S poškodbo do olimpijske kolajne: kje so meje?

Šest let in pol po tem, ko je smučarska tekačica Petra Majdič z zlomljenimi rebri osvojila olimpijski bron, je s tretje stopničke v Riu de Janeiru odšepala še judoistka Ana Velenšek, ki je nastopila s poškodovanim kolenom.

Ana Velenšek in Petra Majdič. Skupni imenovalec? S poškodbo do olimpijskega brona. Foto: Sportida

Ana Velenšek je z bronasto kolajno v kategoriji do 78 kilogramov postala slovenska junakinja šestega tekmovalnega dneva olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Ob uspehu kariere, s katerim je nadgradila šest predhodnih kolajn z evropskih in svetovnih prvenstev, pa ni skrivala bolečin v levem kolenu. Nastopila je namreč s strgano sprednjo križno vezjo in natrgano stransko vezjo. Bolečine ji je lajšala protibolečinska tableta, v njenem taboru pa sumijo, da si je med boji dokončno strgala tudi stransko vez.

"Če to ne bi bile olimpijske igre, se s trenerjem ne bi spustila v to. A to je izreden dogodek. Za ta trenutek sem delala 20 let. Odločitev je bila skupna. 'Kar bo, pač bo,' sva si dejala in prilagodila mojo taktiko, ki je vključevala manj telesnih stikov. Koleno je nekako zdržalo. Zdaj me čaka nov pregled z magnetno resonanco in nato operacija," je po podelitvi kolajn pripovedovala bronasta judoistka, ki je med boji pogosto dobila udarce prav v poškodovano koleno, saj so, kot je dejala, tekmice vedele za njeno hibo.

"Če to ne bi bile olimpijske igre, ne bi tvegala." Foto: Stanko Gruden

Zgolj napačen gib, pa bi …

V slovenski judo reprezentanci se le malo stvari zgodi brez vednosti ali ukaza trenerja Marjana Fabjana, ki je že pred tekmo dejal, da bi lahko Velenškovo ob enem napačnem gibu odnesli z blazine. Do katere meje pa je bil pripravljen tvegati?

"Dokler sem prepričan o tekmovalkinem uspehu, ji dovolim tekmovati. Meje obstajajo. Glede tega imam kar nekaj izkušenj z Urško Žolnir. Imela je več poškodb, a smo vse sanirali. Evropska prvakinja je postala s strgano kolensko vezjo. Zakaj torej ne bi uspelo tudi Ani? Računal sem na peto mesto, zdaj ima bronasto olimpijsko kolajno," odgovarja spiritus agens slovenskega juda.

"Kdor misli, da kot trener zgolj sedim ob blazini, se moti. Vsako leto dvakrat obiščem Japonsko. Vse življenje se učim in raziskujem ozadja. Pogovarjam se tudi z zdravniki in preverjam, do katerih meja zmorejo," je ob pogovoru o tveganju pripomnil Fabjan.

Marjan Fabjan: "Vse odločitve so bile pravilne." Foto: Stanko Gruden, STA

Zdravnik svetuje, odloči se športnik

Da je bil seznanjen z zdravstvenim stanjem Velenškove, je zatrdil tudi vodja zdravniške ekipe slovenske olimpijske reprezentance Matjaž Vogrin. Pravi, da je šlo za tveganje v razumnih mejah, a v isti sapi dodal: "Vrhunski šport ni zdrav. Vsi športniki tvegajo zdravje. Šport pušča posledice, tako dolgoročne kot tudi kratkoročne. Navdušen sem, da je lahko Ana  tekmovala na tako visoki ravni. Zdravila se je le konservativno in trenirala po posebnem programu. Odločitev je bila seveda njena. Zdravnik lahko svetuje. Na koncu se vedno odloči športnik."

Spomin na Petro Majdič

Kdor je pred dvorano Carioca 2 videl 25-letno judoistko iz Šmartnega v Rožni dolini nad Celjem, kako je dobesedno odšepala na kontrolo dopinga ter se nato z ledno oblogo odpeljala v olimpijsko vas, se je lahko spomnil debelih šest let stare olimpijske zgodbe Petre Majdič. Najboljša slovenska smučarska tekačica vseh časov je namreč na ogrevanju pred šprintersko preizkušnjo na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru zdrsnila s proge v jarek in si poškodovala prsni koš.

Petra Majdič in spomin na bronasti tek iz Vancouvra oziroma Whistlerja leta 2010.

Kljub hudim bolečinam se je postavila na štart, se prebila v izločilni del ter se tam s herojskim tekom prebila vse do bronaste olimpijske kolajne. Po to so jo pripeljali na invalidskem vozičku, podrobnejši pregled pa je pokazal, da je imela Majdičeva zlomljena štiri rebra in predrto popljučnico (pnevmotoraks).

Če bi vedela …

"Če bi v moji ekipi vedeli, kakšne poškodbe sem staknila, me zanesljivo nihče ne bi spustil na štart. A nismo vedeli. Kanadski zdravniki so dejali, da lahko tečem. Prav zaradi tega o tveganju nisem razmišljala. Kadilec recimo ve za tveganje. Kolesar, ki se po pravilih vozi po cesti, pa se ne zaveda tveganja. A nesreča se vseeno lahko zgodi. Moja zgodba je podobna. Očitki o karieristki, ki bi storila vse za uspeh in na kocko postavila celo zdravje, torej niso na mestu," se je v predolimpijskem intervjuju za naš medij zgodbe spomnila Majdičeva, ki je, povsem nevede, tvegala občutno več kot Velenškova v Riu.