Vzel mi je računalnik in ga ugasnil

Kaj je narobe s športno dvorano Baku, ki na teh evropskih igrah gosti dvoboje v namiznem tenisu in badmintonu? Prav nič. Je prikupna in zelo funkcionalna manjša dvorana, zgrajena v modernem slogu, ima pa še to prednost, da je po svoji legi zelo blizu atraktivnemu središču Bakuja in všečni obalni promenadi tik ob Kaspijskem morju. Dvorana sama po sebi ni težava, niti dvoboji, ki potekajo v njej. Težava tiči nekje drugje.

Na evropskih igrah sem obiskal že skoraj deset različnih prizorišč. Prav na vsakega lahko vstopiš šele po podrobnem varnostnem pregledu, ki je razdeljen na več etap. Prireditelji so vzeli organizacijo evropskih iger skrajno resno in nočejo niti v sanjah pomisliti, da bi se jih sredi obdobja, ko televizijski dnevniki vsakodnevno poročajo o neuravnovešenih pokolih in zahrbtnih terorističnih akcijah, kaj podobnega pripetilo v najbolj razvitem delu Azerbajdžana.

Rentgen, kovinski detektor, odčitovalec akreditacijskih kod …

Evropske igre doživljajo kot olimpijske igre, zato je temu primerna tudi zastopanost varnostnikov in policijskih organov. Stremijo k temu, da na tekmovališča ne zaide prav noben nepovabljen gost, ki bi v sebi skrival hudobne namene. Podobno se obnašajo tudi v novinarskem središču.

Predstavniki sedme sile smo tako pri vsakem vstopu v medijsko vas, kot so v Bakuju oklicali skupek štirih novodobnih blokov, v katerih smo nastanjeni novinarji, primorani prečkati strogo varovano vstopno točko. Pričakajo nas varnostniki, skoraj vedno zahtevajo, da jim pokažemo akreditacijo, nato s čitalnikom preslikajo kodo in jo v računalniškem sistemu preverijo, če so podatki oziroma fotografija lastnika pravilni. To traja le nekaj sekund.

Nato nastopi trenutek, ko moramo večjo prtljago, skoraj vedno nosimo s seboj nahrbtnik z novinarsko opremo, postaviti na desni trakt, ki potuje skozi rentgensko napravo. Manjše stvari, ki vsebujejo kovinske delce in bi lahko poskrbele za podivjan odziv kovinskega detektorja, moramo vzporedno položiti v manjšo posodo.

Stvar zelo spominja na tisto, kar se vsakodnevno izvaja na letališčih. Prvič jo razumeš, po tem, ko pa se ponavlja iz dneva v dan, pa že prihaja do določenih izlivov slabe volje, ker prihaja do zastojev, bakujska vročina pa pri tem ni najboljši zaveznik.

A pretirano skrb in željo za nadzorom prirediteljev gre razumeti. Varnostniki se menjajo, vsak dan prihajajo novi obrazi, prav vsi pa smrtno resno izpolnjujejo povelja, ki so jasna in neusmiljena. Kdor se ne drži pravil, nima zahtevane akreditacije ali pa skuša v središče pretihotapiti prepovedano stvar, je razkrinkan še istega trenutka.

Odkar smo v Bakuju sodeč po neformalnih pogovorih z varnostniki, ki so nam že prvi dan dopovedali, da bodo vsakršno fotografiranje z njimi in njihovim delovnim okoljem imeli za oster prekršek, še ni bilo junaka, ki bi jih skušal pretentati.

Želel je, da prižgem vsak aparat

Isti način preverjanja velja tudi za vsa športna prizorišča. Ponekod so varnostniki bolj prijateljski in ustrežljivi, tako da je postopek izpeljan na hitro in nekoliko površno, ponekod pa vstop v dvorano spominja na živo moro. Tako je v športni dvorani Baku, ki smo jo omenili že na začetku zgodbe.

Radi smo hodili na dvoboje Bojana Tokiča, sploh v tistih dnevih, ko je samozavestno premagoval tekmece in nakazoval odlično formo, žal pa so bila vedno prisotna predhodna jadikovanja. Še zdaleč ne zaradi Tokiča, ampak zaradi tega, ker je vstop v tisto dvorano spominjal na prizor iz igranega filma, kjer si nehote žrtev vnaprej pripravljenega skeča.

Dvakrat zapored se mi je primerilo isto, zatorej ni govora o naključju. Kaj se je zgodilo? Ko sem prišel do varnostnika in nahrbtnik, v katerem sem imel osnovne novinarske stvari, v njegovih notranjih žepih pa še tiste, nekoliko bolj osebne narave, potisnil na rentgenski trakt, se je začel spektakel. Izpraznil sem žepe, vzel ven mobilni telefon, hotelski ključ in vse domače kovance azerbajdžanske valute. Skupaj sem jih postavil v pladenj, da so romali mimo kovinskega detektorja.

Stopil sem na drugo stran, naprava ni zapiskala, nato pa je varnostnik, ki je kot po krutem pravilu znal le osnove polomljene angleščine, začel svoj temeljit pregled. Nahrbtnik in njegova vsebina sta ga begala. Odpiral je žep za žepom in se vedno začudil vsebini. Ko je opazil, da se v nahrbtniku skriva prenosni računalnik, osnova sodobnega novinarskega dela, je na vsak način želel, da ga izvlečem ven in mu ga razkažem. Storil sem tako, kot sem sklepal, da mi je zabičal. S tem ni bil v popolnosti zadovoljen.

Razprl je računalnik in se čudil, zakaj ni prižgan. Besno je pogledoval levo in desno. Govoril mi je: ''No good, no good.'' (To ni dobro, to ni dobro, op. p.). Seveda sem mu pojasnil, da je računalnik ugasnjen. S pantomimo mi je nakazal, da ga moram prižgati. To sem tudi storil.

Se je norčeval?

Ko je videl, da so se začeli pojavljati svetleči znaki na ekranu in da računalnik prihaja k življenju, je bil srečen kot mali otrok. Pokimal je in dal znak, da je vse v redu, nato pa vse pokvaril s tem, da je sam od sebe pritisnil isti gumb in računalnik kratko malo ugasnil.

Ker se računalniški sistem še ni naložil do konca, je poskrbel za zmedo in mojo slabo voljo. Zavpil sem ''Ne!'', a me je le začudeno pogledal, vame naperil oči kot pobožna ovčka ter s cmokom v grlu vprašal, kot da bi se želel opravičiti in pokesati: ''No good?'' (Ali nisem storil prav?, op. p.). Skušal sem mu pojasniti, da ni najbolj zdravo za računalnik, če se ga tako hitro prižge in ugasne, a sem hitro prišel do sklepa, da s tem ne bom kaj preveč dosegel, saj me je gledal kot čuk.

Nato so prišli na vrsto še preostali ''aparati'', ki jih je našel v nahrbtniku. Vsak USB-ključ, ki ga je dobil v roke, je odprl in preverjal z različnih zornih kotov, ko je potipal diktafon in ga izvlekel iz enega izmed notranjih žepov, se je spet načudil. Dajal je vtis, kot da prvič vidi kaj podobnega, kar je glede na to, da vlogo varnostnika na evropskih igrah verjetno opravlja že nekaj časa in je odgovoren predvsem za pregled novinarjev, rahlo smešno.

Prejel si vtis, da te vleče za nos ali kaj podobnega in se le norčuje, a je pogled na gnečo, ki je čakala na drugi strani vhoda, dajal vedeti, da je to očitno to njegov ustavljen način dela in da si je pač tako predstavljal natančen pregled, ki bo zadostil njegovemu kriteriju.

Dobrodošli v Azerbajdžan

Pri diktafonu je nemirno cepetal vse do trenutka, ko sem pač pritisnil majhen gumb, ki bi ga verjetno znal usposobiti vsak malce bolj navihan otrok. Prižgal sem ga. Ko je videl, da so se posvetile majhne elektronske številke, je bil srečen. V neverjetno zagato sta ga spravila še dva pozlačena nastavka, ki sem ju pred mnogimi meseci kupil na eni izmed ljubljanskih bencinskih črpalk, namenjena pa sta polnjenju kolesarskih zračnic.

Ko ju je videl, kar ni mogel verjeti, kaj je to. Stežka je doumel, da je to povsem nenevaren predmet, po silnih prepričevanjih, kjer se je meni na ljubo v pogovor vključil še njegov kolega, ki je bil malce spretnejši z angleškim jezikom, pa se mi je le nasmehnil in dejal ''Welcome to Azerbaijan'' (Dobrodošli v Azerbajdžan, op.p.).

Naučena fraza po nepričakovanem zastoju ob vstopu v dvorano pri meni ni naletela na pričakovan odziv. Besede, ki jih moj gostitelj ne bi bil vesel, sem rajši zadržal zase, nato pa v dvorani iz radovednosti vprašal novinarske kolege, če so doživeli podobno izkušnjo. Ko je televizijski snemalec opisal do potankosti enako izkušnjo ter postopek ''veleuma'' pri odpiranju prenosnega računalnika, saj si je drznil že čez nekaj sekund ugasniti tudi njegovega, mi je bilo jasno, da smo naleteli na posebneža v varnostni službi.

Očitno so se nekateri kolegi pritožili …

Neverjetno, a zgodba se je ob naslednjem obisku Tokičevega dvoboja ponovila, le da je bil tokrat v glavni vlogi drug varnostnik. Očitno so imeli za varovanje tega objekta nekoliko drugačna navodila. Zato sem bil nekoliko nejevoljen, ko sem se v ponedeljek odpravil v dvorano, saj so se bližali nastopi slovenskih udeležencev v badmintonu. Prej so v njej nastopili velemojstri namiznega tenisa, zdaj so prejeli priložnost ljubitelji loparja in peresnih puščic.

Napravil sem načrt in v hotelski sobi predrugačil opremo. Vse ''presežne'' stvari, ki bi lahko zmedle varnostnike, sem pustil v sobi in se odločil le za najnujnejše. Potem pa je sledilo pozitivno presenečenje. Ko sem prišel na vhod, sem naletel na bolj sproščeno ekipo varnostnikov, ki se je pregleda lotila veliko bolj človeško in enostavno. Nasmešek je bil prisoten na obeh straneh, tako da bodo moji obiski badmintonskih srečanj zdaj veliko bolj prešerni. Očitno so kritike mojih kolegov, ki so jih motile podobne stvari, zalegle …