Borut Maček: V Katarju denar ne leži na tleh

Borut Maček, 47-letnik iz Šmartna pri Litiji, je trener že skoraj dve desetletji, v zadnjem času pa se je povsem posvetil arabskim deželam. Po januarskem svetovnem prvenstvu je odstopil z mesta selektorja Katarja, ki ga je uspešno vodil dobri dve leti. Pred tem je bil z Bahrajnom prvak Perzijskega zaliva. Srebrno kolajno na azijskih igrah je osvojil z Iranom, drugi v Aziji je bil tudi s Katarjem, kar sta bila doslej najvišja dosežka omenjenih reprezentanc. V Aziji je z izjemo prvaka s klubom in reprezentanco osvojil že vse. Trener, ki je deloval še v Šmartnu, Trebnjem, Kuvajtu, Avstriji, Italiji – v Conversanu je pred leti nasledil Lina Červarja in v pol leta pobasal trojno krono – in Novi Gorici, nima predsodkov pred novimi izzivi. Na različne situacije se bliskovito prilagodi, včasih se zdi, da v slogu svojega priimka vselej pade na noge. Trenerski poliglot govori šest jezikov, v zalivskih državah si je zgradil velik ugled, njegova zgodba pa govori, kako pogum in odločnost, prepletena s trdim delom in prilagodljivostjo, lahko pripeljeta do vzpona kariere. Denar za Mačka ni vzrok, ampak posledica zadane naloge. V pogovoru je med drugim omenil, da Katarci, ki bodo pripravili svetovno prvenstvo 2015, poraze jemljejo zelo osebno, zato kakšne besedne bitke takoj po tekmah v garderobi niso priporočljive. Prilagajanje na specifično kulturo je obveza, brez katere ni mogoče delovati. V rokomet bi Maček uvedel še tretjega sodnika.

Kdo se je odločil, da bo Katar toliko vlagal v rokomet? So bila najprej vlaganja, nato ideja o svetovnem prvenstvu? Ali obratno? Najprej so bila vlaganja. Emirjev sin je šejk Tamim, oče mu bo verjetno že letos jeseni predal oblast. Ponavadi se to ne dela, saj vladajo do smrti. On se je zaljubil v rokomet. Predsednik zveze je bil nekoč predsednik Al Sadda, gre za nekdanjega rokometaša in zelo dobrega menedžerja. Tamim ga je postavil na čelo zveze. Veliko je bilo vlaganj, precej trenerjev se je zamenjalo, tamkajšnji problem pa je, da ni veliko igralcev. Dolgo so potrebovali, da so dognali, kako čez noč ni mogoče nič. Pripeljali so trenerja, nekaj bosanskih igralcev ter rokometašev iz Sirije, Tunizije in mislili, da bodo jutri prvaki. Katar se nima s čim pokazati svetu. Imajo denar, kakšne bajne kulturne dediščine pa ne. Dokazovati pa se želijo prek športa, v katerega ogromno vlagajo, v vse panoge. Kupujejo od trenerjev do kadra, ki ga nimajo. Veliko fantov prihaja iz Bosne, morda je to zaradi vere lažje.

Za igralci se je torej treba ozirati drugam. Nihče še pred kratkim ne bi napovedal, da si bodo v Katarju kariere gradili igralci tipa Nikolaj Markussen. Markussen je bil žrtev dogajanja v Atleticu. Ta propada, zadolžen je, pred bankrotom. Danec tako kot Valero Rivera ni dobil takšnega zneska, kot je prišel v javnost. Slednji je dobil 800.000 dolarjev za dve leti (dobrih 600 tisoč evrov, op. a.). Ostali fantje dobivajo med 10 in 20 tisoč dolarjev na mesec (od 7,5 do 15 tisoč evrov, op. a.). Za dva meseca je to okrog 16 tisoč evrov, kar je lep denar. Nagrade so razdeljene še dodatno, po dogovoru. A kar se govori, da bodo igralci zaslužili ne vem koliko ... V Katarju denar ne leži na tleh. Doslej je bil najbolje plačan Olafur Stefansson, ki je zaslužil 25 tisoč dolarjev mesečno (19 tisoč evrov, op. a.), zato verjamem, da Markussen ni mogel biti plačan bolje. Reprezentanco pa moraš sestavljati večinoma iz igralcev srednjega razreda, ki prihajajo iz Egipta, Tunizije, Alžirije. Za delo v službi, igranje v klubu in reprezentanci prejmejo skupaj okrog 6 do 7 tisoč evrov. Sam sem moral razvrščati igralce v plačilne razrede, ki pa jih je nato včasih spreminjal menedžer ekipe. Omenjene številke so okvirne, nisem jih videl na papirju.

Kako zapleten je proces pridobivanja državljanstva, da lahko igrajo za reprezentanco? Koliko besede ste imeli pri tem? V reprezentanci sem si želel Hrvata Marka Bagarića, 202 cm visokega levega zunanjega, ki je igral tudi v Veszpremu, in Tunizijca Sahbija Ben Azizo. Ta dva sem naturaliziral. Gre za športni potni list, ki ga imaš, dokler igraš za Katar, lahko ti ga vzamejo v sekundi, če napraviš neumnost. Pred dvema letoma se je Talant Dušebajev potegoval za prevzem Katarja, opcija je bila, da bi s sabo pripeljal Markussena, ampak številka milijon dolarjev zanj je pretirana. Tega ni nihče nikomur nikdar ponudil. Tudi Daniel Šarić, če bo igral ... Ko sem dal pet imen na mizo, so mi tri takoj prečrtali, češ da so prestari. Oni (Katarci, op. a.) bi radi igralce med 20 in 25 let, a obenem ''top'' rokometaše. Takšni pa nastopajo za svoje reprezentance. Edini, ki se je malo ''zafrknil'', je bil Dean Bombač. Pred dvema letoma še ni igral za reprezentanco. Povabil sem ga, naj pride igrat za Katar. Igraj v Kopru, pri nas boš pa v reprezentanci, sem mu rekel. Odvrnil mi je, da bo raje nastopal za Slovenijo. Spoštujem njegovo odločitev. Zdaj ni ne tič ne miš, čas pa gre. Ko bo prvič več igral za reprezentanco, bo star 25 let.

Laszlo Nagy je bil tudi ena od opcij. Da, pred letošnjim svetovnim prvenstvom v Španiji. V Katarju gredo stvari počasi, nam pa se je do SP že malo mudilo, nato pa je zmanjkalo časa. Glede finančnih stvari ne vem, zanj pa sem oddal predlog. Od vratarjev sem dal predloge za Aljošo Rezarja, Gregorja Lorgerja, Jureta Jeraja, Gorana Stojanovića iz Rhein-Neckarja in za Daniela Šarića. Katarci so zdaj prišli do spoznanja, da potrebujejo šest igralcev, zgolj toliko pa jih ne more zdržati svetovnega prvenstva. Kdo pa bo zadaj? So v zelo zapleteni situaciji. Dvomim, da bodo pripeljali 16 novih igralcev, ker jih nimajo kje vzeti, kar vseskozi govorim. Lahko vzameš starejše, na primer Christiana Zeitza ali Michaela Krausa. Ta je zdaj zmagal v ligi prvakov. Ko pa sem ga jaz predlagal, so mi dejali, da je prestar. Kot sem omenil, hočejo mlade in odlične. Katar ima cilj biti prvi v Aziji, čim bolje se uvrstiti na svetovnem prvenstvu in se zavihteti na olimpijske igre v Rio. Za sabo sem pustil dobro zapuščino, s pomočjo katere lahko nadaljujejo. Videli bomo, kaj bo z mladinci na SP v Bosni. Če mene vprašate, so tam trije, ki lahko igrajo za prvo ekipo. Vprašanje, kaj lahko Katar dobi v Evropi. Verjetno bo Rivera ponudil reprezentanco Chemi Rodriguezu, ki ne igra več za Španijo. Verjetno lahko dobijo kakšnega Nemca, ampak vsak tako ali tako ni pripravljen, denarju navkljub. Druga stvar je, koliko bodo klubi pustili igralce.

Vaš vtis o Valeru Riveri, novem selektorju Katarja? Srečal sem, ga mu čestital, zaželel veliko sreče. Precej o moral zavihati rokave, da bo upravičil svoje ime. Gotovo. Delo bo težje kot v Španiji. Pri nas trenerjih si ime težko napraviš, izjemno hitro ga pa izgubiš.

Drži, da se tekma prekine zaradi molitve? Ne, to ne. A tekmovanja so prilagojena. Če je ramadan, naj tekem ne bi bilo. Če pa že so, so po uri, ko se je. V času ramadana sem rajši ukinil treninge. Če igralci ne smejo niti piti, kako bodo delali? Spomnim pa se dogodivščine v Kuvajtu, ko sem po polčasu prišel nazaj v dvorano, ki je bila prazna. Sam sem bil v njej. Vsi so šli ven molit v džamijo, nato pa se je tekma nadaljevala. V ekipi je nekaj igralcev, ki se striktno držijo pravil. Ko smo uigravali kakšno akcijo, smo vadbo prekinili zaradi molitve, nato pa smo nadaljevali. Moraš se prilagoditi. Ne moreš jim reči, da ne smejo iti.

Se vam je bilo težko prilagoditi na specifično okolje? Pogovarjam se s trenerji v Sloveniji, ki pravijo, da imajo težave z udeležno na treningih, ker fantje ne dobijo plač. V Katarju je problem drugačen. Ponekod imajo preveč denarja, zato se jim ne ljubi vedno na trening. Igralce moraš znati premamiti, zanimirati. Morda na začetku s kakšnim nogometom, ki ga bodo lahko igrali, če so še tako utrujeni. Ko vidijo, da z delom napravijo rezultat, za katerega so tudi nagrajeni – na denar so pa mahnjeni –, pa kar pridejo na trening. Le v Kuvajtu sem imel problem z udeležbo na treningu, drugje ne. V arabskih deželah imajo celo menedžerja, ki kliče igralce, da jih spominja glede treningov, čeprav jim to sam povem.

Kako ste se prilagodili na nenavadno visoke temperature? Ko sem prišel v Kuvajt avgusta, sem že na letališču občutil vroč val zraka, kot bi nekdo vame pihal s sušilcem za lase. Menil sem, da je to malo tudi zaradi letal, nato pa spoznal, da je tako cel dan. V takšnih razmerah ne moraš normalno delovati. Niti tisti ne, ki so jih navajeni. Dvorane pa so klimatizirane. Zaradi velike temperaturne razlike dobiš neki čuden prehlad. V Kuvajtu se mi je zgodilo, da sem pustil balkon odprt, da bi se malo shladilo. Ko sem zjutraj vstopil v dnevno sobo, je bilo notri 15 cm puščavskega peska, ki ga raznaša veter. Vse je bilo uničeno, parket, TV, moral sem zamenjati stanovanje. Ponavljam: življenje je tam boljše, delati je pa težje. Evropo, naš svet moraš tam pozabiti.

Odnos do zmag in porazov? Zelo radi se fotografirajo in so pomembni, zato ni po porazu nikogar nikjer. Ne glede na vrsto tekme. Ko pa zmagaš, so veljaki v garderobi, na igrišču, povsod.

Se delo na Arabskem polotoku odpira še komu od slovenskih trenerjev? Ne vem ... Kuvajt nič več ne plačuje, kot je. V Bahrajnu že od nekdaj ni bilo prav velikih denarjev. Enako v Savdski Arabiji. Dobro je v Združenih arabskih emiratih na klubskem nivoju in v Katarju v klubih in reprezentanci. V Emiratih na primer igra Husein Zaky, nekdanji egiptovski reprezentant. V Dubaju igra Duško Čelica. Najbolj iščejo strelce, krožne napadalce, zdaj so dojeli, da veliko pomeni tudi vratar.