Ponedeljek, 21. 12. 2015, 20.24
8 let, 7 mesecev
Propadla sta mu dva kluba, zdaj je eden najbolj navdušujočih igralcev lige prvakov
Koprčan Dean Bombač je v letošnji sezoni eden najbolj prepoznavnih slovenskih rokometašev na mednarodni sceni. Skoraj ni tedna, ko bodisi s svojimi zadetki bodisi podajami ali vrtoglavimi preigravanji ne bi gostoval v vrhuncih lige prvakov (LP). V njej je kot organizator igre madžarskega podprvaka Picka, lani četrtfinalista LP, drugi strelec s 73 goli. S to številko je že nekje na polovici tekmovanja presegel svoj strelski rekord. Enkrat je dosegel 13 golov, dvakrat po 11. Povezanost z domačim mestom je, ko človek klepeta z njim, vidna na vsakem koraku. Tudi zato je težko sprejel usodo svojega domačega kluba Cimosa, ki je podobno kot kasneje Dinamo Minsk, klavrno končal na smetišču zgodovine. In tudi zato še s toliko večjim navdušenjem spremlja bliskovito rast novega kluba, Kopra 2013. Zdi se, da bi lahko imel zelo pomembno reprezentančno vlogo na evropskem prvenstvu na Poljskem. Nekoč bi z izbrano vrsto rad posegel po kolajni. Meni, da ji je v preteklosti manjkalo tudi nekaj predrznosti in občasno pokvarjenosti.
Vam življenje in šport vračata za marsikaj, kar ste kljub mladosti v karieri že prestali? V določenem obdobju se je zdelo, da propade vsak vaš klub. Mislimo seveda na Cimos in Dinamo Minsk. Življenje kdaj vzame, kdaj da. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi pomislil, da bosta razpadla dva moja kluba. Takrat tudi nisem niti pomislil, da bom čez dobro leto tukaj, kjer sem zdaj. Vse se je obrnilo. Življenje mi je nekaj vzelo, dalo pa še več. Nisem obupal, bil sem močan, trdo sem vadil, vse se je sprevrglo v najboljše.
Že po desetih krogih lige prvakov, v kateri ste drugi strelec, ste presegli svoj rekord zadetkov. Kaj vas v igri navdihuje, vam daje svobodo? Največjo svobodo mi daje trener Juan Pastor, ki mi popolnoma zaupa. Ko naredim napako ali dve, me ne vrže na klop. Še vedno verjame vame, v naslednjem napadu naredim kaj dobrega. Tako je lažje igrati. Soigralci pa so pravi. Tudi oni verjamejo vame, verjetno celo bolj kot vase. Zaupajo mi in me poslušajo. V karieri še nisem videl boljšega vzdušja, kot je v garderobi Szegeda. Naredila sta ga trener in kapetan. Izjemno smo povezani, tudi zaradi tega nam gre tako dobro.
Kakšen trener je Pastor? Gre za avtoriteto. Pri njem nikoli nimaš prav, tudi če si misliš svoje in te je prej deset trenerjev učilo drugače. Kar reče, je prav. Če bo izgubil tekmo, jo bo po svojem načinu. Ne dopušča igralskih skokov iz sistema. Vsak vsako sekundo natančno ve, kaj mora delati. Morda sva malo privilegirana s svobodo le jaz in Jonas Källman. Nič ni naključno, vsak ve, kaj mora početi.
Torej posnetke tekmecev gledate toliko časa, kot trenirate? Da. Ali pa videe gledamo še dlje.
Drži, da je bil Pastor v igri tudi za slovenskega selektorja? Spomladi se je omenjalo imena petih kandidatov. Vprašal sem ga, ali je tudi on med njimi. Odvrnil mi je, da se nekaj govori, a do njega ni nihče uradno pristopil ali ga poklical ter mu dal ponudbe. Mislim, da reprezentance tudi ne bi prevzel, in sicer zaradi družinskih obveznosti.
Kateri trenerji so najbolj zaznamovali vašo kariero? Zelo je vplival Fredi Radojkovič. Dobro, prvi me je v člansko ekipo poklical Vili Ban, za njim je prišel Matjaž Tominec. Bil sem še mlad, treniral sem in igral po deset minut. Ko je prišel Fredi, sem imel vanj ogromno zaupanje, začenjal sem tekme, vodil ekipo in se razvijal. Potisnil me je v ospredje.
Boris Denič je vodil v reprezentanci in Minsku. Od njega sem se ogromno naučil. Veliko tudi od Noke Serdarušića, čeprav sva pri Aixu sodelovala le dva meseca. Opazoval sem ga, se pozorno učil. Mogoče sem osebno najbolj napredoval pri Pastorju glede pogleda na rokomet, glede določenih stvari. To so nekako štirje trenerji, ki so mi največ dali.
Drži, da ste neverjetno hitro začeli udejanjati Pastorjeve zamisli? Da. Pastor je dejal, da v 20 letih še nihče ni tako hitro dojel stvari, kakor sem jih jaz v dveh mesecih. Mogoče tudi tu izvira vse to zaupanje vame.
Kaj lahko selektor Vujović prinese reprezentanci? V štirih, petih dneh, kolikor sem sodeloval z njim, ne moreš kaj veliko oceniti ali vedeti o trenerju. On nas je opazoval, gledal, še ko ni bil selektor. To je delo trenerjev in oni dosti več stvari vedo o nas, kot mi vemo o njih. Če pa želiš trenerja bolje poznati, te mora trenirati, tako da samo pogovor z njim ni dovolj.
V štirih dneh sem dobil dober, imam pozitiven občutek, vemo, da je velika osebnost, to izžareva. Tako kot igralec tudi on hoče biti boljši, vsakega premagati, je oseba, ki ne prenese poraza, to nam tudi najbolj manjka. Slovenski rokometaši imamo dovolj znanja, naučiti nas mora malo tiste pokvarjenosti …
Pozitivne predrznosti? Predrznosti in pokvarjenosti. Ne smemo biti vedno mi tisti, ki smo fini, mehki. Če je treba biti agresiven, moramo to tudi biti.
Ena od prvih selektorjevih izjav je bila, da mora biti igra v obrambi taka, da ko boste naredili prekršek, si bo tekmec rekel, joj, še 59 minut moram igrati. Mislite, da je manjkala ta ostrina? Ravno to nam je manjkalo, to, da se nas bojijo, te ostrine. In da jim ne bo vseeno, ko bodo šli v igro eden proti enemu. Da bomo dobili to predrznost in da se ne bomo ustrašili in takoj dobili dve minuti. Če je treba nekoga prisiliti v prekršek za dvominutno izključitev, se to tudi naredi.
Na koncu je res tako videti, da ko igraš z igralcem manj, se bolje gibaš. Določene ekipe imajo težave zaključiti napad ... Če je obramba čvrsta in še vratar razpoložen, potem lahko ekipe z igralcem več težje dajo gol. Tekma se lahko tako tudi izgubi, tako da nima nobenega vpliva, če imaš na primer štiri minute več izključitev.
Selektorje se bistveno lažje menja kot igralce in tudi Vujović ni odpravil problema glede strelcev na mestu levega zunanjega, kar je pereča tema že več let. Na tem položaju je Slovenija najbolj tanka. Noben selektor ne more narisati igralca, ki bo dajal gole z desetih metrov. Imamo tri igralce – Boruta Mačkovška, Klemena Cehteta in Nenada Bilbijo (njega ni na reprezentančnem seznamu 28-erice, zato pa je Miladin Kozlina, op. a.). Vsi so sposobni dobro igrati. Zdaj je njihova odgovornost, da to upravičijo in da dajo nekaj reprezentanci in državi. Srednji zunanji smo takšni, kot smo. Lahko se "ubijamo" 60 minut, a to bo zaman, če reprezentanca ne bo dosegala golov od daleč. Mi jih ne moremo dajati. Nimamo srednjega zunanjega, ki bi bil visok več kot dva metra.
Mislim, da je največ odvisno od Mačkovška. Ko bo on pravi, bo reprezentanca najboljša. To sem mu povedal že stokrat.
V Katarju ste bili nekakšna kolateralna škoda, igrali ste tudi na položaju, ki vam ni domač. Niti vi niti vsa ekipa nista bila vedno prava. Kot sem dejal že prej: sebi ne morem dati 15 centimetrov in topa v roko. Tega ne morem niti jaz niti Sebastian Skube, ki se že leta "lomi" na levem zunanjem in se prilagaja. Glede na to, da smo bili praktično brez levega zunanjega (Klemen Cehte se je pridružil naknadno, skoraj brez treninga z ekipo, op. a.), smo bili še dobri, prišli smo med osmerico. Zdaj morata dati Cehte in Mačkovšek svoj prispevek. Potem bo vse lažje in lepše.
Lahko Slovenija z dobrimi levimi zunanjimi pride v krog kandidatov za kolajno? Lahko. Samo da ne bomo po tem, ko se bodo razigrali levi zunanji, ki jim skačemo po glavi, odpovedali vsi preostali. (smeh)
S čim bi bili zadovoljni na evropskem prvenstvu na Poljskem? Enkrat si želim z reprezentanco osvojiti medaljo. Če se kdo poškoduje – tudi brez njega je treba znati igrati. S Pickom smo v ligi prvakov izločili Rhein-NeckarLöwen brez štirih poškodovanih igralcev. Ne smemo iskati izgovorov. Med zdravimi je treba najti prave menjave za morebitne poškodovane, ki jih, upam, ne bo. Brez izgovorov.
Selektor je napovedal nekaj več umirjene igre, ko hitrost ni nujna. Zadnjih pet, šest let smo igrali z veliko teka. Tu smo najboljši. Smo ena najhitrejših reprezentanc. Tega ne smemo ustaviti, ampak le umiriti igro, če vidimo, da ni priložnosti za protinapad. Če se le da, je treba dati gol iz (pol)protinapada. Če ne, pa je treba seveda ustaviti napad.
Rokometna zveza Slovenije se je dejavno podala v boj za organizacijo kvalifikacijskega turnirja za olimpijske igre, ki bi bil v Stožicah. Na turnirju nastopajo po štiri ekipe, po dve se uvrstita v Rio. Velika motivacija? Kot kaže, bomo verjetno v skupini s Španijo in še eno evropsko ekipo. Če bomo igrali doma, bo to seveda velik plus. Turnir moramo vzeti kot boj na življenje ali smrt, naj stane, kar hoče. Če igraš doma, se moraš uvrstiti na olimpijske igre. Odločitev je pravilna, upam, da bomo res organizatorji turnirja.
Že dolgo se govori, da po sezoni odhajate v Kielce. Lahko potrdite? Jasno je, da odhajam, pogodbo imamo podpisano. Ne morem pa še povedati, s katerim klubom.
Imate odlično sezono, takšna je bila že lanska. Koliko so se začeli smukati klubi okoli vas? Koliko vas to moti? Ne moti me. Delam z Andrejem Golićem, on rešuje vse. V zadnjem obdobju ga je klicalo ogromno ljudi, ki jim je povedal, da imam podpisano pogodbo. Sam pa mi je dejal, da mi ne bo povedal veliko glede ponudb. To je tudi prav. Manj vem, boljše je. Moja naloga je igranje, ne pa razmišljanje o drugih stvareh.
Kako z razdalje gledate na slovenski rokomet? V lanski sezoni je bilo vse na nekoliko nižji ravni. Zdaj je prišlo poleg nekaj manjših pokroviteljev, v Celju so uspeli zadržati Miho Zarabca, Branko Tamše dela izvrstno, to je jasno. Celje vlada v Sloveniji, Gorenje ne more priti zraven. Koper se je vrnil, nekoliko zaostril konkurenco, navsezadnje je premagal Maribor, lahko preseneti vsakega. Bolj zanimivo bi bilo, če bi še kdo lahko sledil Celju, ki se mu je zgodil spodrsljaj v Mariboru. Če bodo Celjani zdravi, bodo verjetno spet prvaki. Ambicije pri njih ostajajo. Ni tako kot včasih, ko niso mogli zadržati vodij v ekipi. Verjetno bodo še kaj pripeljali. Morajo narediti korak naprej, tudi v ligi prvakov. Gorenje s svojimi nakupi kaže, da se hoče bližati Celju. Slovensko prizorišče se dviga. Sicer počasi, a bolje tako kot nikoli.
Včasih slišimo, češ kaj nekdo odhaja na primer iz Gorenja v Pick. Klub poznate v dušo, verjetno se strinjate, da gre za korak naprej? Vsak ima svoj pogled. Poznam razmerja moči. Tudi Luka Žvižej lahko potrdi, da je Szeged vrhunski klub. Osvojil je pokal EHF, stalno igra v ligi prvakov, kjer je v lanski sezoni prišel do četrtfinala. Mislim, da tudi Celje ni na ravni Szegeda, čeprav ne rečem, da nas ne bi kdaj premagalo, če bi se srečali. Šport prinese marsikaj. Da sploh ne govorim o navijačih.
Ti so na žalost na Madžarskem povsem drugačni kot pri nas v Sloveniji. Bolj so pripadni. Ko gre Celje kot prvak na neko tekmo k manjšemu klubu, pride malo ljudi. Ko gresta na gostovanje Pick ali Veszprem, so dvorane za 1.500, dva tisoč ljudi polne uro pred tekmo. Ljudje nas spremljajo z aplavzom. Vsa država rada gleda ta šport. Ko igramo mi ali Veszprem v ligi prvakov, so vsi pred televizijskimi zasloni. Na ulici te prepoznajo. Na Madžarskem so športniki veliko bolj cenjeni.
Navijači vas zelo cenijo. S čim ste se jim poleg odličnih iger še prikupili? Mislim, da gre za značaj. Dostikrat se pozabavam z njimi, na primer, ko dam gol. Zdaj v Szegedu sem začel igrati bolj s čustvi. Ljudje vidijo, da uživaš, in uživajo s tabo. Prej sem bil mogoče malo premlad, vsi so bili starejši od mene, morda je bilo malo strahu. Vsak potrebuje svoj čas, da pride do točke, ko lahko pokaže, kar zna. Jaz sem to začel kazati zdaj. Lahko bi prej, lahko bi pozneje. Pomembno je, da je to prišlo iz mene. Lahko se sprostim in uživam.
Tujina ne prinaša vedno cedenja medu in mleka. Tudi sami ste izkusili že marsikaj bridkega. Koliko k stabilnosti na igrišču pripomore družina? So težki dnevi, prideš domov, vidiš ženo in hčerko, ki se ti približa s svojim nasmehom. Hitreje pozabiš neprijetnosti in drug dan je lažje. Zanimivo pa je, da sem vedno najbolje odigral, ko sta me ob živce spravili mama ali žena. Z ženo se šaliva, naj to poskuša pred vsako tekmo.
Denar v tujini ni preprosto zaslužen. Marsikaj je treba potrpeti. To je služba kot vsaka družba. Si pa bolj na očeh javnosti in moraš paziti, kaj delaš.