Balić: Pred polno dvorano bi bilo za Celje užitek igrati

Rokometni virtuoz Ivano Balić še zdaleč ni prvič nastopal v Zlatorogu in dobro pozna njegove čare. Tudi ali še posebej zato ga je presenetilo, da je na tribune prikorakalo zgolj kakih 1500 gledalcev. "Ne moreš vedno pripeljati zvezd in velikih igralcev. Ne le Celje, ampak vsi klubi iz regije morajo napraviti nekaj, da bodo pritegnili ljudi na tribune in dali podporo tej mladosti. Fantje so tokrat res igrali odlično in se borili od prve do šestdesete minute. Nakako bo treba ljudi 'nagnati', da pridejo na tekmo in vidijo ta boj in trud mladih igralcev. Skupaj z občinstvom bodo igrali še bolje. Tako bodo nastajali novi reprezentantje in prvaki. Potrebujejo pomoč," je izbirčne navijače okaral Balić, ki smo ga malce podražili z vprašanjem, ali bi sprejel celjsko ponudbo, če bi ta hipotetično prispela: "Bomo videli. Me že selite, pa nisem niti prispel v Madrid. Kdo ve. Tu sem nastopal nekajkrat, ko je bila polna dvorana. Prav gotovo bi bil užitek igrati pred takšnimi navijači. Treba je samo najti način, kako gledalce vrniti na tribune."

Po olimpijskem zlatu brez jarma

Znano je, kaj Balića v ne zgolj bogati, ampak "milijonarski" rokometni karieri, seveda kar zadeva uspehe, muči in teži. Ni še dvignil pokala za zmagovalca lige prvakov. Niti v Portlandu niti v Zagrebu niti kje drugje. "Prišel sem, ker se mi je to zdela najboljša prilika, da se približam lovoriki, ki je še nimam. Zelo pomembno mi je tudi, da igram v dobri ekipi, čeprav tega trenutno še ne kažemo. Ampak v zelo bližnji prihodnosti verjamem, da bomo prišli do ravni, ki nam ob koncu sezone lahko prinese nekaj velikega, " je dejal 33-letni Splitčan, ki ne razmišlja o koncu kariere, saj v rokometu uživa. Gotovo pa bi mu številni lahko zavidali njegovo sproščenost. Kot pravi, ne čuti nikakršnega pritiska. "Sem malo starejši igralec in pritisk name je že davno izginil. Po finalu v Atenah (na olimpijskih igrah 2004, ko so Hrvati osvojili olimpijsko kolajno, op. a.) pritiska ne čutim več. "

Nogometne plače mu ne mešajo glave

Olimpijsko zlato še zdaleč ni bilo edino odličje, skupaj je bil na zmagovalnih odrih na velikih tekmovanjih kar osemkrat. Zbiralna akcija pa se je začela že kar daljnjega leta 2003, ko se je Hrvaška zavihtela do svetovnega naslova. "Žal mi je, ker menim, da bi lahko osvojili več zlatih kolajn," ob pogledu nazaj ugotavlja lasati zvezdnik, pretirano pa si z analizami kariere še ne beli glave. Tako kot si ne kodra živcev z zaslužkom. Jasno je namreč, da rokometne plače bolj ali manj capljajo v daljavi za nogometnimi in še kakimi drugimi: "Ne gledam na to tako. Kot otrok sem izbral rokomet, to je bi družinski šport, rad ga imam. Zadovoljen sem s tem. Vsak je izbral svojo pot.". Vprašanju o montpellierski aferi se ni mogel ogniti, ognil pa se je mnenju o njem: "Ne berem časopisov, to me ne zanima ravno."