Sreda, 13. 5. 2020, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Rudi Zavrl 30 let po tekmi Dinamo – Crvena zvezda
Slovenec izkusil pekel na tekmi, po kateri je umrla Jugoslavija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,49
9
Danes mineva natanko 30 let od tako opevanega spopada med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo. O kaotični nedelji na stadionu Maksimir, za številne edinstvenem znanilcu začetka razpada Jugoslavije, smo kramljali z Rudijem Zavrlom, ki je na tekmi, ta zaradi navijaških izgredov sploh ni bila odigrana, opravljal posebno vlogo.
Nedelja, 13. maj 1990. Dan, ko bi morali v Zagrebu odigrati derbi jugoslovanskega prvenstva med Dinamom in Crveno zvezdo, se je prelevil v celodnevni festival navijaških izgredov, ob katerih je nogomet postal nepomemben. Tekma ni bila nikoli odigrana, še bolj je zadišalo po razpadu Jugoslavije, dogodke pa je pozorno, z beležnico v roki, spremljal Rudi Zavrl.
Napoved končnega razpleta, kaj bo z Jugoslavijo
Pokojni Željko Ražnatović Arkan, umrl je leta 2000, je bil vodja navijaške skupine Delije. Na dan tekme je bil v Zagrebu član delegacije Crvene zvezde, moral bi sedeti na klopi ob trenerju Dragoslavu Šekularcu.
Na dotrajanem zagrebškem stadionu Maksimir, ki se je tisti dan prelevil v ''Maksinemir'', je opravljal uradno vlogo delegata. Delegirala ga je Nogometna zveza Jugoslavije (NZJ), tedanje najvišje nogometno telo skupne države.
''Takrat so vladale izredne razmere. To je bila svojevrstna napoved končnega razpleta, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo. Vse skupaj se je jasno najprej preneslo na navijaške skupine. Saj vidimo, kdo so bili akterji vse zgodbe. Od Arkana (pokojni Željko Ražnatović Arkan, poznejši srbski paravojaški vodja, je bil nekoč vodja navijačev Crvene zvezde, op. p.) do tega, da je bil, kakor se je pozneje izkazalo, na tej tekmi tudi zdajšnji predsednik Srbije Aleksandar Vučić,'' nam je zaupal dolgoletni prvi mož Nogometne zveze Slovenije, ki priznava, da tako napornega dneva v vlogi delegata, kot ga je doživel pred 30 leti, ni izkusil.
13 maja 1990 na stadionie Maksimir w Zagrzebiu,odbył się mecz pomiędzy Dinamem Zagrzeb,a Crveną Zvezdą Belgrad.Zamieszki podczas niego ,są uważane,za symboliczny początek wojny o niepodległość.Podczas zajść kapitan Dinama,Zvonimir Boban,zaatakował milicjanta,bijącego kibiców. pic.twitter.com/4srUKDeHDA
— 𝔓𝔦𝔢𝔨𝔫𝔢 𝔩𝔞𝔱𝔞 90 (@Piekne90) May 13, 2019
''Napeto je bilo od vsega začetka. Imenovali so me za delegata in supervizorja tekme, na koncu pa je bilo videti tako, kot da je bilo vse skupaj vnaprej režirano, a je to težko ocenjevati,'' poudarja 70-letni Zavrl, ki je imel tisti dan ogromno dela. Beležnica je kmalu postala pretesna za vse pripombe, ki jih je vnašal na papir.
Ko je odhajal, je bilo vse opustošeno
Rudi Zavrl, nekdanji in častni predsednik Nogometne zveze Slovenije, je bil leta 1990 na tekmi v Zagrebu delegat Nogometne zveze Jugoslavije.
Na Maksimirju se je dogajalo marsikaj. Vrag je vzel šalo, sod, poln nacionalizma, je hitro eksplodiral. Iskre so poskočile do neslutenih razmer.
''Začeli so eni in drugi. Najprej so bili nemiri na južni tribuni, kjer so bile Delije, navijači Crvene zvezde. Začeli so trgati in metati lesene predmete. Nato so na drugi strani navijači Dinama Bad Blue Boys preskočili ograjo in vdrli na igrišče. Potem je nastal pekel. Bilo je grozljivo. Lahko bi rekel, da je nastalo pravo vojno stanje. Švigali so curki iz vodnih topov, okrog nas je letelo kamenje. Tekma bi se morala odigrati v popoldanskih urah, a smo s stadiona šli šele pozno zvečer, blizu 23. ure. Ko smo odhajali, je bilo okrog nas vse opustošeno. Veliko avtomobilov je bilo razbitih, okrog nas so ležale kamnite kocke. Tej nedelji so sledili težki dnevi s predvidljivim razpletom. Jasno je bilo, da bo taka država težko držala skupaj,'' je že takrat slutil, da se nekdanji skupni domovini, katere nogometna reprezentanca je le poldrugi mesec dni pozneje na svetovnem prvenstvu v Italiji izpadla v četrtfinalu (njene barve je branil tudi Srečko Katanec), ne piše nič dobrega.
Kamenje letelo na vse konce
Tisti dan je bil poškodovan tudi njegov jekleni konjiček. Parkiral ga je pred stadionom, na posebnem prostoru za uradne osebe, a mu tudi to ni pomagalo. Zadelo ga je več kamnov, a škoda na srečo ni bila hujša. Odnesel jo je le z nekaj odrgninami.
''Imel sem srečo, saj je kamenje letelo na vse konce,'' se še danes jasno spominja Zavrl. ''Le kako se ne bi, take stvari ostanejo v tebi. Ta tekma je imela močan politični prizvok. Ni bila strogo vnaprej režirana, je bila pa glavni kazalnik vsega, kar se je pozneje dogajalo, čeprav se je že takrat bolj ali manj vedelo, v katero smer gre Jugoslavija.''
Če hočeš iti v zgodovinske korene ...
Marko Ilešič (levo) je leta 1990 postal predsednik Nogometne zveze Jugoslavije.
Nogometna zveza Jugoslavije je imela navado, da je za delegata velikih tekem med hrvaškimi in srbskimi klubi postavila nekoga, ki ne prihaja iz omenjenih nekdanjih republik Jugoslavije. Slovenec je tako takrat pomenil nevtralnega kandidata. ''Nevtralnega v narekovajih,'' je pripomnil Zavrl in postregel z zanimivo konstelacijo dogajanja v vročem letu 1990.
''Po SP v Italiji je postal predsednik Nogometne zveze Jugoslavije Marko Ilešič, torej Slovenec, generalni sekretar pa Hrvat Ante Pavlović. Vedno so poskušali najti nekoga nevtralnega, ki bi spisal korektno poročilo, a je bilo takrat, vsaj kar zadeva mene, na tekmi v Maksimirju težko napisati karkoli razen dejanskega stanja. Če pa greš v zgodovinske korene vse zgodbe, pa temu ni videti konca.''
Hrvaške težnje po neodvisnosti
Franjo Tuđman je leta 1990 s stranko HDZ zmagal na večstrankarskih volitvah na Hrvaškem.
Zgodovinsko ozadje tekme, ki je napovedala razpad Jugoslavije, sega v leto 1989, ko je nekdanja skupna država uvedla večstrankarski sistem. Nastalo je veliko novih političnih strank, na Hrvaškem pa je bila najbolj priljubljena Hrvaška demokratična stranka (HDZ). Vodil jo je dr. Franjo Tuđman, poznejši hrvaški predsednik. Spomladi leta 1990 je na parlamentarnih volitvah na Hrvaškem prejela največ glasov, težnje po hrvaški državni neodvisnosti in izstopu iz Jugoslavije pa so bile večje iz dneva v dan.
Ker pa so temu nasprotovali številni Srbi na Hrvaškem, se je stopnjevala etnična napetost. Na tekmo v Zagrebu, to je bil dvoboj predzadnjega kroga in ni imel večje tekmovalne pomembnosti, saj si je Crvena zvezda že zagotovila naslov prvaka (prihodnje leto je postala evropski prvak), je pripotovalo ogromno navijačev Crvene zvezde. Ne le iz Beograda, temveč tudi iz številnih mest na Hrvaškem, kjer ni manjkalo navijačev rdeče-belih srbske narodnosti. Ozračje je bilo zelo naelektreno, navijači Crvene zvezde pa niso skrivali sovražnosti do hrvaške želje po neodvisnosti.
Folklora navijaških konfliktov
Zagrebški stadion Maksimir, ki je bil lani prizorišče bojev Dinama v ligi prvakov in izločilnem delu lige Europa, je pred 30 leti doživel enega najbolj temnih trenutkov v zgodovini.
Zavrl priznava, da je tisti dan spisal najtežje poročilo delegata v svoji nogometni karieri. ''Moral sem pisati poročila, ki pa enkrat niso bila všeč enim, drugič pa drugim. Po izgredih v Zagrebu sem napisal tisto, kar sem čutil in videl. Na stadionu Maksimir je težko opaziti vse. Preden prideš iz slačilnice do tunela pod golom, moraš prehoditi 50 metrov. Kaj sem sploh napisal? Napisal sem, kakšna so bila poročila policije, kakšne so bile njihove ocene, da bo vse v redu, koliko je bilo na tekmi navijačev. Zgodba teh navijaških konfliktov pa je bila takrat svojevrstna folklora. Ko si prišel v Beograd, enkrat sem bil delegat tudi na tekmi Partizan – Dinamo, je vladala ena ikonografija, v Zagrebu pa na primer druga. A temu ni nihče posvečal večje pozornosti. Čeprav je bilo vseskozi mogoče slišati skandiranje, kako so eni ustaši, drugi pa četniki. In podobne zadeve,'' priznava, kako so takrat na stadionu odmevala najrazličnejša nacionalistična skandiranja.
Navijaška skupina Bad Blue Boys se je pred tremi desetletji spopadla s policisti.
Srbski navijači so se na stadionu Maksimir pred tekmo drli, kako bodo ubili Tuđmana ter da je Zagreb srbsko mesto, hrvaški navijači pa so jim vračali z napevom o Srbih na vrbah. Potem se je vse skupaj le še stopnjevalo, ko pa so na zelenico vdrli Bad Blue Boys, ki niso mogli več nemočno spremljati, kako pripadniki Delij na jugu stadiona pretepajo nekatere domače privržence, je policija pokazala svojo moč in brutalnost.
Bobanov udarec, po katerem je postal hrvaški junak
Eden od najbolj znamenitih prizorov tekme, ki ni bila nikoli odigrana, a si je zagotovila večno prepoznavnost, CNN jo je na primer celo uvrstil med pet nogometnih dogodkov, ki so spremenili svet, je poteza Zvonimirja Bobana. Tedanji mladi as zagrebškega Dinama in poznejši velikan hrvaške reprezentance ter Milana je udaril enega izmed policistov (to je bil Rafik Ahmetović) in postal nacionalni junak za vse večne čase. Po tej tekmi ga je za omenjeno dejanje čakala huda kazen. Za nekaj časa je moral pozabiti na nogomet. 21-letni Hrvat je moral počivati kar devet mesecev.
''Največja zgodba je bila z Bobanom, ki zaradi kazni ni smel zaigrati niti na svetovnem prvenstvu v Italiji. To so bili v tistem trenutku podzavestni odzivi. On sicer pravi, in to je najbrž tudi res, da je branil navijača pred policistom, ki ga je lovil in udarjal. Boban je prišel, nato pa udaril tega policista. Zanimivo je, da je prav Boban potem šest mesecev pozneje igral za reprezentanco Jugoslavije,'' je povedal Zavrl, ki je del poročila namenil tudi ''primeru Boban''. Z njim, kakor tudi s takratnimi funkcionarji Dinama in Crvene zvezde, se je pozneje še večkrat pogovarjal. Vselej v prijetnih tonih, nikoli niso zašli v skrajnosti.
Mural of @gnkdinamo's Zvonimir Boban kicking a Yugoslav policeman in 1990. #Zagreb #Croatia pic.twitter.com/Bhm7JfZSBy
— Ed Alexander (@Aleksandarevic) July 21, 2018
Je bila policija naklonjena gostom iz Srbije?
Čeprav se je takrat v Zagrebu že čutila želja po hrvaški politični neodvisnosti, ob nedeljskem prihodu v mesto ob Savi ni slutil, da bi se lahko na tekmi med Dinamom in Crveno zvezdo zgodilo kaj tako težavnega. ''Ko sem dopoldne pripotoval v Zagreb, smo imeli varnostni sestanek s šefom zagrebške policije. Razložili so mi varnostni načrt. Še danes lahko težko trdim, ali bi bilo mogoče takrat kaj preprečiti. In kako. Množični neredi so se namreč začeli že pred tekmo, že v mestu so bili izgredi, nato pa so se na stadionu samo še stopnjevali do tega, da se tekma sploh ni začela.''
Hrvati še danes zagovarjajo tezo, da je takratna policija delovala po ukazih iz Beograda. Ko so člani navijaške skupine Delije začeli pretepati bližnje gledalce na južni tribuni, ki so jih pred tem obmetavali z različnimi predmeti, je bil odziv policije zelo blag. Povsem drugače je bilo, ko so na zelenico stekli domači navijači, privrženci Dinama.
Je bila policija res naklonjena gostom iz Srbije? ''Težko rečem, ali je to res. Takšni so bili očitki. Po teh dogodkih sem si tudi sam ogledal ogromno izjav, oddaj in filmov, posvečenih tej tekmi. V njih so Hrvati vedno trdili, da je bila policija v Zagrebu takrat pod srbskim vplivom. Da je bila zadeva zrežirana. Sam bi bolj rekel, da je policiji ušel nadzor izpod rok. Poskušala je ustvariti nekakšen red, ko pa enkrat množica navijačev preskoči ograjo in jih začnejo loviti policisti, gre za stike, nemile prizore. Težko bi presodil, ali je bila to že vnaprej pripravljena zarota,'' ni mogel ponuditi enoznačnega odgovora na naše vprašanje.
Crvena Zvezda @ Dinamo Zagreb (1990) #FKCZ #GNKDIN pic.twitter.com/WuZ7ISXEKc
— Futbalk (@futbalkofficial) March 4, 2018
''Ima pa po tej tekmi vsak svojo različico razlage dogodkov. Hrvati trdijo, da je bilo vse vnaprej pripravljeno, da je bila to sabotaža policije, ki je bila pod vplivom Srbov, Srbi pa trdijo drugače. A je bila vsaka tekma med velikimi hrvaškimi in srbskimi klubi podobna. Ko je Zvezda igrala v Splitu, so avtomobile z beograjsko registracijo metali v morje. Takrat ni bilo v interesu oblasti, da bi se to še dodatno podpihovalo, a se je dogajalo,'' se je Zavrl razgovoril o pestri preteklosti jugoslovanskega klubskega nogometa.
Z vsem drugim so delali v rokavicah, le z nogometom ne
Rudi Zavrl je bil leta 1989 prvič izvoljen za predsednika Nogometne zveze Slovenije, ki pa je bila takrat še članica Nogometne zveze Jugoslavije.
Po nikoli odigrani tekmi v Zagrebu ni bilo več nikoli tako, kot je bilo. Jugoslavija je počasi razpadala, v prihodnji sezoni so na tekmi med Hajdukom in Partizanom navijači v Splitu vdrli na igrišče in zažgali jugoslovansko zastavo. Bližal se je konec skupne države, to se je čutilo v zraku.
''Ko smo v Beogradu hodili na seje predsedstva zveze, je bil nogomet ena od teh zadev, ki so se vidno in eklatantno izkazovale. Z vsem drugim so še delali nekako z rokavicami. Na primer z memorandumom srbske akademije, pa vojsko, visokimi političnimi sestanki, vplivom armade. Tekma v Zagrebu je bila spomladi leta 1990, a se je nogomet še nadaljeval. Hrvaški klubi so v Jugoslaviji igrali tudi v sezoni 1990/91, hrvaški igralci so še igrali v kvalifikacijah za Euro 1992, kjer se je Jugoslavija uvrstila na evropsko prvenstvo. Tekma v Zagrebu je bila leto dni pred krvavimi dogodki ob osamosvojitvi Slovenije. Je bil pa vendarle nogomet nekakšen kazalnik teh zadev. Okrog njega so se vedno gibali visoki predstavniki vojske, policije ali tedanjih republik.''
Demonstracije z uporabo sile
Obisk Sarajeva ga je leta 1996 zelo pretresel. Na fotografiji je predel Kovačići leta 1996 in 15 let pozneje.
Spominja se, kako so po nikoli odigrani tekmi s predstavniki klubov, policije in zveze sestankovali še nekaj ur, v središču pozornosti pa je bila izpeljava načrta, kako odprave Crvene zvezde s policijskim spremstvom varno pripeljati do letališča.
''Po tekmi je bilo najpomembnejše poskrbeti, da bo na ulicah čim manj težav. Na srečo ni bilo mrtvih. Bile pa so hude demonstracije z uporabo sile, pretepanjem, metanjem granitnih kock,'' se je navezal na dogajanje po Zagrebu, kjer so razgrajali domači navijači, razbijali srbske trgovine, prepevali ustaške pesmi in napadli tudi policiste. Splošna bilanca krvave nedelje je na srečo beležila le ranjene osebe. Od tega 60 navijačev in 80 policistov.
Tako se je dogajalo pred natanko 30 leti. Kmalu so sledila leta, ko je območje nekdanje Jugoslavije zajela vojna vihra. Častni predsednik NZS kar ne more verjeti, kaj vse je sledilo v okolju, kjer je večkrat služboval v nogometni vlogi. ''To so bili čudni dogodki. Človek kar ne more verjeti, da se konec 20. stoletja lahko razpletejo stvari na tako krvav način. Ko smo šli prvič s slovensko reprezentanco leta 1996 v Sarajevo, takrat je bil selektor še Zdenko Verdenik, smo prišli v Sarajevo, kjer je še poldrugo leto pred tem divjala vojna. Ko si se peljal z letališča mimo Grbavice, je bilo vse opustošeno. Komaj smo verjeli lastnim očem. To je bilo vojno stanje. Bili so zelo žalostni prizori, težko verjameš, da je bilo kaj takega sploh mogoče,'' še danes ne more razumeti, zakaj je bilo potrebno takšno prelivanje krvi na območju nekdanjih bratskih republik. Tisto, kar je sledilo po razpadu Jugoslavije, na katerega je nakazal 13. maj 1990. Krvava nedelja, po kateri je umrla Jugoslavija.
9