Kaja Vovk: Če ti je nekaj pomembno, boš našel pot, če ne, pa izgovor

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Sem velik zagovornik samostojnosti in tega, da otroci počnejo stvari sami, ko so jih sposobni," pravi Kaja Vovk. Tri hčere ekonomistki, ki ima že dve desetletji podjetje za davčno svetovanje, pravijo "ironmom", po analogiji s kraljevo triatlonsko disciplino ironman (železni mož).

Še pomembnejše pa so na pragu njenega 55. leta prav navdihujoče energija, motivacija in vztrajnost, ki žarijo iz nje. Brez njih ji serija šestih največjih maratonov na svetu - Berlin, New York, Boston, Chicago, Tokio, London - ne bi uspela.

Kako ste se srečali s tekom in posebej triatlonom?
Morda človek niti ne ve, da ga bo nekaj navdušilo, dokler tega ne najde. Zato je treba raziskovati, kaj nas v življenju zanima. Ali pa nas kake stvari kar presenetijo in pridejo do nas. To se mi je zgodilo s triatlonom. Zanj pravzaprav še vedela nisem. Ko sem naletela nanj, sem si rekla: saj se v vodi razmeroma dobro znajdem. Z možem sva na fakulteti kolesarila skupaj. Tekla nisem. In ko sem ugotovila, da lahko tečem, je triatlon postal prava stvar.

O triatlonskih začetkih:

Kaj vam je bilo najbližje od disciplin?
Kot sem omenila, tek gotovo ne (nasmešek, op. p.). Za mnoge je pri triatlonu selektivna disciplina plavanje. V vodi sem imela sprva dober občutek, a sem nato ugotovila, da več kot 200 metrov kravla ne bi zmogla. Že na olimpijski preizkušnji, ki je za triatlonska tekmovanja relativno kratka, je treba preplavati kilometer in pol. Morda mi je bilo najbližje kolo, a prevoziti 40 kilometrov hitro za tedanje razmere ni bilo najbolj preprosto.

Kdaj ste ugotovili, da ste popolnoma zaljubljeni v triatlon?
Pri 43 ali 44 letih sem v Zürichu nastopila na polovičnem triatlonu (1.930 metrov plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21,09 kilometra teka, op. a.) serije ironman. Navdušil me je. Tedaj sem bila neozdravljivo "notri".

O bolečinah in poškodbah:

Z Daleč od tega, da bi bili pri tekmah in treningih pogoji vselej idilični. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl elo skrbno ste morali sestavljati urnik, da ste uskladili vse obveznosti …
Za 50. rojstni dan sem se odločila opraviti s preizkušnjo ironman. To je bil nek dolg, ki je ostal iz preteklosti, iz leta 2008. To je bil družinski konsenz. Z dekleti smo se usedle in dogovorile, saj je to pomenilo, da bodo morale kaj več narediti same. Najprej sem mislila, da bo šlo samo za en iromnan: To so moji Havaji, sem si rekla. Nisem vedela, kako dobra sem.

A nato se je zgodilo, da je bila na prvem ironmanu v Celovcu tri minute pred mano tekmovalka, ki se je kvalificirala za Havaje. Za vsakega triatlonca pa so Havaji pojem tega športa. Zato me je prešinilo, da bi se lahko uvrstila tja. Naslednja dva ironmana se mi nista več tako posrečila. A nikoli nisem rekla, da je konec.

Ste torej ironwoman?
Ironlady, ironwoman, kakorkoli. Moja dekleta mi v šali pravijo ironmom. Hčerke so mi podarile zapestnico z vsemi osebnimi podatki. To je tako imenovani road ID za primer, če bi se mi na cesti kaj zgodilo.

Spodaj so v angleščini pripisale Življenje je lepo. Vse tri so (bile) športnice, najmlajša pa je vrhunska športnica, plavalka. Zelo dobro razumem njene napore.

Kaj v prihodnosti vidite kot največji izziv?
Dobro vprašanje. Nove cilje si moramo zastavljati nenehno. Nisem še odpisala novega poskusa ironmana prihodnje leto. Upam, da bom pozdravila poškodbo, ki je posledica londonskega maratona.

Za naprej pa si želim predvsem ostati v tem športu. To počnem predvsem zato, ker to rada počnem. Če človek nekaj rad dela, to dela dobro. V športu vsekakor bom. Koliko bo to tekmovalno, pa je druga stvar.

Kako dvigniti zadnjo plat s kavča?
Najprej mu jo mora vsak sam, nihče drug mu je ne more. Lahko navdušujem nekoga, kako bo užival in se dobro počutil, a dokler tega ne čuti sam, bo trening opravil dvakrat, trikrat, nato pa končal. Izgovori so vselej pri roki.

Blizu mi je misel: če ti je nekaj pomembno, boš našel pot, če ti ni, pa izgovor. Lahko še tako navdušuješ, a če posameznik zagona ne začuti v sebi, je to zaman. A splača se potruditi, vredno je!

O napakah in preveliki vnemi tekačev:

Kdaj ste trenirali – tudi zgodaj zjutraj, pozno zvečer, v megli, snegu?
Seveda. Na primer tokijski maraton je konec februarja. To pomeni, da je treba za pripravo – z že dobro vzdržljivostno podlago – nameniti vsaj štiri ali pet mesecev treninga. Torej v hladnih, za tek neugodnih mesecih.

Kako ste združevali starševsko vlogo s treningi?
Dekleta so rojena z razmikom štirih let. Ko sem začenjala, so bila stara štiri, osem in 12 let. Najmlajšo sem peljala na plavanje, midve s prijateljico, ki ima enako starega otroka, pa sva v Tivoliju tekle. Kup staršev je gledalo na bazen iz bifeja. Malo so kritizirali, malo kadili. Midve pa sva vse te ure izkoristili za tek. Če se hoče, se da.

Ure spanca?
Nekako je šlo ... Zjutraj za trening plavanja vstanem ob pol šestih, ker imam bazen na srečo zelo blizu. Seveda kdaj ob koncu tedna potegnem ali občasno tudi popoldan odspim kakšno uro. Brez dobrega spanca ni regeneracije. Če pri večji količini treninga ne spiš dovolj, na koncu zboliš.

Ne glede na tekmovalne dosežke bo ostala v triatlonu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Na kakšen način vzgoje prisegate?
Otrok ne smeš podcenjevati. Zelo sposobni so, veliko vidijo. Moramo jih spoštovati, velikokrat upoštevati in biti z njimi tedaj, ko nas potrebujejo. Sem pa velik zagovornik samostojnosti in tega, da otroci počnejo stvari sami, ko so jih sposobni. Velika napaka staršev je, da se jim otroci preveč smilijo in da želijo stvari urejati oni namesto njih. Življenje ni ne pravično ne pošteno.

Otrokom se velikokrat zgodijo krivice, ampak s tem se bodo morali boriti tudi v prihodnosti. Za svoje hčere nisem hodila urejat stvari v šolo. Nisem jim pregledovala torb, a če so k meni prišle na primer z željo po tem, da jih vprašam, sem seveda jih. Ena je končala fakulteto, druga jo končuje … Upam potrkati po prsih, da je bila ta vzgoja kar uspešna in da deluje.

Če je starš zadovoljen in uresničen, je dober. Seveda so otroci pomembni, a starši si moramo vzeti čas tudi zase. Potem smo zadovoljni in zadovoljstvo otrokom tudi vračamo. Ne pa da kot starši poskušamo svoje neizživete ambicije uresničevati prek otrok in vseskozi nekaj nergamo. To se mi zdi ključno – poskrbeti tudi zase.