Rekreativci "plačujejo" prvake, ti naredijo šov

Tudi Lionel Messi in Neymar se s soigralci iz Barcelone ne bosta odzvala na vaše povabilo na nedeljski nogometni obračun. A ni vse izgubljeno. Obstajajo vrhunski športni dogodki, kjer se srečujejo popolni rekreativci in svetovni rekorderji. Med njimi so največji svetovni maratoni, kjer se ob poku štartne pištole na isto progo poda več tisoč rekreativnih tekačev in peščica najboljših na svetu. Tako je bilo tudi v nedeljo v Berlinu, kjer je novemu svetovnemu rekorderju družbo na štartu delalo slabih 40 tisoč rekreativnih tekačev, med njimi tudi slabih 300 Slovencev.

Lahko rekreativni tekač štarta s prve linije?

Res je, da vsi tekači začnejo na isti znak, a je med elito in rekreativci še vedno kar precej razlik. Prvi štartni boks je rezerviran za povabljene tekače. V njem je nekaj deset tekačev in tekačic, ki jih je povabil organizator, med njimi so vrhunski tekači in pogosto tudi najboljši domači tekači. Za njim je nekaj metrov prostega prostora, da se povabljencem ni treba drenjati in da se v stiku s preostalimi tekači ne zgodi kakšen incident. Šele nato je prostor za vse druge.

Ker vrhunski tekmovalci štartajo v ospredju, je njihov bruto čas enak neto času. Morda se časa razlikujeta za kakšno sekundo, več pa običajno ne. Pri nekaterih rekreativnih tekačih, ki štartajo povsem na koncu štartne vrste, se časa močno razlikujeta, saj lahko potrebujejo tudi več minut, preden prečkajo štartno linijo. Na nedeljskem maratonu v Berlinu je bila pri nekaterih ta razlika več kot pol ure. To pomeni, da je vodilna skupina pretekla že četrtino proge, preden so nekateri prišli do štartne linije. Ti tekači se težko pohvalijo, da so tekli s svetovnim rekorderjem, ker ga niso videli ne pred tekmo, ne med in bržkone tudi ne po njej. So pa prav zagotovo tekli na tekmi, kjer je bil postavljen svetovni rekord.

To pa ne velja za vse maratone. Mnogo maratonov, med njimi je tudi ljubljanskega, izvedejo v dveh krogih. V tem primeru najboljši tekači marsikoga ujamejo in prehitijo za en krog. To morda kakšnemu rekreativnemu tekaču popestri izkušnjo, za organizatorja pa pomeni nekaj dodatnega dela, slabšo preglednost in večjo nevarnost za vrhunske tekače, ki morajo "slalomirati" med počasnejšimi tekači, kar se kaže tudi v slabšem rezultatu. Če je v sklopu tekmovanja na sporedu tudi polmaraton, je treba ločiti tudi cilja, a iz izkušenj vemo, da tekači mnogokrat zavijejo v napačen koridor in ustvarijo dodatno zmedo.

Štartnine rekreativcev v žep vrhunskih tekačev

Povabljeni tekači ne plačajo štartnine, temveč so plačani, da se pojavijo na štartu. Od njih je odvisna prepoznavnost maratona, njihovi dosežki pa zaokrožijo v medijih po vsem svetu. Plačila za nastop se močno razlikujejo. Tekačem z osebnimi rekordi med 2;15 in 2;20 organizator običajno povrne le stroške namestitve in prevoza, boljši tekači pa za svoj nastop prejmejo tudi plačila. Nekateri 10.000 ameriških dolarjev, tisti najboljši tudi več kot 100 tisoč ameriških dolarjev. Zneski za posameznika sicer niso javni, običajno pa organizator sporoči skupni znesek, ki je bil namenjen povabljenim tekačem. Tako naj bi v Bostonu in New Yorku za velika imena namenili 250 tisoč ameriških dolarjev. Dvakratni olimpijski prvak, Britanec Mo Farah, naj bi za letošnji nastop na londonskem maratonu, kjer je tekel le pol proge, prejel pol milijona britanskih funtov.

Najboljši tekači pa ne prejmejo le štartnin, ampak so v primeru uspeha tudi bogato nagrajeni. V Bostonu zmagovalec prejme 150 tisoč ameriških dolarjev, v New Yorku 130 tisoč, v Chicagu 100 tisoč, v Londonu 55 tisoč … Dodatki so za odličen čas, rekorde prog, svetovne rekorde. Največji denarni sklad v zgodovini je imel newyorški maraton leta 2011, ko so za nagrade najboljšim razdelili milijon 196 tisoč ameriških dolarjev. Čez milijon so razdelili tudi v Chicagu (2002), dvakrat v Londonu (2002 in 2012), od leta 2008 pa je na maratonu v Dubaju vsako leto zmagovalcem namenjen natanko milijon zelencev.

Na drugi strani rekreativni tekači plačajo štartnino, zneski pa niso tako majhni. Za nedeljski nastop v Berlinu je bilo treba odšteti 60, 90 oziroma 110 evrov – odvisno, kako hitro ste se prijavili. V Ljubljani so ti zneski 30, 35 in za "zamudnike" 70 evrov. Veliko višja je prijavnina za newyorški maraton, ki bo novembra. Letos za neameriške državljane znaša kar vrtoglavih 358 ameriških dolarjev, zgodnja prijava pa ne prinaša nikakršnega popusta. Udeležence določi žreb. Tako bo v prihodnje tudi v Berlinu, kjer so bile prijave za letošnji maraton zapolnjene v treh urah. Za plačano štartnino udeleženci prejmejo organizirano tekaško prireditev in vrečko s sponzorskimi proizvodi.