"Tečemo za zdravje, ne zaradi zmage, kajne?" #video

Jasmina Kozina Praprotnik je mama treh otrok s četrtim na poti, žena priznanega tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, maratonka, opazovalka življenja. Soustanoviteljica društva Urbani tekači. Portorožanka v Ljubljani. Magistra antropologije. Avtorica knjige Bela dama, ki popisuje pretresljivo življenjsko zgodbo tekačice Helene Žigon, in snovalka knjige o še eni legendarni tekačici Kazimiri Lužnik.

Na intervjuju sva se srečali v sredo. Ta dan v društvu Urbani tekači, ki ga vodita z možem Urbanom, začnete z jutranjim tekom, s tako imenovano Veselo sredo. Ste se je udeležili tudi danes zarana ob 6.15?
Danes ne. Zaradi številnih obveznosti se Veselih sred udeležujeva zgolj vsako prvo sredo v mesecu, preostale srede pa trening teče povsem spontano. Dogodek sva želela postaviti na noge, zdaj pa treningi tečejo sami od sebe.

Tekaške Vesele srede so se res lepo uveljavile med ljudmi. Ljudje prihajajo od blizu in daleč, dve tekačici se pripeljeta celo iz Škofjeloškega hribovja in za to vstajata ob 4. uri zjutraj. Po treningu pa vesele odtečejo v službo v Ljubljani.

To so posebni ljudje. Veseli, hvaležni … Zaradi jutranje rekreacije imajo res veselo sredo.

"Tek je za naju z možem sredstvo, način življenja, druženje, odkrivanje sebe in sveta okoli nas." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako sta se jih domislila?
Zasledila sva jih na internetu. Ideja se je porodila dvema mladeničema iz ZDA. Pisala sva jima in ju vprašala, ali idejo lahko razširiva tudi v Slovenijo. Takoj sta se strinjala in tako smo začeli.

Poslala sta nama tudi nekaj navodil, kako se zadeve lotevajo čez lužo. Pomembno je, da je trening vedno ob isti uri, da poteka v vsakem vremenu, da je brezplačen ter da vsebuje veliko vaj in podobno. Telo namreč zjutraj ni pripravljeno na dolge teke, je pa že pripravljeno na telovadbo. Tam to imenujejo November project, midva pa sva izbrala bolj domače ime.

Tek je z leti za naju postal sredstvo, način življenja, druženje, odkrivanje sebe in sveta okoli nas.

• Vzgojiteljica, ki jo je prehitela šele legendarna Marlene Ottey #intervju
• Slovenci, ki so tekli na vseh svetovnih maratonih
• Kaj je novega na obzorju ljubljanskega maratona?
• Kazimira Lužnik, 80-letnica s srcem in korakom pubertetnice #intervju

V cilj tekaških prireditev običajno priteče z možem Urbanom Praprotnikom, ki tekaško dogajanje že nekaj let skrbno dokumentira. Foto: Sportida

Tek je bil tudi sprožilec, ki vaju je združil.
Res je, leta 2005 sva se srečala v savni, dan po ljubljanskem maratonu, ki se ga nisem udeležila, sem si ga pa ogledala in se ves čas spraševala, zakaj ne tečem. Saj imam dve nogi, zakaj samo gledam? No, s tem je bilo tekaško seme na neki način že zasajeno. Naslednji dan sem se s prijateljicama odpravila v savno ter tam srečala Urbana in njegova bratranca.

Urban nas je vprašal, ali smo dan pred tem tekle na maratonu. To, da smo v savni zaradi regeneracije, se mu je zdelo nekaj najbolj logičnega na svetu.

Takoj mi je bil všeč, odgovorila sem mu, da letos nisem tekla, da pa prihodnje leto prav gotovo bom. Skratka, tako se je začelo in dan po maratonu praznujeva 11. obletnico intenzivnega pogovarjanja in še marsičesa.

Foto: Sportida

Kakšen je vaš tekaški pedigre?
S tekom sem se začela ukvarjati že v osnovni šoli. Obiskovala sem italijansko šolo v Piranu, kjer smo imeli odličnega učitelja telovadbe Iva Lazarja. Bil je tudi ribič, a zaljubljen v tek, to ljubezen pa je prenesel na nas. Nikoli nas ni samo štopal in opazoval, ampak je z nami tekel. In to čeprav je šepal.

Tako smo med uro telovadbe običajno tekli iz Pirana do Fiese. Nekateri so tam počivali, meni pa je kar dobro šlo, zato mi je učitelj predlagal, naj odtečem še nekaj krogov okrog jezera. Iz teh krogov so se rodili popoldanski treningi, kmalu pa tudi tekmovanja.

Še iz otroških let je vajena tekaških potovanj in koncev tedna, ki so rezervirani za tek. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Iz šole, ki nas jo je obiskovalo zgolj 50 otrok, se je izoblikovala skupinica osmih otrok, ki smo še posebej radi tekli in se redno udeleževali vaških tekem po Italiji. Vedno smo osvajali prva mesta in prišli na okus, kot temu rečemo (smeh, op. a.).

Bili smo kot družina. Po tekmah nas je učitelj vedno razveselil s čokoladicami s kokosom in takrat se nam je zdelo, da je že zaradi tega vredno iti na trening.

Vajeni smo bili dolgih tekov, pogosto smo tekli po deset kilometrov. Nikoli mi ni bilo dolgčas, to so bila potovanja, odkrivanja …

Sčasoma smo se navadili, da so nedelje rezervirane za tekmovanja, kmalu so se nam pridružili tudi starši. Moja sta najprej samo opazovala, potem pa sta še sama začela teči. Tako smo tek začeli dojemati kot način preživljanja prostega časa.

Kaj je tek vnesel v družino Praprotnik? (Kliknite za ogled izjave!)

Torej vam je učitelj telovadbe znal priljubiti tek, običajno je ravno obratno.
Res je, veliko tekačev v našem društvu ima travme iz otroštva, povezane s tekom. Potem pa v zrelih letih ugotovijo, da je treba nekaj ukreniti, in ponovno poskusijo.

Res škoda, da se ti tek zameri zato, ker se od tebe pričakuje neko hudo resnost. Tek mora biti nekaj prijetnega, saj tečemo za zdravje, ne zaradi zmage, kajne?

Seveda je tudi razlika glede razdalje. Krajša ko je, bolj stresen je štart. Meni se zdi celo manj stresno na štartu maratona kot polmaratona.

Vem namreč, da imam do cilja več kot dovolj časa in da je bolje da sem teh 42 kilometrov čim bolj sproščena.

"Tek mora biti nekaj prijetnega, saj tečemo za zdravje, ne zaradi zmage, kajne?" Foto: Žiga Okorn

Vas preseneča to, koliko ljudi danes teče?
To me veseli, a še bolj me preseneča to, da še vedno teče malo ljudi. Mislim, da se je odstotek ljudi, ki tečejo, v zadnjih letih s treh dvignil na pet odstotkov. Očasno jih morda teče deset odstotkov, kar je še vedno zelo malo. Še vedno jih 90 odstotkov ne teče, pa jih večina lahko.

Tek je najbolj ekonomičen šport, časovno in finančno. Zadostuje že 15 minut na dan. Če čutiš potrebo po gibanju, jo najlažje zadovoljiš s tekom.

Kako sta otroke vpletla v ta svoj tekaški vsakdan? Verjetno se jim tek zdi povsem samoumeven.
Pri najinih otrocih je tek zelo visoko na vrednostni lestvici. Mlajša dva sodelujeta na vseh otroških tekih, vesela sta, če dobita medaljo, ju pa ne moti, če sta v cilju med zadnjimi ali celo zadnja.

Urban jima je zelo lepo pojasnil, da temu, da si prvi, ni treba posvečati prav veliko pozornosti. To ni najpomembnejša stvar v življenju, bolj pomembno je sodelovati in se pri tem dobro počutiti.

Starejša hči že premaguje daljše razdalje, tudi deset kilometrov.

O legendarni tekačici Heleni Žigon je napisala knjigo z naslovom Bela dama. Foto: STA ,

Pred dvema letoma ste napisali knjigo z naslovom Bela dama, ki govori o tekačici Heleni Žigon. Zdaj ste se podobnega projekta lotili še z eno zimzeleno tekačico, 82-letno Kazimiro Lužnik, ki je običajno najstarejša udeleženka slovenskih tekov. Verjetno je bila odločitev zanjo povsem logična.
Res je, bilo je povsem logično, da si želim dobro spoznati tudi njo. Hotela sem namreč ugotoviti, ali je tako energična, kot je vedno ob prihodu v cilj, tudi sicer, doma. In res, tudi zasebno je taka, zato sem si pri zapisovanju njene zgodbe prizadevala, da se to njeno veselje začuti tudi v besedilu.

Doma ima res ogromno medalj in pokalov, a njeno največje veselje je, kot je dejala, to, da pri teh letih še vedno lahko teče in da še vedno lahko pomaga.

Kar zadeva Belo damo, sem vmes napisala še scenarij za film o življenju Helene Žigon, ki ga bo posnel režiser Vojko Anzeljc. Če bomo seveda uspešni na razpisih. Verjetno bo še nekaj časa trajalo.

Junakinjama je skupno to, da sem se v obe zlahka vživela. Mislim, da mi je pri tem precej koristil tudi študij antropologije, ki gradi na opazovanju človeka in vživljanju v njegovo kožo. To omogoča, da začneš razmišljati na način, kot razmišlja on. Obe besedili sta tudi študija naše družbe.

Pripravlja tudi knjigo o 82-letni Kazimiri Lužnik, prav tako stari znanki tekaških prireditev. Foto: Bor Slana

Čez dobra dva tedna bo v Ljubljani ljubljanski maraton, dogodek, ki se ga redno udeležujete. Ga imate v načrtu tudi letos?
Seveda, bo pa to morda prvič, da bom odtekla samo deset kilometrov. Tekov na deset kilometrov se običajno ne udeležujem, saj se mi zdi, da moram prehitro teči, kar pa mi ne ustreza preveč.

Ne tečem zato, da bom pod stresom, ampak zato, da sem sproščena.

Za tokrat bo sproščenih deset kilometrov povsem dovolj, saj morem biti še posebej previdna.

V devetem mesecu ste pretekli že mali maraton.
Res je, bila sem že tako rekoč v desetem mesecu, saj je bilo že nekaj dni čez predvideni rok poroda. Rodila sem tri dni za tem. Mlajša hči bo ravno na dan 21. ljubljanskega maratona praznovala tretji rojstni dan.

Najljubši spomin na tekaški dogodek ... (Kliknite za ogled izjave!)

Tek v visoki nosečnosti je takrat nekatere zmotil, mnogim ženskam pa je dal poguma, da lahko tečejo tudi v nosečnosti.
Takrat sem se prepričala, da je to, kar počnem, povsem varno in naravno. Varnost je absolutno na prvem mestu.

Oba z Urbanom sva se v to zelo poglobila, preverila raziskave na to temo in vse so bile v prid temu, da je tek v nosečnosti dober. Mora pa biti prilagojen, tako da nosečnica teče v pogovornem tempu.

Tak tek koristi tako mami kot otroku. Seveda pod pogojem, da je nosečnost zdrava, da je ženska teka vajena in da se preprosto dobro počuti.

K vašemu dobremu počutju verjetno veliko prispeva tudi veganski način prehranjevanja, izogibate se mlečnim izdelkom, mesu … Kako tak način prehranjevanja sovpada s tekom?
Naša družina je rastlinojeda. Sama mesa ne uživam že vse od leta 1989, tako da o razlikah pri počutju težko govorim, jih pa opaža moj mož, ki je prehrano spremenil pred šestimi leti.

Foto: Osebni arhiv

Tudi to področje sva skupaj zelo natančno preštudirala in ugotovila, da rastlinojedstvo prinaša številne pozitivne učinke.

Doživljava precej manj vnetnih procesov v telesu, tudi regeneracija je v primeru rastlinskega pogona precej hitrejša kot sicer. Mož je po izločitvi mlečnih izdelkov z jedilnika in preklopu na rastlinsko prehrano prenehal celo smrčati, nima več prej pogostih prehladov, ima lepšo kožo …

Vaša družina sledi filozofiji, da vse, kar počnete, počnete na prijeten način in s posluhom. Kaj to pomeni v praksi?
To pomeni, da se trudimo življenje sprejemati s hvaležnostjo, da se zavedamo, da nič ni samoumevno, da moramo spoštovati tisto, kar nam pride naproti, da smo spoštljivi do življenja, živali, narave in sebe. To pomeni živeti s posluhom do življenja. Tako krhki in majhni smo in življenje je tako veličastno, zato se trudimo, da ne živimo resno, ampak čim bolj zares.