Marcel Ratnik. Najbolj priljubljeni Prekmurec v Ljubljani.

Na prvi videz plah in sramežljiv, na igrišču pa tako odločen in zrel, kot da bi imel v nogah že tisoč tekem. Marcel Ratnik, vzorni primer modernega prototipa branilca, predstavlja enkraten dobitek za obrambo Olimpije. Že kot najstnik je dokazal, da je lahko kos izzivom in odgovornosti, ki jih prinaša položaj osrednjega branilca. Že prej mu ni šlo slabo, daleč od tega, odkar pa je pri Olimpiji v vlogi kapetana nasledil Timija Maxa Elšnika in nastopa pod vodstvom španskega stratega Victorja Sancheza, je vstopil v novo dimenzijo rezultatske uspešnosti.

Zmaji v tej sezoni, čeprav so v Evropi in prvenstvu odigrali že 13 tekem, sploh še niso izgubili. Še več, prejeli so zgolj pet zadetkov. Velika zasluga za jekleno obrambo gre tudi 20-letnemu Prekmurcu, ki se je v intervjuju razgovoril o svoji karieri, stresnem prihodu v Ljubljano in ciljih. Ti so zelo ambiciozni in povezani z državo, ki letos kraljuje v nogometu. To je evropska prvakinja Španija. Dežela, v kateri bo nekoč, če mu bo športna sreča še vedno naklonjena, tudi sam razkazoval nogometno znanje. In morda srečal tudi svojega velikega vzornika.

Z Marcelom Ratnikom smo se pogovarjali v njegovem drugem domu, na stadionu v Stožicah, ki ga je občudoval že kot prekmurski deček, ko se je na šolskih izletih vozil mimo Ljubljane. Foto: Bojan Puhek Stari ste komaj 20 let, pa ste že spoštovani kapetan Olimpije, s katero v tej sezoni navdušujete tako doma kot tudi v Evropi. Predstavljate vzor mladim in dokazujete, kako je v nogometu marsikaj mogoče.

Vesel sem, da sem lahko vzor mladim, čeprav … Tudi sam sem še dokaj mlad. Se pa vedno dobro počutiš, ko se želi kdo fotografirati s teboj ali pa te prosi za podpis. To te sprosti. Prejmeš dodatno motivacijo in svojo službo opravljaš še z večjim veseljem. To pa je ravno bistvo tega, kar si želim početi v življenju.

Dejali ste, da se še vedno počutite mladega, čeprav so v nogometu, sploh po tem, kako se teh stvari lotevajo pri Barceloni, prisotni tudi drugačni trendi.

Res je. Glede na to, kar se dogaja po Evropi, pri 20 letih niti nisem več tako mlad. Zdaj igralcem, starim 16 in 17 let, v določenih klubih pripadajo že osrednje vloge in dobivajo veliko priložnosti. Po drugi strani pa je res, da v Sloveniji veljam že za kar izkušenega igralca. Odigral sem že veliko tekem, kar dosti za slovensko ligo, in se počasi pripravljam na nov korak. To pa je odhod v tujino. Tega ne skrivam. Olimpija bo torej odskočna deska za odhod v tujino, saj želim oditi stopničko višje in najti klub, kjer bi lahko igral še na višji ravni.

''Kot kapetan moraš biti lider, vodja. Sem centralni branilec in vidim pred seboj celotno ekipo. To, da sem kapetan, je nekakšna nagrada od kluba, soigralcev in trenerja. Mislim, da me tudi soigralci spoštujejo,'' pravi mladi kapetan zmajev, ki je bil v prejšnji sezoni namestnik Timiju Maxu Elšniku, po odhodu Štajerca v Beograd pa je postal prvi kapetan Olimpije. Foto: www.alesfevzer.com

To, da vas vleče v tujino, ni preveč prijetna novica za navijače Olimpije, saj bo s tem oslabljena obrambna vrsta zeleno-belih, po drugi strani pa verjetno ni nikogar, ki bi vam zaradi tega, glede na vse, kar ste že dali zmajem, kaj očital. Nenazadnje ste v zadnjih nekaj letih prejeli kar nekaj ponudb za odhod v tujino, a vselej ostali zvesti Stožicam.  

Drži. Prejel sem nekaj ponudb, a ostal pri Olimpiji. V Ljubljani se znova igra Evropa, spet smo se uvrstili v konferenčno ligo, zato smo se odločili, da ostanem. Veselim se že novih tekem v Evropi. Na zadnjo tekmo proti Rijeki me vežejo prekrasni spomini. Je pa tudi res, da bi jo morali čim hitreje pozabiti. Lepo se je spominjati nečesa takega, a je treba iti tudi naprej. Na nove tekme.

Ste po tisti sanjski zmagi nad Rijeko (5:0) skupaj z navijači doživljali največjo ekstazo, odkar nosite dres Olimpije?

Zagotovo. Ta tekma je nosila največ čustev. Tako je bilo pri navijačih, tako je bilo tudi pri nas, igralcih. Naši Green Dragonsi so prišli v velikem številu, kar nas je še kako razveselilo. Želimo si, da bi bile Stožice tako polne na vseh tekmah.

Nogometaši Olimpije so zgodovinsko zmago nad Rijeko (5:0), po kateri so si še drugič zapored zagotovili dolgo evropsko jesen, proslavljali dolgo v noč. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Le nekaj dni po zmagi nad Rijeko, ko ste v 1. SNL nadigrali še Muro, je bilo že opaziti majhen korak naprej v tej smeri, čeprav je tudi res, da so vsi gledalci, ki so si ogledali tekmo z Rijeko, prejeli nagrado v obliki brezplačnega vstopa.

Nagrada gor ali dol, če bomo igrali tako, kot smo na zadnjih tekmah, bo na stadion prihajalo več ljudi. Navijačem moramo vračati zaupanje z dobrimi predstavami.

V Ljubljani ste že šest let. Doživljate Ljubljančane kot preveč izbirčne, kar zadeva oglede tekem Olimpije? Da jih zanimajo le spektakli, tiste manjše tekme pa izpuščajo?

Vsak igralec bi si želel, da bi bile tribune vedno polne. Morda je v Ljubljani res tako, a nič za to. Na vsaki tekmi smo lahko zadovoljni s podporo, ne glede na to, koliko ljudi je prišlo. Tisti, ki so vsakič z nami, so zvesti in te vedno spodbujajo. Ne moreš kar tako obsojati na splošno vseh Ljubljančanov. Ljudje smo si različni, vsak ima svoj razlog, da ne prihaja na tekme. Bi si pa seveda resnično želel, da bi bile Stožice vedno polne.

Pri Olimpiji je leta 2018 podpisal pogodbo s takratnim predsednikom Milanom Mandarićem. Kdo je bil takrat v ljubljanskem klubu najbolj zaslužen, da je nadaljeval kariero v Stožicah? ''Tega ne vem. To je bilo pač delo agenta. Takšen je tudi najin dogovor. Da takšne zadeve prepustim njemu, sam pa se lahko zaradi tega osredotočam le na igrišče. Le na treninge in tekme. Na naloge, ki jih moram opravljati,'' je Marcel Ratnik pri Olimpiji kmalu začutil, kako mu ta klub predstavlja nekaj več. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Ste kot kapetan Olimpije na tekmah glasni na igrišču?

Zelo. Mnogokrat kričim. V bistvu sem po vsaki tekmi brez glasu.

Pa vas slišijo tudi napadalci? Od njih vas z osrednjega dela obrambe loči kar velika razdalja.

Včasih se me sliši. Proti Rijeki, ko je bil poln stadion, se me denimo ni. Na takšnih tekmah se soigralci težko kaj dogovorimo na igrišču. Če ti trener takrat kaj sporoči s klopi, ga boš težko slišal z igrišča, saj je naokrog preglasno.

Je pa moja naloga, da kot kapetan na igrišču pogosto povzdignem glas. Kot kapetan moraš biti lider, vodja. Sem branilec in vidim pred seboj celotno ekipo, zato moram biti zelo glasen.

Prihaja iz prekmurske vasi Tišina. Na tekmah Olimpije ga spremlja na tribunah veliko prijateljev iz mladosti. Foto: Bojan Puhek

Zelo ste glasni na igrišču, kar nekoliko čudi, saj prihajate iz Tišine. Sliši se tako, kot da ne bi šlo nekaj skupaj.

Res je, prihajam iz Tišine (smeh, op. p.). To je moja domača vas v Prekmurju, a ni nič povezana s tem, da bi bil zaradi nje v življenju tiho. Prej obratno. S šalami na račun Tišine se srečujem skozi celotno kariero. Niso pogoste, a jih od časa do časa slišim. No, tisti moji pravi prijatelji, ki jih imam iz Prekmurja, vedo, od kod sem in kakšen sem v resnici. 

Ali se s prijatelji iz Tišine še družite?

Se. Krog prijateljev se je z leti malce skrčil, vendarle nisem več v stiku z vsemi, imam pa še vedno kar nekaj zvestih prijateljev. Hvala jim za podporo. Spodbujajo me na vsakem koraku in so zelo ponosni name. Zelo se jih razveselim, ko pridejo na tekmo. Zadnjič so prišli v velikem številu tudi na tekmo z Rijeko. In bili blizu tistega dela tribun, kamor so navijači Rijeke odvrgli bakle med občinstvo. Vendar je na srečo niso skupili.

Kako pa je, ko se vračate v Prekmurje? Je vaša družinska hiša zaradi imenitne kariere v Ljubljani že okrašena v zeleno-bele barve?

Ne, ne more biti v zeleno-belem, ker sta iz moje občine tudi Nino Kouter in Žiga Kous. Veste, kako sta oba navezana na Muro. Tu se malce ''tepemo'', a smo vseeno v dobrih odnosih. Upam, da se bo v prihodnosti kaj spremenilo, da bo prisotna tudi zelena barva.

Nogometno kariero je začel pri Muri. Ko je bil mlajši, ni vedel, da bo nekoč nogomet igral za denar. Kdo bi si takrat mislil, da bo pri 20 letih kapetan ljubljanske Olimpije. Foto: Bojan Puhek

Kariero ste v mlajših letih začeli kot obetaven Prekmurec pri Muri. Ste takrat sanjarili o tem, da bi nekoč igrali v Fazaneriji in navduševali v črno-belem dresu?

Ne. Ko sem bil mlajši, sploh nisem vedel, da bom nekoč nogomet igral za denar. Kdo bi si takrat mislil, da bom pri 20 letih kapetan ljubljanske Olimpije. O tem resnično nisem razmišljal. Užival sem v igranju nogometa in se prepustil usodi. V nogometu je namreč tako, da nikoli ne veš, kje boš z danes na jutri. Zdaj sem pri Olimpiji. Čutim zadovoljstvo in si lahko samo želim, da bo moja pot v prihodnosti še uspešnejša.

Iz Mure ste se zelo mladi odpravili v Maribor, a ga po tem, ko ste nastopali za selekcijo do 15 let, zapustili že po enem letu. Zakaj?

Pri Mariboru sem začutil, da je bila takrat v klubu prisotna prevelika konkurenca. O tem smo se posvetovali z agentom in družino ter se nato po skupnem razmisleku odločili za Olimpijo. Pozneje se je izkazalo, da je bila odločitev več kot pravilna.

Olimpija se lahko zaradi vas zdaj počuti, kot da je zadela sedmico v Prekmurju. Oziroma v vašem primeru kar dve, saj nosite na dresu številko 14.

Stožice sem občudoval že kot otrok. Ko smo z osnovno šolo odhajali na kakšne izlete po Sloveniji in se z avtobusom peljali po Ljubljani mimo stadiona, sem ga z obvoznice vedno gledal z velikim spoštovanjem. Vedno sem si govoril, poglej jih, Stožice. No, zdaj sem pa tu in vsak teden igram na tem stadionu.

Včasih si že zaželim, da bi imel raje kak dan prosto in ne bi prišel sem. Zadnjih nekaj mesecev je bilo namreč brutalnih. Imeli smo zahteven ritem, vsak teden smo igrali dve tekmi. Tako sem bil večkrat na stadionu kot doma. V bistvu bi lahko kar tukaj naredili sobe, da bi v njih lahko prespali (smeh, op. p.).

Zanimivo je, da je v 1. SNL debitiral ravno na gostovanju pri Radomljanih v Domžalah. V igro ga je kot prvi trener poslal Savo Milošević, dvoboj pa se je končal brez zmagovalca (1:1). Olimpijo čaka gostovanje pri mlinarjih tudi danes. Foto: Bojan Puhek

Kako pa je bilo, ko ste kot mladi deček prišli v Ljubljano? Vam je kaj nagajalo domotožje?

Imel sem komaj 14 let in pol. Ni bilo najbolj prijetno. Prvo leto sem živel še s sestro, potem pa ostal sam. Lahko potrdim, da je bilo prvo leto, ko sem ostal sam, kar hudo zame. Potem sem se počasi le navadil na novo realnost. Pa tudi starši so redno prihajali na tekme, kar mi je bilo v veliko pomoč. In še danes pridejo. Ne glede na to, ali igramo v Stožicah ali v gosteh, so vedno prisotni.

Pa jih ni nikoli motilo, da niste zasloveli pri Muri, saj bi s tem pomagali ponosu prekmurskega nogometa?

Ne. Vedno bodo namreč podpirali to, za kar se bom jaz odločil, in za tem tudi stali. Najpomembnejše jim je, da se dobro počutim in da tam, kjer igram, dajem vse od sebe.

Lahko so zelo ponosni na vas, saj ste pri Olimpiji vzoren primer tega, kako se je treba boriti za klubske barve. Ali nogometaš, če igra za Olimpijo, s katero sodeluje tudi v evropskih tekmovanjih, ob takšni idili in visokih plačah sploh potrebuje odhod v tujino?

Če bi hotel postati preskrbljen za vse življenje, a igral samo v Sloveniji, bi moral imeti res dobro plačo, poleg tega pa še dobro skrbeti za denar, da bi se kakovostno obračal. Trenutno sta v Sloveniji le dva, trije klubi, kjer lahko igraš za podobno plačo kot v tujini. Seveda pa to ni edini mejnik.

Najbolj si želim iti v tujino, ker bi bil rad po končani nogometni karieri finančno preskrbljen za vse življenje. Da mi ne bi bilo treba potem delati in bi lahko pri 35 letih samo še užival. In si rekel, da sem svoje v življenju že naredil.  

Olimpija združuje številne tujce in nogometaše iz različnih delov Slovenije. Kako poteka komunikacija v slačilnici? ''Sporazumevamo se v angleškem jeziku. Tako je najlažje. Tudi meni gre v redu ta jezik. Določene nogometne izraze se hitro naučiš.'' Foto: www.alesfevzer.com

Ali ste zadovoljni s trenutnimi finančnimi pogoji pri Olimpiji, kjer imate iz sezone v sezono višji status?

Kar zadeva to, sem zadovoljen. Zlasti po tem, ko smo sklenili novo pogodbo in je bilo glede tega čutiti zadovoljstvo na obeh straneh. Hvala klubu za vse.

Olimpiji gre v tej sezoni imenitno. V domačem prvenstvu ste vodilni, v Evropi ste se v veličastnem slogu uvrstili v konferenčno ligo, pod vodstvom Victorja Sancheza pa sploh še niste izgubili. Kje tiči skrivnost vašega španskega trenerja, da z Olimpijo v tej sezoni sploh še niste izgubili?

V zmagovalni miselnosti. Vendar ni pomemben le trener, ampak smo pomembni tudi igralci. Na igrišču dajemo tisto, kar je treba. Mi igramo, trener nam samo pomaga. Vodi nas in pove določene principe, kje lahko tekmeca premagamo. Kako mu lahko zabijemo gol, kje je naša prednost. Nam je pa trener vcepil zmagovalno miselnost. Ponavljamo jo vsak dan na treningu. To je naša največja prednost. Na treningu smo pod njegovim vodstvom sproščeni, vendar pridejo tudi trenutki, ko je treba kaj zategniti, da se vsi hitro zresnimo. In tega je zmožen. Zelo spoštujemo trenerja. In želimo še naprej na tekmah dominirati na igrišču.

Z Olimpijo želi še naprej dominirirati na igrišču in kot branilec sodelovati v napadalni igri. Foto: Bojan Puhek

Torej danes proti Radomljam ne gre pričakovati česa drugega kot vašo visoko posest žoge in željo, da čim hitreje zatresete mrežo tekmeca? In nato vse skupaj še ponoviti …

Seveda si želimo take tekme. Nikoli pa ne veš, kaj se bo v resnici zgodilo. Morda bo tudi vreme takšno, da ne bo dopuščalo določene igre in bomo morali igrati na preskok. Naša želja je, da igramo tako, kot smo do sedaj. Hočemo dominirati in doseči čim več zadetkov. Iti novim zmagam naproti in nato osvojiti naslov prvaka. Verjamem, da nam bo na koncu uspelo. Verjamem tudi, da lahko Olimpija za dlje časa zadrži status najboljšega v Sloveniji. Če bo le tako kot sedaj delala še naprej.

Kako težko je v trenutkih, ko ti gre vse kot po maslu, brzdati evforijo in ostati na realnih tleh?

Saj nam kar uspeva. Moramo se brzdati in preprečiti, da bi se kdo izmed igralcev preveč dvignil. Da bi začel tako ali drugače izstopati ter bil poln samega sebe. Tega zagotovo nočemo. To tudi ne bi bilo dobro za ekipo, kar govorim zlasti kot kapetan. Seveda bi se lahko komu to zgodilo, a verjamem, da smo vseeno dovolj pametni in da se zavedamo, kako je sezona še dolga in da ni še nič končano. Pred nami je še veliko treningov in tekem. Moramo ostati pametni in razmišljati le iz tekme v tekmo.

Z Matevžem Vidovškom sta povezana tako na kot tudi izven igrišča. ''Odlično se poznava. Tudi v slačilnici sediva drug zraven drugega. Vedno sva skupaj. Tako na igrišču vedno veva, kje bo kdo stal. Ko sva skupaj, se niti ne pogovarjava toliko o nogometu, ampak o drugih stvareh. Če si vedno v nogometu, imaš kmalu polno glavo,'' je spregovoril o velikem prijateljstvu Prekmurca in Korošca v Ljubljani. Foto: www.alesfevzer.com

Prejemate zelo malo zadetkov, vaš soigralec Matevž Vidovšek odhaja zelo redko po žoge v mrežo. Za nameček se je na velika vrata vrnil še v člansko reprezentanco in brani v takšni formi, kot je zlasti v prvem delu šampionske sezone 2022/23.

Vida (Vidovšek, op. p.) je na zelo visoki ravni. Zelo nam pomaga, ima veliko tekem brez prejetih zadetkov. Tudi če mi v zadnji liniji naredimo napako, nas potem rešuje on. Tudi v igri z nogo je vse boljši. Olimpija stremi namreč k temu, da igra. Vratar nam lahko pri tem veliko pomaga, da naša igra poteka še lažje. Za slovenski nogomet je sploh najboljše, da v članski reprezentanci, če ni Jana Oblaka, brani nekdo iz 1. SNL. To dviguje ugled naše lige.

Imate glede na priimek morda v družini kakšne hrvaške ali srbske korenine? Ratnik namreč v njihovem prevodu pomeni bojevnik. Težko bi našli boljši opis za vaš slog igranja v obrambni vrsti.

Niste prvi, ki me je spomnil na to (smeh, op. p.). Morda so bili kakšni daljni predniki, a po tistem, kar vem in pomnim, tako je tudi pri mojih babicah in dedkih, smo po obeh straneh staršev čisti Slovenci.

Ali si lahko brez bojevitosti in nepopustljivosti v obdobju današnjega brutalnega nogometa sploh še uspešen branilec?

Težko. Moraš tudi kdaj pa kdaj malce sprovocirati napadalce. Si vendarle zadnji v obrambi, zato ne smeš pustiti igralca mimo. Radi rečejo, da žoga gre lahko mimo, igralec pa ne sme. A tudi tu moraš biti pameten in ne delati vsega za vsako ceno.

Pogodbo z Olimpijo je najprej podpisal do leta 2025, a jo nato podaljšal do poletja 2026. Foto: NK Olimpija Ljubljana

Pri Olimpiji ste si začeli nabirali izkušnje že pri 17 letih. Kdo je bil vaš mentor, od koga ste se največ naučili, da ste tako hitro dozoreli?

Moj prvi mentor je bil Antonio Mlinar Delamea. Z njim sem komuniciral največ, ko sem se vključeval v članski nogomet. Veliko sem se naučil tudi od Uroša Koruna, pod vodstvom Riere pa sem zelo rad sodeloval z Đorđejem Crnomarkovićem. Ko je zapustil Olimpijo, sem bil žalosten. Oboževal sem, da sem imel ob sebi nekoga bolj vročekrvnega, ki je znal konkretno zakričati. Potem te določeni igralci vzamejo bolj resno in ti je lažje. Če si mlad, je neprecenljivo, da imaš ob sebi soigralca z bogatimi izkušnjami.

Kdo je bil potem vaš vzornik? Verjetno imate kot branilec drugega kot večina vaših soigralcev. Čeprav je tudi res, da ste v mlajših selekcijah še igrali tudi v zvezni vrsti …

Ko sem bil še zelo majhen, je bil moj vzornik Cristiano Ronaldo. Ko se je definirala moja pozicija in sem ugotovil, kako najboljše igram na položaju centralnega branilca, pa sem najbolj oboževal Sergia Ramosa. On je moj vzornik. Bil je in je še vedno. Čeprav se mu v zadnjih letih pri PSG in Sevilli ni vse izšlo po željah, je v nogometu pokazal več kot zadosti. Uveljavil se je kot eden najboljših branilcev vseh časov. Zagotovo.

Odlikuje ga marsikaj. Zlasti srce, bojevitost, pogosto je znal plesati tudi na robu dovoljenega. Zlasti z grdimi prekrški in provokacijami.

V tem pogledu je bil res malce drugačen od mene.

Vi ste bolj umirjeni, gentlemanski tip branilca?

Lahko bi se tako reklo. Med tekmo nerad prihajam v konflikte. Raje se zadržim in grem stran. Ramos je bil pač bolj neposreden. Ko je bilo treba kaj stisniti, je šel čez neko mejo. To ga je tudi odlikovalo. Tak je bil. Vedelo se je, da je pač tak. Sam po sebi je bil lider, kapetan pri Realu, pa tudi v španski reprezentanci. Bil je iz pravega testa.

Še danes se rad spomnim, kako sem norel po hiši, ko smo leta 2014 spremljali finale lige prvakov med Realom in Atleticom. Star sem bil deset let. Ramos je v sodnikovem podaljšku po podaji Modrića z glavo izenačil na 1:1, nato pa je Real v podaljšku dotolkel Atletico. Ko je dal Ramos zadetek, sem stekel proti očetu in kričal na ves glas. Čeprav je bila ura že pozno ponoči.

Sergio Ramos je kot kapetan Reala v karieri povzdignil v zrak veliko lovorik. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ali ste imeli takrat svojo sobo okrašeno tudi z njegovimi dresi ali posterji?

Ne, nikoli. Drese imam le od prijateljev in soigralcev. Če že, bi si želel pravi dres Ramosa s tekme. Tisti, ki ga lahko kupim sam, me ne zanima.

Svet je majhen. Morda madridski Real kdaj organizira tekmo nekdanjih zvezdnikov, na kateri bi lahko v družbi Ramosa nastopil tudi vaš trener pri Olimpiji Victor Sanchez. Nenazadnje vas s Španijo povezuje kar nekaj stvari. Vaš idol je Španec, pri Olimpiji vas je prvi poslal v ogenj Savo Milošević, ki je v karieri izstopal tudi v Španiji, nato vas je vodil Robert Prosinečki, nekdanji zvezdnik Reala in Barcelone, nato pa še Španca, oba nekdanja reprezentanta in nogometaša številnih velikanov, Albert Riera in Victor Sanchez.

Očitno je res nekaj na tem. Španija me že dolgo privlači. Jezika resda še ne znam, a si zelo želim nekega dne zaigrati v Španiji. Tudi španski slog dojemanja nogometa mi je všeč. Njihova tiki-taka, kot radi rečejo. Želim si ga igrati. Želim držati žogo v svoji posesti. Zavedam se, da sem branilec, a spet ne takšen, da bi bil vseh 90 minut na svoji polovici ali da bi se celo tekmo samo tepel z napadalci. Raje imam žogo v posesti, da lahko igramo in uživamo v nogometu. S tem tudi pridemo do dobrega rezultata.

Ta sistem ste pri Olimpiji prakticirali že pod vodstvom Alberta Riere, ki vas je popeljal do dvojne krone v sezoni 2022/23, nato pa po sporu z vodstvom kluba zapustil Ljubljano. Takrat ste osvojili nepredvidljivi in dinamični slog, ki je tekmecem, ker vas niso mogli prebrati kot knjige, predstavljal veliko težav.

Riera nam je vtisnil ta španski pečat. Na igrišču se je kmalu videlo, da ta slog ekipi zelo ustreza. Tako nam ustreza tudi slog, ki ga izpostavlja Sanchez. Veseli smo, da je prišel v klub tak trener, ki zagovarja stališče, kako mora biti Olimpija dominantna na igrišču in se ne samo braniti. Vseeno predstavlja Olimpija eno največjih imen slovenskega nogometa. To je tudi tisto, kar nas krasi v tej sezoni. In kar nas je krasilo pod vodstvom Riere. Zmagovalna miselnost.

Nogometaši Olimpije so se v sezoni 2022/23 zelo navezali na trenerja Alberta Riero. To velja tudi za Svita Sešlarja, ki z njim zdaj sodeluje v Celju. Foto: Grega Valančič/Sportida

Odkar ste pri Olimpiji, ste morali pridobiti trdo kožo, saj v klubu v zadnjih letih ni manjkalo turbulentnega dogajanja. Navijači so bili jezni na vodstvo, trenerji so se pogosto menjavali, vseeno pa so rezultati, zlasti takrat, ko so vas oziroma vas še vodijo španski strategi, fantastični.

Nogometaši se s tem, kar se dogaja med navijači in klubom, ne smemo obremenjevati. Opravljati moramo le svoje delo in ostati osredotočeni na zelenico.

Ali vas tovrstni pretresi, ki se dogajajo v klubu, lahko zmotijo do te mere, da ste na tekmi z mislimi drugje in ne dajete vsega, kar bi sicer lahko?

Mogoče je koga to resnično zmotilo, mene osebno pa ni. Tudi če bi hotel kaj narediti, moja beseda pri tem ne bi veljala prav nič. Zato se s tem tudi ne obremenjujem. Delam to, kar moram. Delam to, za kar sem plačan. Treniram in igram. In tudi uživam. V bistvu uživam pri Olimpiji že vse od prvega trenutka, ko sem prišel v Ljubljano. Ko nosiš dres z grbom Olimpije, ki v Sloveniji nekaj velja, veš, da si na najvišji ravni.

Kako težko je ostati trden in načelen, ko med prestopnimi roki spremljate novice o norih ponudbah arabskih klubov, v katerih se skrivajo silni milijoni evrov? Za njih se iz leto v leto odloča tudi vse več mlajših igralcev. Ali tak denar kaj zaigra na vašo dušo ali ga doživljate kot moralno prevaro?

To je pač tista tehtnica pri nogometaših. Ali hočeš denar ali pa imeti dobro nogometno kariero in se trudiš, da si bolj uveljavljen v Evropi. To je pač dilema, ali te srce bolj vleče k nogometu ali denarju. Je pa normalno … Vsak, ki igra nogomet, želi zaslužiti čim več denarja. Zato razumem vsakega igralca, če se pač  odloči za Savdsko Arabijo. Sam si tega ne bi privoščil. Iskreno, veliko bolj želim igrati v Evropi.

Tako se je lani veselil v Stožicah po atraktivnem zadetku za zmago z 2:1 proti Domžalam, ki ga je dosegel po strelu z ogromno oddaljenosti. ''To je bil moj edini zadetek z velike razdalje. Ostale sem dosegal po prekinitvah, večinoma takrat, ko vedno počakam žogo na drugi vratnici. Vsi zadetki mi pomenijo veliko, saj so vsi pomagali ekipi. Upam, da jim bo čim več.'' Foto: www.alesfevzer.com

Vaša velika želja je, tako ste dejali, Španija. Mogočna La Liga.

Predvsem to. Že od majhnega si želim, da bi zaigral za Real Madrid. Že kot otrok sem navijal zanj.

Natanko takšno željo nam je lani zaupal Benjamin Šeško. Veljata za svetlo prihodnost slovenskega nogometa. Morda bosta nekoč celo oba zaigrala v belem dresu v Madridu!

To bi bilo fantastično. Vsakemu želim, da uspe, vemo pa, kdo je kaj v tem trenutku v nogometu. No, upam, da na koncu zaigra za Real vsaj eden (smeh, op. p.).

Benjamin je res izjemen nogometaš. Dobro ga poznam. Od mene je starejši le nekaj mesecev, tako da sva skupaj igrala že v mlajših selekcijah. Že takrat se je videlo, kaj zmore. Že v mladosti je bil zelo visok, hiter in izvrstno tehnično podkovan. Veliko je pomagal ekipi. Upajmo, da bo imel še naprej uspešno kariero. Da se bo pravilno odločil, ko bo naredil naslednji prestop, in še naprej zabijal.

Želje, da bi nekoč oblekel dres madridskega Reala, ne skriva tudi trenutno najbolj vroči slovenski nogometaš Benjamin Šeško. Foto: www.alesfevzer.com

Pa ste se o Realu kaj pogovarjali z nekdanjim trenerjem Robertom Prosinečkim, ga pocukali za kakšne anekdote o kraljevem klubu?

Ne, z njim se nisem veliko pogovarjal o tem. Bolj so bili pogovori vezani na naš nogomet. Na Olimpijo.

Ali ste morda o Realu, svoji veliki želji, izmenjali potem kakšno besedo vsaj z Victorjem Sanchezom?

Tudi ne. Nam je pa vcepil zmagovalno miselnost, kot da bi bili sami Real. Ne glede na to, kako je na igrišču in kakšen je rezultat, moraš vedno ostati prepričan, da boš na koncu zmagal. Tudi Real je takšen. Dostikrat smo videli, ko so v ligi prvakov že skoraj izpadli, nato pa je prišla 92. minuta in sta padla dva gola. In na koncu so bili v finalu, in še osvojili ligo prvakov.

Podoben kompliment vam je dal trener Rijeke Radomir Đalović, ko je po hudem ponižanju v Ljubljani priznal, kako se je počutil, kot da bi jih tisti večer v Stožicah pomendral Real Madrid.

Tisti dan je bil nepozaben. Po tekmi smo bili kar v šoku, ker … Tudi če bi sanjali, dvomim, da bi imel kdo take sanje, da bi bilo ravno 5:0 za nas. Oziroma 4:0 po prvem polčasu. Vse, kar smo se dogovorili … Na tisti tekmi smo pokazali vse, kar vemo in znamo o nogometu. To se nam je obrestovalo.

Zelo mu je všeč slog igre, ki ga neguje španski trener Olimpije Victor Sanchez. Odkar je v tej sezoni kapetan zmajev, ni izgubil še niti enkrat. Foto: www.alesfevzer.com

Prekinitev, za katero so poskrbeli navijači Rijeke, je na koncu gostom še malce pomagala, saj ste se ohladili in stopili s plina, tako da ni bila zmaga še izdatnejša.

Da, takrat je padel ritem. Tudi oni so se povlekli nazaj in niso več toliko napadali. Dostikrat sem po prekinitvi pogledal na semafor, koliko je še do konca. In poslušal navijače. Bil sem ravno na desni strani in poslušal tribune, ki so že pele in proslavljale. Hotel sem, da bi bilo čim prej konec in da se skupaj poveselimo. In skupaj zapojemo.

Z žrebom konferenčne lige ste zadovoljni?

Seveda. Čeprav bi si želel še kakega velikega tekmeca.

Denimo angleškega Chelseaja?

Da, čim boljše tekmece. Videli bomo, kako bo. Možnosti za napredovanje obstajajo. To je tudi naš cilj, da se uvrstimo v izločilni krog. S tekmeci se ne obremenjujem, moramo se obrniti le nase. Če bomo takšni, kot smo bili proti Rijeki, nam lahko uspe marsikaj.

Olimpija bo v ligaškem delu konferenčne lige odigrala šest tekem. Najprej bo 3. oktobra gostovala pri nemškem Heidenheimu, nato bo 24. oktobra gostila avstrijski LASK Linz, 7. novembra bo gostovala na Finskem pri HJK Helsinki, 28. novembra gostila severnoirski Larne, 12. decembra pride v Ljubljano belgijski Cercle Brugge, 19. decembra pa bodo zmaji gostovali na Poljskem pri Jagiellonia Bialystok. Foto: www.alesfevzer.com

Začetek bo atraktiven. Gostujete pri Heidenheimu, ki ni tako zveneč kot večina nemških velikanov, a vseeno prihaja iz bundeslige.

To bo krasna tekma. Stadion bo poln.

Zbralo se bo 15 tisoč gledalcev. To je kar redkost, da ima Olimpija s Stožicami večji stadion od tekmeca, ki nastopa v nemški bundesligi.

Da, a ne glede na to bo polno in atraktivno. Mislim, da bo pokalo tako na tribunah kot tudi na terenu.

Nogometaši ste na igrišču izpostavljeni različnim nevarnostim. Žal, to smo nazadnje videli na večnem derbiju v Ljudskem vrtu, kjer jo je najbolj skupil vaš soigralec Raul Florucz, niso izvzeti niti predmeti, odvrženi s tribun. Je kateri izmed njih kdaj zadel tudi vas?

Ne še, a ne dvomim, da me kdaj bo. Mlad sem še, zato se bo kdaj verjetno zgodilo tudi to, kar ni najbolj prijetno. Vseeno sem mnenja, da bi pri nogometu morale biti prisotne tudi bakle. Fino je videti, če kaj zagori. Takšno je moje mnenje. Na Balkanu je tega zelo veliko in me ne moti. Če pa pride do tega, da kak igralec dobi predmet v glavo ali telo, pa je to nekaj drugega. Tisto pa resnično ni fino.

Na nedavnem večnem derbiju v Mariboru (1:1) je bilo zelo vroče, tekma je bila tudi prekinjena. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Vašega soigralca Raula so zadeli tam, kjer moške boli najbolj.

Da, resnično upam, da tisti navijač takrat ni vrgel premočno.

Z Mariborom vas veže veliko rivalstvo, zdaj pa je vmes, kar zadeva hierarhijo klubov v Sloveniji, poseglo še Celje.

To je lahko za slovenski nogomet samo dobro. Seveda si želiš, da bi lahko odigral čim več dobrih tekem. Igralci si želimo zahtevne tekme, na katerih šteje vsaka mala napaka. Takrat se lahko veliko naučimo in nam je zaradi tega v Evropi lažje. V Sloveniji na srečo imamo nekaj takšnih tekem, ki se lahko primerjajo z Evropo.

Celje nima le vašega nekdanjega trofejnega trenerja Alberta Riere, ampak po novem še Svita Sešlarja. Vas je zaradi tega kaj strah, da bi vam lahko Celjani prekrižali načrte?

Ne. S Svitom sva sicer dobra prijatelja. Zdaj, ko sva bila na reprezentančni akciji, sva bila tudi cimra in se veliko pogovarjala.

Svit Sešlar in Marcel Ratnik sta velika prijatelja. Foto: www.alesfevzer.com

Ali sta veliko govorila o rivalstvu med Olimpijo in Celjem?

Sploh ne, bolj o drugih rečeh. Vedel sem, da bo šel v Celje, saj mi je to povedal že prej. To je njegova odločitev, tako se je odločil. Vrnil se je domov in mislim, da mu bo v Celju dobro.

Verjetno se je odločil za Celje tudi zaradi trenerja Riere, ki vam je pri Olimpiji zelo prirasel k srcu, kar ste igralci večkrat poudarjali.

To bi bil lahko res dodaten razlog za njegovo odločitev. Želim mu vse najboljše, da bo čim bolj uspešen tam in da bo na tekmah dokazal tisto, kar je pri Olimpiji. V bistvu bi mu privoščil, da bo še boljši.

V zadnjem delu prestopnega roka se je, vsaj na papirju, ker je pripeljal tudi nekaj znanih imen, zelo okrepil Maribor. Bi to ob dejstvu, da za razliko od Olimpije in Celja jeseni ne bo igral Evrope, lahko prevesilo boj v prvenstvu v njegovo prid?

Iskreno povedano niti ne spremljam, kaj se dogaja v klubih. Iz medijev vem le to, da so Mariborčani pripeljali nekaj novih igralcev. Res je, mi bomo igrali dve tekmi na teden in bomo utrujeni, oni pa malce bolj sveži in bodo lahko v tekme domačega prvenstva vstopali z malce več energije. Zaradi tega nam bo jeseni težje, a se bomo še vedno maksimalno potrudili. Tudi če bomo utrujeni, bomo šli čez to. Zlasti, ko se bo igral večni derbi.

Maribor in Olimpija sta se v uvodnem večnem derbiju v tej sezoni razšla v Ljudskem vrtu brez zmagovalca. Prihodnji bo v Stožicah. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Proti Rijeki in Muri ste nastopili z dokaj različnima zasedbama, opravili kar nekaj sprememb, a visoko odpravili oba tekmeca. S 5:0 in 4:0. S tem ste samo še dokazali, da Olimpija premore dolgo klop.

Imamo dolgo klop, počasi se vrača še Antonio Marin. Vsak igralec prispeva svoj delež. Tudi če kdo ne igra, pa pripomore na treningu, da je prva ekipa še toliko bolj pripravljena. Verjamem, da kdo ni najbolj razpoložen in dobre volje, če ne igra, a vseeno pride na trening vesel in da svoj maksimum. To je dobrodošlo za Olimpijo.

Pozna se tudi, da poleti nismo izgubili veliko igralcev. Lažje je igrati z nekom, s katerim si dolgo skupaj in veš, kako mu podati oziroma veš, kaj mu ustreza. Tudi če pride nov igralec, se hitro vklopi v našo ekipo, saj sta vzdušje in energija v slačilnici na visoki ravni.

V slačilnici je bilo že prej veliko Portugalcev, zdaj je vse več Špancev, kopičijo se tujci, Slovenci ste znova v manjšini.

Lahko smo Slovenci pri Olimpiji v manjšini, a se s tujci vseeno dobro razumemo in veliko zabavamo. Tudi če govorijo v svojem jeziku, znamo Slovenci že uporabljati kakšne njihove besede, podobno velja za njih. Saj veste, slovenske psovke in podobno, to se tujci najhitreje naučijo. Vzdušje je neverjetno, prav uživamo v tej sezoni.

Podobno je bilo že pod vodstvom Riere. Takrat nas je dodatno združilo še tisto, zdaj že znamenito, potovanje z avtobusom iz Luksemburga. Bili smo res ekipa, dobra energija se je združila. Takoj se je opazilo, da je bil tudi Riera nekoč vrhunski nogometaš. Vedel je, kaj ustreza nogometašem v določenih trenutkih. Lahko se je postavil v našo kožo. Vedel je, kdaj pritisniti na kak gumb in kdaj ne. Bil nam je v veliko pomoč.

''Obramba se začne z napadom. Ko imaš pred seboj dva takšna igralca v zvezni vrsti, kot sta Doffo in Agba, ki sta dobra na žogi, ti je nedvomno lažje. Ko je treba prekiniti napad, vedno pobirata žoge, ki so 50:50. Neuničljiva sta. Pogosto preprečita, da pride napadalec tekmecev sploh do žoge. Odlično delata za nas,'' je hvaležen, da ima v ekipi takšna marljiva delavca v zvezni vrsti kot sta Agustin Doffo in Peter Agba. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

Nasledil ga je Portugalec Joao Henriques, s katerim ste pisali zgodovino in si prvič zagotovili dolgo evropsko jesen, tako da vendarle ni bilo vse tako slabo.

Bilo je dokaj podobno prejšnjemu obdobju. Želeli smo dominirati na igrišču ter igrali zelo napadalen nogomet. To nas je potem stalo slabšega dela v obrambi, kjer ni bilo vse najboljše.

V tistem obdobju ste si, očitno je bila razlog tudi preveč tvegana napadalna igra, privoščili kar nekaj večjih napak. V tej sezoni, ko igrate drugače, jih ni več.

S tem se takrat nisem obremenjeval. Dogajali so se kiksi, a sem na njih hitro pozabil in igral naprej.

Pod vodstvom Zorana Zeljkovića je dočakal prvi zmagi v skupinskem delu konferenčne lige. Foto: www.alesfevzer.com

Po Henriquesu ste pri Olimpiji, tega poprej niste bili vajeni, začeli sodelovati s slovenskim strategom Zoranom Zeljkovićem. Dočakali ste prvi zmagi v Evropi, a je spomladi le nekaj manjkalo, da bi se lahko sodelovanje zavleklo vsaj do konca sezone.

Vedno ko pride nov trener, je v ekipi prisotna nova energija. Bilo je nekaj vzponov in padcev, na koncu je klub sprejel odločitev, na katero igralci nimamo vpliva.

Marsikaj ste doživeli, tudi to, da vas je na večnem derbiju s trenerskega stolčka vodil kar športni direktor Goran Boromisa.

To se mi je resnično zgodilo prvič v karieri. Je pa bil takrat del ekipe. Tudi če bi ga zdaj postavili na klop, bi igralci točno vedeli, kako odigrati. Vseeno smo v glavi dovolj zreli, da vemo, kaj storiti.

V tej sezoni ste odigrali že ogromno tekem. Največ v Evropi, pa v domačem prvenstvu, tu pa je še mlada reprezentanca. Vas ne skrbi, da bi se "prekurili"?

Dokler zdrži moje telo, želim vedno igrati redno. Tudi če se počutim utrujenega ali načetega, če se me loteva kakšna poškodba, želim igrati. Takšni smo nogometaši, želimo čim več igrati. Če bom še naprej igral tako redno, toliko boljše zame, če pa bo kdaj trener kaj zarotiral, pa ne bom imel nič proti, niti se s tem obremenjeval. Kakšno tekmo se bo treba tudi spočiti, to je res, da bo telo zdržalo za naprej. In da ne bo poškodb. Tega si resnično ne želim.

Mladi napadalec Dino Kojić velja za eno od odkritij sezone 2024/25. Po dobrih igrah v dresu Olimpije si je prislužil še vpoklic v mlado reprezentanco. Star je komaj 19 let. Foto: www.alesfevzer.com

V klubu vse več priložnosti v obrambi dobiva mladi Marko Ristić, ki pod vodstvom prejšnjih trenerjev ni dočakal svojih ''pet minut''. Nasploh je Sanchez po tem, ko je poleg Ristića ponudil priložnost za redne nastope še Dinu Kojiću, navdušil občinstvo in osrečil tudi selektorja mlade reprezentanca Milenka Ačimovića, saj sodelujete skupaj tudi tam.

Oba sta dobra igralca. Kojić je v napadu pokazal, da zna tudi zadeti, Ristić pa v obrambi, da zna preprečiti zadetek. In kdaj koga udariti tudi na malce bolj grd način. Oba sta zraven v reprezentanci, tako da mi je še lažje igrati, ker ju poznam.

Treba je dati priložnost mladim, a če se boriš za prvaka, ne moraš naenkrat dodati pet novih mladih igralcev. Moraš imeti pravo razmerje, da tisti starejši držijo igro. Da se lahko zaneseš na izkušnje, nato pa doziraš še z dvema, tremi mladimi. Igralci tako lažje preklopijo iz mladinskega v članski nogomet, kar je za igralca tudi najpomembnejše. Nato s treningom in pripravljalnimi tekmami dobi minutažo, da se lahko dobro vklopi v moštvo.

V Stožicah je v tej sezoni vse na odlični ravni, slabo voljo lahko povzroča le skromna pripravljenost in načetost travnate podlage. Ta je neznanka.

Nerad se spominjam, kako smo se počutili lani na tekmi z Lillom. Tisto ni bilo lepo za videti. To je bila blamaža, po svetu se je govorilo, kako je v Ljubljani. To bi morali paziti, vseeno igramo v Evropi, a žal igrišče takrat ni zdržalo. Upam, da bo zdaj na višji ravni. Tekem bo še dosti, zdaj bo treba zdržati, čeprav bo malce težje funkcioniralo.

Prizori z lanskoletne tekme konferenčne lige med Olimpijo in Lillom, na kateri je bilo zaradi katastrofalnega stanja zelenice neprijetno tudi Marcelu Ratniku. Foto: R. P.

V Evropi boste letos zadnje tekme v konferenčni ligi igrali decembra. Bo to tudi vaše slovo v dresu Olimpije in se boste nato v zimskem prestopnem roku odločili za odhod v tujino?

Kje je še to … Do takrat je še daleč. No, vsaj občutek je, da je še daleč. O prestopu sploh ne razmišljam. To je v bistvu delo za mojega agenta. Šele ko pride ponudba, trdna ponudba, se lahko potem pogovarjava, dokler pa ni ponudbe na papirju in je klub ne prejme, agent pa se pred tem ne strinja s pogoji, to sploh ne pride do mene. Ne želim si, da bi se obremenjeval s temi stvari, dokler nisem resnično prepričan o tem.

Ali bo potem, ko bo prišlo do pogovorov, zadnja beseda pri odločanju vaša?

Normalno. Tudi drugi igralci na koncu sprejmejo odločitev: da ali ne. O tem se ne bo odločal nihče drug. Vseeno boš ti igral tam. Ti boš v tistem klubu 24 ur na dan. Ti se moraš dobro počutiti. Klub in agent morata le ugoditi tvojim željam.

Pričakujete počasi tudi kakšne ponudbe iz petih najmočnejših lig?

Upam, da jih bo čim več in da bom imel dobro izbiro, a se s tem ne obremenjujem. Videli bomo, kaj bo prinesel čas.

V klubu so se pred časom odločili, da vas za manj kot dva milijona evrov ne dajo nikomur. Kako se to sliši v vaših ušesih, da vas tako cenijo in ste že svojevrstni milijonar?

Ko bi tako jaz dobil dva milijona evrov, bi bilo super (smeh, op. p.). A to je odločitev kluba, ki ji ne morem veliko nasprotovati. To je njihova zadeva. Klub hoče čim več, kar je normalno. Hoče zaslužiti, saj so vlagali vame. Plačo prejemam od njih in normalno je, da hočejo to luknjo zakrpati.

Tudi v mladi slovenski reprezentanci do 21 let, ki ji gre odlično na poti do zgodovinskega preboja na Euro 2025, nosi dres s številko 14. Foto: www.alesfevzer.com

Vaša tržna vrednost raste tudi po zaslugi uspešnih nastopov v mladi reprezentanci do 21 let. Nazadnje ste remizirali v gosteh s francoskimi sovrstniki, nato pa z zmago nad Ciprom zadržali prvo mesto v skupini.

Pred nami je le še zadnja tekma v kvalifikacijah. Gostovali bomo v Avstriji. To tekmo je treba odigrati na najvišji ravni, saj bo odločala za Euro. V mladi reprezentanci se, saj sploh ne vem, kako bi to opisal, razumemo neverjetno dobro. To je tudi zasluga selektorja. Vlada imenitna energija, na igrišču delamo vse tako, kot je treba. Ni šale. Tistih nekaj dni, ko smo skupaj, damo vedno maksimum. Vodimo na lestvici. Lahko se uvrstimo na Euro in zgodilo bi se prvič, da bi to Sloveniji uspelo prek kvalifikacij. To bi bil velik uspeh.

V takšni formi, v kakršni ste, ali sanjate tudi o vpoklicu za A-reprezentanco?

S tem se ne obremenjujem. Ko bom prejel vpoklic, bom vesel. Vesel bom tudi, če bom igral za reprezentanco do 21 let, saj lahko tudi z njo zaigram na Euru.

To, da se ni znašel na Kekovem seznamu za Euro 2024, ga ni potrlo. Foto: Bojan Puhek

Pred članskim Eurom, ki je bil letos v Nemčiji, se je ob vseh mogočih kandidatih, ki bi lahko zapolnili seznam 26 imen, omenjalo tudi vaše ime. Nazadnje je selektor Matjaž Kek iz plejade mlajših dal priložnost Adrianu Zeljkoviću, tako vi kot Matevž Vidovšek sta ostala doma. Od Olimpije je v Nemčijo potoval le zdaj že nekdanji kapetan Timi Max Elšnik.

To, da me ni bilo na seznamu, me ni prizadelo. In tudi nisem spremljal komentarjev javnosti. V bistvu jih že dolgo ne spremljam. Na začetku svoje kariere, ko sem zbiral prve minute, sem si še kdaj prebral kak komentar bralcev. No, takrat sem tudi videl, da se je pisalo kaj, kar sploh ni bilo res. Ker mi ni do tega, da bi to še naprej podoživljal, sem se raje od tega umaknil. Verjamem, da sem se odločil pravilno, saj sem bolj osredotočen na igrišče. In tako bom delal tudi v prihodnje.

Sportal Neža Klančar: Presenetilo me je, da sem plavala tako dobro, kar nisem mogla verjeti

Sportal Marko Bezjak odprl srce po neljubem incidentu na Hrvaškem

Sportal Nina Kostanjšek, zobozdravnica, ki je v Parizu doživela svoj olimpijski krst

Sportal Aleš Česen na Gašerbrum III: Tako fizično utrujena, da ni bilo nobene evforije