Še pomnite 0:5 v Parizu? Bilo je natanko pred desetimi leti

Slovenska nogometna reprezentanca je ujela popoln oktobrski ritem. V desetem koledarskem mesecu je zmagala že petkrat zapored. Nazadnje jo je oktobra pred štirimi leti v Teplicah na kolena spravila Češka, nato pa so drug za drugim padli Slovaška, San Marino, Ferski otoki, Estonija in nazadnje Srbija. Slednja je padla pred letom in enim dnevom, prav v Ljudskem vrtu, kjer se je lahko Slovenija končno pohvalila s skalpom enega izmed ''nekdanjih bratov''. Bodo po ''belih orlih'' poraženi še Ciprčani, ki v gosteh niso zmagali že pet sušnih let?

Če upoštevamo le dvoboje, odigrane prav 12. oktobra, statistika ni več tako prijetna. Slovenska reprezentanca je na štirih srečanjih zmagala le enkrat, razlika v zadetkih pa je izrazito skromna –le 1:8. Če ne bi Zlatko Dedić pred dvema letoma estonskega branilca ''prisilil'', da premaga lastnega vratarja, bi ostal 12. oktober eden najbolj črnih datumov v zgodovini slovenskega nogometa. Najbolj bode v oči nemoč v Parizu, kjer je točno pred desetimi leti v slovenski mreži odjeknila petarda. Bilo je 5:0. Dvoboj je spremljalo skoraj 80.000 gledalcev, francoska ''legija'' zvezdnikov pa je tekmovala v tem, kako bolj osmešiti Prašnikarjevo zasedbo. Zinedine Zidane in Thierry Henry se niti nista vpisala med strelce. Nič kaj prijetnega poraza, še do danes najvišjega, kar ga je kdajkoli izkusila članska reprezentanca, se spominja tudi Aleksander Radosavljević, ki je takrat zaigral na največjem francoskem štadionu. Kranjčan je deset let kasneje kandidat za mesto v udarni enajsterici na srečanju s Ciprom, ki bi lahko predstavljalo pozitivno prelomnico na poti v Brazilijo.

Po Severni Irski in Srbiji je na vrsti še Ciper

Pred natanko sedmimi leti je doživela Slovenija še en neprijeten mejnik. V Celju je spremljala škotsko ''učno uro''. Tako na igrišču kot na tribunah, kjer je prevladovala dobra volja privržencev Tartan Army, Oblakova četa pa je z 0:3 zapravila še zadnje kredite ugleda, zgrajenega na temeljih nepozabne celjske zmage nad Italijo. S tem je Slovenija izenačila najvišji domači poraz v kvalifikacijskih srečanjih. Tako visokega (0:3) je doživela le še pred 13 leti, prav v Mariboru.

Kar se tiče povezave oktobra in mariborskega štadiona, je slovenska reprezentanca v Ljudskem vrtu v omenjenem terminu odigrala štiri tekme. Na prenovljenem Ljudskem vrtu je izvrstna, kar je pred ciprskim izzivom pohvalno slišati. Lani je s pomočjo Vršičevega nepredvidljivega ''projektila'' premagala Srbijo z 1:0 in ji preprečila nastop na Euru, pred štirimi leti pa je v Mariboru padla Severna Irska (2:0). Zmaga nad Otočani je naznanila zametke Kekove južnoafriške pravljice. V minulem tisočletju je imela Slovenija v Ljudskem vrtu polovični izkupiček. Pred 13 leti je Srečko Katanec z ''rezervno'' postavo prepričljivo izgubil z Grčijo (0:3), a poraz ni bolel, saj si je Slovenija že zagotovila drugo mesto in dodatne kvalifikacije. Leto poprej si jih je priigrala tudi na račun dramatične zmage nad Latvijo (1:0), ko je v zaključku srečanja pot do mreže gostov našel Sašo Udovič.