Nedelja, 29. 1. 2017, 6.00
7 let, 1 mesec
Remi Slovenije v Charleroiju (skok v zgodovino)
Najbolj infarktna tekma v zgodovini Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,73
Kaj bi bilo, če bi bilo … Tako se je pred slabimi 17 leti skrušeno spraševala Slovenija, ko je nogometna reprezentanca na zgodovinski tekmi v Charleroiju izpustila iz rok vodstvo s 3:0 in remizirala proti ZR Jugoslaviji (3:3). To je bil obračun, na katerem ne bi bilo prav nič narobe, če bi vsem srčnim bolnikom prepovedali ogled.
Slovenska nogometna reprezentanca je v obdobju državne samostojnosti odigrala krepko nad 200 tekem. Večina jih je hitro romala v pozabo, o nekaterih pa se govori še danes. Čeprav so bile odigrane pred davnimi leti, so ostale v spominu po marsičem. Tako po dobrem kot tudi po slabem.
Vse, kar lahko ponudi nogomet
V klub nesmrtnih poslastic, ki so dodobra predramile ne samo slovenski, ampak ves svetovni nogometni svet, spada tudi srečanje Slovenije in ZR Jugoslavije (3:3) na evropskem prvenstvu.
Na dvoboju je blestel Zlatko Zahović. Sodeloval je pri vseh treh slovenskih zadetkih. Dva je dosegel, pri enem je prispeval podajo.
Ponudilo je vse, kar lahko ponudi nogomet. Paleta čustev je bila tako bogata in raznovrstna, da so navijači obeh reprezentanc v 90 minutah nenadzorovano občutili vse skrajnosti. Evforija, veselje, šok, žalost, razočaranje, presenečenje, sram … Tega 13. junija 2000 v Belgiji ni manjkalo.
Slovenski navijači še danes ob omembi Charleroija pomislijo na zapravljeno priložnost, ki je še dolgo bolela, srbski in črnogorski privrženci, ki so takrat sestavljali ZR Jugoslavijo, pa se radi spominjajo enega najbolj nenavadnih in junaških preobratov v zgodovini velikih tekmovanj. Takšno zgodbo lahko napiše le nogomet.
13 June 2000 | Yugoslavia 3-3 Sloveniahttps://t.co/hDkXCglAVS#EURO2000 #EURO2016
— yugofooty (@jugofooty) June 22, 2016
Učenec proti učitelju
Kaj se je sploh dogajalo 13. junija v Belgiji? Slovenska nogometna izbrana vrsta, ki ni imela nikakršnih izkušenj z nastopi na velikih tekmovanjih, je nestrpno pričakovala začetek dvoboja z ZR Jugoslavijo. To je bil njen težko pričakovan prvi nastop na Euru.
Proti Sloveniji je zaigral tudi sloviti Dragan "Piksi" Stojković. Imel je 35 let, v igro pa je prišel namesto "slovenskega zeta" Dejana Stankovića.
Na drugi strani je stala zasedba, v kateri ni manjkalo zvezdnikov in članov najboljših evropskih klubov. Modri dres so nosili Predrag Mijatović, Siniša Mihajlović, Dragan Stojković, Dejan Stanković, Vladimir Jugović, Mateja Kežman, Savo Milošević …
Vodil jih je trenerski velikan Vujadin Boškov, ki je odlično poznal slovenskega selektorja Srečka Katanca. Skupaj sta sodelovala pri Sampdorii in se z njo zavihtela proti vrhu. Boškov je bil učitelj mladega Katanca, ki se je na prvi vrhunec s slovensko reprezentanco odpravil pri nepopolnih 37 letih.
Slovence so podcenjevali, a …
Srečko Nazionale, ki se je pozneje vrnil na slovenski stolček, je spadal med najmlajše nogometne selektorje. Le malo je manjkalo, pa bi na Euru dočakal sanjski uvod. Slovenija se je odlično zoperstavila favoritom na papirju, ki so bili prepričani, da bodo brez težav odpravili nekdanje brate iz rajnke Jugoslavije.
Selektor Boškov je poudarjal, da podcenjevanje ne pride v poštev, tamkajšnji mediji pa niso bili podobnega mnenja. Slovencem so pripisovali visok poraz. V njihovih medijih ni manjkalo zapisov o športnih uspehih Slovenije, a so prevladovali tisti iz zimskih športov.
Slovenski navijači so bili v Charleroiju že prepričani, da bodo dočakali zgodovinsko zmago.
Slovenci so že v času nekdanje skupne domovine veljali za narod, ki je odličen v alpskem smučanju, v nogometu pa z redkimi izjemami ne spada med bolj talentirane, kar ga je metalo v senco večjih republik. Zato so bili navijači iz Srbije in Črne gore še toliko bolj zbegani, ko so na igrišču spremljali nepričakovano razmerje moči.
Katančeva četa v sedmih nebesih
Slovenija je s taktično dovršeno igro povsem onemogočila glavna orožja v vrstah tekmecev. Ko so navijači ZR Jugoslavije uvideli, da so pred tekmo razmišljali napak in si ne bi smeli privoščiti toliko podcenjevalnih besed, jim je voda že pošteno tekla v grlo.
Slovenija je po dveh tretjinah tekme vodila s 3:0 ... Obetala se je senzacija, ki bi odmevala v nogometnem svetu.
Sredi prvega polčasa jih je v ekipno moč Slovenije, ki sta jo v času zlate Katančeve generacije zaznamovali izjemna borbenost in srčnost, dodatno prepričal zadetek Zlatka Zahovića. Z glavo je po podaji Amirja Karića zadel v polno v 23. minuti. Opozorilo ni zaleglo. Slovenija je še naprej pritiskala na favorite, ki so bili tako zbegani, da so si privoščili nekaj usodnih napak.
Ko je Miran Pavlin na začetku drugega polčasa z glavo, podal mu je prvi junak tekme Zahović, povišal vodstvo na 2:0, se je že kazal obris velike senzacije, ki bi še kako odmevala v nogometnem svetu.
Lepih stvari, ki jih je v živo na štadionu spremljalo nekaj tisoč Slovencev, kar ni hotelo biti konec. V 57. minuti je Zahović spretno kaznoval osnovnošolsko napako Mihajlovića, Slovenija je povedla s 3:0.
Jugoslovani še z igralcem manj
Evforija na sončni strani Alp je dosegla vrelišče. Od Lendave do Izole se je v kratkem času nabralo toliko pozitivne energije kot še nikoli, odkar se v Sloveniji igra reprezentančni nogomet. Da bi lahko imel krstni nastop Slovenije na velikem nogometnem tekmovanju srečen konec, je nakazala še številčna prednost.
Dvoboj v Charleroiju so spremljali tudi stanovalci hiš, ki ležijo tik ob štadionu.
Le nekaj minut po drugem zadetku Zahovića si je Mihajlović prislužil rdeči karton. Jugoslovani so po znameniti provokaciji Saše Udoviča, ob kateri je nekdanji zvezdnik Lazia povsem izgubil živce in Ljubljančana odrinil na tla, ostali z igralcem manj. Udovič je današnjemu trenerju Torina, sinu Srba in Hrvatice, rojenem v Borovem Selu pri Vukovarju, dejal, da mu privzdignjeni ovratnik, to je bil pogosto njegov prepoznaven znak na dresu, ne bo prav nič pomagal, ampak bo za vedno ostal kmet.
Slovenija je vodila s 3:0, imela igro v svojih nogah, na igrišču pa še nogometaša več. Novinar Igor E. Bergant, ki je komentiral dvoboj za nacionalno televizijo, je v navalu sreče izrekel, da lahko zmago Sloveniji prepreči le še naravna katastrofa. Žal se je motil.
Kdo je igral 13. junija 2000 v Charleroiju?
ZR Jugoslavija : Slovenija 3:3 (0:1)
Milošević 67., 73., Drulović 70.; Zahović 23., 57., Pavlin 52.; R.K.: Mihajlović 60./ZR Jugoslavija
ZR Jugoslavija: Kralj, Dudić, Đorović, Jokanović, Đukić, Stanković (od 36. Stojković), Jugović, Mijatović (od 82. Kežman), Drulović, Kovačević (od 52. Milošević)
Slovenija: Dabanović, Milinović, Milanič, Karić (od 78. Osterc), Galič, Novak, Čeh, Pavlin (od 74. Pavlović), Rudonja, Udovič (od 64. Ačimović), Zahović
Slovenijo padla v jamo, iz katere se ni pobrala
Slovenija je imela zmago na pladnju, nato pa je sledil mrk. Nepričakovan mrk. Šest minut nezbranosti, ki so jo tekmeci spretno kaznovali. Srečanje se je nagnilo v drugo skrajnost. Sprva je napolnil srca slovenskih navijačev z neizmernim zadovoljstvom in ponosom, nato pa so čustva spolzela na drugo stran. Vsi so se (zaman) spraševali, kaj je lahko privedlo do epskega preobrata.
Slovenski vratar Mladen Dabanović je v šestih minutah prejel kar tri zadetke.
ZR Jugoslavija se ni predala. Stari lisjak Boškov je po izključitvi Mihajlovića še verjel v svoje izbrance. Ko je rezervist Savo Milošević, pozneje prvi strelec tekmovanja, v 67. minuti znižal na 1:3, se na slovenski klopi še ni prižgal alarm. Resda jih ni bilo malo, ki so bili jezni na Karića, ker ni poslal žoge z igrišča, ampak dovolil, da jo nespametno izgubi in daruje tekmecu v najbolj vročem delu kazenskega prostora, a je še vedno prevladovalo mnenje, da ima Slovenija zmago trdno v svojih rokah.
Ko pa je Ljubinko Drulović, pozneje je v 1. SNL vodil ptujsko Dravo, le tri minute pozneje znižal na 2:3, je v slovenski obrambi, nevajeni nastopov na velikem odru, zavladala panika. Tekmecu, ki se je v mislih že spogledoval s katastrofo, saj niti v sanjah ni pričakoval prepričljivega poraza proti Sloveniji, so zrasla krila.
Srbi in Črnogorci, združeni v izbrani vrsti ZR Jugoslavije, so z igralcem manj nadoknadili zaostanek treh zadetkov.
Milošević se je v 73. minuti spet prikradel pred vrata Mladena Dabanovića in izkoristil ponujeno. Izenačil je na 3:3. V norem obdobju šestih minut se je tekma iz popolne prevlade Katančeve čete prevesila v razburljiv obračun, v katerem se je ZR Jugoslavija znašla pred vrati raja. Do smeha ni bilo Milenku Ačimoviću, ki je v igro vstopil v 64. minuti. Takrat je imela Slovenija še vse v svojih rokah, le nekaj minut pozneje je bila priča polomu.
Točka na zgodovinskem prvencu
ZR Jugoslavija je do konca srečanja zapravila še nekaj priložnosti, s katerimi bi si lahko priigrala celo zmago. Slovenija je bila v krču. Čeprav je imela igralca več, tega ni izkoristila. Še najbolj je po zadetku zadišalo v zadnji minuti, ko je nevarno streljal Željko Milinović, a je branilec ZR Jugoslavije Ivan Dudić izbil žogo z golove črte.
Ostalo je pri 3:3 in zgodovinskem remiju, ki še danes predstavlja veliko rano vsem slovenskim navijačem. Kako je bilo šele 14. junija 2000, ko se je Slovenija po (ne)prespani noči spomnila na zapravljeno priložnost Katančeve zlate generacije.
Kaj so povedali po znamenitem remiju?
Srečko Katanec je vodil Slovenijo na EP 2000 pri nepopolnih 37 letih.
Srečko Katanec, selektor: Obljubil sem, da bomo igrali odprt nogomet, nogomet za gledalce, in obljubo sem držal. Mislim, da smo kljub zapletu lahko zadovoljni s prvim nastopom, zagotovo pa je to dobra šola za naprej. Očitno nam še manjkajo izkušnje. Igralci so jezni, toda iz vsega skupaj moramo potegniti nekatere zaključke. Gotovo nam bo še zelo žal za zapravljeno priložnost. Igrati z igralcem več je lahko tudi medvedja usluga. Pozabili smo na vse, predvsem pa na to, da se nogomet igra do zadnjega sodnikovega žvižga. Očitno nobena situacija ni dokončna, dokler se tekma ne konča. Nogomet je nepredvidljiva igra. Čestitam Jugoslovanom, ni enostavno izgubljati z 0:3, imeti igralca več in se potem vrniti v igro. Resnici na ljubo z našo pomočjo. Kapa dol za to, kar so naši navijači naredili na tekmi. Ogledal sem si že nekaj drugih tekem, vendar vsaj po mojem mišljenju takšnega vzdušja do zdaj na evropskem prvenstvu še ni bilo. Mislim da bo v Amsterdamu v nedeljo s Španijo noro.
Zlatko Zahović, strelec dveh zadetkov in podajalec: Občutki so zelo mešani. Po eni strani sem razočaran, po drugi pa vesel. Moramo se zbrati ter realno, temeljito in natančno analizirati tekmo z Jugoslavijo. Zdaj se ne da ničesar več popraviti, tako pač je, takšen je nogomet. Vesel sem, ker je Slovenija prikazala moderen nogomet in vsemu svetu pokazala, da se je zasluženo uvrstila na evropsko prvenstvo. Ne le to, ampak je tudi dokazala, da je po igri enakovredna vsem tekmecem na evropskem prvenstvu.
Vujadin Boškov, selektor ZR Jugoslavije: Nihče ni pričakoval, da lahko nadoknadimo zaostanek treh zadetkov, pa še z igralcem manj. Sicer je bila tekma zanimiva in hkrati korektna, brez nepotrebnih grobosti. Lahko rečem, da smo sami sebi odvzeli dve točki, ker smo mislili, da lahko tekmo dobimo na enostaven način.
Izjave akterjev, navedene v knjigi Gremo Naprej avtorja Iva Gajiča.
Dogajalo se je tudi v košarki
Remi iz Charleroija ni edinstven primer, ko se je slovenskim športnikom na vrhunskih tekmovanjih nakazoval imeniten uspeh in so se znašli pred vrati raja, nato pa iz neznanih razlogov, kot da bi jim nekdo za nekaj časa zamrznil moč, prednosti niso znali pretopiti v končno zmago.
Podobni primeri so se dogajali tudi drugje. Spomin na zapravljenih 12 točk v zadnjih 2 minutah in 40 sekundah četrtfinalnega dvoboja evropskega prvenstva v košarki proti Grčiji, ko se je igralo v Španiji, spada v podobno kategorijo. Takšni neuspehi so Slovenijo tepli, ko je lovila stik z vrhom v najbolj priljubljenih ekipnih športih, hkrati pa se je okrepil kompleks igranja proti državam, ki so zrasle na območju nekdanje Jugoslavije. Po zgodovinskem preobratu in bronu rokometne izbrane vrste, priigranem proti Hrvaški v Parizu, bi lahko splahnel ...
Rokometna reprezentanca je prva, ki je Sloveniji na svetovnih prvenstvih večjih ekipnih športov zagotovila medaljo.
Slovenija je po remiju z ZR Jugoslavijo na evropskem prvenstvu v pravljičnem amsterdamskem vzdušju pred okrog 12 tisoč navijači v zeleno-belih dresih izgubila proti Španiji (1:2), v zadnjem krogu skupinskega dela pa še remizirala z Norveško (0:0). Na treh tekmah je osvojila dve točki, kar ni zadoščalo za napredovanje, je pa za debitantko pustila dober vtis in postavila smernico prihodnjim uspehom. Le dve leti pozneje je prvič nastopila še na svetovnem prvenstvu.
