NK Olimpija
NK Maribor
Torek, 21. 5. 2024, 4.00
3 mesece, 3 tedne
Komentar po koncu sezone 1. SNL
Lepo je, če imaš denar. Še lepše je, če ti zaupajo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
Prvi mož celjskega nogometnega kluba Valerij Kolotilo ima visoke načrte tako v 1. SNL kot tudi Evropi.
Ko so Celjani osvojili naslov državnega prvaka, ga v Sloveniji skoraj ni bilo ljubitelja nogometa, ki uspeha grofov ne bi neposredno pripisal finančnemu blagostanju kluba. Pravijo, kolikor denarja imaš, toliko veljaš. In Celjani ga imajo za slovenske razmere največ. Imajo pa še nekaj. Ljudje, someščani, bežni znanci ali navijači, vseeno. Vsi skupaj iz meseca v mesec bolj zaupajo tujim vlagateljem in spoštujejo njihov prispevek. Povsem drugače pa je v Ljubljani, kjer se je sezona končala tako klavrno, da bo treba marsikaj postaviti na novo. Za začetek najti primernega trenerja, nato pa skušati povrniti tisto, kar se je izgubilo. To pa je zaupanje v vodstvo.
Celjska klubska blagajna je tako polna, da krepko štrli iz slovenskega povprečja. Z denarjem je v življenju marsikaj lažje. Izjema ni niti nogomet. Z denarjem si lahko privoščiš več. Če skrbno načrtuješ in pravilno izbiraš okrepitve, lahko dobiš želene igralce, a tudi mir in zadovoljstvo v slačilnici.
Vedno resda obstaja strah, da bi lahko mehurček ugodja enkrat počil, saj plače igralcev v Sloveniji še kako izstopajo in jih tekmeci ne morejo dohajati. Dejstvo, da si v mnogočem odvisen od dobre volje in poslovne stabilnostih tujih partnerjev, prinaša kruto spoznanje, da nisi sam svoje sreče kovač. Vseeno pa si lahko srečen, če sodelovanje s tujci poteka v tako pozitivni luči, v kateri se izžarevajo dolgoročni cilji, da se med vodstvom kluba in navijači zgradi most zaupanja.
Vsakemu tujcu z dobrimi nameni je treba čestitati
Treba je namreč vedeti, da je Slovenija ena izmed manjših evropskih držav z omejenim nogometnim trgom. V njenem klubskem nogometu je nemogoče zaslužiti konkretnejši denar, tu govorimo o milijonih evrov, brez nujnih podvigov v Evropi ali pa bajnih zaslužkov od prodaje igralcev. Zato je treba vsakemu tujcu, ki je pripravljen vstopiti v slovensko nogometno okolje in s svojimi vložki poskrbeti za dvig kakovosti, boljšo podobo, nenazadnje pa tudi porast zanimanja za nogomet, kar se lepo vidi ob povečanem obisku celjskih tekem, preprosto čestitati.
Knežje mesto je ponosno na novopečene nogometne državne prvake.
Vprašanja, od kod jim sploh denar, sploh niso pomembna. Dokler se v nogometnemu Celju cedita med in mleko ter ni pretirane bojazni, da bi se lahko projekt z danes na jutri sesul v prah in prekinil, so tuji investitorji zelo dobrodošli.
Seveda ni kluba na svetu, v katerem bi vse potekalo kot v pravljici, brez ene najmanjše težave. Te se bodo vedno našle. A če imaš denar, jih lahko spretno zakriješ in tisto, kar manjka, nadomestiš z nečim še razkošnejšim. Lahko pa tudi lažje, z nasmehom privabljaš gledalce na stadion. In jim imaš kaj pokazati.
Najslabše je, da se zameriš lastnim navijačem
Povsem drugače pa je v Ljubljani. Aktualni trenutek pri Olimpiji skrbi. Denar naj ne bi bil sporen, a je vse več prigod in zapletov, ki nakazujejo, da v Stožicah ne vlada idila. Sezono so končali s trojnim pomanjkanjem. Brez trenerja, zadovoljstva in zmag. Zdaj pa, to je najhuje, hodijo po tankem ledu. V očeh navijačev bledi zaupanje v delo vodstva. To pa je lahko zelo nevarno za vse, zlasti za prihodnost zeleno-belih v takšnem ustroju.
Ekipe bi morale že počasi pogledovati proti Evropi, Olimpija bo prvo tekmo uvodnega kroga kvalifikacij za konferenčno ligo odigrala že 11. julija, zato se mora podvizati.
Najslabše, kar se ti lahko zgodi, je to, da se zameriš lastnim navijačem. Skoraj vsak mogotec, ki si je lastil zeleno-belo nogometno kraljestvo, se je za določeno obdobje že znašel v tem. Izet Rastoder, Milan Mandarić, po novem Adam Delius. Simpatij je za razliko od prejšnje sezone, ko so bili še rezultati in lovorike, vedno manj.
Zdaj se ima Celje s kom pohvaliti
Tuji kapital je v Sloveniji dobrodošel. Morali bi biti veseli vsakega, ki vanj vstopi in pri tem ne izkorišča okolja do te mere, da bi za seboj pustil pogorišče. Če je bogat, a tudi iskren v svojih načrtih, tako je pri rusko-ukrajinskih vlagateljih v Celju, še toliko bolje. Ljudje so dvomili, tujce v klubskih pisarnah Celja so spremljali sumničavi pogledi, a je šlo sčasoma na bolje.
Celjani bi v želji in moči na začetku skoraj pregoreli. Morali so brzdati pohlep. Čez noč so postali najpremožnejši kupci v Sloveniji, a leta 2021 skoraj izpadli iz lige. Nato pa se je le obrnilo na bolje. V zadnjih letih so izjemno napredovali. Poznal se je prispevek Alberta Riere, veseli tudi vedno večje zanimanje občinstva. Gostitelji so se tako skrbno lotili projekta, da bi vsaj enkrat do konca napolnili stadion Z'dežele, da uporabljajo vse mogoče marketinške in promocijske akcije. Trudijo se z vso močjo, nočejo spati na lovorikah, ampak še napredovati.
Predsednik Valerij Kolotilo ne skriva želje, da bi se igralski kader Celja še okrepil. Pri tem ima v mislih zlasti katerega izmed nogometašev, ki je znan tudi svetovni javnosti in bi poskrbel za še večjo promocijo in prepoznavnost celjskega kluba.
V celjski slačilnici prevladuje zmagovita miselnost, glede na pester igralski kader, poln konkurence, pa ne bi bil usoden niti odhod enega ali dveh najboljših. Celje se ima s kom pohvaliti. Najbolj s standardnim slovenskim reprezentantom Žanom Karničnikom, ki ga je Ludogorec presenetljivo izpustil iz rok, zdaj pa ga bo spremljal na Euru 2024, ali pa strelskim kraljem Aljošo Matkom. Celjani nimajo nič proti temu, kaj počne vodstvo. Verjamejo, da želi klubu najboljše in ga hoče v prihodnje še okrepiti ter utrditi pri vrhu. Valerija Korotila radi vidijo, med igralci je priljubljen in spoštovan. Kaj bi dal za takšen status v Ljubljani Adam Delius.
Maribor izkoristil apatijo in kaos Olimpije
Pa je imela Olimpija po koncu prejšnje sezone v svojih rokah malodane vse. Lovorike in rezultate, po nepozabni domači zmagi nad Ludogorcem, ko si je zagotovila dolgo evropsko jesen, pa še simpatije občinstva. Zgodbe o nenavadnih nočnih pogovorih z zmajem na mostu, skrivnostni kapital iz Bavarske ali pa prekinitev sodelovanja z Riero. Vse je bilo pozabljeno. Olimpija je na krilih mladih Slovencev, to je bilo zelo pomembno v celotni zgodbi, ujela konkretno Evropo. Navijači so sprejeli vodstvo, to je bil trenutek, ko bi lahko Olimpija triumfalno ohranila primat najboljšega. A je sledil padec.
Vzporedno igranje v Evropi je ob pomanjkanju izkušenj, kar vedno znova rad poudari prekaljeni Zlatko Zahović, terjalo svoj davek. Porodni krči so bili preveliki. Celjani so to znali izkoristiti in si priigrali prednost. Ujel je ni niti Zoran Zeljković. Trudil se je, a čez zimo ostal brez prvega strelca Ruija Pedra. Začele so se nečednosti. Debate o težavah glede izplačil za evropske nagrade, prisilno slovo ljubljenca navijačev Mustafe Nukića, kronično slab obisk domačih tekem. Olimpija je padla v luknjo, njeno apatijo in kaos je izkoristil še Maribor in po odhodu Zeljkovića prehitel zmaje.
Mariborčani se spogledujejo z možnostjo tesnega sodelovanja z bogatim turškim partnerjem Acunom Ilicalijem.
Maribor, nespornega kralja spomladanskega dela, žene drugačna energija. Zvesto občinstvo, štajerski ponos in trma, zlasti pa Ante Šimundža so najtrofejnejši slovenski klub vrnili na zmagovalno pot. Če bi spomladanski del trajal še deset krogov, bi vijolice, kolikor so vroče in razigrane, kandidirale tudi za naslov. Tako dobro je Šimundža prebudil spečega velikana in ga znova naredil ogromnega. Zdaj, ko se pričakuje sklenitev sodelovanja s turškim partnerjem, bi lahko mariborska zgodba dobila še bolj veličasten prizvok. Da bi sledila evropskim podvigom iz preteklosti.
Morda pa vodstvu Olimpije znova uspe veliki met
Olimpija, navijači so na zadnji tekmi za dogajanje v klubu uporabili kar besedo cirkus, v tem trenutku tako zaostaja za štajerskima kluboma. Čeprav ima v svojih vrstah tudi Timija Maxa Elšnika, na zelenici ni prepričala. Tudi zaradi kopice tujcev z vprašljivo dodano vrednostjo. Padla je v rezultatsko krizo. Ker pa zna vodstvo Olimpije povleči tudi poteze, ki jim velja zaploskati, to je bil na primer šesti čut, ki jih je predlani spremljal, da so po odhodu Roberta Prosinečkega pripeljali Alberta Riero, bi jim lahko, kdo ve, znova uspel veliki met. Morda se jim znova posreči z novim trenerjem. Glede na to, kako hitro se je poslovil Zeljković, pa je vprašanje, ali je Olimpija za stratege velik magnet. Lani jih je v Ljubljano vabil tudi izziv Evrope, letos pa je za zdaj veliko bolj kaotično. Novemu trenerju ne bo lahko.
Celjani bodo to poletje v Evropi zagotovo odigrali vsaj štiri tekme. Zgodbo bodo začeli v kvalifikacijah za ligo prvakov.
Medtem imajo v Celju in Mariboru sladke skrbi. Grofom se odpira imenitna pot do dolge evropske jeseni, s katero bi postavili klub na evropski zemljevid, ustvarili še večjo prepoznavnost, hkrati pa postali še bolj zanimivi tudi za najboljše Slovence. Veseli, da klub privablja zlasti slovenske igralce. In jih nato zna tudi dobro prodajati.
Maribor vse to že ima, a bo težko še naprej vztrajal na krilih veteranov. Moral bo tudi sam najti sveže sile. In s turškim kapitalom bi bilo to lažje. Tako bi se lahko v prihodnji sezoni ustvaril še kako atraktiven troboj za prevlado v 1. SNL, pri katerem se bo moralo marsikaj vprašati tujce. Zlasti tiste na vodilnih položajih klubov.
