Še eden izmed tistih, ki so orali ledino, stopil na samostojno pot

Je eden tistih, ki so orali ledino slovenskega nogometa v času samostojnosti. Dres reprezentance, oblekel ga je 20-krat in zabil en gol, je ponosno nosil ob njenih začetkih. Na prvi uradni tekmi Slovenije sicer ni nastopil. Na drugi, prijateljski proti Cipru novembra 1992, je že bil zraven.

Je eden redkih Slovencev, ki so v zgodnjih devetdesetih uživali pomemben status tudi zunaj naših meja in utirali pot vsem poznejšim rodovom slovenskega nogometa. Takrat Slovencev v tujini ni bilo veliko. On je bil in prehodil pot, na katero je lahko zelo ponosen.

Kar enajst let je igral v Italiji. Branil je barve Cremoneseja, Torina, Empolija in še nekaterih tamkajšnjih klubov. V prvi italijanski ligi je zbral kar 144 nastopov in zabil 22 golov. Leta 2002, ko je bil star 34 let, je sklenil nogometno pot in si privoščil malo počitka. Potem se je posvetil trenerskemu poslu.

Najprej je bil pomočnik selektorja reprezentance Slovenije do 21 let, potem je dve leti sodeloval z Matjažem Kekom na Reki, zdaj je stopil na samostojno pot. Postal je glavni trener drugoligaša Zarice iz Kranja.

Izziv je brez premisleka sprejel

"Ko je s položaja trenerja Zarice odstopil moj dober prijatelj Janez Zupančič in me poklical, naj ga nasledim, sem izziv brez premisleka sprejel," je povedal Matjaž Florjančič, ki, čeprav po novem dela v Kranju, še vedno živi na Reki, kjer je, ko je bil še zelo mlad, štiri leta tudi igral. "Včasih prespim pri mami v Kranju, sicer pa se vozim, saj ni predaleč," pravi danes 47-letni trener, ki je s tem, kar je doživel do zdaj, zadovoljen.

"Do zdaj sem nabiral izkušnje. Na Reki je bilo res lepo. Za menoj sta dve leti, v katerih sem doživel marsikaj. Dosegali smo dobre rezultate, osvojili tudi dve lovoriki, hrvaški pokal in superpokal, smetana na torti pa so bile seveda evropske tekme proti Sevilli, Feyenoordu in preostalim. To, kar sem s Kekom doživel kot član strokovnega štaba Rijeke, je zame zelo dragocena izkušnja na malce višji ravni. Veliko sem se naučil. Zakaj sem odšel? Vedno napoči trenutek, ko je treba narediti korak naprej. Z Matjažem sem še vedno prijatelj. Svojemu klubu želim najbolje in še vedno navijam zanj," pravi eden izmed številnih Slovencev, ki so bili del nogometne zgodbe na Reki.

Slovence imajo na Reki zelo radi

"Tam imajo nas, Slovence, zelo radi. Vedno smo dobrodošli. Že pred leti je globok pečat pustil Adriano Fegic, potem smo tu jaz in še nekateri. Zdaj je v glavni vlogi Kek, ki je vse skupaj dvignil na višjo raven in je na Reki res zelo priljubljen," je povedal Kranjčan, ki je že od nekdaj vedel, da bo nekoč trener.

"Ko sem prenehal igrati nogomet, sem se posvetil družini in se spočil. Po 18 letih igranja profesionalnega nogometa sem to potreboval. Zdaj, ko so otroci starejši, se lahko povsem posvetim tistemu, za kar sem se šolal. Odkar sem nogometne čevlje postavil v kot, sem razmišljal o tem, da bi bil trener," je priznal nekdanji napadalec.

Kakšen nogomet goji kot tak? "Želim si napadalnega nogometa. Ta se igra zaradi golov in tega, da so gledalci zadovoljni. Moj ideal je, da bi ekipe, v katerih sem, igrale ofenziven, atraktiven nogomet. Na Reki je bilo tako. Kako bo v Kranju, bomo še videli. Odvisno je namreč tudi od tega, kaj imaš na voljo. Z glavo skozi zid pač ne gre," je prepričan Florjančič.

Z začetkom je zelo zadovoljen

Na klopi Zarice, ta je trenutno na četrtem mestu drugoligaškega tekmovanja, je začel odlično. Najprej je z 1:0 premagal Tolmin, v zadnjem krogu je bil s 3:1 v gosteh boljši od Ankarana.

"Z začetkom sem seveda zelo zadovoljen. Vesel sem, da smo začeli dobro in s tem poskrbeli za pozitivno energijo. Najpomembneje je, da ekipa da vse od sebe. Da si po tekmah lahko pogledamo v oči. Rezultat pa je posledica številnih dejavnikov in ni vedno tak, kot si želiš. Včasih si boljši, drugič slabši, a najpomembneje je, da si pošten do sebe in drugih. Če bo tako, bom vedno zadovoljen," je še povedal novopečeni trener Zarice, ki se s prihodnostjo ne obremenjuje preveč.

"Tu, kjer sem, sem za zdaj zadovoljen. Za zdaj razmišljam le o tem, kako do zimskega premora narediti čim več in se potem dobro pripraviti za nadaljevanje sezone. Koliko časa bom ostal, ne vem. Jasno, da bom, če bo prišla kakšna ponudba z višje ravni, odšel. To vedo tudi ljudje v klubu, a o tem sploh ne razmišljam. V nogometu pač nikoli ne veš, kaj te čaka jutri. Pomembno je, da sem v okolju, v katerem sem zdaj, srečen. Upam, da so z menoj zadovoljni tudi sodelavci v klubu," si je zaželel.

"Tudi o ciljih ne bi rad govoril. Trenutno smo blizu vrha, a konkurenca v drugi ligi je zelo izenačena, zato se lahko zgodi marsikaj. Bomo videli. Sem optimist," je sklenil eden izmed tistih izbranih pomembnih koščkov izpred skoraj četrt stoletja, ki so sestavljali prvi mozaik slovenskega nogometa.

Zdaj je tudi on, podobno kot nekateri, s katerimi so ga skupaj zgradili, stopil na samostojno pot v funkcionarskih vodah. Njegov dozdajšnji sodelavec Kek, Zlatko Zahović, Srečko Katanec, Darko Milanič in še nekateri so na njej zelo uspešni. Bo podobno tudi z njim?