Bede Amarachi Osuji se je zaljubil v Slovenijo in golaž svoje srčne izbranke

Sportal Tevž Podlipnik na prestižni univerzi v Los Angelesu: Takšne pogoje si v Sloveniji težko predstavljamo

Na slovenskih zelenicah se podobno kot drugod po Evropi dokazuje ogromno afriških nogometašev. Pri mnogih se ponavlja vzorec, v katerem je mogoče prepoznati kruto dvoličnost nogometne industrije, kot tudi željo posrednikov po hitrem zaslužku. Mladi Afričani so svoje dežele, v katerih praviloma niso živeli v razkošju, zapuščali še kot najstniki in postali del projekta, ki so si ga omislili njihovi agenti. Podali so se v nepredvidljiv svet. Naprej jih je gnala misel, da bi uresničili sanje in si prek nogometa izborili pot do spodobnega življenja. Številnim ni uspelo, pot do uspeha pa je terjala od njih preveč energije in odrekanja, tako da so niso bili kos vsem izzivom in oviram.

Obstajajo pa tudi svetli, skoraj vzorčni primeri uspešne integracije, kjer je Afričanu v oddaljeni evropski deželi, v tem primeru je govora o Sloveniji, uspelo najti vse, kar potrebuje v življenju za občutek neizmerne sreče. 30-letni Nigerijec Bede Amarachi Osuji ne uživa zgolj v slovenskem nogometu, ampak tudi v življenju v naši državi. Vselej nasmejani in dobrosrčni prišlek s črne celine je hvaležen Sloveniji, da ga je pred dobrim desetletjem sprejela medse in mu omogočila najlepše poglavje v življenju. Tega je oplemenitila mlada družina, ki izžareva pozitivno energijo in stiska pesti, da bi napadalec Aluminija še dolgo užival na zelenicah in dosegel še kopico zadetkov.

V Slovenijo prišel kot sramežljiv najstnik

Ko je prišel v Slovenijo, je imel rosnih 17 let. Foto: Osebni arhiv Zgodba Bedeja je poučna. Pri 16 letih je pripotoval v Evropo. Na kratko se je mudil v Italiji (Parma) in na Madžarskem (Honved), ko pa je nato v začetku leta 2013 prvič prestopil slovensko mejo in prišel v Novo Gorico, so ljudje uzrli sramežljivega in vase zaprtega golobradega mladeniča, ki ni poznal niti ene slovenske besede. Čeprav se je že nekaj časa mudil v Evropi, na zemljevidu še ni znal dobro uvrstiti Slovenije.

Nato pa se je začelo. Začutil je čarobno energijo, ki mu je dala vedeti, da je izbral več kot primerno državo. Kot da bi se usoda – vse skupaj je povezoval z božjo naklonjenostjo – postavila na njegovo stran. Na pomoč so mu priskočili tako soigralci kot tudi ljudje v klubu, življenje je postalo lažje in bolj sproščeno. "Vsi so bili zelo prijazni do mene. Spraševali so me, ali kaj potrebujem, in mi pomagali," mu je Slovenija, ki predstavlja povsem drugačen svet od Nigerije, nenazadnje ima kar 120-krat manj prebivalcev, hitro prirasla k srcu. Uvodni vtisi o majhni državi so postajali vse bolj pozitivni.

Otroci v Sloveniji so lahko brezskrbni, v Nigeriji pa …

"Ko sem prišel v Novo Gorico, nisem znal po slovensko reči niti dober dan. Nato pa so mi ljudje začeli pomagati. Eno leto sem obiskoval tudi tečaj slovenskega jezika. Zdaj mi gre že bolje, mi pa še vedno nagajajo skloni," se je nasmehnil. Njegovo znanje slovenskega jezika je še toliko bolj vredno spoštovanja, saj prihaja iz povsem drugačnega okolja, v katerem je vselej prevladovala angleščina.

Za Gorico je zbral 160 nastopov. Dosegel je trideset zadetkov in osem asistenc. Foto: Vid Ponikvar

Lepe stvari so se po manjšem kulturnem šoku, ki ga je pričakal v mestu vrtnic, začele nizati druga za drugo. Po treh letih igranja za Gorico je spoznal srčno izbranko Nino. Rodila se je velika ljubezen, ki je prerasla v resno družinsko zvezo. Od leta 2020 živita skupaj, srečo sta nadgradila z rojstvom dveh otrok, pravcato družinsko idilo v stanovanju pa sta popestrila še pes in mačka.

"Zelo lepo se imamo. Kadar bolj razmišljam, pridem do sklepa, da se imaš lahko v Sloveniji le lepo. Druge možnosti ni. Otroci so lahko v Sloveniji brezskrbni. Ko sem odraščal v Nigeriji, je bilo drugače. Vladali so nemirni časi. Veliko je bilo incidentov in nasilja. Pogosto je morala posredovati tudi policija. V Nigeriji si takšne prizore doživljal vsakodnevno, tako da mi resnično ni bilo prijetno. V Sloveniji pa je vse tako mirno. To mi je zelo všeč," nam je zaupal ogromno razliko med državama, kjer je v svojem življenju preživel največ časa.

Ko je prišel v Slovenijo, ni razumel čisto nič

Med pogovorom je večkrat pohvalil partnerko, ki je postala njegov največji učitelj slovenščine. Sodeč po tem, kako tekoče že govori slovensko, zelo uspešno srka njeno znanje. "Doma se s partnerko in otroki skušam čim več pogovarjati zgolj po slovensko," je skupaj z Nino že deset let. Ko je leta 2013 prišel v Slovenijo, ni razumel prav nič. Zdaj je drugače. Jezikovna bariera je že dolgo odpravljena in razume skoraj vse.

"Slovenija je moj dom. Zaradi družine sem se odločil za vrnitev. Z izkušnjami bi rad pomagal mlajšim soigralcem," je dejal to poletje, ko se je iz Indije vrnil v Slovenijo in sklenil dogovor z Aluminijem. V tej sezoni mu gre odlično. V prvi ligi je v dresu Kidričanov dosegel že pet zadetkov in je drugi najboljši strelec tekmovanja. Foto: Jure Banfi

Zdaj je star 30 let in kot profesionalni nogometaš zastopa barve Aluminija iz Kidričevega, vse bolj pa je tudi prepričan, da bo po koncu kariere ostal v Sloveniji. Če je pred 13 leti ob prihodu v Slovenijo doživljal Nigerijo kot svoj prvi dom, pa zdaj čuti že drugače.

"Zdaj bi glede tega, ali je moj dom Slovenija ali Nigerija, rekel, da je v odstotkih nekje 50:50. V Nigeriji imam še vedno družino. Starše, brate in sestro, ter preostale sorodnike. A zdaj imam tudi svojo družino v Sloveniji. Imam sina in hčerko. Oba sta rojena v Sloveniji. Ko sem igral v tujih državah (v zadnjih letih si je služil nogometni kruh v Izraelu, Turčiji in Indiji, op. p.), sem ju zelo pogrešal. Ni ga bilo dneva, ko se ne bi slišali in gledali prek telefona. Bilo je zelo čustveno, stočil sem veliko solza. Odkar sem se to poletje vrnil v Slovenijo, je vse slajše, saj smo znova skupaj," uživa ob sinu, ki bo aprila dopolnil pet let, ter hčerki, ki je stara rosnih 20 mesecev.

Pripeljal ga je kontroverzni Italijan

V Evropo se je podal kot projekt svojega agenta. Takrat ni mogel odločati o svoji usodi, ampak je obveljala volja njegovega menedžerja. To je bil kontroverzni Italijan Michele Dal Cin, ki je pred dobrim desetletjem v obdobju tesnega sodelovanja med Gorico in italijansko Parmo opravljal vlogo športnega direktorja novogoriškega kluba. Imel je tudi nogometno akademijo v Nigeriji, polno mladih in še neizbrušenih talentov. Najboljše je pripeljal v Evropo. Priložnost si je prislužil mladi Osuji, poleg njega je nase opozoril tudi Blessing Eleke, ki ga je Slovenija pozneje dobro spoznala, saj je za velike denarje iz mesta vrtnic prestopil k Olimpiji.

S prvim agentom Michelejem Dal Cinom je pozneje prekinil stik. Ni minilo veliko časa, ko so Italijani zapustili Novo Gorico. Ko je Bede izvedel, kaj vse so počeli, mu ni bilo prijetno. "Šlo jim je le za denar," nam je pripomnil. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Bil sem še mlad. Moj menedžer je bil takrat športni direktor Gorice in je odločal o vsem. Sam nisem mogel odločati o tem, kam bi šel. Po svoje se zahvaljujem bogu, da se je odločil tako, kot se je, in sem lahko spoznal Slovenijo," nam je zaupal, kako je imel Dal Cin z njim sprva drugačne načrte. Prvotni načrt je bil, da bi ostal v Italiji, a se ni izšel. Nato je nekaj časa preživel na Madžarskem, a se je hitro končala tudi epizoda pri drugi slovenski sosedi.

"Ker sem bil star 16 let, v Italiji in na Madžarskem še nisem mogel igrati za članski ekipi. Hoteli so, da bi ostal, a je agent zame zahteval preveč denarja. Nato je ocenil, da bi bilo najbolje, da se pridružim Gorici, kjer bi lahko igral za prvo ekipo v slovenski prvi ligi. Strinjali smo se, da je to boljša rešitev od igranja za primavero v Italiji ali pa B ekipo na Madžarskem. Tako je padla odločitev o Gorici," se je iz afriške dežele, kjer sploh ni poznal zime, dokončno preselil v Slovenijo.

Boli ga srce, ko spremlja propad Gorice

Svojčas je dočakal tudi posebno čast in bil kapetan Gorice. Foto: Aleš Fevžer Sprva res ni bilo vse bajno. Hitro se je moral privaditi na realnost, ki vsakodnevno tepe marsikateri slovenski klub. Gorica je imela že takrat kronične težave s financami. "Ni bilo denarja. Nekaj mesecev me sploh niso plačevali, nato pa tudi nisem mogel takoj igrati, saj še niso uredili vseh mojih papirjev. Sčasoma pa je šlo klubu le na bolje, tako da sem začel nastopati v 1. SNL. Takoj mi je postalo všeč pri Gorici," se je navezal na vrtnice, na štirikratnega državnega prvaka, ki v teh dneh doživlja grozovit epilog dolgoletnih muk. Zaradi nepremostljivih finančnih ovir odhaja v stečaj, tako da podobno kot Domžale izginja z nogometnega zemljevida.

"Žal mi je. Vem, kako strastno ljudje v Novi Gorici navijajo za ta klub. Za ta klub se igra s srcem. Žal mi je, da se dogajajo takšne stvari. Gorica bi morala igrati stalno v prvi ligi, ne pa takole propasti. Boli me srce, ko spremljam njen propad. To je vendarle moj klub in vem, kako je tam. Žal mi je, da nisem več nogometaš Gorice in da ne moremo skupaj reševati težav," ga na njegov prvi klub v Sloveniji vežejo krasni spomini. Nenazadnje je osvojil tudi pokalno lovoriko. "To so bili res lepi časi," je v Novi Gorici, vmes je kot posojen nogometaš nabiral izkušnje tudi v drugi ligi za Brda in Tolmin, preživel sedem let. Čarobnih sedem let.

Sečno? Ne, srečno!

Pri vrtnicah je oboževal sodelovanje z dolgoletnim glavnim trenerjem Gorice Miranom Srebrničem. Foto: Osebni arhiv Ena izmed prvih slovenskih besed, ki se jih je naučil, je bila "srečno". V začetku leta 2013 se je pridružil pripravam Gorice ravno dan pred prijateljsko tekmo. Ko je slišal, da vsi omenjajo to besedo, ga je zanimalo, kaj pomeni. Ko so mu pojasnili, da je to "good luck", se mu je beseda globoko zakoreninila v spomin. Težava je bila le, da jo je izgovarjal napačno. Ves čas je namreč ponavljal "sečno". Tako se je motil še pri nekaterih drugih besedah.

"Soigralci so me veliko popravljali, da sem govoril vse bolj pravilno slovensko. Želel sem se je čim bolje naučiti. Sprva sem nekatere besede zelo slabo izgovarjal, še danes pa mi težave povzročajo skloni. A gre na bolje (smeh, op. p.). Bilo je pač tako, da takratni trener Gorice Miran Srebrnič ni govoril najbolje angleško. Zato je vse potekalo v slovenskem jeziku. Zaradi tega sem bil primoran še toliko hitreje napredovati z jezikom. Preprosto sem moral, če sem hotel napredovati kot nogometaš. V želji, da bi se to zgodilo čim prej, sem leta 2019 obiskoval tudi enoletni tečaj slovenščine," si je utrjeval pridobljeno znanje, nato pa ga s pomočjo partnerke še dodatno razširil. Zaradi pogostih treningov ni mogel obiskovati vseh vaj, a se mu je izplačalo. V to smo se prepričali tudi mi, ko smo sproščeno kramljali s simpatičnim Afričanom.

Privadil se je tudi neslovenskih psovk

Če ob prihodu v Slovenijo ni razumel nič, zdaj razume vse. Dokazano. Doma brez težav spremlja slovenske oddaje na televiziji, z družino tako najbolj obožujejo kulinarične šove. Posluša tudi slovensko glasbo, vse večkrat pa se – razumljivo, saj otroka postajata vse bolj radovedna – na televizijskem zaslonu pojavljajo tudi risanke in animirani filmi.

"Doma govorimo oba jezika. Tako slovensko kot angleško, kar postaja zelo zanimivo zlasti za sina," nima nikakršnih težav z angleškim jezikom. "Kje pa. V Nigeriji je angleščina uradni jezik," nam je pojasnil in dodal, kako mu je v Sloveniji všeč, da skoraj vsi, ki jih pozna, govorijo izvrstno angleško. Vseeno se trudi, da bi bilo takšnih izkušenj čim manj, saj še vedno prevladuje želja, da bi uporabljal zgolj slovenske izraze. Kakor se pač da.

Po hitri vrnitvi iz Izraela (Hapoel Rannana) je leta 2021 oblekel dres Kopra. Na Obali je preživel tri sezone. Zbral je 91 nastopov ter na njih dosegel 21 golov in 11 asistenc. Foto: www.alesfevzer.com

Na nogometnih igriščih je sčasoma zaznal, da je zaradi nekdanje skupne zgodovine in bližine "nekdanjih bratov" iz Jugoslavije v žogobrcu prisotno veliko izrazov, ki ne izhajajo iz slovenskega jezika. Nekateri prinašajo tudi manj prijetne vsebine, ne manjka tudi psovk in kletvic, ogromno pa je zlasti nogometnega slenga. Tudi to je dal skozi, ponotranjil izraze in jih doživljal kot del nujnega dozorevanja. Pomagalo mu je, da si je pridobil samozavest tako na kot tudi ob igrišču.

Slovenija je zelo mirna država, ljudje pa odprti

Konec prejšnjega tedna se je simpatična nigerijsko-slovenska družinica mudila v Volčjem Potoku. Foto: Osebni arhiv Kako pa je zgovornemu in nasmejanemu Nigerijcu všeč Slovenija, ki je letos proslavljala 35. rojstni dan državne samostojnosti? "Zelo," nismo dolgo čakali na njegov odgovor. Bede ga je kmalu razširil z novimi pohvalami na račun države, kjer je zgradil družinski dom.

"Najbolj mi je všeč, da je Slovenija zelo mirna država in da so ljudje odprti. Malo je takšnih držav na svetu. Zelo pozitivno je tudi, da je Slovenija polna čudovite narave. To ti lahko pride zelo prav – še zlasti, če imaš družino in majhne otroke. Lepo je, tako da se pogosto odpravljamo na izlete, zlasti na Pohorje ali kam drugam. Prejšnji konec tedna smo tako obiskali Arboretum Volčji Potok. Gledali smo rože in dinozavre (smeh, op. p.). Otroka sta uživala, bilo je sproščeno. Slovenija ponuja marsikaj lepega. V bistvu najdeš vse, kar te zanima," vsakič, ko mu to dopušča premor med nogometnimi aktivnostmi, rad preživi čas z družino kje na prostem.

V otroštvu so se pred njim dogajale grozne stvari

Družina živi v Gerečji vasi. To je dolga obcestna vas v bližini Ptuja. Tako ima vse, kar potrebuje v življenju, zelo blizu na razpolago. "Ko grem na trening v Kidričevo, potrebujem do tja z avtomobilom štiri minute," nam je zaupal. Na slovenskih cestah uživa, saj so po njegovem mnenju vozniki veliko bolj disciplinirani in obzirni kot v Nigeriji. Upoštevajo tudi več pravil.

Pri Kopru je stkal prijateljstvo tudi s takratnim kapetanom in zdajšnjim športnim direktorjem Ivico Gubercom. Foto: Aleš Fevžer

Slovenijo je vrsto let doživljal zgolj skozi prizmo nogometaša na Primorskem. Najprej je kar sedem let živel v Novi Gorici, nato pa še tri v Kopru. "Gorica ostaja moj klub. Tudi Koper mi je všeč, tako mesto kot klub. Predsednik Ante Guberac mi je ogromno pomagal, podobno velja tudi za sina Ivico. V obeh mestih je bilo lepo živeti. Morda mi je bilo zaradi morja celo malce lepše v Kopru. Na Obali je povsem drugi svet, takoj mi je postal všeč," se je hitro spoprijateljil z morjem, ki ga je pogrešal v Afriki.

V Nigeriji je namreč odraščal v mestu Owerri, ki ne leži ob morju. Je del zvezne države Imo v jugovzhodnem delu Nigerije. Njegovo otroštvo je bilo tam vse prej kot spokojno. V njegovi okolici se je dogajalo veliko incidentov, ki so povzročali nemir. "Trudim se, da bi pozabil na te stvari, saj je bilo grozno. Dogajale so se stvari, ki jih ni bilo lepo gledati," je kot deček na te težave najraje pozabljal na nogometnem igrišču. V njem je gorelo upanje, da bi lahko prek nogometa uresničil življenjske sanje in se podal v svet.

Lagos spada med največja afriška mesta. Ima kar 18 milijonov prebivalcev. Foto: Guliverimage

Najprej je treniral v Owerriju in izstopal do te mere, da so ga sprejeli v nogometno akademijo v Lagosu – ravno tisto, za katero je skrbel Michele Dal Cin. Ker je bil Osuji eden izmed največjih talentov, si je s tem prislužil pot v Evropo. Pri 16 letih se je tako poslovil od družine in se začel privajati na evropski način življenja.

Na potovanje v Nigerijo bodo še malce počakali

Nazadnje se je v Nigeriji mudil pred tremi leti. Saj bi se vrnil še kdaj vmes, a je zaradi majhnih otrok naneslo, da ob premorih po koncu nogometnih sezon raje ostane z njimi v Sloveniji ali pa se odpravijo kam bližje na počitnice.

"Moja starša seveda pogrešata vnuka in vnukinjo, a mi tudi svetujeta, da je bolje še malce počakati in priti v Nigerijo takrat, ko bo hčerka še malce zrasla. Zdaj je še malce premajhna za tako naporno pot z letalom. Mogoče pa obiščemo Nigerijo prihodnje leto," komaj čaka, da napoči dan za obisk mlade slovensko-nigerijske družine v Afriki.

V Sloveniji večkrat žrtev rasističnih zbadljivk

V Sloveniji igra veliko temnopoltih igralcev, kljub prizadevanjem največjih nogometnih zvez – na tem področju je dejavna zlasti Evropska nogometna zveza (Uefa), ki želi z ničelno toleranco izkoreniniti vse oblike pojavov rasizma na in ob igriščih – pa še vedno prihaja do nečednosti. Žrtev rasističnih zbadljivk in žaljivk je tako večkrat postal tudi naš sogovornik.

"Žal sem doživel te stvari tudi v Sloveniji. Zgodilo se je trikrat ali štirikrat. Ljudje so na družbenih omrežjih pisali na moj profil in me žalili na rasni osnovi. Največkrat se je to dogajalo takrat, ko sem igral za Koper," je opozoril na obdobje njegove kariere med letoma 2021 in 2024.

Žal se je srečeval tudi z rasističnimi zbadljivkami, a mu to ni pokvarilo pozitivne slike o Sloveniji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

"Moja partnerka mi je takrat svetovala, naj vse skupaj ignoriram, saj tisti, ki mi pišejo takšne stvari, v bistvu iščejo pozornost, da bi jim odgovoril in s tem objavil kaj novega. Na srečo sem jo upošteval. Hvala bogu, na tista grozna sporočila nisem odgovarjal. Tako je bilo tudi najbolj prav. Ljudje, ki o teh stvareh nimajo pojma in nimajo najbolj razčiščenih zadev v glavi, želijo namreč le pozornost. Bolje je, da jim tega ne omogočiš. Me je pa zabolelo, ko sem prebiral tista primitivna sporočila. To je treba priznati. Vseeno pa to ni pokvarilo moje pozitivne slike o Sloveniji. Vendarle tu živi več kot dva milijona ljudi, pa nisem imel v živo še z nikomer težav. Če sem bil v trgovini, restavraciji, parku … kjerkoli. Nikoli nisem imel težav – in da bi mi zdaj pokvaril dan nekdo, ki nima svojega 'lajfa'. Vsi ljudje, s katerimi se družim in pogovarjam ali pa naletim nanje, mi izkazujejo zadovoljstvo. Pravijo, da so veseli, ker igram nogomet v Sloveniji, in me spoštujejo. Z njimi imam zgolj pozitivne izkušnje. Res, hvala, Slovenija!" se je še enkrat zahvalil deželi za takšno gostoljubje.

Glede izgovorjave svojega imena je že obupal

Ima dve imeni. Bede je angleško, Amarachi pa nigerijsko ime. Takšna je navada pri Nigerijcih. Foto: Aleš Fevžer Da ima dve imeni, je vse prej kot naključje. V Nigeriji namreč velja navada, da vsak otrok dobi angleško in nigerijsko ime. Tako je postal Bede Amarachi. Bede je angleško, Amarachi pa nigerijsko ime. Včasih ga je vrglo iz tira, ker v Sloveniji prvo ime izgovarjajo tako, kot se napiše. Če bi ga izgovarjali kot Angleži, bi ga naslavljali z "Bid". Tako je pravilno, a je glede tega že obupal. Navadil se je, da bo v Sloveniji ostal Bede.

Pri 30 letih še ni rekel zadnje v nogometni karieri. Zadetke želi dosegati in proslavljati še vsaj nekaj časa. Ko pa bo napočil trenutek za slovo, se nagiba k temu, da bi z družino ostal v Sloveniji. "V nogometu je nehvaležno govoriti že o tem, kje boš igral v naslednji sezoni, kaj šele kaj drugega. Nikoli ne veš. Upam pa in si želim, da bi z družino ostali v Sloveniji. Da bi rasli skupaj. Težko je, ko nisi zraven otrok," se spominja trpečih trenutkov, ki jih je doživljal v zadnjih letih, ko je služil nogometni kruh v Turčiji in Indiji.

Mama kar ne more verjeti, kako mirno je tukaj

Ko se je prvič odpravil v tujino, iz Nove Gorice se je ravno v obdobju pandemije novega koronavirusa leta 2020 za kratek čas preselil v nemiren Izrael, še ni bil oče. Takrat mu je bilo po svoje lažje. Zdaj pa je težje, saj še kako pogreša otroka. "Želimo ostati skupaj v Gerečji vasi. Tukaj je mirno in prijetno, sosedje pa so zelo pozitivni."

O tem vedo veliko povedati tudi njegovi sorodniki iz Nigerije, s katerimi je prek modernih videopripomočkov skoraj vsakodnevno v stiku. "Moja mama je vedno zelo navdušena nad tem, kako mirno je v Sloveniji. Kako je povsem obratno kot v Nigeriji," nam je pojasnil najmlajši otrok v družini. Ima še tri brate in sestro. Večina je ostala v Nigeriji, v svet se je podal le eden izmed starejših bratov, ki pa se ne ukvarja s športom. Živi v Londonu.

V Nigeriji je težko imeti še hišnega ljubljenčka

Bede Amarachi Osuji je navezan tudi na prekrasnega hišnega ljubljenčka, haskija. Foto: Osebni arhiv Mlada slovensko-nigerijska družina na Štajerskem je številčna. Sestavljata jo namreč tudi pes in mačka. "Obožujem, ko odpeljem psa na sprehod v naravo. Imamo haskija, otroka ga obožujeta. V Sloveniji si lahko privoščiš hišnega ljubljenca, v Nigeriji pa je drugače. Saj ni, da ljudje ne bi imeli tam radi živali, a je težko imeti žival, ker so družine že tako velike. Psa ima v Nigeriji morda le ena na deset družin. Poglejte moje v Owerriju. Imam še tri brate in sestro. Težko je imeti v takšnem domu pod streho še psa. Ali pa moj stric. Ima kar sedem otrok," je opisal razliko med družinami v Nigeriji in Sloveniji.

Kar zadeva gnečo in to, da je preveč ljudi, je največje nelagodje občutil v Indiji. "Saj mi je bila kar všeč kot država, tudi ljudje so mirni in odprti, a jih je vseeno preveč. Bistveno preveč. Se kar pozna, da je postala država z največ prebivalci na svetu," ni mogel biti sproščen ob gnečah, ki so ga spremljale na delu pri Punjabu v Mohaliju. Podobno je dejal tudi za izkušnjo, ki jo je v sezoni 2024/25 izkusil v Turčiji v Manisi.

Obožuje golaž, pred leti je navijal za Petra Prevca

Obožuje veliko slovenskih jedi, najbolj slasten pa mu je golaž, ki ga pripravi njegova srčna izbranka Nina. Ga pa nikoli ne poje s polento! Foto: Getty Images Zato Bede najbolj uživa v miru v družinski postojanki na Štajerskem, kjer pogosto zadiši po golažu. To je njegova najljubša slovenska jed. Naravnost obožuje, kako jo pripravi partnerka. "Je pa zanimivo, da ne maram polente. Golaž najraje jem s testeninami ali krompirjem, polenta pa, hvala lepa, kdaj drugič. Prvič sem jo poskusil, ko sem prišel v Novo Gorico, a mi ni bila všeč. Še vedno mi ni," poleg golaža v Sloveniji najbolj obožuje čevapčiče in polnjene paprike.

V srcu postaja vse večji navijač in podpornik slovenskega športa. "Pred leti sem najbolj spremljal smučarske skoke – takrat, ko je kraljeval še Peter Prevc. Zdaj, ko sem z otroki, gledam največ nogomet. Pred tem pa sem si poleg smučarskih skokov ogledal tudi kakšno hokejsko tekmo, všeč mi je bila tudi košarka. Zdaj pa drugi športi razen nogometa niti ne pridejo na vrsto," priznava, da je televizijski zaslon zaradi zabavnih animiranih vsebin, namenjenih najmlajšim v hiši, pogosto zaseden.

Za Petra Prevca je v času največjih uspehov stiskal pesti tudi nigerijski nogometaš, ki je zelo navezan na deželo na sončni strani Alp. V prihodnosti razmišlja, da bi si z družino ogledal spektakel v smučarskih poletih v Planici tudi v živo. Foto: Reuters

Kar zadeva slovenske nogometaše, pogovor ni minil brez pohvale na račun Benjamina Šeška. "Čeprav je Slovenija majhna država, ima veliko dobrih nogometašev, ki še napredujejo. Verjamem, da bo iz leta v leto še bolje," ima dober občutek glede uvrstitve Slovenije na naslednje veliko tekmovanje, Euro 2028.

To je bila sramota Nigerije, Aluminij pokazal svojo moč

Letos je pogrešal Nigerijo na svetovnem prvenstvu, kar mu je močno pokvarilo užitek ob spremljanju tekem. "To je bil velik udarec za Nigerijo, kjer vsi spremljajo nogomet. To je skoraj že sramota, da Nigerije, ki ima toliko igralcev, ni na svetovnem prvenstvu. Nigerijcev nas je prek 240 milijonov, a smo manjkali. No, to pa je nogomet. Je pa vsaj manjkala tudi Italija, tako da nismo bili edini, ki smo si to privoščili," se je nasmejal Bede, ki stiska pesti, da bo Nigeriji uspelo v naslednji akciji.

Njegov dolgoletni vzornik je "neuničljivi" rekorder in kapetan Portugalske Cristiano Ronaldo. Foto: Reuters Tudi zaradi tega, ker bo del mundiala 2030 potekal na črni celini v Maroku, kar je dodaten izziv za vse afriške reprezentance. To bo skoraj zagotovo prvi mundial, ki bo minil brez Cristiana Ronalda, velikega Osujijevega vzornika, zaradi katerega mu je pred leti prirasel k srcu tudi madridski Real.

Kaj pa Amarachi meni o svojih predstavah v dresu Aluminija? "Lahko bi bilo boljše, lahko pa tudi slabše. V 1. SNL se dogajajo spremembe, vsak dan se kaj menja. Potrebujem še nekaj časa, da bo vse tako, kot mora biti," se pozna, da se je pridružil Aluminiju šele pred nekaj meseci in se še navaja na okolje.

Osuji je v zadnjem nastopu z Aluminijem skoraj zavil v črno Ljudski vrt. Foto: Jure Banfi

Da pa gre Kidričanom, ki so poleti igrali prvič v Evropi, vedno bolje, nakazujejo zadnje predstave. V zadnji tekmi so Kidričani skoraj šokirali Ljudski vrt, ko so bili le nekaj sekund oddaljeni od velike zmage nad Mariborom. "To je bila res zanimiva tekma. Prava reklama za slovenski nogomet. Pokazali smo, kako bi morali vedno igrati. Upam, da bomo zadržali to stopnjo do konca prvenstva. Pokazali smo vsem, kako dobra ekipa smo," želi po odmevnem remiju z 2:2 v Mariboru nadaljevati v podobni smeri.

Trener Jure Arsić ga je navdušil tudi kot človek

Jura Arsić je pred nekaj meseci popeljal Aluminij do zgodovinskega uspeha, pokalne lovorike v Sloveniji. Foto: Filip Barbalić Obožuje delo s trenerjem Aluminija Juro Arsićem, kateremu bi privoščil, da bi napredoval do te mere, da bi nekoč vodil še večje klube ali celo reprezentanco. "Odlično sodelujemo. Zelo nam pomaga in iz nas iztisne sto odstotkov. Zelo se trudimo, na vsakem treningu vlada dobro ozračje. Ima dobro srce, je pozitivno naravnana oseba. Všeč mi je, kako iskren je in ti pove vse, kar si misli o tebi. Verjamem, da bo še napredoval," želi vse najboljše trenerju, ki vodi Kidričane neprekinjeno že dobri dve leti.

Daljši staž ima od njega le strateg Brava Aleš Arnol, Kidričane pa po reprezentančnem premoru čaka velikanski izziv, gostovanje pri prvaku Celju. Zdaj je povsem osredotočen, da se na tej tekmi prikaže v najboljši luči in pomaga Aluminiju do novih uspehov. S Kidričani ima sicer sklenjeno sodelovanje do leta 2028.

"V Sloveniji sem srečen. Ne vem, zakaj me je bog pripeljal sem, a očitno se je dobro odločil. Resnično, hvala Slovencem, da ste tako prijazni do nas, ki ne prihajamo iz Slovenije," se je ob koncu pogovora še enkrat zahvalil vsem, ki so mu življenje v domovini njegove srčne izbranke in otrok naredili tako lepo. Teh pa ni malo. Bede se zahvaljuje prav vsakemu.

Novice Iz Beograda v Slovenijo: "Moja prioriteta je bila, da se čim hitreje naučim slovenščine"

Sportal Makedonec sporoča Sloveniji in Slovencem: Ne zavedate se, kako vam je lepo