Največ točk prinaša brca v glavo, a ne gre za pretirano brutalno veščino

In kaj je sploh taekwondo? Na kratko, gre za južnokorejsko borilno veščino, ki se je dokončno oblikovala v petdesetih letih prejšnjega stoletja v korejski vojski, temelji pa na precej starejši, tradicionalni korejski veščini subak, določene elemente pa je skozi zgodovino prevzela tudi iz japonskih in kitajskih borilnih veščin.

Korejska beseda taekwondo je sestavljenka, tae v približnem prevodu pomeni noga ali nadzorovati, kwon pest ali udariti, bojevati se, do pa pomeni pot, metodo ali način. Skratk,a taekwondo bi lahko preprosto prevedli v način udarjanja ali nadzorovanja (tudi pravilne uporabe) nog in pesti, je moč prebrati na spletni strani Svetovne taekwondojske zveze (WTF – World Taekwondo Federation, ustanovljena 1973).

Taekwondo je bil na igrah v Seulu (1988) in Barceloni (1992) predstavitveni šport, v Sydneyju (2000), Atenah (2004), Pekingu (2008) in Londonu (2012) pa že polnopravni olimpijski šport. Najuspešnejša država je razumljivo Južna Koreja. Slovenske barve so na olimpijskem turnirju do zdaj branili štirje predstavniki:Marcel More v Sydneyju, Nuša Rajher, Ivan Trajkovič in Franka Anić pa v Londonu.

Na igrah po pravilih WTF

Na olimpijskih igrah borci tekmujejo po pravilih WTF, a nekoliko starejša je Mednarodna taekwondojska zveza (ITF – International Taekwondo Federation, ustanovljena leta 1966). Pravila prve ne dovoljujejo udarcev z rokami v glavo, ob tem pa so tekmovalci tudi nekoliko bolje zaščiteni.

Točkovanje je v obeh različicah podobno, na splošno pa je taekwondo veščina, v kateri je poudarek predvsem na brcah. Logika za tem je, da se da z nogami zadati močnejše udarce, pa tudi doseg je večji. Prav zaradi te značilnosti taekwondo v svetu borilnih veščin ne velja za najučinkovitejšo, dejstvo namreč je, da je dobra borbena tehnika z rokami nujna osnova, tako v obrambi kot napadu.

Je pa taekwondo zato čista, dinamična in nadvse atraktivna borilna veščina z jasnimi pravili. Tisti, ki se jim bolj brutalne borilne veščine upirajo, lahko pri taekwondoju mirno uživajo v demonstraciji vrhunske tehnike, pa tudi nokavti tu niso nobena redkost. Po pravilih WTF točke prinašajo čisti udarci v t. i. hogu, ščitnik trupa, in seveda glavo, ki je kot pri amaterskem boksu zaščitena s čelado. Pod oblačilom (imenuje se dobok, sestavljajo ga bele hlače in bel suknjič, podoben pa je kimonu) imajo borci še ščitnike za dimlje, piščal in podlaket, na rokah pa rokavice, ki ne prekrivajo prstov.

Foto: Getty Images

Sistem tekmovanja

Borbe trajajo trikrat po dve minuti, med njimi pa so enominutni odmori. Tekmovalcu v modri opremi pravijo Chung, tistemu v rdeči pa Hong. Za udarec ali brco v telo (v ščitnik hogu, ki je opremljen s senzorji in je zato beleženje uspešnih udarcev elektronsko) tekmovalec dobi eno točko, za brco v telo iz obrata dve točki, za brco v glavo tri, za brco v glavo iz obrata pa štiri točke.

Udarci z roko v glavo, kot že rečeno, v različici WTF niso dovoljeni, posebne točkovne nagrade pa ne prinese niti morebitni nokavt. Zmaga tekmovalec z več zbranimi točkami, v primeru izenačenega izida se odloča v dodatni, četrti rundi, v kateri velja t. i. zlato pravilo. Zmaga namreč tisti, ki prvi vknjiži točko. Če zmagovalca tudi po dodatnih dveh minutah ni, ga določijo sodniki na podlagi aktivnosti.

Sodnik v ringu lahko nedovoljene poteze (prestopi iz območja boja, nedovoljeni udarci v vrat, noge …) kaznuje z odvzemanjem točk. Če razlika v ročkah med tekmovalcema že med bojem doseže 14 točk, gre zmaga avtomatično tistemu s točkovno prednostjo. Olimpijski turnir je turnir na izpadanje.

V prvem krogu je osem bojev, osem zmagovalcev napreduje v drugi krog … Tisti, ki je v katerem koli krogu izgubil proti enemu od finalistov, gre v repešaž. Poraženca polfinalnih dvobojev se pomerita z zmagovalcema dveh repešažnih skupin. Ta dvoboja odločata o prejemnikih bronastih odličij.

V Riu bo turnir v taekwondoju potekal od 17. do 20. avgusta.