"Vsa čast dekletom, da so zdržala moje mukotrpne treninge"

"Vogi, mojster," se je v soboto zvečer razlegalo pred zagorsko športno dvorano. Po seriji drugih mest v državnem prvenstvu je zasavskim rokometašicam uspel veliki met. Z enakim številom točk, a boljšo razliko v zadetkih, so prvenstveno ciljno črto prečkale pred Krimom. Skupaj z navijači je klub to znal ustrezno proslaviti. Nad njim pa ostaja vprašaj, imenovan liga prvakinj. Vanjo na vrat na nos ne bodo silili, pojasnjuje Bojan Voglar, ki ima v klubu precej več kot le trenersko vlogo. Kot nihče tudi on ni brez napak, a neizpodbitno dejstvo je, da Zagorjanke, ki so jih med sezono pestile razne težave, še zdaleč niso bile favoritinje za naslov, a so vseeno dvignile pokal.

V sezoni ste doživeli le en poraz na domači sceni, v polfinalu pokala proti Mlinotestu. Kaj je bilo vezivo, ki vas je držalo skupaj, čeprav niste imeli na voljo široke palete igralk?
Že ko smo začeli priprave, smo bili neobremenjeni. Nihče v Sloveniji nam ni dajal možnosti, da bi bili med trojico, kaj šele prvaki. A vadili smo kakovostno in veliko, bili smo dobra klapa. Veliko je bilo odrekanja, vsa čast dekletom, ki so sledila mojim mukotrpnim treningom. Imeli smo takšne in drugačne vzpone in padce. A na igrišču smo vedno delovali kot ekipa. Tudi dekleta, ki so bila na klopi ali so imela manjšo vlogo na določenih tekmah, so bila vesela, da so zraven. Tudi po odhodu Ivane Ljubas in Neli Irman smo našli pravo kemijo. Celo še večjo sproščenost. Dobro smo tekli.

Poraz na pokalu se je moral zgoditi. Tiste tekme nismo pustili. Vedeli pa smo, da nas čaka serija pomembnih tekem. Kakšna poškodba bi nas lahko prikrajšala za tisto, kar nam je ušlo v lanski, morda pa tudi v predlanski sezoni. Delali smo pametno, dekleta so to razumela in bila prava ekipa na igrišču.

Zagorjanke so po Olimpiji in Krimu postale tretja ekipa, ki je osvojila naslov slovenskih prvakinj. Foto: Klemen Vukič/RK Zagorje

 

Na karto zanosa ni mogoče igrati v nedogled. Za vstop v ligo prvakinj bo treba razvezati mošnjo. Še vedno verjamete, da vam lahko uspe zbrati sredstva do konca maja?
V klub sem prišel novembra 2007. Verjel sem, da lahko enkrat pridemo do konca, verjamem tudi v ligo prvakinj. A od nas ni več odvisno nič. Na igrišču smo naredili svoje. Zdaj je vse odvisno od zagorskih in zasavskih ljudi, ki spremljajo šport, so zanesenjaki in lahko pomagajo. Lahko tudi z majhnim vložkom. Naš klub je palček, ki je premagal velikana. Z marsikom smo se že pogovarjali in se še bomo. Možnosti so polovične. Nočemo zavlačevati, nekje do 25. maja bomo vedeli, v katerem evropskem pokalu bomo igrali.

Za ligo prvakinj bi moral klub več kot potrojiti proračun, ob tem pa gostovati v eni od dvoran, ki ima tribune na obeh straneh. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kakšen proračun bi zadoščal za vstopnico v ligo prvakinj, v kateri boste po novem morali v kvalifikacije?
Mislim, da bo zadoščalo 300 tisoč evrov, morda kakšen evro več. Veliko je prostovoljnega dela, odvisno bo tudi od pomoči drugih klubov – glede najema dvorane, igralne podlage, oglaševalskih panojev … Igralsko se moramo okrepiti s tremi, štirimi rokometašicami, da ne bomo topovska hrana. Vsaka igralka za takšno raven pa ima svojo ceno. Neke okvirne številke smo jim postavili, z njimi so se strinjale. Odvisno je od tega, ali se bomo odločili za ligo prvakinj.
 

Nekaj utrinkov zagorskega slavja:

Na kaj ste v devetih letih dela v Zagorju najbolj ponosni?
Spremenil sem miselnost v klubu. Dokazali smo, da se z delom, ljubeznijo do kluba in kraja lahko naredi veliko. Vsako leto smo napredovali v igri. Igralkam smo dali nekaj znanja, kar je pripomoglo h kolektivu. Imeli smo več strelk z manjšim številom golov. Vsaka, ki je prišla v igro, je bila nevarna. Igralke sem spravil v rokometni okvir, ki je drugačen od ravni, ki so jo poznale, ko sem prišel.

Zagorjanke imajo izjemno navijaško podporo. Foto: Klemen Vukič/RK Zagorje

V lanski sezoni Zagorje ni bilo pri vrhu pri delu z mladimi. Kakšno je stanje zdaj?
V mojem obdobju smo bili dvakrat mladinski prvaki. Letos imamo spet možnost postati ali biti med tremi. Kadetska ekipa je med šesterico, brez poškodbe bi bili med tremi. Milan Ramšak dela odlično, mi nadaljujemo. Povečati moramo število deklet v mini rokometu in okrepiti prehod iz mini rokometa v klub. V Zagorju so le dve, tri šole, tukaj so še drugi športi. Otroke je treba dobro animirati. Ne le v Zagorju, ampak tudi v Trbovljah, Hrastniku in še kje.

Ste selektor mladinske reprezentance, poznate evropsko in svetovno konkurenco. Kakšen je jutri ženskega rokometa?
V generaciji od starejših deklic do mladink smo konkurenčni v Evropi, okrog desetega mesta. Igralke po mladinskem stažu se izgubijo. Težava je v klubih, ki jim ne morejo ponuditi določenih pogojev. Začeti bi morale vaditi dvakrat na dan, imeti še posamične treninge, fitnes, aerobiko … Klubi finančno ne morejo slediti temu. Zato nekatere nadarjene igralke prehitro končajo kariero. V vsaki generaciji sta dve, tri vrhunske igralke. Odvisno je tako od njih kot od nas, ali jih bomo znali obdržati v rokometu ali ne.