Ko rezultati niso največji kapital športne kariere #video

Foto: Ana Kovač

Kakšna je v Bovcu atmosfera v teh izvensezonskih dneh?

Trenutno je precej podobno kot je bilo po letu 2013, ko je prišlo do nesreče na gondolski žičnici na Kaninu in se je smučišče zaprlo. Naslednja tri do štiri leta je v Bovcu vladalo mrtvilo. Bovec je bil mesto duhov.

Pred leti je namreč glavno turistično sezono v našem koncu predstavljala zimska sezona, medtem ko se je zadnja leta to razmerje začelo spreminjati. Zato lahko rečem, da že zdaj komaj čakamo na poletje.

Kakšno je bilo za vas lansko poletje? Bovec je bil preplavljen s slovenskimi turisti, ki so množično koristili turistične bone, vendar pa domači gostje najbrž niso tako pogosti odjemalci storitev, ki jih ponuja vaša športna agencija, se pravi vožnje z rafti, kajaki, kot tujci …

Res je. Z lansko poletno sezono smo bili glede na vse dogodke, povezane s korono, sicer kar zadovoljni, je pa seveda občutna razlika, če Posočje obiščejo slovenski ali tuji gostje. Ocenjujemo, da kar 90 odstotkov tujcev našo dolino obišče s točno določenim namenom, to so športi na vodi, medtem ko pri Slovencih to ni pravilo, pa tudi kupna moč ni tako visoka kot je pri tujih gostih.

Poleg tega je razlika tudi v tem, da tujci k nam pridejo na glavni dopust, medtem ko slovenski gostje prihajajo za krajše obdobje, za nekaj dni, lani predvsem zaradi koriščenja bonov. Pri tem je zanimivo, da je ogromno Slovencev, pa ne govorim o mlajših generacijah, Bovec obiskalo sploh prvič.

Foto: Ana Kovač

Namestitvene kapacitete in restavracije so bile lansko poletje lepo zapolnjene, mi, ki ponujamo vodne športe, pa smo bili nekoliko prikrajšani. Zakaj? Ker vsak Slovenec, ki obišče Sočo, ne gre na raft, tako kot to denimo stori vsak tujec. Za nas je slovenski turist samo delno nadomestil tujega gosta. Ampak pod črto, sezona ni bila slaba.

In če upoštevamo turistične trende, ki se usmerjajo v butično, zeleno ponudbo, bo prihodnost turizma v Posočju vendarle svetla.

Da, trendi kažejo, da je aktivno preživljanje prostega časa vedno bolj zanimivo in naša destinacija, torej dolina Soče, je za ta slogan kot ustvarjena.

Imamo namreč res vse, kar bi tak gost iskal. Že sama paleta športov je izredno široka … Od skydivinga do paraglidinga, vseh vodnih športov, pohodništva, kolesarjenja … Trendi so za nas ugodni in se tega veselimo.

Dolina Soče je idealna destinacija za aktivno preživljanje prostega časa. Foto: Jošt Gantar

Seveda čakamo na to, da se pandemija konča, da se meje spet odprejo in da se znova vzpostavijo potovalni tokovi, kot smo jih poznali prej.

S turizmom se ukvarjate zadnjih deset let, pred tem pa ste se 15 let posvečali malemu nogometu oz. futsalu, ampak svojo športno pot ste začeli na alpskih smučeh. Kako resne ambicije ste kot otrok Kanina gojili v tem športu?

V mojem otroštvu, to je v času velikih uspehov Bojana Križaja in Roka Petroviča, je bilo v Jugoslaviji smučanje šport številka 1. Tudi v Bovcu je ogromno ljudi smučalo.

Moj oče je bil smučarski učitelj in nekako logično je bilo, da se bom tudi jaz ukvarjal s smučarijo. Bil sem član Smučarskega kluba Bovec, na tekme smo hodili z avtobusom, ogromno nas je bilo.

Leta 2019 je zmagal na atraktivni smučarski tekmi Red Bull Samo Gas na Kaninu. Leto prej je zmaga pripadla domačinu Mateju Bradaškji, ki se je leta 2019 z Ivico Kostelićem odpravil na smučarsko ekspedicijo na Islandijo. Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

V zgodnjih letih, nekje do kategorije cicibanov, do 4., 5. razreda, sem bil v smučanju precej uspešen. Na državnem nivoju sem sodil med prve tri najboljše smučarje. Zanimivo, med najboljšimi je bil takrat Miha Verdnik, ki je danes vodja panoge za alpsko smučanje na SZS.

Dokler je štel samo talent, sem bil zelo uspešen, ko pa bi potreboval nekaj več, se mi ni izšlo. Oče me je takrat skušal spraviti v SK Gorica, vendar me niso sprejeli. Ne vem, zakaj ne, morda zaradi konkurence. In tako sem, ko tudi treningi niso bili več tako kvalitetni, počasi obupal. Ni mi več uspevalo dosegati rezultatov kot v mlajših selekcijah.

Kasneje ste se vrgli v nogomet. Najprej ste poskusili v velikem nogometu. Zakaj niste vztrajali?

Res je. Ljubezen do športa me je pripeljala tudi do nogometa. Oče je bil aktiven nogometaš, igral je v Tolminu, kjer je bil tudi trener mlajših selekcij. Povabili so me, naj se jim pridružim na treningu in tako se je začelo. V drugi polovici osnovne šole sem tako s tekmovalnega smučanja presedlal na nogomet.

Ko sem prestopil med člane, mislim, da je bilo v sezoni 1998/99 ali 1999/2000, ne vem, z letnicami sem bolj slab, sem zaigral tudi za NK Factor, to je današnji Interblock, a sem kmalu ugotovil, da mi v velikem nogometu ne bo uspelo priti do odmevnejših rezultatov.

Zorč na evropskem prvenstvu leta 2012 v Zagrebu, kjer je Slovenija izpadla že v predtekmovanju. Foto: Vid Ponikvar

Kolega me je takrat povabil v malonogometni klub Litija in tako se je začela moja pot v dvoranskem nogometu.

Tri sezone sem igral za Litijo, zadnje leto smo osvojili tudi naslov državnih prvakov, nato pa sem za eno sezono odšel v Rusijo, kjer sem igral za ruski klub Norilsk, se nato vrnil v Slovenijo in igral za Zagorje. Potem sem spet odšel na tuje, tokrat v Italijo, v klub Benevento pri Napoliju in za konec še v domači klub Oplast v Kobaridu. Takrat smo se z družino preselili nazaj v Bovec.  

V Posočju ima futsal kar precejšnjo težo. Kako to?

Res je, futsal je bil pri nas v Posočju od nekdaj zelo dobro sprejet in spremljan. Še posebej zaradi rivalstva med KMN Puntar Tolmin in Oplast Kobarid. Sicer pa je futsal že od nekdaj bolj razširjen po majhnih krajih kot po večjiih mestih. To je značilno kar za celo Slovenijo.

Zakaj mislite, da vam ne bi moglo uspeti v velikem nogometu?

V velikem nogometu sem se poizkusil v obdobju, ko je bil slovenski nogomet v vzponu in je bilo v naših klubih precej tujih igralcev.

Če pogledam samo klub, ki je Bovcu najbližji, to je NK Gorica, je bil takrat poln tujih igralcev in tako je nek mlad, slovenski igralec precej težje prišel do priložnosti v taki ekipi in se dokazoval kot danes.

Sicer pa opažam, da smo bili vsi, ki prihajamo iz Posočja za marsikateri šport hendikepirani, ker smo prihajalo od drugje … Tudi ko sem igral v Ljubljani, sem to občutil. Vedno smo bili potisnjeni nekam v ozadje, vedno smo veljali za tiste s podeželja … Res si moral zelo izstopati, če si želel priti v prvi plan …. Če sta bila dva igralca na isti ravni, je priložnost zagotovo dobil tisti iz Gorice.

Foto: Vid Ponikvar

Ste kot igralec futsala lahko živeli življenje športnega profesionalca v pravem pomenu besede ali ste šport vseskozi morali kombinirati še z neko drugo dejavnostjo?

Imel sem to srečo, da sem futsal igral v obdobju, ko so bili honorarji dokaj normalni in glede na to, da sem sodil med najboljših pet ali najboljše tri igralce futsala v Sloveniji, sem lahko živel samo od športa, je pa res, da sem tisti pravi top profesionalizem okusil samo v Rusiji.

Tudi prestop v italijanski klub je bila že stopnička nižje, čeprav je bilo za vse poskrbljeno, ampak tisti pravi top nivo sem doživel samo v Rusiji.

Koledar, ki so ga ustvarili za igralce ruskega kluba Norilsk.

V Rusiji ste eno sezono igrali za malonogometni klub Norilsk. Kje točno ste takrat živeli?

Živel sem v Moskvi, čeprav sem igral za klub, ki ima sedež na severu Sibirije, kar štiri tisoč kilometrov stran od Moskve, nad polarnim krogom, kar prinaša precej zahtevne življenjske pogoje.

Prebivalci tega dela Rusije imajo denimo decembra samo dve uri svetlobe na dan, pa še to gre bolj za mrak kot dan v pravem pomenu besede, medtem ko je maja svetlo kar cel dan. Za nas, ki prihajamo iz nekega povsem drugačnega okolja, je bil to šok. Kot bi prišel na drug planet.

V Rusiji je igral za klub Norilsk:

Ravno zato je bil klub stacioniran v Moskvi. In zanimivo je to, da smo za domačo tekmo morali prepotovati štiri tisoč kilometrov, k sreči z letalom, pa vendar.

Ravno zaradi teh enormnih razdalj je bil vpeljan štirikrožni sistem igranja, kar je pomenilo, da smo z istim nasprotnikom odigrali štiri tekme, dve doma in dve v gosteh. Ko smo igrali proti mestnih rivalom v Moskvi, kot sta CSKA in Spartak, je bilo za nas bližje, kot kadar smo igrali domačo tekmo.

Ste bili edini tujec v klubu?

V klubu smo bili štirje tujci, dva Slovenca, Mile Simeunović, najuspešnejši slovenski igralec futsala, in jaz, ter dva Brazilca.

Ste se hitro naučili ruskega jezika? Je bilo to prepuščeno vaši samoiniciativnosti ali ste imeli v klubu organiziran jezikovni tečaj?

V klubu so vedeli, da mi bo pri učenju ruščine pomagal Mile in da se bom rusko naučil hitreje kot igralca iz Brazilije. In res, dva do tri mesece sem potreboval, da sem jezik razumel, ter še dodaten mesec, da sem se znal sporazumevati, medtem ko sta Brazilca vseskozi imela pomoč prevajalca.

Imate ruščino še danes v glavi?

Da, še več in težko verjamem, ampak po sezoni v Rusiji sem glede jezika samo še napredoval. Ne vem, kako možgani delujejo, a tako se je zgodilo. Lahko rečem, da zelo dobro govorim rusko, kar je danes poleg denarja, ki sem ga s futsalom zaslužil in ga investiral v mojo športno agencijo, moj največji kapital.

Govorite tudi italijansko.

Da, italijansko sem se naučil preko televizije, malo govorim nemško, pa še francosko bi se rad naučil. Glede na to, da učim smučati v Courchevelu bi mi to prišlo zelo prav. To je moja želja.

Zorč pomladi, poletja in del jeseni preživlja na vodi ... Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ste sicer vseskozi načrtovali, da se boste po karieri lotili dela v turizmu, ali ste vendarle razmišljali o tem, da kot trener ostanete v futsalu?

Vse se je zgodilo zelo spontano. Tudi moj brat je vodil športno agencijo, kjer sem mu večkrat pomagal, postal sem tudi vodič rafta, licenciran reševalec iz divje vode … In ko sem končal s futsal kariero in smo se z družino vrnili v Bovec, glede službe ni bilo kaj dosti izbire. Delo v pisarni mi ni pisano na kožo in tako sem odprl svojo agencijo. Letos bomo obeleževali že deseto obletnico delovanja.

Je pa zanimiva zgodba, kako smo se sploh začeli ukvarjati s kajakom ... Kolegu, ki ima blizu Bovca kamp, je eden prvih gostov pustil kajak in tako smo se z njim začeli voziti po Soči, brez čelade, seveda, in se sčasoma v tem res izurili. Tako je nekaj, kar je bil nekoč moj hobi, danes moja služba. 

Kar pa zadeva trenersko delo ... Ta želja je še vedno v meni. V preteklosti sem že delal kot trener mlajših selekcij, za kaj več pa trenutno nimam časa. Delo v agenciji mi vzame del pomladi, celo poletje in del jeseni … Pozimi delam kot učitelj smučanja. Sicer pa ja, želja je še vedno prisotna. Zdajšnji selektor slovenske reprezentance v futsalu me je povabil v svoj strokovni štab, a sem ga žal moral zavrniti, saj se mi časovno res ne bi izšlo.

Zorč ob reki Soči, ki je danes glavni dejavnik njegove druge kariere. Foto: Ana Kovač

So bili začetki samostojnega dela v turizmu težki ali v naravnem okolju, kjer ste, to steče kar samo od sebe?

Najprej sem imel to srečo, da agencije nisem postavil iz nule, ampak je obstajala že prej in sem jo samo prevzel, tako da sem neko osnovo že imel. Težava je bila v tem, da je bilo to ravno v obdobju po recesiji in da je bilo prva leta dokaj težko, a zdaj, po desetih letih, lahko rečem, da pišemo uspešno zgodbo. Kot agencija smo prišli na nivo, ki v tem prostoru nekaj velja.

Je cela družina vpletena v delo agencije?

Oba z ženo sva zaposlena v agenciji, med glavno sezono pa potrebujemo še pomoč sezonskih delavcev. V taki agenciji potrebuješ ekipo za tri segmente dela – eno je delo v pisarni, kjer skrbimo za booking, rezervacije in sprejemamo goste, drugo so vozniki vozil, s katerimi prevažamo goste na teren, glavnino pa predstavljajo vodiči, ki so za agencijo najbolj pomembni in najbolj ključni.

Za ta del imamo ekipo od vsepovsod – od Madžarske, Irske pa vse do Čila. Moje delo je predvsem skrb za logistiko, skrbim za to, da vse poteka tekoče, da se spoštuje vse časovnice … Turist storitev plača, zato mora naše delo biti opravljeno popolno. Kadar je gneča, še vedno sedem tudi v raft ali kajak in grem na vodo.

Zadnje štiri sezone kot učitelj smučanja dela v Courchevelu v Franciji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Omenili ste učenje smučanja, torej še eno dejavnost znotraj vaše druge kariere. Kje je vaš smučarski delokrog?

Ko je Kanin leta 2013 prenehal obratovati, sem se moral za delo ozreti čez mejo. Tako sem prva leta smučati učil v Trbižu, nato v Val Gardeni in Cortini v italijanskih Dolomitih, zadnja štiri leta pa delam predvsem v Courchevelu v Franciji.

Tam za učitelje smučanja zahtevajo najvišjo stopnjo izobrazbe, ki jo k sreči imam in ker znam tudi rusko, v Franciji večinoma učim ruske stranke, to so oligarhi, bogataši, ki te v času njihovih počitnic dobesedno vzamejo za svojega.

Ne učiš jih samo smučati, svetuješ jim tudi glede restavracij in podobno. V tem delu zelo uživam, je pa zaradi koronavirusa ta del posla seveda letos odpadel. Francoska smučišča so namreč zaprta in dvomim, da jih bodo letos sploh odprli.

Ali karkoli obžalujete iz časa športne kariere?

Kako ocenjujete nastope slovenske futsal reprezentance? V torek so v Madridu v sklopu kvalifikacij za evropsko prvenstvo leta 2022 z golom Kristjana Čujca proti domačinom, futsal velesili, povedli, na koncu pa tekmo izgubili z 1:3. 

Absolutno spremljam nastope naših. Proti Španiji so želeli iztržiti zmago ali pa vsaj remi, kar jim žal ni uspelo, so pa s svojim pristopom, borbo in kvaliteto dokazali, da gre za zelo dobro reprezentanco.

Verjamem, da bodo na domači tekmi proti Španiji v začetku marca pokazali isti obraz in mogoče takrat iztržili tudi točko. Sicer pa tekmi s Španijo za uvrstitev na EP nista ključni, bolj pomembno je, da premagajo Latvijo in Švico, potem so tudi praktično že uvrščeni na evropsko prvenstvo, tam pa bodo že pokazali vse svoje znanje.

Kristjan Čujec je na torkovem obračunu s Španijo Slovenijo povedel v vodstvo z 1:0, a so na koncu klonili z 1:3. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Če sva začela z Bovcem, še zaključiva z njim. Bi rekli, da imate po eni strani smolo, po drugi pa velikansko srečo, da prihajate iz tega dela Slovenije? Smolo zaradi obrobja, ki ste ga prej omenjali, srečo pa zaradi turističnih danosti, ki vam koristijo predvsem v drugi karieri.

Res je, veliko srečo imam, da prihajam iz Bovca. Čeprav priznam, da je bilo v preteklosti tudi obdobje, ko sem celo izjavil, da tukaj ne bom živel, da bom raje ostal kar v Ljubljani, kjer sem študiral na Poslovno-ekonomski šoli in kjer sem spoznal tudi svojo ženo, ampak stvari so se obrnile in danes sem zelo srečen, da smo se vrnili.

Kar pa zadeva mojo športno kariero, sem pri njej najbolj ponosen na to, da mi je kljub temu, da prihajam iz okolja, kjer nikoli nismo resno gojili kakšnega športa, vsaj malo pa vendarle uspelo.