Pridi na levo, če si upaš

Baku za zemljepisne nevedneže leži tam nekje za sedmimi planinami, proč od Evrope, Bližnjega vzhoda in središča Rusije. Leži pač v Kavkazu, obkrožen z visokimi gorami in Kaspijskim morjem, polnim jesetrov, brez katerih bi bil svet prikrajšan za kaviar, mamljivo in okusno specialiteto, a tudi nafto. Če kdo misli, da se je v glavnem mestu Azerbajdžana čas ustavil in da lahko podobo središča mesta povežeš s spominom na megalomanske zgradbe z nekoliko manj privlačno zunanjostjo, ki so kot gobe po dežju rasle v času Sovjetske zveze, se zelo moti. Ko je Azerbajdžan postal neodvisen in sam začel skrbeti za državno blagajno, se je premaknilo na bolje. Bogati vplivneži so spremenili navade in začeli ogromno vlagati v infrastrukturo, ko z očmi premerite vozni park, spoznate, da je razvoj občuten. V središču Bakuja je vozni park tako bogat in raznovrsten, da bi lahko brez težav konkuriral vsaki premožnejši evropski prestolnici. Jeklenih vozičkov je toliko, da v trimilijonskem mestu, ki skuša čez dan zadihati na škrge podzemne železnice, še vedno nastajajo gneče. To pa ni posledica preozkih cest, saj nas na vsakem koraku spremljalo vsaj tripasovnice, ki ponujajo sproščeno vožnjo.

Baku je uporabil praktičen olimpijski recept

Težava je v tem, da so prebivalci Bakuja primorani še nekaj časa trpeti, saj jim je v času evropskih iger prepovedano voziti po skrajno levem vozišču. Ta je namerno označen z rumeno barvo in logotipom evropskih iger.

Baku je pač uporabil recept, ki je v zadnjih desetletjih prinašal uspeh v mestih, ki so gostila največja tekmovanja, predvsem tista na najvišji olimpijski ravni. Skrajno levo vozišče je rezervirano le za vozila, ki prevažajo športnike, novinarje, funkcionarje, delegate, službene osebe, navijače, prireditelje in še koga, ki je neposredno vpleten v proces evropskih iger. Ker Bakujčani po tragični nesreči, v kateri so jo skupile avstrijske sinhrone plavalke – še zdaj ni povsem jasno, ali je bila vzrok za to res le nespretnost oziroma vinjenost voznika –, nočejo več ničesar prepustiti naključju, je leva stran ceste namenjena le vozilom s službeno oznako evropskih iger. Od časa do časa njeno pomembnost začini še prisotnost policijskega vozila, ki spremlja avtobuse s prižganimi lučmi in še bolj poudari pravilo, da je levi pas namenjen le privilegiranim, ki so neposredno vpeti v dogajanje teh iger.

Kdor se ne drži pravil, mora seči v žep

Prebivalci to spoštujejo. V to so tudi prisiljeni, saj bi se lahko drugače ob strogem policijskem nadzoru, ki je viden na vsakem koraku, kmalu pokesali. Najmanj, kar bi jih doletelo, bi bila opomin in izguba denarja, če pa bi se napake ponavljale, bi bile posledice še hujše.

Eden izmed redkih taksistov, ki malce bolje govori angleški jezik, nam je zaupal, da ne bo niti pomotoma zapeljal na rumeno linijo. Če bi ga dobili policisti, bi moral sprva plačati kazen 15 azerbajdžanskih manatov, kar znaša okrog 12 evrov, če bi prejel drugo opozorilo, bi kazen narasla na 200 manatov, naslednja pa bi ga že pošteno udarila po žepu, saj bi moral poravnati tri tisoč azerbajdžanskih manatov. Glede na azerbajdžansko kulturo vožnje in kaotična prehitevanja je težko reči, ali se dodeljevanje kazni resnično izvaja. Čez dan, ko uporabljamo službene prevoze na tekmovališča, še nismo zaznali primera, ko bi želel kdo izmed voznikov navadnega vozila zlorabiti rumeno linijo in bi po njen zapeljal za več kot nekaj sekund. Taksist je dal vedeti, da domačini ne bodo prekršili pravila, saj so tukajšnji organi reda in pregona vzeli stvar temeljito in presneto resno.

Kar 48 kilometrov rumenega cestišča

Baku je želel, da bi bil promet v času evropskih iger nekoliko bolj pretočen, zato so nekaterim Azerbajdžancem, ki niso doma v trimilijonski prestolnici, za dva tedna, kolikor trajajo igre, omejili dostop do bogate prestolnice.

Pretok vozil je boljši, ceste pa so nekoliko manj natrpane. Junija v mestu tudi ni porok in pogrebov, zaprtih je kar nekaj "vitalnih" cest, rumena linija pa je speljana na dolgo in široko, saj v dolžino meri kar 48 kilometrov. Občutek, kako bo že julija, ko se norija evropskih iger konča, je mogoče dobiti v občasnih zastojih, ki se zgodijo na voziščih brez oznake evropskih iger.

Ker morajo prebivalci Bakuja paziti, da ne vozijo po levem pasu, jim ostane premalo prostora, da bi hitreje prispeli na cilj. Občasno tako nastanejo gneče, kar je velika težava vsake večmilijonske metropole, ki je gospodarsko središče države. Gneči se preprosto ne da izogniti, jo pa v času evropskih iger čutijo le domačini. Novinarji, ki smo nastanjeni v Bakuju, imamo to čast, da lahko uživamo privilegij posebnih gostov, deležnih vožnje v spremstvu policijskega spremstva po levi, večinoma zelo pretočni strani

Vsaka minuta je dragocena

Tako je tudi lažje uskladiti delovne naloge. Iz novinarskega središča do tekmovališč, kjer potekajo športni boji in ki so razkropljena po velikanskem ozemlju Bakuja, se ne da priti v trenutku, saj so to vožnje, ki ti vzamejo od 20 pa vse do 50 minut. Kristalna dvorana, ki gosti odbojko in nekatere borilne veščine, je med najbolj oddaljenimi, zato je vsaka minuta dragocena. Baku je s sistemom uveljavitve "olimpijskega" recepta prednostnega vozišča udeležencem evropskih iger prihranil številne muke.

Če bo tako do konca evropskih iger, si bodo prireditelji, čeprav pri vsakodnevnih pregledih in nadzorih močno pretiravajo, prislužili veliko pohvalo. Podobne poslušamo tudi iz ust športnikov, ki najbolje vedo, kako mučno je lahko izgubljanje nepotrebne energije in zbranosti ob nepredvidenih prometnih zagatah. V Azerbajdžanu jih ne čutijo, jim pa zaradi oddaljenosti objektov od atletske vasi ni postlano z rožicami, saj za vsak prevoz na trening potrebujejo nemalo časa. A tega so že vajeni. Brez levega pasu bi naleteli na kaos, ki bi jim paral živce, tako pa jim je marsikaj prihranjeno. Podobno velja tudi za nas.