Po Slovenski planinski poti bosta Pia in Andrej obredla še Slovensko turnokolesarsko pot

Varuhinjo gorske narave, gorsko, planinsko in turnokolesarsko vodnico ter ekstremnega športnika čaka 1.800 kilometrov razgibanih poti in 55 tisoč metrov višinske razlike.  

Oba sta ekstremnih podvigov vajena. Pia Peršič, ki svoje doživljaje opisuje na strani na Facebooku Hodim, torej sem, je pred štirimi leti v 30 dneh prehodila Slovensko planinsko pot, Andrej Martinčič pa je lani v devetih dneh in 18 urah obredel vse kontrolne točke na 630 kilometrov dolgi Slovenski planinski poti.

Zdaj bosta (poleg zasebnega) tudi v športnem smislu združila moči in skupaj prekolesarila traso nove t. i. Slovenske turnokolesarske poti (zaradi težav z lastniki zemljišč na nekaterih delih je trenutno nekaj kilometrov krajša od predvidenih 1.800 kilometrov), ki so jo konec junija uradno odprli na Dnevu planinskih doživetij na Golteh.

Pia in Andrej sta Slovensko planinsko pot že obredla po dolgem in počez, zdaj podobno načrtujeta tudi s turnokolesarsko potjo.

V ponedeljek, 18. julija, se s skupaj z vašim partnerjem, ultratekačem Andrejem Martinčičem, ki je lani pretekel vse kontrolne točke na Slovenski planinski poti, podajata na šest tednov trajajoče kolesarjenje po novi Slovenski turnokolesarski poti. Projektu ste nadeli ime S kolesom NaTuro. Kakšen je globlji pomen tega projekta?
Najin namen je prekolesariti vseh 1.800 kilometrov, kolikor meri ta pot. Najina doživetja bova sproti objavljala na družbenih omrežjih, jih širila prek medijev in hkrati vabila kolesarje, naj se nama pridružijo.

V prihodnjih dneh bova objavila tudi časovnico, v soboto, ko se vrneva s planinskega tabora, pa bova odprla tudi profil na Facebooku z naslovom S kolesom NaTuro, kjer naju bo mogoče ves čas spremljati.

Skratka, gre za podoben projekt, kot je bil projekt, v okviru katerega je Andrej lani pretekel vse kontrolne točke Slovenske planinske poti, jaz pa sem jo v letu 2012 prehodila, po drugi strani pa ima še dodaten, globlji pomen.

S kolesom NaTuro je raziskovalni projekt, v okviru katerega bova poskušala predstaviti neizkoriščen potencial te poti, natančneje popisala traso in predstavila zanimivosti ob poti, predvsem tiste, ki so javnosti manj znane.

Na trasi bosta preverila tudi prenočitvene zmogljivosti in možnost servisiranja koles.

Preverila bova tudi prenočitvene zmogljivosti ob progi in možnosti servisiranja koles, skratka, traso bova poskušala predstaviti čim bolj celostno.

Pripravila bova tudi slikovno in vsebinsko gradivo, upava, da bova del poti lahko tudi posnela. Vse to bova pozneje javnosti predstavila na več načinov. Prav gotovo s predavanji ciljnim skupinam, torej gorskim in turnim kolesarjem ali kakšni organizaciji, ki bi ji lahko pomagala s predlogi o valorizaciji nove kolesarske poti.

• Ste že glasovali za Naj planinsko kočo 2016? Kliknite in oddajte svoj glas.
• Slovenka, ki je v 30 dneh prehodila Slovensko planinsko pot #intervju

Začrtala sta si pot obdelati v šestih tednih. Kakšen bo vajin tempo, kako bo videti časovnica?
Komisija za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije je 1.800 kilometrov dolgo pot razdelila na 41 etap. Predvidenih je sicer 43, a nekaterih delov čez Raduho in Smrekovec še ni mogoče odpeljati, saj nimajo urejenih dovoljenj.

Skratka, te razdelitve na 41 etap se bova držala tudi midva. Na dan nameravava prekolesariti med 50 in 60 kilometrov, kar za hribe, kjer se voziš večinoma po gozdnih in makadamskih poteh, ni tako malo, kot je recimo za kolesarjenje po ravni asfaltirani cesti. Dnevno naju čaka tudi od tisoč do 1.200 metrov višinske razlike.

Še zdaleč ne bo šlo za postavljanje hitrostnih rekordov, želiva si predvsem tega, da bi bili najini dnevi vsebinsko čim bolj polni. Da bova čim več doživela in da bi v sklopu predavanj čim več tega predstavila tudi javnosti.

Bolj gre za doživetje kot pa za divjanje. Prekolesariti, povedati in spoznanja predati naprej.

Časovnica bo odvisna tudi od vremena in morebitnih težav s kolesom. Časa imava do 1. septembra, meniva, da nama bo do takrat to uspelo.

Na poti se bova orientirala s pomočjo sledi GPS (GPS-datoteko z vsemi trasami si lahko naložite na spletni strani Komisije za turno kolesarjenje pri PZS-ju), saj večina poti še ni markirana.

Zakaj je iz trase izpuščen del gorstev, na primer Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe?
Mislim, da zato, ker si je komisija že prvotno zamislila, da izpusti velike gorske verige, torej Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Prvič zato, ker turni kolesarji v visokogorje ne sodimo, čeprav menim, da bi v določenem delu pod Karavankami to bilo mogoče, na primer pod Košuto, kjer so krasne poti. Po drugi strani zato, ker te dele pokriva že SPP, pri snovanju turnokolesarske poti pa je avtorje vodila želja, da obiščemo tudi dele, ki jih sicer ne bi oziroma še niso povezani z nobeno potjo.

Kaj po vašem mnenju nova turnokolesarska pot prinaša v naš prostor?
Gre za najdaljšo vezno kolesarsko pot v Evropi. Tura je bila narejena po vzoru Slovenske planinske poti, s to razliko, da je krožna in ne zgolj vezna. Obstaja tudi dnevnik, kjer se bodo zbirali žigi s 112 kontrolnih točk. Večina jih je v planinskih domovih, imajo svojo markacijo in logotip. 

S strani PZS oziroma Komisije za turno kolesarjenje gre prav gotovo za odlično promocijo turnega kolesarjenja v Sloveniji na splošno.

Analize so namreč pokazale, da  zelo velik odstotek planincev kolesari. Mislim, da celo vsak drugi. Odkar je komisija postala del PZS, se turno kolesarstvo zelo dobro razvija.

Napredujemo in krepimo okrnjene vezi s tistimi planinci in markacisti, ki se jih turno kolesarstvo še ni dotaknilo oziroma nanj še vedno gledajo z negativnim prizvokom, češ da jim kolesarji razdiramo in uničujemo poti.

S tem se ne strinjam, saj je trasa nove turnokolesarske poti večinoma speljana po gozdnih cestah in makadamih, nekje tudi po asfaltu, kar pomeni, da ne gre za kolesarjenje po brezpotjih, v vsem loku pa se izogne tudi celotnega visokogorja. Trasa je speljana tako, da vodi po tistih kotičkih Slovenije, ki jih večina ljudi slabše pozna.

Tretja stvar, ki jo trasa prinaša, pa so znamenitosti ob poti – na primer Kamp Podzemelj, kolesarjenje po podzemlju Pece in podobno –, ki so širši javnosti manj znane. 

"Mislim, da bodo ljudje tudi Slovensko turnokolesarsko pot hitro sprejeli za svojo," je prepričana Peršičeva.

Kako dolgo bo po vašem mnenju trajalo, da se Slovenska turnokolesarska pot med ljudi zasidra tako, kot se je na primer Slovenska planinska pot?
Mislim, da jo bodo ljudje hitro sprejeli za svojo. Gre za doživljanje narave na kolesu. Kaj ni lepše kolesariti v hribih, kot pa na cesti, kjer te prehitevajo tovornjaki z močnimi izpušnimi plini?

Pot je speljana mimo 50 planinskih koč. So tudi njihovi oskrbniki prepoznali potencial te poti?
Kot sem izvedela od nekaterih skrbnikov poti, jih večina s potjo še ni seznanjena. Tisti, ki pa so, so nad traso in dejstvom, da je speljana mimo njihove koče, navdušeni.

Kakšen status ima turno kolesarjenje v Sloveniji?
Mislim, da precej podobno, kot ga je pred leti imelo turno smučanje. Včasih smo jih sumničavo gledali, danes ne več. Moralo bo priti do preskoka.

Upam, da bosta PZS in Komisija za turno kolesarstvo skupaj s Slovensko turistično organizacijo stvari zapeljali v pravo smer, da se bo trasa na primeren način promovirala in predstavljala javnosti. Potencial vsekakor ima.

Omenili ste, da nekateri planinci še vedno težko sprejemajo dejstvo, da so v planinah prisotni tudi kolesarji. Zakaj?
Mislim, da ljudje težko sprejmejo novosti. Tudi kadar zadevajo njih. Dejstvo je, da smo kolesarji prišli na teren, ki je do zdaj pripadal planincem.

Zavedam se tudi, da je v preteklosti marsikdo na lastni koži okusil slabo izkušnjo s kolesarjem. Da so jih na primer srečali na planinski poti, kjer jih je nič hudega sluteče skoraj zbil nasproti drveči kolesar.

Ravno zato na PZS in komisija usposabljata turnokolesarske vodnike – mislim, da gre že za sedmo ali osmo generacijo usposobljenih  turnokolesarskih vodnikov –, kar pomeni, da se tudi v planinskih društvih spodbuja turna kolesarska dejavnost, da se ljudi ozavešča o sami vožnji in primerni tehniki.

"Mislim, da turno kolesarstvo počasi, a vztrajno prihaja v planinske pore," je prepričana Peršičeva.

Mislim, da turno kolesarstvo počasi, a vztrajno prihaja v planinske pore.

Na mojem odseku, skrbim za pot med Mirno goro in Brežicami, smo se z vsemi markacisti dogovorili za sodelovanje. Da bodo oni prevzeli delo markiranja te poti za STKP in jo pomagali vzdrževati.

Na počasen, mehek način jim skušamo turno kolesarstvo čim bolj približati.