Kakšne načrte ima za dela prost dan? Pretekel bo maraton.

Samo Rugelj bo v nedeljo eden od skoraj tri tisoč tekačev, ki bodo na jubilejnem "Ljubljancu" tekli na najdaljši razdalji. V nogah jih ima že kar nekaj, a tokrat bo sploh prvič, da bo na maratonu v istem kraju tekel na isti progi. Tek mu je podaril novo življenje, pravi, s tekom so se mu odprle tudi nove literarne poti. Pri založbi UMco, katere urednik je, je v zadnjem obdobju izšlo kar nekaj športnih uspešnic, med njimi tudi Ultrablues, tekaško-izpovedni roman, ki ga je Rugelj napisal in odtekel skupaj z Boštjanom Videmškom in Žigo X. Gombačem. Še prej je spisal izpovedni roman Delaj, teci, živi, kjer v prvi osebi opisuje preobrazbo izgorelega moškega srednjih let v klenega maratonca, ki skoraj brez težav preteče dunajski maraton. Devetinštiridesetletni Rugelj, publicist, založnik, kolumnist na Planet Siol.net, oče, prijatelj, paleojedec, tabornik po duši, je vezni člen med tekaško preteklostjo, ki ga povezuje z očetom, legendarnim psihiatrom Janezom Rugljem, enim od pionirjev vztrajnostnega teka v Sloveniji, in prihodnostjo, ki jo bodo ponesli njegovi trije otroci. Čaka ga še morje kilometrov, tudi tistih, ki so posejani bolj navkreber …

V nedeljo vas čaka 42-kilometrski zalogaj na Ljubljanskem maratonu. Že ali šele tretjič. Se držite predpisanih pravil, ki naj bi veljale za maratonce, torej počitka v zadnjem tednu pred tekmo, kopičenja ogljikovih hidratov in podobnega, ali je maraton z leti za vas postal zgolj rutinski opravek? Tekaškega programa že nekaj časa ne upoštevam več.

Ker v tem niste več novinec? No, neko pravilo je, da naj bi tri tedne pred maratonom tekač odtekel dolgi tek. Jaz sem to običajno počel dva tedna prej, saj se mi je sicer zdelo, da mi bo v tem obdobju kondicija že začela upadati, a sem letos zaradi napovedane službene poti dva tedna pred maratonom dolgi tek odtekel tri tedne prej. Z Boštjanom Videmškom sva pretekla 28 kilometrov, dvakrat sva zavila tudi na Rožnik in skupaj nanizala še dodatnih 200 višincev … Tudi s sinovoma smo prejšnji teden odtekli eno desetko …

Koliko let ima starejši? 16.

Torej ima še dve leti časa, da ga povabite na maraton? Za stavo, tako kot vas je leta 1984 vaš oče, legendarni psihiater Janez Rugelj, peljal v Radence? No, nekaj sem se že šalil, da bi ga zmotiviral za prijavo na polovičko, a še ni bil za. Ne bi pa ga rad silil. Mislim, da morata želja in pripravljenost za kaj takega zrasti v njem. Ko sem sam pretekel svoj prvi maraton …

Ste to željo že imeli? To so bili povsem drugačni časi. Takrat v Sloveniji še nismo imeli razvite te kulture, da bi se dokazovali z rekreativnim tekom. Tega ni nihče počel. Nihče od mojih vrstnikov namreč ni tekel, zame pa je bil to prav gotovo poseben izziv.

Oče se je dolga leta ukvarjal s tekom, tudi stava je prispevala svoje, vse skupaj se mi je zdela krasna dogodivščina, zato sem očetov predlog sprejel. Je pa maraton vsekakor naporna preizkušnja in od 33 kilometra sem se res mučil. Za vsakim pretečenim kilometrom je sledil kilometer hoje.

Spomnim se, da sva si z eno od očetovih zdravljenk, ki je prav tako tekla maraton in se pri tem mučila podobno kot jaz, kar med tekmovanjem privoščila sladoled. To se mi je takrat močno vtisnilo v spomin, ta sproščen pristop do maratona na tekmi. Tudi naslednji dan – špekuliram, da je bilo to 22. ali pa 23. aprila, ker so taborniki praznovali svoj dan – sem imel med vzponom na Ljubljanski grad kar precej težav s koleni.

Pa sto evrov v žepu. Sto mark. (smeh, op. p.) Spomnim se, da naslednje tri tedne nisem nič tekel, potem pa kar takole odtekel tek trojk ob žici. Bilo je sicer naporno, a smo ga s prijateljema zmogli v manj kot dveh urah in 20 minutah. Veliko sta k temu pripomogli tudi mladost, regeneracija …

Spomnim se, da smo za nastop na tekmi potrebovali celo zdravniško potrdilo in da sta se moja sotekača v ta namen ustavila kar pri mojem očetu, ki ju je na hitro pregledal, potem sta se še dolgo šalila, češ, da sta z njegove strani dobila psihiatrično potrdilo, da sta sposobna za tek.

Trideset let po svojem prvem maratonu v Radencih ste tam odtekli še enega. Za kar so po zaslugi vaše žene Renate, ki je to namignila uradnemu napovedovalcu, izvedeli tudi vsi gledalci v cilju … Je bila to skokovita razlika? Da, ko sem tekel leta 1984, smo maraton tekli v enem krogu, s tem, da so takrat tekači večji del proge odtekli sami, saj se je proga po začetnih skupnih kilometrih s polmaratonsko razdaljo hitro odcepila.

Takrat sem za 42 kilometrov porabil štiri ure in 58 minut, moj oče pet ur in osem minut, vmes pa je v cilj pritekla še gospa, s katero sva si med tekmo privoščila sladoled. Bili smo zadnji trije, ki smo pretekli maraton.

No, na Dunaju leta 2012 je bilo vse skupaj precej drugače. Jasno, bil sem skoraj 30 let starejši in za to starost v kar dobri življenjski formi … Dunajski maraton sem pretekel v času 4;38:00, pa je za mano priteklo še ogromno ljudi in se nisem počutil prav nič počasnega – po drugi strani pa se je tekaška kultura tudi pri nas bistveno razvila.

Leta 2013 sem pretekel še berlinski maraton, mislim, da v času 4;19:00, in sem v cilj pritekel v množici. Tudi po odstotkih sem bil uvrščen višje kot v Ljubljani, kjer je tek v povprečju zelo hiter, ljudje pa precej dobro pripravljeni.

Letos smo si na Sportalu zamislili, da bi počakali zadnjega maratonca v cilju, nekako tako, kot so počeli zdravljenci vašega očeta, ali kot počnejo Urbani tekači, ki počakajo zadnjega iz svoje skupine. Lepa tradicija. Da, to je super zadeva. Brez tega bi se duh tovarištva, ki naj bi vladal v taki skupini, hitro izgubil. Jasno, moj oče je z leti tekel vedno počasneje.

In potem je bil pogosto prav on tisti, na katerega so čakali v cilju. Sicer je vedno zagovarjal idejo, da ga morajo njegovi zdravljenci prehiteti vsaj na enem področju, in nekateri so ga na primer pri teku. Ali pa po tem, da so starejši kot on pretekli maraton.

Moj oče je imel kar nekaj zanimivih tekaških prigod. Nekoč je kar med postom tekel polovičko, in to po tem, ko se je že deveti dan postil … Seveda, bil je izčrpan, a ga je kozarček kokakole na okrepčevalnici kar ponesel naprej.

Zadnje čase se precej poudarja pomen pravilne tehnike teka. Bi zase lahko rekli, da tečete pravilno? Ste se kdaj ukvarjali s tem? Težko rečem. Sicer nas je – nas tri Ultrabluzerje – Urban Praprotnik pred pol leta povabil, da opravimo analizo tehnike teka, a nam tega za zdaj še ni uspelo preveriti. Vem, da gre za proces, da se nekateri zanj odločijo, drugi pač ne. Eni ga pač vse življenje izvajajo intuitivno. Je pa tek lahko res tudi estetika pod pogojem, da ga nekdo izvaja pravilno. To se vidi, če imaš možnost opazovati vrhunske tekače v počasnem posnetku. Mislim pa, da je tek na splošno ena od točk, kateri bi šola morala posvetiti več pozornosti.

Mislim, da jih v šoli ne učijo pravilne tehnike teka. Ne mislim samo tehnike teka, ampak tudi teka na splošno. Po mojih izkušnjah in vedenju se to večinoma ne dogaja. Kolikor vem, je v večini šol pol ur telesne vzgoje namenjene neorganiziranim igram z žogo. Tako, tukaj je žoga in igrajte, košarko ali pa nogomet. Seveda občasno izvajajo tudi neko osnovno atletiko, kot je skok v daljino, višino, Cooperjev test … Vendar to ni dovolj. Tek se očitno zdi neka intuitivna zadeva in mislijo, da se je ni treba učiti.

Predvidevam, da niste eden od tistih, ki se jim je tek v osnovni šoli zameril? Ne, zato, ker sem bil v primerjavi s svojimi vrstniki v kar spodobni kondiciji. Doma smo namreč kar naprej hribolazili, poleg tega sem hodil tudi k tabornikom, kjer smo prav tako počeli marsikaj aktivnega.

Kar zadeva tek v šoli, smo tam tako ali tekli samo na 60, 600 metrov in občasno kros. Cooperja sem doživel šele na fakulteti.

Moja prva vztrajnostna preizkušnja se je zgodila proti koncu osnovne šole, tam ob koncu sedemdesetih let, ko sem na majhnem štadionu na Taboru pretekel 30 krogov po dvesto metrov. Spontano, kar v kavbojkah, neodvisno od drugih. Takrat sem ugotovil, da lahko tečem.

Ste privrženec teka z elektronskimi pripomočki? Preračunavate povprečja? Vedno beležim čas, sem pa dolga leta spremljal le traso in družbo, v kateri sem tekel. Večino časa tečem s prijateljem Igorjem, vedno več tudi z otroki, pred dvema letoma sta se mi priključila še Videmšek in Gombač, občasno tudi Branko Gradišnik. Zadnje čase tečeva tudi skupaj z ženo. Pa sam, seveda.

Vse pogosteje vas tek zapelje tudi v gore. Se vam zdi, da se bo tek z asfalta preselil na planinske poti, da so gorski teki prihodnost slovenskih rekreativcev? Postopoma verjetno res. Tekači, ki zdaj tečejo desetke, bodo nadaljevali na polmaratonskih razdaljah, polmaratonci se bodo lotili maratonov, tisti, ki so maratone že pretekli, pa verjetno iščejo še kaj drugega. Pri nas je ponudba gorskih tekov precejšnja. Od Grintovca do Naj naj malega maratona, ki sem se ga lotil precej užitkarsko – na ravnini sem tekel, vzpone sem prehodil, spuste pretekel in zdelo se mi je super. Ključno je bilo to, da je gibanje na taki trasi zelo raznovrstno v primerjavi z enoličnim tekom po asfaltu, zato ob tem nisem čutil nobenih bolečin. Sicer pa fizioterapevti poudarjajo, da pri teku eno stran telesa vedno obremenjujemo malo bolj kot drugo in ko mine na tisoče in tisoče korakov, si lahko samo predstavljate, kakšne so posledice. Najpogosteje gre za poškodbe v sklepih. Ravno zato je asimetrični tek po naravi in razgibanem terenu, kjer je vsak korak drugačen, veliko bolj zdrav in povzroča veliko manj poškodb. Če ni pretiravanja, seveda. (smeh, op. p.)

Poleg tega je tek lahko lepo povezan s turizmom. Pred leti sem tekel na Malti in tam pri nekem nemškem tekaškem klubu ugotovil, da imajo v tujini aranžmaje za tekaške prireditve po vsem svetu. Odlično. Ni boljšega, če te to zanima.

Se vam zdi, da v Sloveniji to možnost dovolj izkoriščamo? Lep primer tega so Vitezi dobrega teka. Tudi Urbani tekači si izmišljajo vse mogoče, da tečejo povsod. Seveda v okviru finančnih možnosti svojih tekačev.

Kaj pa v obratni smeri, da tuje tekače privabimo k nam? Gojko Zalokar in Andrej Razdrih iz organizacijskega odbora Ljubljanskega maratona vidita v tem ogromno možnosti za razvoj maratona. Nekateri so Slovenijo že spoznali kot tekaško destinacijo. Hrvatje na primer že zdaj množično prihajajo na Ljubljanski maraton, medtem ko njihov stagnira. Ne smemo pozabiti niti na to, da jubileji vlečejo in da je zato tudi Ljubljanski maraton letos tako rekorden. Število maratoncev je kar 50 odstotkov višje kot lani.

Je maraton za vas veliko več kot polmaraton? Ali je to pomembno samo prvič, ko se prebije ta tekaška meja? Mislim, da ima maraton vedno dodano vrednost v doživetju. Morda ga nekateri pretečejo rutinsko, no, jaz ne. Nedeljski maraton bo zame spet presežek. In to ne glede na to, da sem lani pretekel stokilometrski Zion.

Se boste znova postavili povsem na rep kolone? Je tam največ zgodb? Da, pred dvema letoma je bilo zanimivo, ko smo skupaj z Jasmino in Urbanom Praprotnikom ter Brankom Gradišnikom skupaj stali na štartu. Še fotografirali smo se. Jasmina je bila noseča nekaj dni čez devet mesecev, pa je vseeno tekla polovičko. Tudi Boštjan Videmšek in Žiga Gombač sta bila tam s svojima boljšima polovicama. Bilo je lepo doživetje.

Pri vaši založbi UMco je pred kratkim izšla knjiga z naslovom Zgodba Ljubljanskega maratona. Kako to, da je niste napisali vi? Navsezadnje imate kar precej tekaško-literarne kilometrine. Glede na to, da je na začetku leta, ko je vzklila pobuda za knjigo, izšel roman Norma, je, mislim, da Andrej Razdrih, predlagal, da bi se projekta lotil Marjan Žiberna. S tem sem se strinjal, poleg tega nisem imel potrebe pisati o tem, prav tako mi časovno ne bi zneslo. Vesel pa sem, da sem vanjo vpleten organizacijsko, kot urednik in založnik. Mislim, da je knjiga, izšla je v sodelovanju s Timingom, precej boljša, kot smo načrtovali.

Del ljubljanske zgodbe so tudi kenijski tekači, ki zadnja leta posegajo po najvišjih mestih, podobno kot na drugih maratonih po svetu. Kako vi gledate na ta fenomen? Mislim, da ti ljudje večinoma živijo v precej slabih pogojih, da pa imajo srečo, ker lahko s tekom pridejo do denarja. Ali ni to najlepše?

Teh tekačev je ogromno in med njimi vlada izredna konkurenca, tega se njihovi agentje dobro zavedajo. Denar je rezerviran le za nekaj ljudi, ti potem lahko nekaj časa živijo na ta račun.

Po eni strani je res, da so ti tekači orodje za ugled maratona, kar bi se lahko problematiziralo, a po drugi strani je dejstvo, da jih je veliko, da so revni in da jim je zahod za svojo zabavo pripravljen plačati marsikaj.

Če bi sam živel v takem stanju, bi tudi poskušal denar zaslužiti s tekom. (smeh, op. p.) Njihove "insajderske" zgodbe pa žal ne poznam.

Rekreativcem se seveda zdi čudno, zakaj te tekače vabijo na takšne dogodke, a po drugi strani je prav tako jasno, da mora športna prireditev slediti zakonom, ki veljajo na velikih maratonih.

"Tek mi je podaril novo življenje," ste zapisali v eni od svojih kolumn, ki jih pišete prav za naš medij. Močna izjava. Prav zagotovo mi je spremenil življenje. O tem ni dvoma. Je pa res, da so bile v meni silnice, ki so bile v to smer usmerjene že dlje časa.

Da ste konec leta 2011 odkrili spletni tekaški program in da se je tako začelo. Sliši se preprosto, vendar prav zagotovo ni. Veliko nas naleti na takšne programe, a nič ne ukrenemo v tej smeri. Prav gotovo je, da se je to zgodilo že prej. Kdaj, težko rečem. Dejstvo je, da sem pred tem ogromno časa posvetil delu, da sem več kot polovico vseh konec tedna v zadnjih dvajsetih letih preživel delovno in da sem z leti deloma pregorel. To se je odrazilo tudi v povečevanju teže, glavobolih in podobno. Temu zavedanju je sledilo spoznanje, da si želim tek prenesti tudi na svoje otroke. Vsa ta leta sem tekel, a nikoli disciplinirano. Vse skupaj sem vzel bolj kampanjsko.

Kje se je prelomilo? Prva točka preloma se je zgodila leta 2008, ko sem v New Yorku naletel na knjigo Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku. Zdelo se mi je, da bi kaj takega lahko napisal tudi sam. Nečesa sem se lotil, a mi ni steklo, ne tek ne pisanje.

Potem pa so leta 2011 pri Cankarjevi založbi izšle tri knjige v zbirki Hvalnice in zdelo se mi je, da bi lahko napisal hvalnico teku. Urednik zbirke Zdravko Duša je bil ideji precej naklonjen, dal mi je zeleno luč. Pisati sem začel jeseni 2011, tekel pa še vedno nisem.

In potem sem konec leta 2011 naletel na spletni 16-tedenski tekaški program in takrat se mi je marsikaj zložilo v glavi. Imel sem tri in pol mesece časa za trening, bližal se je dunajski maraton, če se mi ne bi uspelo pripraviti za Dunaj, bi še vedno lahko poskusil v Radencih in potem je zadeva stekla v vseh pogledih.

Nekje po petem ali šestem tednu teka in pisanja sem bil odločen, da kljub krizam ne smem odnehati. Da sem v to vložil preveč svojega časa in energije. Če ne bi imel na plečih pisalnega projekta, se tudi maratona najbrž ne bi lotil.

Ena zadeva je vodila k drugi in poti nazaj ni bilo. Ko sem se vrnil z dunajskega maratona, je bila knjiga pravzaprav napisana. Branko Gradišnik jo je pregledal in opravil redakcijo, bila mu je všeč in to je bilo to.

Ker bi morale iziti tri hvalnice hkrati, napisana pa je bila samo ena, moja, je izid malo zastal, zato smo se odločili, da knjigo izdamo kar pri naši založbi. Vedel sem, da mora iziti pred Ljubljanskim maratonom. Knjigo Delaj, teci, živi smo izdali zelo nepretenciozno, v nakladi 300 izvodov. Tudi naslova sem se domislil tik pred izidom. Na enem od tekov. Prej je bil naslov Tekaške meditacije ali nekaj podobnega.

In je takoj zagrabila? Da, na precej nenavaden način. Ko pišeš osebno izpovedno knjigo, ne veš, kaj lahko pričakuješ.

Nisem bil kak športni maratonec, moj "megadosežek" je bil 4;38:00 in s tem se ne gre hvaliti. Pohvalim se lahko edino s tem, da ima knjiga na eni strani močno zgodbo o mojem očetu, ki je bil eden od začetnikov vztrajnostnega gibanja v Sloveniji, na drugi strani pa človeka v srednjih letih, pregorelega, ki mu je uspelo preteči maraton in ki to tekaško ljubezen uspešno prenaša na svoje potomce.

Ženi Renate je bilo besedilo všeč, Gradišniku prav tako, a to še vedno ni bilo zagotovilo za uspeh.

Enkrat sem uredniku Delove Sobotne priloge Aliju Žerdinu mimogrede omenil, da pišem takšno knjigo, takoj je pokazal zanimanje zanjo. To se mi je zdel prvi dober znak.

Mislim, da je bilo pomembno tudi to, da takrat takih knjig, vsaj slovenskih avtorjev, ni bilo. Imeli smo sicer knjigo Dušana Mravljeta Neskončne ceste in priročnik Janeza Pence Trideset tisoč korakov, a to je bilo bolj o vrhunskih dosežkih in treningih zanje. Moja knjiga pa je bila prva taka izpoved vsakdanjega rekreativnega tekača.

Ali Žerdin me je ob izidu knjige napotil k Videmšku, ta je knjigo prebral v nekaj dneh in je bil nad njo navdušen. Zdelo se mu je super, da ob pravem času nagovarja široko množico ljudi. Napisal je članek o njej in naredil dolg intervju z menoj. Pravzaprav se je zgodba te knjige začela odvijati kar sama od sebe. Izkazalo se je tudi, da veliko slovenskih novinarjev teče.

To knjigo je prebral kar lep delež slovenskih tekačev. Da, še zdaj jo kupujejo in berejo. Zagotovo je zelo spremenila moje življenje in tudi moje založniško življenje. Bila je znak, da so tekaške knjige iskane. Tudi Ultrablues je bil na primer posledica te knjige.

Kako? Dogodki so si potem namreč sledili kot po tekočem traku. Renate mi je enkrat omenila, da je Žiga X. Gombač kar takole pretekel ves PST (Pot spominov in tovarištva je dolga dobrih 30 kilometrov), kar me je fasciniralo. Spoznala naju je in čez nekaj časa je že vodil predstavitev knjige Delaj, teci, živi v knjigarni Zdaj, sledila je še predstavitev knjige na Wolfovi ulici, kjer smo se mi trije, z Boštjanom in Žigom, tudi malce bolje spoznali. Tudi onadva sta tekla in pisala, kmalu je padla ideja, da poskušamo nekaj ustvariti skupaj.

Meni se je sicer zdelo, da o teku nimam več kaj pisati, ko pa je padla ideja, da skupaj pretečemo Zion in o tem napišemo knjigo, sem bil hitro za.

Knjiga Ultrablues je zbudila precejšnje zanimanje, sledila so številna gostovanja po Sloveniji, oblikovala se je skupina na Facebooku … Zakaj mislite, da je ljudi tako prevzela? Morda zato, ker se je pojavila v pravem trenutku. Če bi izšla letos, bi bila komična.

Zakaj? Zato, ker se je v tem letu odprlo novo tekaško vesolje, Slovenijo in Slovence so preplavili ultramaratoni. Pojavila sta se Vipava Ultra in Ultra Pušlc trail, tudi Slotrail, ljudi je to vedno bolj zanimalo. Na Hrvaškem je tako ali tako polno ultramaratonov, drugod tudi. Mislim, da smo z Ultrabluesom ujeli še zadnji vlak, na katerem je bilo preteči sto kilometrov še eksotika. Danes ni več.

Knjiga je, kot ste že večkrat omenili, napisana precej idilično, šele zadnje dejanje, ko Žiga na Zionu steče naprej, je vneslo nek suspenz. Kako ste si sicer vi zamislili vse skupaj? Že pred Zionom sem večkrat opozoril na to, da nima smisla, da tečemo skupaj, da bomo že tako ali tako vsak sam s sabo imeli dovolj opravka. Predlagal sem tudi, da vsak od nas odteče svojo razdaljo. Da bi se jaz lotil teka na 50 kilometrov, Boštjan na 100 kilometrov, Žiga, ki je bil najbolje pripravljen, pa na sto milj. Tako bi imeli v knjigi tri odlične sklepe. A mi nista pustila, vztrajala sta, da moramo teči skupaj. (smeh, op. p.)

No, sicer pa sam pravim, da nam je Žiga s tem svojim "pobegom" samo še izboljšal knjigo. Vanjo je vnesel nek suspenz, na katerega smo potem lahko opozorili že na začetku knjige.

Tudi to, da je Boštjan po Zionu zaprosil svoje dekle, ji je dalo dodaten plus. Da, to mu je res dobro uspelo. Idejo mi je razkril šele med tekom, sicer je imel v ozadju tudi druge načrte. Tek je namenil svoji mami, ki je že dolgo nepokretna in zaradi katere bi Zion pretekel na vsak način, tudi če bi se na koncu lahko samo še plazil. Poleg tega je na pot povabil tudi očeta, Draga Videmška, ki je prispeval prekrasne fotografije in tako še dodatno obogatil knjigo. Okoli tega ultramaratona je Boštjan na svojstven način zbral vse svoje najbližje. To je naredil epsko.

Tako lahko rečem samo, da se je knjiga v resnici napisala sama. Mi smo jo samo spravili na papir.

Že na predstavitvi knjige je bilo veliko vprašanj o tem, kako naprej. Še eno v tej smeri: bomo dočakali nadaljevanje? Morda. Ne vem. Lahko bi napisali še eno knjigo, a na drugačen način, kot smo napisali Ultrablues. Težko je napisati že nekaj, kar ne bo samo deja vu. Če bi našli dobro idejo, potem vanjo privolim brez težav.