Konec ere Janeza Kocijančiča

"Zvenelo bi zelo demagoško, če bi dejal, da sem ponosen na prehojeno pot. A še bolj ponosen sem bil, ko sem na olimpijskih igrah zrl v slovensko zastavo in poslušal Zdravljico. To so veličastni trenutki," ob koncu dolgoletnega predsedovanja krovni slovenski športni organizaciji razmišlja Janez Kocijančič in dodaja: "Obdobja pa ne merimo le po zmagah. Z veseljem sem gledal razvoje mladih športnikov in športnic. Pri novih generacijah me je navduševal predvsem neizmerno lep odnos do športa. Gre za ljudi, ki se še niso srečevali z velikimi vsotami denarja. Prevladujejo predvsem športne vrednote."

Športniki prehiteli politiko

A še preden je lahko na mednarodnih tekmovanjih spremljal slovenske športnike, je morala slovenska športna diplomacija prelomnega leta 1991 priboriti mednarodno priznanje. Pri tem je Kocijančič odigral nezanemarljivo vlogo, sprva v okvirih Mednarodne smučarske zveze, ki je še pred osrednjim valom mednarodnih priznanj pod svoje okrilje povabila slovenske športnike, in nato še na olimpijski ravni. Olimpijski komite Slovenije si je namreč že novembra izboril začasno priznanje, 5. februarja 1992, vsega tri dni pred uvodno slovesnostjo zimskih olimpijskih iger v Albertvillu, pa je bil polnopravno sprejet v mednarodno olimpijsko družino.

"Bili smo čudežno uspešni. Morda bom najbližje resnici, če mednarodno priznanje našega športa označim za splet okoliščin, pri katerem so odločali dober koncept, pamet, spretnost in tudi sreča. Bili smo nadvse odkriti in pošteni. Sprva smo že v fazi ustanavljanja o svoji nameri obvestili tako jugoslovanski kot tudi mednarodni olimpijski komite. Sledili so predstavitveni pogovori, na katerih nam je tedanji predsednik MOK Juan Antonio Samaranch na široko odprl vrata," se zgodovinskih trenutkov spominja Kocijančič in dodaja, da se je Slovenija v vsega nekaj mesecih prebila na mednarodni oder, na drugi strani pa je Kosovo za podobno pot potrebovalo več kot desetletje.

"Odhajam, ko me prepričujejo, naj ostanem"

Izkušeni politik, sicer nekdanji minister v vladi Staneta Kavčiča in viden funkcionar v zvezi komunistov ter njeni strankarski naslednici, in gospodarstvenik, ki je med drugim vodil Adrio Airways, je bil za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije izvoljen 15. oktobra 1991. Tri leta zatem je ob združitvi komiteja in Športne zveze Slovenije dobil prvi štiriletni mandat. Do danes je nato nanizal še štiri, večinoma brez (pravih) tekmecev. S kandidaturo se je sicer leta 1991 spogledoval celo Janez Drnovšek, a kmalu obupal. Kocijančiču se je nato po robu poskušal postaviti nekdanji predsednik Košarkarske zveze Slovenije Dušan Šešok, pred štirimi leti pa je bil na volilni skupščini na neuspeh obsojen Milan Krajnc, ki je vodil vaterpolsko zvezo.

Kocijančič pravi, da pozivov k ponovni kandidaturi ni manjkalo niti tokrat, a je pri 73 letih vendarle presodil, da je napočil čas za umik. "Veliko raje odidem, ko me prepričujejo, naj ostanem, kot pa da bi odšel takrat, ko bi me prepričevali, da je čas za slovo," pravi Kocijančič, ki v športu do nadaljnjega ostaja kot podpredsednik Mednarodne smučarske zveze, podpredsednik združenja evropskih olimpijskih komitejev in član izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije.