Zakaj so kenguruji skočili v Azijo?

A podatek, da je avstralska nogometna reprezentanca resnično aktualni azijski prvak, še kako drži. Še več, Socceroos oziroma kenguruji, kot jim radi rečejo v Evropi, so uradni člani azijske nogometne družine že skoraj desetletje. Po geopolitičnem položaju pripadajo Oceaniji, a so jo leta 2006 zamenjali za "rumeno" celino in se pridružili raznovrstnejši nogometni ponudbi, ki zajema predstavnike vse od Bližnjega pa do Daljnega vzhoda. Če so se prej za največja tekmovanja bolj ali manj potegovali le z Novo Zelandijo, edino dostojno tekmico za naslov celinskega prvaka, so zdaj misli in športni motivi Avstralcev usmerjeni k drugačnim tekmecem, ki prihajajo iz nekoliko bolj oddaljenih dežel.

Ko so Avstralci v začetku leta gostili azijsko prvenstvo, to se je pripetilo prvič v zgodovini, so izkoristili dobro pripravljenost in prednost domačih igrišč ter šli do konca. Postali so azijski prvaki in pri tem neznansko uživali. Del svetovne javnosti se je čudil in se zaradi te lovorike spraševal, ali Avstralija res spada pod Azijo.

Aziji so se želeli pridružiti že leta 1960

Zakaj so kenguruji sploh zapustili avstralsko celino in skočili na azijska tla? Želja se je v njihovih srcih zasidrala že pred več kot pol stoletja, saj so nastopi v skromni konkurenci Oceanije predstavljali vse prej kot pozitivno motivacijo za nogometaše, željne nastopov proti najboljšim na svetu. Aziji so se želeli pridružili že leta 1960, nato so še enkrat dvignili glas leta 1974, a znova naleteli na gluha ušesa. Vmes so pomagali ustanoviti Nogometno zvezo Oceanije (OFC). Nastala je leta 1966, Avstralija pa jo je po šestih letih zapustila, saj se je želela po hitrem postopku pridružiti Aziji.

Ker ji ni uspelo, nekaj časa ni spadala pod nobeno konfederacijo, nato pa se je leta 1978 skrušeno vrnila k oceanijski in 28 let nastopala v njeni osiromašeni konkurenci, kjer je kot za stavo premagovala večino otoških držav (Ameriška Samoa, Cookovi otoki, Fidži, Kiribati, Nova Kaledonija, Niue, Papua Nova Gvineja, Samoa, Solomonovi otoki, Tahiti, Tonga, Tuvalu in Vanuatu), bolj pa so jo včasih namučili le sosedi Novozelandci.

Zdaj se lažje uvrstijo na svetovno prvenstvo

Ogromen razlog za selitev v Azijo je tudi ta, da so bili Avstralci vrsto desetletij razočarani nad odločitvijo Mednarodne nogometne zveze (Fifa), ki prvaku oceanijskih kvalifikacij za svetovno prvenstvo ni omogočala neposrednega nastopa na največjem tekmovanju. Dodelila mu je le mesto v vedno nehvaležnih kvalifikacijah, kjer se je ponavadi pomerila z južnoameriškim oziroma azijskim tekmecem. Ko je Avstralija tako zamudila nastop na SP 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, ki je bil sorazmerno blizu domovini kengurujev, ji je prekipelo. Avstralska vlada je ustavila dotok finančnih sredstev, nastala je kriza, ki je vodila do preimenovanja avstralske krovne zveze in reform.

Štiri leta pozneje je Avstraliji uspel kvalifikacijski podvig, saj je v dodatnih kvalifikacijah za SP 2006 izločila Urugvaj, nato je v skupinskem delu v Nemčiji pokvarila načrte Japonski in Hrvaški, v osmini finala pa drago prodala kožo poznejšemu svetovnemu prvaku Italiji.

Ljubezen Avstralcev do nogometa ni bila nikoli sporna. V deželi tam spodaj nikoli ni manjkalo potomcev priseljencev iz evropskih držav, norih na najpomembnejšo postransko reč na tem svetu. Italijani, Hrvati, Srbi, Grki ... Med njimi se je kdaj pa kdaj pojavil tudi kakšen potomec avstralskih Slovencev (recimo Tony Vidmar), tako da je bila reprezentanca vedno sestavljena iz nogometno razgledanih in visoko motiviranih posameznikov, ki so želeli uresničiti otroške sanje in nastopiti na svetovnem prvenstvu. Da bi si olajšali pot, so izkoristili prožna pravila Fife, ki dovoljujejo "medcelinske" manevre, in leta 2006 ponovno zaprosili za članstvo v azijski nogometni družini. Tokrat so jim Azijci (zveza AFC) v sodelovanju s Fifo prižgali zeleno luč.

Čeprav je bilo nekaj glasnih pomislekov – največji kritiki avstralski pridružitvi so bili Kitajci in Kuvajtčani, saj so se zbali, da jim bodo kenguruji vzeli eno izmed dragocenih azijskih vozovnic za nastop na svetovnem prvenstvu –, je Avstralija le postala "Azijka". Kot azijska članica se je brez večjih težav uvrstila na SP 2010 v Južni Afriki in SP 2014 v Braziliji ter s tem vsem nezadovoljnim navijačem dala vedeti, da se je odločila pravilno in zelo pragmatično.

Avstralski klub je osvojil azijsko ligo prvakov

Azijske konkurence so se razveselili tudi najboljši avstralski klubi, saj lahko po novem tekmujejo v azijski ligi prvakov, kjer se pretaka veliko denarja. Sydney Wanderers je tako v zadnji izvedbi presenetil vse bogate arabske, japonske, južnokorejske in kitajske tekmece in osvojil naslov najboljšega.

AFC ni imela nič proti, saj je bila vesela velikega tekmeca, ki ni prinašal samo dodatne kakovosti, pač pa tudi sodelovanje z urejeno in razvito zvezo ter novim trgom. Da je Avstralija pripomogla k lepši podobi azijskega nogometa, je dokazala tudi letos, ko je v začetku leta gostila azijsko prvenstvo. Organizirano je bilo vrhunsko, udeležencem ni manjkalo prav nič, kar je potrdil tudi slovenski Palestinec Jaka Ihbeisheh, ki je na tekmovanju dosegel edini zadetek za novinko Palestino. Avstralija je kljub porazu proti Južni Koreji v prvem delu nato dvignila ritem, se v finalu maščevala Korejcem in osvojila lovoriko.

Azija je "spodila" Izrael leta 1974

Azija je tako v zadnjih letih pridobila Avstralijo, pred 41 leti pa je izgubila Izrael. Zaradi številnih sporov in zamer, ki so jih do njega gojile arabske sosede, mnogo jih ni nikoli priznalo države Izrael, je najbolj trpel nogomet. Vsaka tovrstna tekma je predstavljala morebiten sod smodnika, vedno je bilo treba poskrbeti za varnost.

Azijska nogometna zveza je leta 1974 zaradi političnega pritiska muslimanskih držav in strahu, da bi se ponovila športna tragedija z olimpijskih iger v Münchnu, izločila Izrael, ki je bil nato dve desetletji brez konfederacije. Izjemoma je igral kvalifikacijske tekme z različnimi konfederacijami (Uefa, CONMEBOL in OFC), nato pa so se zanj vendarle odprla evropska vrata.

Izrael se je v začetku devetdesetih let preteklega stoletja pridružil Uefi. Evropska nogometna zveza ga je med svoje polnopravne članice sprejela leta 1994, od takrat naprej pa Izrael še čaka na priložnost, da bi si zagotovil nastop na evropskem prvenstvu. Morda mu uspe že letos, saj bo prihodnje leto v Franciji sodelovalo 24 ekip, Izrael pa je trenutno v skupini B na tretjem mestu, tako da se mu nasmihajo vsaj dodatne kvalifikacije.

Poleg Izraela so članice Uefe tudi Turčija, Ciper in kavkaške države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija, velja pa omeniti tudi oddaljeni Kazahstan. Po osamosvojitvi in razpadu Sovjetske zveze je bil sprva član azijske nogometne družine, nato pa je leta 2002 presedlal v Evropo. Deveta največja država na svetu leži bolj na azijskih tleh, za Evropo se šteje le njegovo ozemlje, zahodno od reke Ural. Šport je tudi v tem primeru dokazal, da želi združevati in skrbeti za sožitje. A to so že druge zgodbe.