Rekorder, ki soigralce razveseljuje s krofi

"Tega nisem navajen, a ni naporno. Ves pomp dojemam kot del posla, v tem pravzaprav uživam. Upam, da bo trajalo čim dlje," o vsej pozornosti pravi Nejc Vidmar, zdaj že nekaj časa rekorder po številu zaporednih minut, v katerih ni bil premagan v slovenski prvi ligi.

Hkrati Ljubljančan, na pogovor v bližini njegovega doma je prišel neposredno s snemanja prispevka za eno izmed televizijskih hiš, daje občutek, da mu je malce nerodno, ker je v ospredju zgolj on. Zato je med pogovorom večkrat opozoril, da si gromozanski del zaslug za rekord lastijo tudi njegovi soigralci. "Seveda. V 90 odstotkih so za ta niz zaslužni oni," je vseskozi poudarjal.

"Zaustavijo skorajda vse napade tekmecev, šele potem, če jim kaj ne uspe, sem na preizkušnji jaz. Ubraniti poskušam vse, kar je mogoče. Za zdaj mi uspeva, a se dobro zavedam, da bo serije prej ali slej konec. Vprašanje je le, kdaj. Upam, da čim pozneje, seveda," je dodal.

Potem smo se skupaj na hitro sprehodili čez pot, ki jo je prehodil do trenutka, ki ga živi zdaj. Nepremagan je že kar 900 minut. Kar 21 let star rekord nekdanjega slovenskega reprezentanta Boška Boškovića, ta je bil nepremagan 692 minut, je popravil konec avgusta, na tekmi proti Mariboru. "Morda sem se le na tej tekmi nekoliko obremenjeval z rekordom, sicer se ne, saj sem mu bil tako blizu," je priznal.

Mislil je že, da je vsega konec

Potem je prišla tekma proti Olimpiji v Domžalah v preteklem prvenstvenem krogu in enajstmetrovka za goste v prvem polčasu. Zdelo se je, da bo sijajnega niza konec, a še zdaleč ni bilo tako. Ubranil je poskus Nika Omladiča, pozneje nanizal še nekaj obramb in poskrbel, da je zdaj vse skupaj že na meji neverjetnega.

"Ko je sodnik pokazal na belo točko, sem v prvem trenutku res pomislil, da je serije konec. Toda potem sem to v hipu odmislil, se postavil na svoje mesto in poskušal narediti vse, da bi ekipo obdržal v igri. K sreči mi je uspelo, potem gola nisem prejel niti v nadaljevanju in ostali smo neporaženi," je povedal 25-letni vratar, sicer velik navijač Olimpije, ki tega ne skriva. Tudi zato je bila njegova zadnja opevana obramba prav gotovo še slajša.

Verjame, da bo oče kmalu spet užival na tribunah

Od kod črpa moč in znanje za tako dobre obrambe, ne ve, a zato dobro ve, komu jih posveča. Očetu, ki ima v zadnjem obdobju resne zdravstvene težave. "On je bil skupaj z mamo tisti, ki me je usmeril na pravo življenjsko pot in me vseskozi podpiral tudi pri nogometu. Vem, da je mojih uspehov zelo vesel in je ponosen name. Upam, da mu vsaj malce pomagam zbirati energijo za boj, v katerem se je znašel. Verjamem, da me bo lahko čim prej spet spodbujal na tribunah in bo lahko še bolj užival v mojih uspehih," je povedal vratar Domžal.

Rokavice niso zdržale

Dovolj o temi, za katero smo prepričani, da bo dočakala srečen konec, še malo o rekordu. Na poti do tega si je Vidmar pomagal tudi z ritualom, a ker se je vse skupaj vleklo že predolgo, ga je moral opustiti. "Res je, na začetku sezone sem si rekel, da bom nosil iste rokavice, dokler ne prejmem prvega zadetka. Potem so se, ker sem uporabljal iste, kot v zaključku pretekle sezone, iztrošile, zato sem jih moral zamenjati. Najprej sem branil tudi v rožnatem dresu, a sem moral vmes nastopiti v črnem, pa vseeno nisem prejel gola. Očitno se skrivnost skriva nekje drugje," se je zasmejal nogometaš, ki vrata Domžal neprekinjeno brani že šesto sezono.

To ni edina zanimivost, povezana z rekordom. Razkril jih je še nekaj. "Žogo s tekme, na kateri sem prišel do rekorda, sem shranil za spomin. Seveda sem jo dal prej podpisati vsem soigralcem, ta rekord je tako njihov kot moj," je vnovič poudaril Vidmar.

"Ekonom našega kluba pa me je presenetil s tem, da je na sprednjo stran mojega dresa natiskal napis 'državni rekorder'. Ko bom prejel prvi gol, bo dodal še število minut. Tudi ta dres bo nekoč lep spomin, o katerem bom lahko razlagal svojim potomcem. Do takrat pa me čaka še veliko dela," je nadaljeval.

Krofi, ki narišejo nasmeh na obraze soigralcev

Potem smo se dotaknili še obveznosti, te so se oblikovale znotraj ekipe, ki jih prinaša vsaka tekma, v kateri ne prejme gola. "Za vsako takšno tekmo sem soigralcem obljubil, da jih bom nagradil s krofi. Ni kaj, fantje so se v zadnjem času kar razvadili, a nič ne de. Zelo lepo jih je videti, ko se jim na obraze nariše nasmeh vsakič, ko v garderobo vstopim z goro krofov. Naj uživajo," ob razlaganju zgodb iz domžalske garderobe smeha ni mogel skriti Vidmar.

In do kdaj se bodo Domžalčani po tekmah mastili s krofi? Danes bo v Domžalah gostovala Gorica. Bodo tudi Novogoričani – še drugič v sezoni, prvenstvo se namreč preveša v drugo četrtino – neuspešni pri zahtevni nalogi iskanja poti do njegovih vrat?

"Seveda upam, da bodo," si je zaželel Vidmar, ki se nezadržno bliža meji tisoč minut brez prejetega zadetka. "Nočem razmišljati o tem. Lagal bi, če bi rekel, da to ni moja skrita želja, a se dobro zavedam, da se stvari v nogometu hitro obrnejo. Zdaj nas čaka tekma z Gorico, ki se je sestavila in je vse bolj nevarna, potem nas čaka gostovanje pri Celju, to v tej sezoni igra odlično," se zahtevnosti novih izzivov zaveda nekdanji mladi reprezentant Slovenije.

Če bo tako tudi po 30. kilometru …

"Pravzaprav si želim le tega, da bi še naprej dosegali dobre rezultate. Pa tudi, če zmagamo s 3:2, le da bomo osvojili tri točke. Te so prioriteta," je preskok v razmišljanju v hipu naredil Vidmar. Pri ciljih ekipe za to sezono je bilo drugače. Ostaja pri tistem, ki so si ga v klubu zadali pred začetkom sezone.

"Želimo si uvrstitve v Evropo. Za razmišljanja o naslovu prvaka je občutno prezgodaj. Če pa bomo vodilni tudi po 30. kilometru oziroma 30. prvenstvenem krogu, kot se rad izrazi naš trener, potem bo zgodba seveda drugačna. Vsak športnik si želi biti najboljši v tekmovanju, v katerem nastopa. To je normalno," je pogovor ob zgodnji popoldanski kavici končal prvi med enakimi v ekipi, ki je trenutno najboljša v slovenski ligi. In ne pozabimo, v njej igra tudi udeleženec lige prvakov Maribor. Ni kaj, v teh dneh je lepo biti nogometaš Domžal. Toliko bolj, če si njihov vratar.