Slovenka, ki je v 30 dneh prehodila Slovensko planinsko pot

Energična in zvedava Krčanka Pia Peršič, planinska in turnokolesarska vodnica ter varuhinja narave, je pred tremi leti v enem zamahu, ki je trajal 30 dni, prehodila celotno Slovensko planinsko pot, ki velja za prvo vezno pot v Sloveniji in Evropi. Doživetja, ki so jo čakala na poti, opisuje kot nepozabna in neponovljiva, si pa želi, da bi Slovenska planinska pot postala bolj znana in cenjena, saj je, kot pravi, povsem enakovredna svetovno znani romarski poti El Camino de Santiago oziroma Jakobovi poti, na katero se vsako leto zgrinja na milijone ljudi z vsega sveta.

7. avgusta bodo minila tri leta, odkar ste se odpravili na 630 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri ste premagali 70 tisoč višinskih metrov. To je tudi datum, ko Aljažev stolp obeležuje obletnico. Je bil skrbno izbran ali je šlo zgolj za naključje? Ne, to je bilo res zgolj naključno. Nekaj dni pred tem sem se namreč vrnila s kolesarjenja po Škotski, nato so mi ostali še trije dnevi za regeneracijo, zadnje nakupe in štart 7. 8. 2012.

Za avgust sem se odločila tudi zato, ker je avgusta vreme v visokogorju najbolj prijazno in tudi tu sem imela neverjetno srečo. Če bi se za pohod odločila lani, bi me pralo skoraj vseh 30 dni, tako pa sem imela le dva deževna dneva.

Na pot ste se odpravili sami. Ste pred tem vabili ljudi, naj se vam pridružijo? Že januarja 2012 sem na enem od forumov objavila zapis, da se poleti odpravljam na Slovensko planinsko pot (SPP) in če kdo želi, se mi lahko pridruži.

Sčasoma sem odprla še stran Hodim, torej sem na Facebooku, prek katere sem želela svoje znance, prijatelje in mamo obveščati o tem, kaj se mi dogaja na poti.

Šlo je v bistvu za promocijo SPP in aktivnega preživljanja prostega časa. Začelo se je z objavo ene fotografije na dan in enim doživetjem tistega dne, potem pa je število všečkov naraščalo, ljudje so pričakovali moje javljanje in treba je bilo poskrbeti tudi za to.

Prva dva dneva mi je družbo delala moja mami, potem pa so se sopotniki menjavali. Mislim, da se jih je v 30 dneh zvrstilo 17, le tri dni sem bila res sama, no, pa še ta čas sem srečevala planince in pohodnike, tako da je bilo časa, ko bi bila res sama s sabo, zelo malo.

Kolesarji imajo na tritedenskih etapnih dirkah dva dneva premora, koliko ste si ga v 30 dneh privoščili vi? Vedno poudarjam, da sem to pot načrtovala kot počitnice in jo kot počitnice tudi živela, zato nisem hitela, tako kot to počno gorski tekači, ki lovijo rekorde. Privoščila sem si en dan počitka, in sicer v Trenti, pa še to samo zato, ker je ves dan deževalo.

Kako vam je služilo zdravje? Imela sem nekaj manjših in večjih težav z zdravjem. Že drugi dan sta se mi vneli obe tetivi in te težave so se nadaljevale vso pot. To je pomenilo, da sem vmes hodila tudi bosa in v natikačih. Tudi virozo sem staknila vmes, a nikoli me ni mikalo, da bi odnehala.

Kakšen je bil vaš časovni načrt? Zadala sem si, da vsak dan hodim približno po osem ur. To je lahko pomenilo osem ur, lahko pa tudi to, da sem en dan hodila samo pet ur, naslednji pa kar 15 ur.

So bili v planinskih kočah seznanjeni z vašo akcijo? Ja, predhodno sem jih o tem seznanila po elektronski pošti in nekateri so mi šli pri tem precej na roko v obliki brezplačne jote ali česa podobnega. Nekako od druge polovice poti naprej, ko je Planinska zveza Slovenije mojo zgodbo objavila na svoji spletni strani, pa so bili o tem obveščeni v vseh planinskih kočah.

Vrniva se na začetek, na dan, ko ste rekli, da bi šli po celotni Slovenski planinski poti. Kdaj je bilo to? Januarja 2012. Leto prej sem bila na romarski poti El Camino de Santiago in tam sem prvič zares doživela pravi pohodniški duh. Pred tem sem bila z motorjem na Bližnjem vzhodu in tudi to potovanje me je povsem prevzelo.

No, na Caminu pa sem spet srečevala vse te pohodnike z ogromnimi nahrbtniki in to mi je vedno znova vzbujalo željo, da bi se daljšega trekinga lotila tudi sama. Ker sem precej domoljubno naravnana in mislim, da Slovenijo premalo poznamo, je bilo logično, da se lotim slovenske transverzale. Imela sem cilj in motiv, vse drugo je bilo nepomembno.

Kako temeljito ste se pripravili na podvig? Nisem se preveč pripravljala. Še nekaj dni pred odhodom sem si kupovala planinske čevlje in planinske zemljevide.

Torej ne drži, da morajo biti čevlji pred večjimi podvigi pošteno uhojeni. Ja, očitno sem tudi sama pri sebi razbila ta mit (smeh, op. a.).

Lahko rečem, da mi je bila ta pot resnično dana. Saj so me mučili žulji in viroza, a vse to ni nič v primerjavi s tem, kar bi me na taki poti lahko doletelo. Že to, da 30 dni preživiš v hribih, pa ves čas, z izjemno dveh deževnih dni, sije sonce, se zdi nemogoče. Koliko možnosti je, da se ti to zgodi?

No, a brez težkih trenutkov ne gre. Verjetno ste jih tudi vi imeli? Res je, edini tak se mi je zgodil na Prisanku, kjer sem pri plezanju skozi tako imenovano Prisankovo okno imela tako velike težave, da sem na pomoč poklicala celo Gorsko reševalno službo. Ne zato, da bi me reševali, pač pa zato, da bi mi povedali, ali sem na pravi poti, saj poleg markacije ni bilo oznake 1, ki označuje točko za SPP.

Reševalec me je najprej vprašal, ali imam varovalni komplet, in ker je bil moj odgovor negativen, mi je naročil, naj se nemudoma vrnem na izhodišče. Vedela sem, da po isti poti nazaj ne grem več, saj je bilo strašno, in da je edina mogoča pot naprej.

Ura in pol, ki sem jo porabila za pot od Prisankovega okna do Prisanka, je bila strašljiva in samo srečna sem lahko, da sem jo preživela. Še danes pravim, da je Prisank moja sveta gora.

Sama po sebi sicer ni preveč zahteva, a zame je bila. Bila sem sama in bilo me je strah. Imela sem potne roke, težko sem se vlekla po jeklenici s težkim nahrbtnikom, ki me je vlekel proti dolini. In ko sem takrat dosegla vrh, sem si rekla le: No, Pia, tukaj in zdaj pa pot lahko mirne duše končaš, pa s tem ni bilo nič narobe.

A to je bilo zgolj za sekundo. Je pa res, da bi bila v tistem trenutku zadovoljna že s tem, kar sem do takrat dosegla.

Torej je bilo samozadovoljstvo dovolj velika nagrada? Kaj ste pridobili s to potjo? Ogromno. Že to, da sem imela možnost 30 dni zapored hoditi po slovenskih hribih, občudovati okolico … Človek kar ne more verjeti, koliko lahko prehodi v enem samem dnevu. Všeč mi je bilo doživljanje krajine, spoznavanje arhitekture in kulinarike, srečevanje z ljudmi.

Poleg tega pa sem spoznala, da človek zmore vse, samo če si to želi. Če ima motiv in če ima vizijo.

Na to pot nikoli nisem gledala kot na nek zalogaj, na 630 kilometrov, ki jih moram prehoditi v 30 dneh, temveč kot na potovanje, na katerem vsak dan prehodiš majčken del poti. Pri tem sem se srečevala s številnimi izzivi, tudi s tem, ali bom imela dovolj vode. Leta 2012 je bila suša, vsa vodna zajetja so bila izpraznjena, tudi Kredarica je bila povsem brez vode. Za vsak primer sem tako vsak dan tovorila skoraj šest litrov vode, kar je ogromno, no, pa tudi hrane sem imela preveč.

Kako težak nahrbtnik ste prenašali naokrog? Na začetku je moj nahrbtnik tehtal 20 kilogramov, potem pa sem to težo postopoma zmanjševala. Na koncu sem se že približala desetim kilogramom, kar naj bi bila optimalna teža nahrbtnika.

Skratka, še vedno trdim, da je bila ta pot najlepše darilo, ki mi ga je podarilo življenje.

Je po teh letih spomin nanjo še vedno zelo živ? Da, pravzaprav je res. Že zaradi številnih potopisnih predavanj, fotografskih razstav, strani Hodim, torej sem na Facebooku, ki sem jo sicer nameravala ukiniti takoj po prihodu v Ankaran, a zaradi želje njenih sledilcev še vedno živi, radijskih in televizijskih intervjujev. In to zanimanje vlada še danes, zato ja, spomin je še vedno zelo živ.

Res pa je tudi, da je pohodništvo pri nas v porastu, da je to nek trend. Vedno več ljudi hodi v hribe in o tem oziroma o rekreaciji in športu na splošno se vedno več piše in govori. Slovenska planinska pot je postala – in želim si, da bi bila še bolj – nek emblem slovenskega pohodništva oziroma blagovna znamka, saj se lahko povsem enakovredno kosa z romarsko potjo El Camino de Santiago oziroma lahko ponudi še več. Camino pozna ves svet, lahko bi poznal tudi Slovensko planinsko pot.

Vesela sem, da sem šla in da lahko govorim o tem.

Bi danes kaj izpeljali drugače? Vse je bilo popolno, kot da mi je dano. Spremenila bi edino to, da bi se na pot odpravila z manj prtljage in da bi s seboj vzela tudi varovalni komplet. V času pakiranja so se mi ti trije dodatni kilogrami zdeli odločno preveč. Tako je, na vsaki poti se nekaj naučiš.

Večerjali ste v planinskih kočah, kaj pa vmes? Vsak večer sem si v koči privoščila topel obrok, občasno tudi obilen zajtrk z jajci in ocvirki, čez dan pa sem uživala suho hrano. Kruh, paradižnik in pašteto, seveda bi z veseljem jedla tudi sadje, a je bilo pretežko.

Kje ste polnili zaloge? SPP se petkrat spusti v dolino in tam sem nabavila zaloge za naslednjih pet dni.

Štartali ste na Pohorju? Da, v Mariboru, končala pa sem v Ankaranu.

In najbolj čaroben del poti je ... Celotna pot je čarobna. Najbolj zanimiv pa se mi je zdel del med Predmejo in Colom, imenovan Pot po Robu nad Vipavsko dolino. Predvsem zato, ker mi je bil popolnoma neznan.

To torej pomeni, da je vaša planinska knjižica zgledno požigosana? Ja, dobila sem vse žige, kar se sicer zgodi zelo redko. Letos sem prehodila še razširjeno pot, ki je točkovna, to pomeni, da obiščeš 35 kontrolnih ročk, ki so razpršene po vsej Sloveniji.

Kako bogat je vaš družinski pohodniški pedigre? Pravzaprav niti ni. Začel se je pri meni, ko sem se s petimi leti začela udeleževati planinskih taborov. Bili so precej špartanski, a zanimivi in zabavni. Hodili smo v Breginj in Log pod Mangartom in tu sem doživela svoj prvi stik s hribi. Potem sem za to navdušila tudi mojega, zdaj žal že pokojnega, očeta in niso bili redki dnevi, ko sva "špricala" službo in šolo in šla raje v hribe.

V puberteti sem na hribe pozabila in se leta 2009 spet vrnila v hribe in na kolo.

Imate na obzorju že kak nov cilj? Navdušila sem se nad obhodnicami, to so vezne planinske poti, prehodila sem Velebitsko planinsko pot, precej časa preživim na kolesu, vmes sem se navdušila še nad nordijsko hojo, skratka, idej mi ne manjka.

Še vedno pa ohranjam tudi Facebookovo stran Hodim, torej sem in upam, da lahko s tem občasno koga iz udobnih naslanjačev zvabim tudi v naravo.