Mariborska legenda: "Poskušam športno živeti, a včasih mi zadiši cigareta"

Dalmatinec Stipe Balajić ima pri nogometnih navijačih Maribora, pa tudi pri slovenskih oboževalcih okroglega usnja, status legende, ki je slovenskemu nogometu dala veliko. Hrvat, ki bo 27. septembra dopolnil 47 let, je bil eden izmed glavnih igralcev mariborske ekipe, ki se je v sezoni 1999/2000 pod vodstvom Bojana Prašnikarja prvič v zgodovini slovenskega nogometa prebila v elitno ligo prvakov. Balajić je veliko prispeval mariborski pravljici: najprej je zabil gol na odločilni tekmi kvalifikacij za ligo prvakov proti francoskemu Lyonu, nato pa se je med strelce vpisal tudi v skupinskem delu lige prvakov proti Dinamu iz ukrajinskega Kijeva. Čeprav le še rekreativno brca žogo, je 1,88 metra visok Dalmatinec še vedno vitek, kot je bil nekoč. Redno spremlja slovensko ligo in slovensko reprezentanco, ki ji iz srca želi, da se uvrsti na evropsko prvenstvo 2016.

Ni vam bilo težko priti iz Splita za to dobrodelno stvar … Malo je res bilo težko, a ko gre za vprašanje otrok s posebnimi potrebami, daljava ni problem. Tudi sam imam otroka s posebnimi potrebami, tako da vem, kako je to. Res sem se veselil, da pridem sem in da vidim stare prijatelje. Da se spet malo družimo. Da se malo pogovorimo. To je bil res en prekrasen dan.

Že dolgo niste videli kolegov, s katerimi ste igrali pri Mariboru? Tu in tam se s kakšnim vidim. Z nekaterimi pa se res nismo videli tudi tri, štiri leta.

Ko ste na tej dobrodelni tekmi igrali z nekdanjimi mariborskimi asi, ste se zagotovo spomnili na tisto sanjsko leto v sezoni 1999/2000, ko ste igrali v ligi prvakov … Takrat ste zabili gol na tekmi, ki vas je popeljala v ligo prvakov, in nato še enega v skupinskem delu lige … Da, to so lepi spomini, ki ostanejo vrezani v človeka do konca življenja. Teh sanjskih trenutkov se vedno rad spominjam z velikim zadovoljstvom.

Čeprav niste več profesionalni nogometaš, ste še vedno vitki kot pred desetimi leti … (Smeh) No, dobro. Sicer nisem v vrhunski formi, a poskušam športno živeti. Tu in tam pokadim kakšno cigareto, to je ena od mojih večjih razvad. Drugače pa sem kar naprej v kakšnem gibanju. V športu sem ostal kot trener, tako da sem vedno pri kakšnem klubu. Moraš ostati fit.

Morda vsak dan rekreativno igrati nogomet? Ne, ne, ne, ne. Tu in tam odigramo kakšno tekmo s prijatelji. Se družimo. To je to.

Kaj zdaj počnete? Kot trener sodelujete s splitskim Hajdukom? Ne, zadnjih pet, šest mesecev nimam trenerske službe. Nisem dobil kakšne dobre ponudbe. A se počasi nekaj obeta, zato hranim energijo za svoje bodoče delo.

Spremljate Maribor, kako igra v slovenski ligi, v ligi prvakov? Seveda sem spremljal slovensko ligo. Veliko časa sem preživel v Sloveniji, za Maribor sem igral osem let. Del mene je še vedno v Sloveniji. Spremljam vse klube, še posebej Maribor, ker ga imam za nosilca neke kakovosti. To je klub, v katerem sem odigral velik del svoje kariere.

Kaj pravite za slovensko reprezentanco. Ima realne možnosti, da se prebije na evropsko prvenstvo 2016? Sloveniji iz srca želim, da se uvrsti na EP 2016. Škoda, da se je tekma s Švico odvila tako, kot se je. Slovenci so nesrečno izgubili. Upam, da bodo imeli v nadaljevanju kvalifikacij več sreče in da bodo šli naprej.

Kakšna je razlika v kakovosti med slovensko in hrvaško nogometno reprezentanco? Velika? V hrvaški reprezentanci je veliko več zvezdnikov, ki igrajo v Real Madridu, Barceloni, Juventusu, Liverpoolu, ne vem, kje še. Mislim, da je hrvaška reprezentanca kakovostnejša kot slovenska. Slovenija pa se približuje ravni iz leta 2000, 2002. Mislim, da je na dobri poti. Velik problem v hrvaški reprezentanci pa je v tem, da je vse te zvezdnike težko povezati v zmagovito celoto. A tisti, ki so se tega lotili, pač morajo prevzeti odgovornost.

Kakšne so vaše sanje, ki jih imate kot trener? Da bi enkrat postali trener članske ekipe Hajduka iz Splita, postali hrvaški prvak in igrali v ligi prvakov? No, dobro. Težko je govoriti o teh sanjah. Ker so to v bistvu samo sanje. Kar bo, pač bo.

Sicer pa zagotovo navijate za Hajduk, saj prihajate iz sosednjega Sinja. Od 1992 do 1994 ste bili tudi njegov igralec … Nisem ravno strasten navijač, bolj sem simpatizer. Prej pa sem res bil navijač. Zdaj sem že v letih. Hajduk in Maribor sta mi posebej pri srcu. Tako bo tudi ostalo. H klubu, ki ti ponudi službo, greš in profesionalno opraviš svoje delo.