju. Lepi spomini so. Ko se s fanti srečujemo, se radi spominjamo teh dni. Ne le medalj, ampak vseh stvari, ki smo jih na tekmovanju in ob njem doživeli v različnih državah po svetu in Evropi.

Z rokometom ste povezani skoraj vse leto. Ko niste selektor, ste trener Krke in obratno. Pride kdaj obdobje, mogoče samo dan ali trenutek, ko o rokometu ne želite slišati ničesar? Seveda pride, a za to nimam časa. Zgodi se, da imaš polno glavo, ko zmanjkuje motivacije, saj ni prostega dneva, ni oddiha. Po končanem prvenstvu smo bili prosti en teden. To je bil moj edini dopust za letos. Pa še ta je bil povezan s slabim vremenom, tako da od njega ni bilo nič. Po tistem tednu so se začele obveznosti z mladinsko reprezentanco. Ko končam, bomo priprave začenjali v klubu. Pritiski so veliki, človek pa si vedno želi tistega, kar mu manjka. V mojem primeru oddiha, prostega časa. Ampak upam, da bo nekoč, ko bom v pokoju, tudi tega dovolj.

Krka je zadnjo sezono končala na šestem mestu. Kaj lahko pričakujemo v prihodnji? Odkar sem prišel v klub, smo zagotovo storili korak naprej. Šesto mesto je super uspeh, največji uspeh kluba. Sam sem si želel biti peti, ampak tako se je izšlo. Prihodnja sezona pa bo bistveno drugačna. Zaradi ambicij našega in ambicij drugih klubov. Osip bo velik, tudi mi smo zelo pomladili ekipo, izgubili smo šesterico izkušenih igralcev. Priložnost bodo dobili mlajši. Mislim, da je to dobro za razvoj slovenskega rokometa. S tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje.

Kar za klub, v katerem ste trener vi, ni nič nenavadnega … Prihajajo štirje mladi, ki jih dobro poznate. Dogovor je bil, da bodo imeli minutažo in z njo dobili prepotrebne izkušnje. To za njihov razvoj pomeni ogromno, saj imajo visoke ambicije za prihodnost. Vsi so namreč šele na začetku svoje športne poti.

Sedeli ste tudi na selektorskem stolčku članov. Kateri je bolj udoben? Članski ali mladinski? Manj pritiskov je zagotovo pri mladinski reprezentanci. Tudi bolj obvladljiv je. Ambicij po vodenju članske reprezentance ne čutim, saj ne bi rad še enkrat doživel teh pritiskov. V tem trenutku sta tole (selektor mladincev, op. a.) in klubska scena povsem dovolj. Še raje bi se ukvarjal samo z mladimi, a glede na položaj, v katerem je Slovenija, se lahko zgodi, da bo treba iti celo kam čez mejo. Slovenski prostor za igralce in trenerje se zmanjšuje. Počasi prihajamo na polamaterski sistem. Mislim, da se bo položaj za igralce in trenerje v prihodnjih letih še poslabšal in bo treba ob rokometu najti še kakšno drugo delo.

Res ni rožnato. Dobri pokazatelji stanja so tudi Cimos Koper, Škofja Loka, Slovenj Gradec in drugi propadli velikani … Gospodarski položaj narekuje ritem. Klubi izgubljajo vitalne sponzorje, občine so veliko bolj osiromašene. Občinskega denarja za šport je vedno manj. To je botrovalo padcem teh klubov. Je pa spodbudno, da trenerji niso obupali in poskušajo z dobrim delom z mladimi klube obdržati nad vodo. Kakšna bo kakovost, kakšno raven bodo dosegli, je vprašanje, a pozitivno je, da se propadli vračajo nazaj, da delajo z mladimi in ustvarjajo nove morebitne reprezentante.

Je lahko težava tudi v preveliki količini denarja, ki jo priskrbi generalni sponzor? Bi moral denar pritekati z več naslovov? Ko umre podjetje Cimos, posledično umre tudi rokometni klub … To je zagotovo določena past, vendar brez teh sponzorjev klubi ne bi obstajali. Vloge Gorenja, Cimosa in Pivovarne Laško so bile v obdobju osamosvojitve izjemne. Tudi uspehi teh klubov, doma in v Evropi, so ob podpori manjših vezani na največje sponzorje.

Ko klubi umirajo, se pogosto ali pa vedno zgodi, da nič krivi igralci ostanejo brez zasluženega denarja. Se vam zdi, da bi lahko glede tega država naredila več? Zgled bi lahko bila na primer Francija. Zagotovo. Mislim, da bi bilo prav, da se pojavi licenciranje klubov. Da se klubi zavežejo, da bodo obljubili toliko, kot so sposobni. To bi morala biti zaveza, pa tudi če zaradi tega pademo na nižjo raven. Pomembno je, da klubi ostanejo na stabilnem proračunu, ki bo omogočil delovanje, razvoj in delo z mladimi.

A tudi drugod ni rožnato. Zadnji, ki je ugasnil, je Atletico Madrid. Kriza vlada vsemu svetu. Eni se bodo na njo odzvali bolje, drugi slabše. Odvisno od sistemov, ki jih imajo. Najslabše je jokati. Ljudi je treba spodbuditi za delo in jim dati pošteno plačilo, ne le obljub. A mislim, da so obljube postale neka splošna praksa.

Rokometni Atletico zaradi nekaj manj kot dveh milijonov ugasne isti dan, ko postane jasno, da je nogometni Atletico za dobrih pet milijonov kupil Davida Villo … Nogomet ni primerljiv s preostalimi športi. Nogomet je posebno podjetje, ki deluje po vsem svetu, mislim, da najbolje organizirano. Zveze prisilijo klube, da delujejo v normativih. Imajo licenciranje. Spominjam se Olimpije in Mure, ki sta padli v najnižji rang, ampak sta se hitro vrnili. Licenciranje ni takšen bav bav, kot si ga nekateri predstavljajo. Gre za to, da določijo merilo, ki mu sledijo čisti posli.

Prva slovenska liga izgublja na ugledu, najboljši odhajajo … Vsi bodo šli za višjimi zneski. Ne le v rokometu, ampak povsod. Liga bo zagotovo osiromašena za nekaj vrhunskih igralcev, po drugi strani pa je to priložnost za mlajše, ki bodo dobili večjo minutažo kot v preteklosti. Tudi v tem je nekaj pozitivnega.

Veliko pove tudi dejstvo, da se drugoligaši niso ravno grebli za prehod med elito. Res je. Prva liga je cilj vsakega kluba, a pomankanje denarja je preveliko. Nekateri niso sprejeli nastopanja v Evropi, tudi to je težava, ki kaže na stanje v Sloveniji. Upam, da ne bo šlo še bolj navzdol.

Lahko v prihodnji sezoni pričakujemo juriš Celja do naslova slovenskega prvaka? To predvidevate mediji. Menim, da ima Gorenje še vedno dobro ekipo. Mlado, perspektivno. Tudi Maribor sestavlja dobro ekipo. Med temi tremi klubi bomo morali iskati zmagovalca. Zagotovo pa ima Celje največ tradicije in izkušenj. Najmanj so tudi spremenili ekipo. Iz tega vidika je favorit, vsekakor pa sem mnenja, da bo prvenstvo zanimivo. Tako na vrhu kot v spodnjem delu.

Zagotovo se dobro spominjate leta 2004, ko si je Celje z vami na mestu športnega direktorja pokorilo Evropo. Lahko kakšen izmed slovenskih klubov ponovi ta uspeh? Tako preprosto to ni. Položaj bo vedno težji. Uspehi v športu so povezani z denarjem. Lahko se poklopi kakšna sezona, vendar mislim, da je denar tisti, ki bo delal zmagovalce lige prvakov.

Pred nekaj časa je bila izjemno vroča tema regionalna liga Seha, v katero slovenski klubi nato niso vstopili. Pravilna odločitev? Moje mnenje do te lige je odklonilno, saj menim, da bi osiromašila slovensko prvenstvo. Mogoče bi bila liga za nekatere klube pozitivna, dopuščam tudi to mnenje, ampak širše gledano ne bi bilo bistvenih napredkov ali finančnih pridobitev.

Slovenija in njeno delo z mladimi rokometaši. Ste kot selektor mladinske reprezentance zadovoljni? Menim, da v Evropi prednjačimo. To nas drži pokonci. V Sloveniji imamo dobro izobraževanje trenerskega kadra, ki ga je veliko. Tudi amaterskega kadra, ki vztraja zaradi športnih ambicij, je veliko. Dokler bo tako, bomo stik z evropskim in svetovnim vrhom gotovo še držali. Bojim se, da tudi na tem področju ne bi nazadovali. Trenutno je stroka na res zavidljivi ravni.

Pred nekaj manj kot mesecem dni se članski reprezentanci ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo na Danskem. Kako hud udarec je to? Zagotovo je neuvrstitev velik minus. Na vsakem prvenstvu radi vidimo svojo reprezentanco. Zaradi navijanja, spremljanja rokometa, popularizacije, sponzorjev. Ko te ni, se pojavi težava. Potreben je nov zagon, za katerega je potreben čas. Vse se malo odmika. Pa tudi izkušnje, ki bi jih določeni mlajši igralci na prvenstvu dobili …

Ste si sploh predstavljali, da lahko Slovenija v domačih Stožicah izgubi proti na papirju slabši Belorusiji? Sam vsako tekmo gledam z vidika, da jo lahko izgubiš. Žoga je okrogla, šport pa neizprosen. Danes ena žoga lahko odloči vse. Ali pa slab dan vratarjev, mogoče najboljšega igralca, kakšna nepričakovana poškodba. Poraz se lahko zgodi v vsakem trenutku, še posebej zaradi dejstva, da je, kot sem že dejal, vsaka ekipa sposobna premagati vsako. Žal se tega nismo zavedali in smo tekmo mogoče vzeli, kot da se nam to ne more zgoditi.

Boris Denič je po porazu ponudil odstop, ki pa ga niso sprejeli. Je ena in druga odločitev pravilna? Obe sta korektni. Vsak trener bi se odzval tako. Je pa dejstvo, da je neuspeh prizadel ves slovenski rokomet, a vseeno je treba nadaljevati. Ne smemo vsako leto menjati selektorja, kot smo počeli v preteklosti in ni bila najboljša izkušnja. Upam, da smo iz tega kaj povlekli kaj pozitivnega.

Ste kot selektor mladincev veliko v stiku z Deničem? Sva v delovnem stiku. Sodelovanje z njim je zelo korektno. Sodelujem tudi s kategorijo pod mojo, iz katere fantje prihajajo v mladinsko selekcijo. Prednost imajo člani, vse preostalo se podreja in prilagaja.

V rokometu ste že skoraj vse življenje. Kakšni so bili začetki? Igralski in trenerski? Bil sem vezan na Skalno klet, ki mi je bila, tako kot polovici ekipe takratnega Celja, precej blizu. Na igrišču smo preživeli veliko časa. Bili smo univerzalni športniki. Igrali smo nogomet, košarko, sam sem se do osmega razreda ukvarjal tudi z gimnastiko in tekmoval na državnih prvenstvih. Z rokometom sem začel pozno. V osmem razredu. Zaradi vsesplošnosti nam ni bilo težko preklopiti, začel pa sem ravno zaradi bližine Skalne kleti. Hitro sem se priključil članski ekipi. V naših časih ni bilo toliko selekcij kot zdaj. Med člane smo padali hitro, od tu do prve ekipe in igre v prvi jugoslovanski ligi ni bilo daleč. Igralsko kariero sem nadaljeval s trenersko. Nato me je pot vodila po vsej Sloveniji. Ena od daljših avantur se je zgodila ravno tukaj (intervju smo opravili v Slovenj Gradcu, op. a.), kjer sem prebil skupaj osem let v dveh etapah. Na to sem ponosen tudi zaradi rezultatov, ki smo jih dosegali. Ponosen sem na delo pri Rudarju, v Radečah. Jasno, na svoje delo v Celju, ki sem ga kot športni direktor kronal z naslovom evropskega prvaka. Upam, da sem tudi sam dal kakšen delček v mozaik. Sem pa skromen in poskušam pozabiti preteklost in to, kar se je zgodilo včeraj. Vedno bedim nad tistim, kar se bo dogajalo jutri. Jutri je nov dan in spet se bo treba dokazovati.

Ste še vedno univerzalni športni navdušenec? Kolena imam ravno zaradi športa uničena. Če ne bi bilo reprezentance, bi bil že na operaciji in obe zamenjal. Tudi to mi je dal šport, a mi vseeno ni ničesar žal.

Kako vas, kot človeka, ki je od mladih nog vpet v rokomet, na poti spremlja družina? Družina živi s tem mojim rokometom. Z ženo, odkar sva se spoznala, živiva z njim. Na tak način življenja smo se navadili. Družina je bila prisotna ob uspehih in neuspehih. Še dobro, da je bilo več uspehov. Je tista, ki ti ob težkih trenutkih stoji ob strani, ti je v oporo in te podpira. Zdaj so naokoli že vnuki. Starejši Filip igra v Celju in nadaljuje tradicijo. Vesel bom, če bo šel po stopinjah dedka.

Kaj boste počeli, ko rokomet ne bo več del vašega vsakdana? Živimo v zelo lepem delu Slovenije. V Pernovem imamo hišo v naravi, zame pravi mali raj, ki ga za zdaj premalo izkoriščam. Upam, da bo nekoč več časa za sadovnjak, vrt, bazen … Za takšne stvari. Ob vsem tem bi rad, da si uredim koleni in da bi mi od rekreacije uspelo ob nedeljah zaiti na kakšen manjši hrib, kot smo to počeli včasih. Drugih športnih ambicij nimam. Želim pa si krajše izlete po Sloveniji, ki je zelo lepa. To pa bi rad.