Slovenec, ki se mu je po okužbi z novim koronavirusom svet obrnil na glavo

Amedej Vetrih je doma iz Vitovelj pri Šempasu, zdaj pa že nekaj let živi v kraju Batuje. V karieri je zaigral za Gorico, Brda, Domžale, Çaykur Rizespor in Gaziantep. Foto: Ana Kovač

''Saj sploh nisem hotel objaviti, da končujem kariero,'' nam je v daljšem pogovoru, ko smo ga obiskali in z njim kramljali v Ajdovščini, zaupal gostobesedni Primorec. Takšen pač je. Skromnost je njegova čednost, nikoli se ni želel izpostavljati. Nogometni otrok Gorice, ki je državni dres oblekel 13-krat in si v zadnjih letih služil kruh v Turčiji, bi se najraje poslovil brez medijskega pompa.

Čeprav je v zadnjem desetletju spadal med boljše slovenske zvezne igralce − Srečko Katanec in Matjaž Kek sta ga zelo cenila −, in tudi dokazal, kako je možno uresničiti sanje, če ne igraš za Olimpijo ali Maribor, pa je vseeno kolebal, ali bi se poslovil z javno objavo ali preprosto potegnil črto čez kariero brez poslovilnega pozdrava. Takšno slovo bi bilo povsem v njegovem slogu, saj ni hotel nikoli pretirano izstopati v javnosti. Če že, so ga na naslovnice vodili nogometni dosežki, kar mu je bilo po svoje všeč, a je občutil tudi temnejšo plat športa, ko se je po sosledju naivnih in nevednih odločitev znašel na seznamu dopinških prekrškarjev. In postal ožigosan, kot si ne želi nihče. Takrat bi se od nelagodja najraje pogreznil v zemljo. To je bilo najhujše obdobje v njegovem življenju. Vseeno pa ga je prebrodil, odkril novo športno ljubezen in si nadel boksarske rokavice, s pomočjo družine, ki ga še danes polni s pozitivno energijo, pa našel donosni izziv v Turčiji, prostrani deželi, kjer ne manjka fanatičnih navijačev. Takšnih, ki jih je najbolj pogrešal v Domžalah.

Lansko jesen, bilo je 6. oktobra 2022, zgodilo se je torej pred natanko stotimi dnevi, ga je žena Klavdija le prepričala, da je prek družbenih omrežij oznanil slovo od nogometnih igrišč. Tako se je končala pestra kariera, ki so jo spremljali vzponi, padci in šoki, ko je imel opravka s takšnimi in drugačnimi ovirami, tudi finančnimi in zdravstvenimi, da niti ne govorimo o črni piki, ki ga spremlja vse od dopinškega zapleta. Zato je bilo zgodbo, ki nam jo je pripovedoval tri mesece po uradnem slovesu, z njegovih ust slišati toliko bolj ganljivo. Po vsem, kar nam je povedal, mu lahko le zaploskamo in zaželimo hitro okrevanje.   

Z Amedejem Vetrihom smo klepetali v neposredni bližini njegovega doma, v slovenski prestolnici burje, močnega vetra. Tako, kot se tudi spodobi za njegov priimek. Foto: Ana Kovač

Pred natanko stotimi dnevi ste z objavo, da končujete nogometno pot, presenetili javnost. Nismo vajeni, da bi se nogometaši s tako bogatim življenjepisom poslavljali tako zgodaj. Kaj vas je privedlo do te odločitve?

To se ni zgodilo čez noč, o tem sem razmišljal že nekaj let. Razlogov je več. Prvi je ta, da sem si zaželel spremembe v življenju. Do nogometa nisem več čutil prave ljubezni. Kot otrok sem ga doživljal kot zabavo, nato je postal del mojega življenja, postopoma tudi služba, do katere sem se obnašal resno in vestno. Kot pravi profesionalec. Na dolgi rok pa je vendarle prišlo do  izčrpanosti. Tako psihološke kot tudi telesne. Takrat sem začutil, kako je napočil trenutek za nekaj drugega, tako ni šlo več naprej.

No, glavni razlog, zakaj sem tako nenadno sklenil kariero, zahteva malce daljši odgovor. Slovenski javnosti ta stvar ni kaj preveč znana, zato bi jo rad podrobneje predstavil. Navezuje se na moje zdravje. Maja 2021 sem zbolel, kar je močno vplivalo na odločitev o koncu kariere. Po tej bolezni nisem bil več fizično tako pripravljen za igranje nogometa kot poprej.

Kaj pa se je takrat zgodilo z vami? Katera bolezen vam je prekrižala načrte?

Dobil sem strdek v pljučih. Pljučno embolijo. Dejali so mi, da se je to pojavilo po prebolelem covid-19. Dodatni pregledi so nato pokazali, da sem imel še trombozo na trebuhu, ko se je zamašila leva iliakalna vena. Iz trebuha je moral tako strdek priti v pljuča. Ja, to je kar dolga zgodba, ki bi jo moral podrobneje pojasniti. Pa niti ne vem, ali imamo dovolj časa.

Seveda imamo, to je vendarle sobotni intervju. Kar pojasnite.

Prav. Vse skupaj se je začelo zapletati konec januarja 2021, ko sem zbolel za covid-19. Sprva je bilo vse normalno, nisem imel večjih težav, čutil sem le manjše bolečine v glavi. Na igrišče sem se vrnil že po desetih dnevih in počutil celo bolje kot prej. Vsaj sprva. Nato pa se je stanje hitro poslabšalo. Začutil sem, kako se mi ponavljajo težave z dihanjem. Takoj po prvi odigrani tekmi sem doživel rahel napad v žlički. Zelo me je bolelo, tako da sem se ustrašil. Zdravniki so mi predpisali protibolečinske tablete, zadeva se je umirila. Bolečine se niso več ponavljale, a so se pojavile drugje.

Tudi takrat, ko nisem bil na igrišču, sem začel čutiti težo v pljučih. Nogometnih vaj nisem mogel več ponavljati v takšnem obsegu kot prej. Preprosto ni šlo. Preveval me je nenavaden občutek. Ni bilo grozno, a je vseeno nekaj manjkalo. Skrbelo me je. Zdravniki so to opravičevali s pokovidno situacijo, da so se mi pač zmanjšale pljučne zmožnosti.

Zaradi resnih zdravstvenih težav je moral med majem 2021 in januarjem 2022 pozabiti na dokazovanja na igrišču. Foto: Ana Kovač

Ker dodatni pregledi v Turčiji niso pokazali ničesar posebnega, sem začel razmišljati o tem, da so morda prisotne kakšne psihološke zavore v glavi. Da je to vzrok. Nato pa se je pred koncem sezone 2021/22 zapletlo. Težave so se stopnjevale. Tik pred načrtovano vrnitvijo v Slovenijo sem doživel dve močni dihalni stiski. Moral sem na urgenco v Turčiji. Prvič sem se lahko tja odpeljal še sam, drugič ni šlo. Moral sem poklicati na pomoč klubskega taksista. No, po vseh pregledih mi niso ničesar ugotovili. Turški zdravniki so pojasnjevali, da imam dejansko zgolj pljučnico. Temu sem se jaz čudil, saj sem imel že večkrat pljučnico in čutil, da imam tokrat opravka z nečim drugim. Resnejšim.

Čutil sem rezko bolečino, kot da bi me nekdo nekaj minut zbadal z nožem. Ni mi preostalo drugega, kot da sem potrpel in s temi težavami zdržal do konca sezone.

Ko sem nato prejel vpoklic v slovensko reprezentanco, sem se takoj obrnil na zdravnika Gorazda Plevnika. Opravili smo pregled v Izoli, kjer so ugotovili, da imam pljučno embolijo. To pa je veliko huje od pljučnice. Imel sem strdek v pljučih, kar je lahko nevarno. Saj vemo, kaj lahko sledi, če bi ta strdek prišel do možganov. Bil sem v šoku, saj nisem pričakoval, da bo tako hudo. Mi je pa po svoje vsaj malo odleglo, ker smo končno ugotovili, kaj je narobe.

Zakaj pa tega niso ugotovili tudi turški zdravniki? Niso uporabljali enakih naprav?

So, a so v Sloveniji naredili slikanje CT pljuč z dodanimi barvami, v Turčiji pa brez. Vsaj tako so mi pojasnili. Tako so pri nas lahko opazili, kako imam zamašene žile. Ker pa sem čutil tudi bolečino v trebuhu, sem odšel še na ultrazvok trebuha, kjer je bila ugotovljena še tromboza leve iliakalne vene.

Sledila je trimesečna terapija s tabletami proti strjevanju krvi. Žile so se sčistile, kri je bila bolj redka. Vrnil sem se v klub v Turčiji in pojasnil stanje. Takrat sem ravno podpisal novo pogodbo in se bal, da se ne bi kaj zapletlo. V Turčiji je namreč tako, da lahko, če te ni, hitro ostaneš brez kluba. A v klubu so me imeli radi, sočustvovali so z menoj in sprejeli mojo novo realnost.

Bili so žalostni, ker nisem mogel začeti sezone. Trimesečna terapija je trajala od maja do avgusta, nato pa so mi predlagali, da terapijo iz previdnosti podaljšam še za tri mesece, saj si kot nogometaš bolj izpostavljen različnim udarcem in lahko pride do hematomov ter strdkov. Če jemlješ te tablete, skoraj ne moreš igrati nogometa, saj ne smeš imeti fizičnega stika. Tako sem šest mesecev praktično treniral posebej, stran od soigralcev in bil pazljiv na treningih. Tekem nisem smel igrati. To je bilo težko obdobje.

Spet sem lahko zaigral šele po osmih mesecih. Januarja 2022 sem zadihal normalno, a me je vse to psihično utrudilo. Trpela je moja zbranost, nisem se mogel več tako osredotočiti na stvari kot v preteklosti. Begal me je črn scenarij, da se mi lahko kaj zgodi. Tudi fizična pripravljenost ni bila več na želeni ravni. Zadnjo tekmo sem tako odigral 15. maja 2022, nato pa se s klubom razšel.

Po tem, ko je zapustil Turčijo in se vrnil domov, je prejel še nekaj ponudb iz Kitajske, a se jim je zahvalil. ''Tega nisem hotel, saj bi bil na Kitajskem sam, maja pa se mi je rodil sin, zato sem hotel biti z družino,'' je pojasnil Amedej. Bil je tudi v stiku z Gorico, s športnim direktorjem Admirjem Kršićem in nekdanjim predsednikom Harijem Arčonom, a se na koncu odločil za konec kariere. '' Nisem imel več pretirane želje za nadaljevanje kariere,'' je pojasnil zvezni igralec, ki je v 1. SNL odigral 203 tekme in se podpisal pod 25 zadetkov. Foto: Ana Kovač

To je torej največji razlog, da ste začeli resno razmišljati o koncu kariere?  

Imam družino, sem oče dveh otrok, in si ne morem privoščiti, da bi se mi zgodilo kaj neprijetnega s tragičnimi posledicami. Na koncu sem se odločil pravilno. O tem sem še toliko bolj prepričan, ker se mi je zadeva nedavno ponovila.

Ponovno imate pljučno embolijo?

Da, žal. Pred dvema mesecema sem začutil bolečino pod levo lopatico. Najprej sem pomislil, da gre za mišico, a so se težave čez noč stopnjevale. Odšel sem do zdravnika, ki je potrdil pljučno embolijo. V bolnici sem ostal pet dni, dobival injekcije proti strjevanju krvi, zdaj pa sem znova na šestmesečni terapiji, po kateri me čaka kontrola krvi za genske teste. Takrat bodo ugotovili, ali je to povezano z genetiko ali mi težave povzročajo zunanji dejavniki. Čeprav ni imel nihče v ožjem družinskem krogu tovrstnih težav, nikoli ne veš, kaj bi se lahko iz tega izcimilo.

Ponovno mi ni prijetno, saj ne smem imeti nobenih fizičnih stikov. Lahko delam večino stvari v življenju, a moram ostati pazljiv. Bog ne daj, da bi se mi pripetila kakšna nesreča z avtom ali pa da bi mi kaj padlo na glavo. To bi bilo zelo nevarno, saj je moja kri bolj redka. Vsak udarec se pozna. Če me kaj udari, takoj postanem moder, notranje krvavitve so hitrejše, zato moram biti pozoren. Ni prijetno, a imam srečo, da imam poleg sebe družino, ki mi je v veliko pomoč in oporo.

Bi želel v prihodnosti postati nogometni trener? ''Ko sem bil mlajši, je bila to moja velika želja. Pri 15, 16 letih, sem si bolj želel postati trener kot pa nogometaš. Delal sem si zapiske, gledal tekme in jih analiziral,'' se je spominjal mlajših let. Zdaj so želje drugačne. Spoznal je, kako zahteven zna biti trenerski kruh. ''Raje bi postal osebni trener, da bi igralcem svetoval kako in kaj,'' nam je pojasnil. Foto: Ana Kovač

Sploh kaj pogrešate nogometni ritem?

Igranja niti ne, pogrešam le zdravo tekmovalnost. Da bi se v neki stvari izboljševal iz dneva v dan, bil vedno boljši. Tako športnik in tudi kot človek. Morda pogrešam adrenalin po kakšni tekmi, drugače pa sem zadovoljen s svojo odločitvijo. Nekateri igralci, s katerimi sem govoril, so mi rekli, da bom zelo pogrešal nogomet, a tega dejansko ne občutim.

Stari ste šele 32 let. Veliko vaših sovrstnikov igra še zelo resen nogomet, vi pa ste že obesili nogometne čevlje na klin.

To je res. Z nogometom sem se ukvarjal profesionalno in vestno, a v tem nisem več našel pretirane sreče in zadovoljstva. Posledično tudi zaradi teh zdravstvenih težav. Na treninge nisem več hodil z veseljem, vse skupaj je postala neka prisilna rutina, ki sem ji sledil. Ker imam rad, da se počutim udobno, se mi ni zdelo smiselno, da bi nadaljeval nekaj, v čemer nisem več užival.

Predstavljali ste svetel primer, kako se lahko tudi iz slovenske lige, pa čeprav ne igraš za Maribor ali Olimpijo, pride do članske reprezentance. Postali ste za mnoge prezrta vrednost 1. SNL, saj se niste prav pogosto pojavljali na naslovnicah.

Res je, nisem bil kaj prida medijsko izpostavljen. To me ni motilo, saj nisem človek, ki si želi biti v središču pozornosti. Je pa vsekakor prijetno, če ljudje prepoznajo tvoj napredek, tvoje dosežke. Vedno sem skušal predstavljati primer dobre prakse in ideje, kako lahko s poštenim delom prideš daleč. Kako se da napredovati. Potrebno je iti le stopničko po stopničko, na koncu pa ti lahko uspejo velike stvari.    

Amedej Vetrih je prvo lovoriko v Slovenijo osvojil z Gorico, ko je 21. maja 2014 osvojil pokalno tekmovanje. Vrtnice so na Bonifiki z 2:0 presenetile Maribor, Vetrih pa je takole proslavljal naslov z rojakoma Alenom Joganom in Matijo Širokom. Foto: Vid Ponikvar

Vam so uspele, a je bila kariera polna tako vzponov kot tudi padcev. Srečevali ste se z vrhunskimi dosežki, a tudi s težavami in aferami. Burno je bilo že na začetku, ko ste igrali za Gorico kot posojen nogometaš Parme. Takrat ste bili eden redkih, ki je naglas potožil, kako stvari ne potekajo v redu.

Projekt z Italijani je bil v Novi Gorici dobro zastavljen, tudi igralci, ki so prihajali prvo leto, so pozneje ustvarili izjemne kariere. Vsaj nekaj izmed njih. Gianluca Lapadula, Massimo Coda, Alex Cordaz … Bila je torej prisotna kakovost. To je treba priznati. Ker pa je imela Parma finančne težave in je propadla, je šla k vragu tudi zamisel o financiranju Gorice.

Ste se igralci takrat počutili kot nemočne figurice na polju, ko so drugi odločali o vaši usodi?

Tako ja. Eni bolj, drugi manj. Z menoj sta bila od Slovencev v ekipi še denimo Alen Jogan in Matija Širok. Vsi smo bili posojeni igralci Parme, veliko preostalih slovenskih nogometašev pa je bilo odrinjenih iz ekipe. Nenavadno je bilo že to, ko so zamenjali trenerja. Na začetku si težko sprejel ogromno število novih tujih soigralcev, a smo se le ujeli. Prihajam iz okolice Nove Gorice, tako da znam govoriti tudi italijansko. In vse je bilo lažje. V slačilnici je bilo vse normalno, nobenih prerekanj.

Prvo leto sem se marsikaj naučil od Italijanov, zlasti od Cordaza, ki je tip kapetana, kakršen bi si želel postati tudi sam. Takrat smo osvojili slovenski pokal, v finalu premagali Maribor. Prvo leto je bilo pozitivno, potem pa so nas potrle finančne težave. Naslednje leto se je začelo trpljenje.

''Ko sem podpisal za Parmo, sem imel za slovenske razmere res dobro plačo, a je bila vseeno težava, ker jih večino nisem dobil (smeh). A sem razmišljal o tožbi? Ko propade klub, se najde ogromno upnikov. Prodaja se klubska oprema, vozni park. Glede na to, da je imela takrat Parma v pogodbi ogromno igralcev, krepko čez sto, mi, ki smo bili ''manjši'', ne bi nikoli prišli na vrsto. Ni bilo možnosti,'' razmišlja o dolgovih Parme, nastalih pred slabim desetletjem. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Kako hudo je bilo?

Ko govorimo o obdobju Gorice po Parmi, lahko povem, da nismo prejeli plač deset mesecev zapored. Težko je bilo. Takrat smo tudi stavkali, grozili, a zadevam ne moreš tako priti do konca. Dogajale so se celo izvršbe na domu, nekaterim igralcem so pobirali televizije in podobno. Morali smo si dobesedno izposojati denar za bencin, da smo lahko prišli na trening. Tistih deset mesecev je bilo groznih. Še rezultatsko smo bili slabi. A vsaj tisti Slovenci, ki smo ostali v klubu, smo držali skupaj. To nas je rešilo.

Zanimiva je anekdota še iz prvega leta partnerstva s Parmo, ko ni bilo denarja tri, štiri mesece. Takrat smo se hoteli igralci dobiti s športnim direktorjem Pietrom Leonardijem. In res. Poklical nas je v Parmo, organiziral avtobus, s katerim smo prišli. Nato pa je vsem zagrozil, da bo, če še kdo omeni stavko ali to, da ni denarja, klub z njim prekinil pogodbo. Da si lahko poišče novega delodajalca.

Sliši se napol mafijsko.

Pač, dejansko, takšni so bili. Leonardi je bil na slabem glasu. Ko si ga videl in je zakorakal v prostor, je imel takšno karizmo, da smo vsi utihnili. Lapadula se je nekaj pritoževal, a mu je rekel, da so pri njem, ko je bil še otrok in niso imeli denarja, jedli kapre in podobne stvari. In naj se neha pritoževati. Zaradi teh težav Parme je bil pozneje Leonardi tudi kazensko ovaden.

Ko se je finančna pipica Parme zaprla, se je Gorica znašla v težavah, a se vendarle rešila.

Rešilo nas je to, da smo Slovenci v klubu ostali prava družba. Zdržali smo do konca. Čeprav ni bilo denarja, smo obstali v ligi. Takrat se je zamenjal predsednik, prišel je Hari Arčon. Ni se še vedelo, kaj bo z Gorico, a vsaj za nekaj časa je prišla na zdrave temelje.

Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Zdaj se vse glasneje omenja možnost prihoda novih investitorjev iz ZDA.

Ne poznam jih, a mislim, da bi se morali pri Gorici iz preteklih izkušenj naučiti, da se te investicije po navadi ne končajo dobro ter da potem pustijo za seboj pogorišče. Kdo pa bo to pripravljen nato gasiti, pa je že drugo vprašanje.

Gorica ima posebno mesto v mojem srcu. Kot klub mi je dala ogromno. Imel sem lepe, a tudi težke trenutke. Izkusil sem vso barvno paleto mavrice. Zelo me je bolelo, ko je prvič izpadla. Gorica je vseeno zelo velik klub v slovenskem okolju. Zasluži si biti vsaj v varni sredini, imeti stabilno nogometno šolo, redne plače. Da imajo nogometaši možnost razvoja.

Ko je bil posojen nogometaš Parme na delu pri Gorici, ga je rešilo, da mu je klub ob sklenitvi sodelovanja nakazal za šest mesecev vnaprej. ''Takrat je bila še Parma plačilno sposobna. Zaradi tega sem lažje preživel tistih deset mesecev brez plač, ki je sledilo po odhodu Italijanov.'' Foto: Ana Kovač

Nato ste se odpravili v Domžale.

Bil sem star 24 let. Pri Gorici so bile plače mizerne, skoraj simbolične. Borili smo se za preživetje iz dneva v dan in krpali luknje. Začutil sem željo po odhodu, dodaten pogum pa mi je vlila žena. Takrat še moje dekle, Gorenjka. Porinila me je čez rob, tako da sem zapustil Gorico in se odločil za selitev v Domžale.

Tam sem preživel, o tem ni dvoma, najlepša štiri leta življenja. Prvič sva zaživela skupaj z ženo, rodila se nama je hčerka, Domžale pa so se izkazale kot prava odskočna deska.

Ste tam prejemali plačo bolj redno kot v Novi Gorici?

Seveda. Dobro, kdaj je zamudila za mesec ali dva, a je bila nato le izplačana. Domžale niso nikomur ostale ničesar dolžne. In plače so bile dokaj solidne.

Za Domžale sem se sicer odločil zaradi trenerja Luke Elsnerja. Po eni izmed tekem med Gorico in Domžalami me je ustavil na igrišču in mi dal vedeti, kako se zanimajo zame. Elsner je bil takrat že znan trener z novim principom igre. Ker ni bilo resnejših ponudb iz tujine, sem se nato odločil za Domžale. Ni mi bilo žal. Največji napredek pa sem naredil pod vodstvom Simona Rožmana.

Domžalčani so v Stožicah 28. julija 2016 premagali sloviti londonski klub West Ham United z 2:1. Foto: Vid Ponikvar

To so bili časi odmevnih predstav Domžal v Evropi. Še sanjate tisto priložnost, ko ste v zadnji minuti zapravili v Stožicah lepo priložnost za zmago nad West Hamom s 3:1?

Le kako ne bi? To je bila res imenitna priložnost, a se je izkazal španski vratar Adrian. Mislim, da je imel sezono pozneje največ obramb v angleškem prvenstvu. A zmeraj se ti nekaj vrne v življenju.

Že zmaga nad West Hamom z 2:1 nam je pomenila veliko, leto dni pozneje pa je sledil moj zadetek proti Marseillu za remi z 1:1. To je bil z mojega vidika še bolj pomemben zadetek. Imeli smo dobro sezono, bili pokalni zmagovalci, vse nam je šlo kot po maslu.

Na evropskih tekmah v Stožicah ste znali navduševati proti močnim tekmecem. Premagali ste denimo West Ham in Freiburg, remizirali z Marseillem.

Lažje je igrati pred večjim številom gledalcev. V Domžalah − to si moramo priznati − ni neke navijaške baze. Imeli smo dobre generacije igralcev, v določenih trenutkih bi lahko stopili na vrh, a je manjkala pika na i. Navijači. Pogrešali smo jih.

Kar pa se tiče preostalega, lahko potrdim, da so Domžale resnično rumena družina. Prava družina. Dajejo ti občutek domačnosti in topline, večina nogometašev si tam tudi ustvari družine. Tudi sam sem bil takšen. To je odličen klub za razvoj igralcev, zlasti tistih, mladih. Saj vidite, koliko je teh uspešnih prodaj.

Amedej Vetrih je Domžalčane 18. avgusta 2017 v Stožicah v prvi tekmi play-offa za preboj v ligo Europa popeljal v vodstvo proti Marseillu. Igrala se je 12. minuta. Goste iz Francije, ki so v tisti sezoni prišli do finala evropske lige, kjer so izgubili proti Oblakovemu Atleticu z 0:3, je takrat vodil Rudi Garcia, zdajšnji trener savdijskega Al-Nassra, pri katerem bo kmalu debitiral Cristiano Ronaldo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Simon Rožman to vselej izpostavlja kot enega osrednjih ciljev svojega trenerskega poslanstva. Tudi vam je omogočil lepšo prihodnost.

Že takrat so imeli takšno politiko, da je najbolj pomembna prodaja igralcev. Tako bi morali delati vsi v Sloveniji. V Domžalah imajo najboljši strokovni štab za razvoj mladih igralcev, izvrstno organizirano akademijo. A vedno nam je nekaj zmanjkalo do Olimpije in Maribora. To so po mojem mnenju navijači, ta podpora, ki bi ti dala dodaten zalet, zlasti na tekmah proti manj atraktivnim tekmecem, ko je bil izenačen rezultat. Saj se je nekaj otrok na tribunah trudilo navijati, a to vendarle ni bilo to.

Kako se sploh počutite odrasli nogometaši, ko zaslišite podporo s tribun le iz mladih grl? Podobno denimo podoživljajo igralci Brava.

Po eni strani je v redu, saj veš, da vsaj nekdo navija zate. Je simpatično, a vidiš takoj razliko, kaj vse bi lahko bilo, če bi imeli več navijačev, ko prideš na velike stadione. To smo denimo doživeli v Marseillu. Tam je bilo noro, čisti navijaški delirij.

Domžalčani so leta 2017 poskrbeli za veliko evropsko senzacijo, saj so v kvalifikacijah za ligo Europa izločili nemškega bundesligaša iz Freiburga. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Pred Marseillem ste v Evropi izločili Freiburg, kar je še kako odmevalo v Evropi. To je še danes najvrednejši evropski skalp Domžal.

Odigrali smo taktično izjemno tekmo, najbolj pa nas je motiviralo, ko je njihov trener izjavil, kako v nogometu ne predstavljamo nič in da smo bolj košarkarska država. Takšnih besed ne bi pričakoval od takšnega strokovnjaka. To nas je še dodatno podžgalo.

Kmalu po tekmah z Marseillem ste debitirali za člansko reprezentanco. Takratni selektor Srečko Katanec vam je zelo zaupal, saj ste nastopili od prve minute na zelo pomembni tekmi, gostovanju na Slovaškem v Trnavi.

Zelo me je presenetilo, da sem prejel priložnost in takoj debitiral. A, sodeč po tistem, kar sem pokazal na treningih, sem si nastop na Slovaškem tudi zaslužil. Nisem odigral slabo, a tudi ne morem reči, da sem blestel. Za prvo tekmo sem bil zadovoljen, ponosen, da sem prvič nosil dres reprezentance. Doma imam uokvirjeno sliko, na njej sem v družbi legend. Na sliki so Josip Iličić, Valter Birsa, Boštjan Cesar, Rene Krhin in Jan Oblak. Ter jaz z njimi! Pred tem sem jih spremljal po televiziji, potem pa kar naenkrat igral z njimi. Prekrasno. Uresničil sem največji cilj v svoji športni karieri − da vsaj enkrat zaigram za reprezentanco. No, na koncu sem zbral 13 nastopov.

V slovenski reprezentanci je užival, ko si je lahko delil slačilnico s primorskim sosedom Valterjem Birso. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Vendarle pa je bilo idile že prihodnje leto konec. Napočil je dogodek, ki vam je zagrenil kariero in očrnil športno pot. Postali ste dopinški prekrškar. In to ravno, ko ste bili v življenjski formi, že standarden reprezentant pri Srečku Katancu.

Res škoda. Takrat se mi je marsikaj poklopilo. Bil sem reprezentant, bili smo pokalni zmagovalci, dobro igrali v Evropi. Imel sem že vse dogovorjeno za prestop k Hapoelu iz Tel Aviva. Bila je prva resna ponudba iz tujine. Bil sem odločen, da zapustim Domžale. Nato pa se je zgodil ta pripetljaj. To je bilo najtežje obdobje mojega življenja.

Kako ste sploh izvedeli, da ste padli na dopinškem testu?

Bil sem doma s svojo hčerko, ko me je poklicala sestra, da sem prejel pismo od Slovenske protidopinške agencije (Sloado). Še zdaj se spominjam njenih besed, ko me je opozorila, da mi, če ne bi bilo nič, zagotovo ne bi pisma pošiljali. Zapisali so, kako so mi poslali obvestilo že na elektronsko pošto, a niso prejeli odgovora. Verjetno sem spregledal elektronsko pošto.

Nato so me povabili na posvet. Bil sem zelo šokiran. Začel sem razmišljati o tem, kako je to sploh možno. Nič mi ni bilo jasno.

Dopinško kontrolo, po kateri je bilo ugotovljeno, da je jemal nedovoljeno sredstvo, so opravili konec aprila 2018 na tekmi s Celjem. ''Spominjam se, kako sva bila na dopinški kontroli z Elvedinom Džinićem in se šalila.'' Po enem mesecu, ko je prejel obvestilo Sloada, mu ni bilo več do smeha. Foto: Ana Kovač

Potem se mi je posvetilo, da sem v slačilnici pil prehransko dopolnilo. Večinoma pred treningi. Kupil sem ga v navadni trgovini. To je bila velika slovenska veriga. Poklical sem fizioterapevta, naj pogleda, ali je na tem dopolnilu zapisana kakšna prepovedana sestavina. In je šel in bral in bral. In res opazil, kako je omenjen tudi higenamin. Leta 2016 je bil še legalen, nato pa so ga odstranili s seznama dovoljenih sredstev. Bil sem popolnoma šokiran. Nisem vedel, kaj naj. Vse skupaj sem hotel čim prej rešiti. Z menoj je stopil v stik Jani Dvoršak, ki je razumel mojo zgodbo in se trudil, da se prikaže na lepši način. Za to sem mu od srca hvaležen.

Sportal Amedej Vetrih padel na dopinškem testu, Domžale opozarjajo na neskladja

Odšel sem na zagovor, bilo je podobno kot na policiji. Prinesel sem paket, ki so ga poslali v analizo. Moral sem razložiti celotno zgodbo, ki so jo preverjali. To je bilo grozno obdobje. Niti nisem spal niti jedel. Res je bilo težko. Nikoli v življenju nisem pričakoval, da bi se mi lahko zgodilo kaj takega. Zmeraj sem se trudil, da stvari počnem pošteno, profesionalno, kar naenkrat pa je čez noč moja športna prihodnost padla pod vprašaj. Na koncu sem v negotovosti čakal na odločitev. Sledila pa je najtežja stvar, ko sem moral tisti dan uradno stopiti pred novinarje. Pred tem nisem bil, in to ne glede na uspehe v reprezentanci, obravnavan kot zvezdnik slovenske lige. Tisti dan sem bil. Pisalo je, da je zvezdnik slovenske lige doživel to in ono. Ter tako naprej.

Neugodno je bilo vse to javnosti pojasnjevati. Je pa res, da sem pričakoval takrat dosti večji medijski linč. Morda sem z vso obrazložitvijo, tudi Domžale so mi stale ob strani, poskrbel, da ni bilo pretiranega pritiska. Začelo se je tudi SP 2018 v Rusiji, tako da se je takrat malce pozabilo na mojo zgodbo. Tisti mesec je bil obupen, a sem ga moral preživeti. Kaznovali so me s prepovedjo nastopov šestih mesecev. Se je pa vendarle izkazalo za pozitivno stvar v življenju, saj sem šel naslednje leto v Turčijo.

Ko je skesan in šokiran stopil pred predstavnike sedme sile, je pričakoval dosti večji medijski linč. Pozneje se je bolj ali manj zadrževal le doma. Foto: Ana Kovač

Tako kot radi pravijo, da je vsaka stvar, tudi slaba, lahko za nekaj dobra?

Tako ja. V Turčiji me je čakala še boljša pogodba, kot bi jo prejel v Izraelu, tako da je, kar se tega tiče, izpadlo krasno.

Pa ste lahko v obdobju prepovedi nogometnih dejavnosti vsaj trenirali?

Le samostojno, nisem pa smel trenirati organizirano z ekipo. Tako sem bil na igrišču vedno sam. Mogoče ne bi smel niti tega, ne vem, kako strogo gledajo na to, a nisem mogel čez noč prekiniti z nogometom. Štiri mesece sem bil brez pravih treningov, zadnja dva meseca pa sem lahko že treniral z ekipo, a nisem smel igrati uradnih tekem. No, sem pa vmes našel novo strast in začel trenirati boks.

Boks?

Da, v Domžalah sem potrkal na vrata pri Boru Bratovžu in se mu pridružil. To je bila najboljša odločitev. S pomočjo boksa postaneš mentalno stabilna oseba, agresijo daješ iz sebe na pravi način. Počutim se tudi bolj varnega v življenju, lepše mi je. V boksu uživam, veseli me, želel bi se z njim ukvarjati tudi naprej, a sem zdaj zaradi pljučne embolije v takšnem položaju, da moram pozabiti na kontaktne športe.

Zdaj se moram izogibati vsem udarcem v telo, saj se mi lahko zgodi kak hematom. No, po šestih mesecih bom zagotovo nadaljeval boks. V Novi Gorici sem že spoznal trenerja. Tudi v Turčiji, če sem imel kdaj prost dan, sem se povezal s kakšnim trenerjem in se tako sproščal.

Kar se tiče boksa, obožuje biti sparing partner. V Domžalah je bil denimo enkrat na teden. ''Sparirati sem začel po enem mesecu. Boks ni enostaven, brez osnov lahko v ringu deluješ smešen. Pri udarcu deluje celo telo, moraš biti dobro koordiniran. Če si nogometaš, ti to pomaga. Zato mi je bilo nekoliko lažje.'' Foto: Ana Kovač

Ste bili kdaj primorani boksarsko znanje uporabiti tudi v osebnem življenju?

Nikoli. Nisem takšne vrste človek. Dobro, saj se je na igrišču marsikaj dogajalo, kdaj te prime v žaru borbe, pa veš, da določenih stvari ne smeš narediti. Drugače pa sem se v življenju le enkrat stepel. Še v osnovni šoli. Pa še takrat so bile to bolj brce (smeh, op. p.).

Borilne veščine sem sicer spremljal že prej, treniral pa jih nisem. Najbolj me je navdušilo, kako mirni ljudje so v bistvu borci. Ni nobene agresije, ampak vsi uživajo v tem, kar delajo.

Boks je bila torej vaša terapija, s pomočjo katere ste lažje pozabili na vse neugodnosti, v katere vas je pahnil dopinški primer.

Točno tako. Kar se tiče dopinga, bi rad dodal še to, da je imel sindikat Spins v tistem obdobju določena predavanja o njem in nas opozarjal na pasti. A nikoli ni bilo omenjeno, da ne smeš iti v trgovino s športno prehrano, sploh, če je to velika slovenska veriga. Da boš lahko tam kupil prepovedan izdelek? Tega resnično nisem pričakoval. Mislil sem, da je tam vse legalno. Vedno sem si predstavljal, da lahko prideš do dopinških sredstev le na črnem trgu. Presenetilo me je, da ni tako.

Kje ste sploh dobili idejo za nakup tega dopolnila?

Prek spleta. Mislim, da je bila reklamna objava na družbenem omrežju. Zanimalo me je. V karieri sem namreč podoživljal težave s krči. Pa nisem vedel, zakaj. Pozneje sem ugotovil, da je bila verjetno premajhna hidracija. Pri tem izdelku pa je ravno pisalo, da ga priporočajo vsem profesionalnim športnikom kot način hidracije. In sem ga preizkusil.

Zanimivo je, da sem ga jemal zelo malo. Ta prašek je bil na moji omarici v slačilnici, mogoče sem ga vzel na le nekaj treningih in tekmah.

"Dejansko me je spremljal občutek, kot da me vsi gledajo. Da vsi vedo zate. Neprijeten občutek, paranoja. Zaradi tega nisem zapuščal stanovanja," se spominja najbolj mučnega obdobja svojega življenja. Foto: Ana Kovač

Vaš dopinški primer je dal misliti stanovskim kolegom in jih ozavestil.

Upam, da so drugi postali bolj pozorni, čeprav bi se raje sam učil na napakah drugih, kot pa obratno. Upam, da je moj primer komu le pomagal.

V javnosti ni manjkalo označb, kako ste ravnali nešportno in goljufali. Kako ste sprejemali takšne označbe ''na prvo žogo''?

Tako ni le v Sloveniji, ampak povsod po svetu. Kritizira se vsepovprek. Tisti prvi mesec praktično sploh nisem zapustil stanovanja. Nisem bil neka znana oseba, da bi me vsak prepoznal na ulici, a v določenih krogih sem bil kar prepoznaven. Dejansko me je spremljal občutek, kot da me vsi gledajo. Da vsi vedo zate. Neprijeten občutek, paranoja. Zaradi tega nisem zapuščal stanovanja, tam pa imaš samo to možnost, da nadziraš svoje misli in reakcije na določene situacije.

Tako sem se vpisal na boks. To mi je pomagalo. Potem sta bili tu še hiša, družina. Žena ni več mogla trpeti, kako doma samo ležim na kavču. Rekla mi je, naj grem ven, da moram malce zadihati. In mi je uspelo. Potem se malce pozabi, ljudje vendarle ne gredo v podrobnosti.

Je pa to taka črna pika, ki bo za vedno ostala na meni. To lahko vidim že po tem, ker se je vsaka novica o meni začela ali končala s tem primerom. To je težava. To te malce sesuje, saj je od tega minilo že pet let. A to je dokaz, kako mediji ne pozabljajo slabih stvari. S tem sem se moral naučiti živeti, to je del mene, po eni strani me je to v določenih stvareh tudi utrdilo.

Marsikdo bi se predal in se ob takšni kazni sesul pod pritiskom.

Bilo je že tako daleč, da sem takrat razmišljal o tem, kako je moje kariere konec. Vem, da sem imel pogodbo še pol leta. Mislil sem, da je konec z menoj. Da me ne bo več nihče vzel, da sem ožigosan za vse večne čase in bom moral živeti s tem.

Na srečo se je, tudi zaradi vsega tega profesionalizma, neke predanosti, ki sem jo vložil v nogomet, izkazalo, da se je kariera obrnila v lepšo smer. Pol leta po kazni je že sledila Turčija.

Za člansko reprezentanco je debitiral 2. septembra 2017 na gostovanju na Slovaškem. Katančeva četa je pomembno kvalifikacijsko tekmo za SP 2018 izgubila z 0:1. Zadnjo tekmo v državnem dresu je odigral 27. marca 2021, ko je Slovenija v kvalifikacijah za SP 2022 pod vodstvom Matjaža Keka izgubila v Sočiju proti Rusiji (1:2). Foto: Reuters

Vrnili pa ste se tudi v reprezentanco. Selektor Matjaž Kek ni imel pretiranih pomislekov?

Ne, hvala tudi njemu. Takoj ko sem se vrnil na igrišče in odigral tri tekme za Domžale, sem bil vpoklican še v reprezentanco. Najprej v B-reprezentanco. Nato smo odigrali tekmo v Španiji. Hvaležen sem selektorju, saj so potem navijači drugače gledali name, ko sem bil po takšnih dogodkih spet vpoklican v reprezentanco. Takrat sem lahko ponovno zaživel, nisem bil več črna ovca.

No, mi je bilo pa v Španiji vendarle neugodno, ko smo imeli pred večerjo predavanje o dopingu, in so me vsi gledali. Takrat sem se počutil neprijetno (smeh, op. p.).

Ste pozneje še kdaj kupili kakšen prehranski dodatek na lastno pest?

Nisem. Ta paranoja me je še dolgo preganjala. Dejansko sem do konca kariere pil samo še tisto, kar so mi dali v klubu.

Pa so se rešile težave s krči?

So. Spremenil sem način hidracije in se je izboljšalo. Tako sem lahko v Turčiji igral nogomet brez tovrstnih težav.

V Turčiji je najprej nastopal za klub Çaykur Rizespor. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V Turčijo ste se podali leta 2019. Ali vam je bilo tam všeč?

Vesel sem, da sem izbral takšno državo. Turki obožujejo nogomet, že skoraj malce razmetavajo z denarjem, zanemarjajo pa, čemur se jaz čudim, nogometne šole. No, Turkov je vendarle 80 milijonov, pa lahko nato sestavijo kakovostno ekipo. A ni vlaganja v mlade.

V mojem drugem klubu v Gaziantepu smo imeli tri dobro pripravljena igrišča za trening, mlajše selekcije pa so trenirale malodane na pesku in blatu. Trave skoraj ni bilo. To bi morali spremeniti. Če bodo, bodo zlahka postali nogometna velesila.

Leta 2020 je prestopil k Gaziantepu, pri katerem je vztrajal do konca prejšnje sezone. Zadnjo tekmo v karieri je odigral 15. maja 2022, ko je na gostovanju pri Alanyasporju izgubil z 0:3. Takrat je za tekmeca zaigral tudi njegov nekdanji reprezentančni soigralec Miha Mevlja. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Najprej ste v Turčiji igrali za Rizespor, klub iz mesta Rize, od koder prihaja družina turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana.

Res je. Enkrat si je ogledal tudi tekmo, na kateri sem nastopil, a ni prišel do nas. Mi je pa Matic Fink, ki je igral tudi za Rizespor, povedal, kako je enkrat prišel do njih in pozdravil vsakega igralca.

Je res tako nedotakljiv v Turčiji?

Nisem imel občutka, da bi se kdo izogibal temu, da o njem razpreda in deli svoje mnenje v javnosti. Se pa čuti, kako bo tam vedno glavni. Kako nadzira vse. Da je moderni diktator. Tako smo se včasih hecali, če je kdo kaj kritiziral, da so med nami ovaduhi in naj bomo raje tiho.

V Rizeju ima vsaka stavba njegov plakat, zelo ga povzdigujejo. Preden sem zapustil Turčijo, so sicer govorili, da mogoče prihaja čas sprememb. Kmalu bodo predsedniške volitve, a težko verjamem, da bo kaj drugače.

Bilo je zanimivo živeti v državi, kjer ženske niso deležne vseh pravic. Je pa to drugače fanatičen narod za nogomet. Vsi te prepoznajo, ogromno je slikanja in podpisovanja avtogramov. Nimaš miru, hitro te imajo za svojega. Je bilo pa po drugi strani naporno, če so bili slabi rezultati. Takrat nisi hotel stopiti med ljudi.

V Turčiji nisem imel slabe izkušnje, čeprav je na splošno kar dosti kriminala. Vsak ima denimo doma orožje. Za rojstne dneve in praznike se veliko strelja. Tudi promet me je spravljal ob živce. Grozen je, prava katastrofa. Turki vozijo eden čez drugega, nihče ne upošteva pravil. Opazi se tudi, kako kar 70, 80 odstotkov ljudi v Turčiji živi v finančni stiski, tako da vidiš veliko revščine.  

S slovensko reprezentanco je gostoval tudi na Wembleyju. S tem se mu je uresničila ena največjih otroških želja. ''Nisem zaigral, a sem bil zraven. To je zame eden najlepših stadionov na svetu.'' Slovenija je takrat izgubila z 0:1, v sodnikovem podaljšku je Jana Oblaka premagal Harry Kane. Oboževal pa je tudi gostovanja v Turčiji pri najmočnješih tamkajšnjih klubih, kjer je užival ob vzdušju, ki so ga pripravili navijači Fenerbahčeja, Bešiktaša, Galatasarayja ... Foto: Ana Kovač

Kar se tiče denarja, je bilo pri vas, ko ste igrali v Turčiji, verjetno obratno, in ste spadali med premožnejše?

Res je. V Evropi razen petih najmočnejših lig za takšno raven nogometa nikjer ne plačajo tako dobrega denarja kot v Turčiji. Zlasti, če govorimo o financah petih najmočnejših turških klubov. V Turčiji sem si končno lahko rekel, da sem nekaj zaslužil.

To me še danes rešuje, da lahko zaradi vsega prisluženega denarja v teh mesecih po koncu kariere živim brezskrbno. V Turčiji sem veliko privarčeval, saj sem lahko živel le od premij, plače pa pridno kopičil na računu. Bomo videli, kam bom vložil ta denar. Morda v nepremičnine, kdo ve, o tem še razmišljam.

V Turčiji sem se imel lepo, a je tega zdaj konec. Zdaj je prva naloga, da odpravim pljučno embolijo, nato pa bom resneje razmislil o tem, kaj bom počel v prihodnosti. Prvo, kar mi pride na pamet, je želja, da bi postal osebni trener. Bomo videli. Najprej zdravje, potem pa vse drugo.

Sportal Saša Dončić želel svojemu sinu Luki, da se nauči na njegovih napakah