Vujović brez dlake na jeziku: Nagrade, ki jih izroča Slovenija, so smešne

Njegovo življenje je rokomet, od katerega živi, a se je Veselin Vujović, selektor slovenske reprezentance in trener koprskega kluba Koper 2013, izkazal tudi za odličnega poznavalca nogometa. To ne čudi. Precejšen del veličastne rokometne kariere je preživel v Barceloni. Takrat se je zaljubil tudi v istoimenski nogometni klub, ponos Katalonije. Nogometno ligo prvakov rad spremlja, v zadnjih dneh je v domačem naslanjaču preprosto užival. Izpad Barcelone ga je zabolel, a sta si ga Lionel Messi in druščina tudi zaslužila. Všeč mu je bila tudi nemoč Reala na lastnem štadionu, na koncu pa je po spornem kazenskem udarcu, ki ga sam ne bi nikoli dosodil, simpatiziral z nesrečnim Juventusom. To so bile prijetne teme. Tiste, v katerih je beseda tekla o rokometnih sodnikih, zamerah Evropske rokometne zveze (EHF) ali podeljevanju državnih nagrad, na obraz našega sogovornika niso privabile pretiranega nasmeška.

Razočaranje nogometašev Juventusa po Pirovi zmagi v Madridu (3:1) še vedno dviguje prah. Ne le med nogometnimi, ampak tudi drugimi športnimi navdušenci. Foto: Reuters V teh dneh ni malo športnih zanesenjakov, ki si ne bi belili glave z vprašanjem, ali je angleški sodnik Michael Oliver s tem, ko je v izdihljajih skrajno napetega povratnega četrtfinalnega dvoboja lige prvakov med Realom in Juventusom pokazal na belo točko, ravnal pravično ali oškodoval goste. Vaš pogled?

Če bi vprašali mene, ne bi dosodil enajstmetrovke. Bilo je sumljivo, a v tistem trenutku, igrala se je 93. minuta, sam ne bi pokazal na belo točko. Juventus si je zaslužil podaljšek in možnost, da se takrat odloči polfinalist. Čutil sem, da bi jo lahko v podaljšku še dodatno zagodel Realu. V bistvu sem presenečen, da sta dve italijanski ekipi s 3:0 premagali Barcelono in Real. Vem, bilo je 3:1, a zame je Juventus premagal Real s 3:0. Žal mi ga je bilo. Sem navijač Barcelone, seveda mi je žal tudi za njo, a si s takšno igro, kot jo je pokazala na povratni tekmi v Rimu, ni zaslužila napredovanja.

Vam je kot vrhunskemu športniku žal, da se po tako veličastni tekmi s toliko preobrati in mojstrovinami bolj ali manj razpreda le o sodniku?

Na žalost je res tako. Zdaj se pojavljajo celo novice, da se je ta sodnik pred nekaj leti s svojo ženo fotografiral pred štadionom Santiago Bernabeu. Kar seveda ne pomeni čisto nič. Prav vsak je namreč lahko turist, tako kot mi. Neuradno. Novinarji pa radi kopljejo in iščejo zanimive povezave. Ne verjamem, da je čakal 93 minut, da je dosodil kazenski udarec v korist Reala. Že prej je bilo veliko situacij, kjer bi lahko pomagal Realu, a mu ni. Tisti kazenski udarec se objektivno gledano lahko sodi, prav tako pa ga ni bilo treba soditi. Javnost je razdeljena, jaz pa ga kot športnik, če bi bil nogometnih sodnik, v tistem trenutku ne bi sodil.

Veselin Vujović v nogometu stiska pesti za Barcelono. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ste rokometni trener, ki slovi po tem, da zna iz igralcev izvabiti dodatno motivacijo. Kako se sploh počuti trener, ko se po takšni tekmi, če se za trenutek prelevite v stratega Juventusa, znajde pred igralci?

Kot prvo, Juventus ni izgubil. V Madridu je dal vse od sebe. Izpadel je zaradi prve tekme, ki jo je odigral zelo slabo. Real je bil na tistem srečanju odličen. Ronaldo je dosegel enega najlepših zadetkov v zgodovini nogometa, po katerem si je morda zaslužil polfinale. Sem pa prepričan, da takšen izpad ekipe ne vrže na tla, ampak jo dvigne. Težje bi bilo, če bi izgubili 0:3 v Madridu, tako pa so nogometaši Juventusa zdaj dvojno motivirani, da se dokažejo. Zdaj bodo vsakega, s katerim se bodo srečali v domačem prvenstvu, po domače povedano pomendrali. V tem primeru ni potreben velik učinek trenerja, da dvigne igralce. Prepričan sem, da bo Juventus prvak Italije.

Kaj pa bi jim kot trener po takšnih dogodkih povedali v slačilnici v uteho?

Fantje, vi ste zame zmagovalci. Zaslužili bi si napredovanje. Škoda, imel sem občutek, da bi osvojili ligo prvakov, a … Tako bi jim dejal. Dodal pa bi tudi, da s tem še ni konec zgodbe. Da se liga prvakov igra tudi v prihodnji sezoni, da je to le šport, igra. Da se merita dve ekipi, vedno pa napreduje le ena. Ena se mora posloviti. Če bi ves čas za tistega, ki izpade, mislili, da se mu je zgodila tragedija, bi tragedije objokovali vsak dan. To je treba pospremiti športno in priznati, da smo uživali v vrhunski predstavi. Sam sem kot navijač Barcelone užival v tem, da se je Real doma počutil kot v mišji luknji (smeh, op. p.). Vse tekme lige prvakov  in tudi evropske lige v četrtek so ta teden dale neverjetne rezultate, priložnosti, zadetke. Vse skupaj so dvignile na visoko raven.

Na evropskem prvenstvu ni bil zadovoljen z nekaterimi sodniškimi odločitvami. Največ živcev je izgubil na srečanju z Nemčijo. Foto: Reuters

Na račun sodnikov ste tudi sami pred meseci rekli nekaj pikrih. Zlasti po zdaj že znameniti tekmi evropskega prvenstva med Slovenijo in Nemčijo (25:25), ki se je prav tako odločala po sporni sodniški odločitvi in najstrožji kazni v zadnji sekundi. Takrat se je zmedo opravičevalo s specifičnimi in nedodelanimi sodniškimi pravili v rokometu, a je očitno podobno tudi v nogometu, in to na najvišji ravni. Nekateri bi dosodili 11-metrovko, drugi ne …

Šport ne bo nikoli postal talec stroja. Nikoli ne bo odločal računalnik, ampak vedno človeški dejavnik. Ko je prisoten človek, so vedno prisotne napake. Ne le na športnem področju, ampak tudi v letalu, vlaku, avtobusu … Kjerkoli je zraven človek, se lahko vedno zgodi napaka. Je pa pri tem najpomembneje, da napaka ni namerna. Če se zgodi napaka, se pač zgodi. To se razume. Če pa v tem prepoznaš namero, to smrdi, meče slabo senco na šport in ti ne ustreza. Zaradi tega sem v nekaterih izjavah za španski radio Marca govoril o Evropski rokometni zvezi (EHF), ta pa je proti meni uvedla disciplinski postopek. Morda me bodo zaradi izjave tudi kaznovali. V tem primeri bi se prvič v zgodovini to zgodilo ravno zaradi izjave.

Katera izjava pa jih je zmotila?

Dejal sem, da sem se kot športnik in trener pogosto znašel v slabih hotelih z nekakovostno hrano, medtem ko so bili rokometni sodniki, delegati in funkcionarji vedno v najboljših hotelih. To je izjava, ki jih je zmotila, pa čeprav je to resnica, ki jo poznajo vsi. Dejal sem še, da se v nekaterih situacijah favorizira dansko, francosko in nemško reprezentanco. Zdaj hočejo zaradi tega mojo dodatno razlago, ker naj bi s tem kvaril ugled rokometa. Oni ga s svojim sodniškim škandalom v Zagrebu niso, moja izjava pa ga?!?

Lahko postane prvi rokometni trener, ki ga bo EHF kaznovala zaradi izjav. Foto: Vid Ponikvar Torej se EHF obnaša, kot da ne dela nikakršnih napak?

Tako je. Ko mački stopiš na rep, zacvili. Veselin Vujović jim je očitno stopil na rep, čeprav tega sploh nisem nameraval. Zakaj ni nihče iz EHF tega upošteval in se z menoj pogovoril o tem? Sedemkrat zapored sem bil prvak Jugoslavije, nato še petkrat zapored najboljši v Španiji. Dvanajstkrat zapored sem bil prvak! Bil sem najboljši rokometaš na svetu, tako kot mladinec kot tudi kot član. Osvojil sem vse mogoče medalje. Ali si kot takšna oseba ne zaslužim, da mi najprej povejo, v čem vidijo težavo? Da bi mi rekli: ti nimaš na razpolago igralcev enakovredne kakovosti, mi pa imamo na našem seznamu sodnike, ki niso na isti ravni. Dogajajo se napake, a se bomo trudili, da jih popravimo. Tako bi mi lahko povedali …

Sodniki, ki so nam naredili toliko škode na evropskem prvenstvu, so ostali. V vseh drugih športih bi jih takoj napotili domov, oni pa so na koncu sodili še tekmo med Dansko in Makedonijo! To pomeni, da jih nekdo v tem, kar so naredili, podpira. Da so se vrnili po ukazu nekoga. Tega ne bi smel govoriti, a točno to bom povedal, pa tudi če se zaradi tega znajdem v težavah. Nisem oseba, ki bi bila tiho in molčala.

Ste se pogovorili z Makedoncem Draganom Načevskim, ki je na čelu sodniške organizacije?

Moram povedati, da so klubi in reprezentance z Balkana s prihodom tega Makedonca na čelo sodniške organizacije dobili malce boljše sojenje. Lahko bi bila težava, ker je bila Makedonija v skupini s Slovenijo in se je v določenem segmentu favoriziralo Makedonijo, a se ne morem pritoževati čez tega človeka, ampak čez celotno organizacijo. Pritožujem se bolj čez tiste stvari, ki jih ne popravljajo v rokometu. Ne more pravil na današnji ravni rokometa pisati nekdo, ki ima več kot 70 let, ki ni resno tekel po igrišču že 20 let in je že z eno nogo v grobu. O tem bi se moralo najprej vprašati trenerje. Veliko je stvari, ki bi se lahko popravile.

Na primer?

Pri rokometu je zelo pogosto težava, ali je kdo naredil prestop ali ne. Če bi imel kot trener pravico do uporabe videoposnetka, tako kot je sokolje oko v tenisu, bi bilo boljše. Sodnik recimo pravi, da je bil prestop, sam vidim drugače. Dvignem karton in zahtevam, da sodniki to preverijo. Če bi se izkazalo, da so imeli prav, bi mi vzeli karton. Se pa zavedam, da bi tovrstna tehnologija stala kar nekaj denarja. A tudi igralci in klubi porabljajo ogromno denarja za priprave na tekme, potem pa jim jo sodnik zagode z eno sporno odločitvijo in vzame sanje! To bi prišlo za začetek v poštev le na največjih tekmovanjih. Seveda ne bi mogli tega takoj spraviti v dvorano v Šmartnem ali kje drugje.

Se pa sprašujem, zakaj ne sklenejo dogovora s kakšnim močnim japonskim podjetjem in potem to opremo podarijo klubom. Če so že prava organizacija ... Klubi nimajo denarja še za to. Zveza ti vzame takse, lahko ti naloži kazni, da bi ti še kaj vrnila, to pa ne. Pri nogometnih organizacijah je to mogoče, a rokometna zveza noče biti podobna tem športom. Ah, gremo raje k prijetnejšim temam, dovolj imam teh (smeh, op. p.).

Slovenski rokometaši so letos na evropskem prvenstvu na Hrvaškem osvojili osmo mesto. Foto: Mario Horvat/Sportida

Kar nekaj mesecev je že minilo od evropskega prvenstva na Hrvaškem. Zdaj so veliki naslednji cilj dodatne kvalifikacije za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2019. Tekmec bo Madžarska.

Pred kratkim smo imeli reprezentančno akcijo v Laškem. Odigrali smo dve prijateljski tekmi z Belorusijo, zelo resnim tekmecem. Čakajo nas zahtevne kvalifikacije proti Madžarski. Slišal sem, da je predsednik Viktor Orban od rokometašev zahteval, da izločijo Slovenijo. Zdaj pričakujem, da me bo poklical Borut Pahor in mi dejal, da mora Slovenija premagati Madžarsko. Nekdo bo izgubil. Ali bo to Ljubo Vranješ (selektor Madžarske, op. p.) ali jaz, bomo videli. Madžarski predsednik že dviguje napetost, zanimanje za tekmo. Zakaj ga ne bi še slovenski?

Kar zadeva prijateljski tekmi z Belorusijo, sem lahko zelo zadovoljen. Sploh z drugo tekmo, na kateri smo desetouvrščeno reprezentanco z letošnjega evropskega prvenstva premagali brez devetih igralcev! Manjkali so Skok, Cingesar, Marguč, Poteko, Gaber, Henigman, Zarabec, Bezjak in Kavtičnik. To je pomemben podatek. Ponosen sem na to, da nam je uspelo tudi brez njih. Številni trenerski kolegi me sprašujejo, kako je sploh mogoče, da igramo tako dobro na evropskem prvenstvu brez šestih, zdaj pa brez devetih standardnih reprezentantov. Neverjetno.

Rokometaši so bili po bronasti medalji na SP 2017 deležni ganljivega sprejema v slovenski prestolnici. Foto: Vid Ponikvar V zadnjih dneh se v Sloveniji ne govori veliko le o sporni 11-metrovki, ki je Realu omogočila napredovanje v polfinale lige prvakov. Tema, ki je sprožila ogromno debat, je tudi državno podeljevanje nagrade uspešnim slovenskim športnikom, še posebej zlatim košarkarjem, ki so lani postali evropski prvaki.

Ne vem, kaj natančno se dogaja s košarkarji in njihovimi nagradami, vem pa, da so nagrade, ki jih izroča država, smešne. Kdo iz vodstva države bo najbrž sklepal, da razmišljam zlonamerno, a vedno rečem tisto, kar mislim. Govorim iskreno. Trdim, da je sramotno, koliko smo dobili od države za takšen uspeh. To, da košarkarska ali rokometna reprezentanca dobita 10, 15 ali 20 tisoč evrov. V Srbiji posameznik za tako odmeven uspeh dobi 35 ali 40 tisoč evrov, tudi v kolektivnih športih se omenjajo ogromne številke. Neverjetno je, kako malo denarja dobijo športne zveze v Sloveniji. Kot da bi bilo tukaj na neki način z odločitvami vse privatizirano, pa čeprav je Slovenija športna država, kjer narod uživa v športu.

Prepričan sem, da bi športne zveze ali Olimpijski komite Slovenije, če bi bil o tem referendum, imeli bistveno večje proračune od zneska, ki jim ga nameni država. Je pa seveda treba zapravljati denar za volitve. To se pogosto dela.

Torej ostaja grenak priokus?

Jasno. Hvaležen sem, da smo našli način, kako lahko igralci prejmejo nagrado za medaljo. Prepričan sem, da je v tej državi posluh za naše uspehe, da je v Sloveniji dovolj pametnih ljudi, ki bodo spremenili športne zakone, s katerimi urejajo nagrade. Prepričan sem, da bodo športniki, ki prinašajo slavo Sloveniji, športniki, zaradi katerih se narod veseli in joka, prejeli nagrado na pravi način.