Ko Slovenija še spi, ima on jutranji fitnes 400 metrov pod zemljo

Nogometaše velenjskega Rudarja zaradi povezanosti z lokalnim okoljem, rudarsko tradicijo in glavnim pokroviteljem Premogovnikom Velenje krasi vzdevek knapi. Poznajo ga številni. Manj znano pa je, da obstajajo v prestolnici lignita tudi žogobrcarji, ki so pravi rudarji. Rudarji z veliko črko R, oboroženi z rudarsko čelado. Dolgo časa je za edinega nogometaša Rudarja, ki se vsakodnevno spusti v jamo, veljal Uroš Rošer. Zjutraj je v premogovniku, popoldne pa na nogometnih igriščih. Je tudi edini nogometaš, ki je v zimskem prestopnem roku zapustil Velenje. Pri 28 letih je spoznal, da bo zanj najbolje, da se odpravi v Avstrijo, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je končal zgodbo s premogovnikom. Sploh ne. Še vedno mu ostaja zvest, tako da se zdaj dokazuje v dvojni vlogi pravega rudarja in nogometnega legionarja. Dosežek, ki se mu je vredno prikloniti do tal.

Potreboval je denar in zaprosil za službo

Ljubezen do rudnikov je v njegovem srcu vzniknila leta 2009. Takrat je igral pri Rudarju z dvojno registracijo. ''Nisem imel visoke plače, potreboval pa sem denar. Star sem bil 22 let in vprašal za službo,'' se spominja začetkov, ko še ni vedel, da bo pristal med pravimi rudarji. Ko so mu ponudili delo v premogovniku, je brez obotavljanja sprejel ponudbo in začel okušati življenje tudi z druge strani površja. Pozneje je odšel za dve leti in pol v Slovenske Konjice, kjer je igral nogomet za Dravinjo. Najprej v tretji ligi, nato še v drugi. ''Še vedno sem stanoval v Velenju, a se razdalja ni izkazala za težavo. Pol ure gor, pol ure dol,'' je navdušeno razlagal Velenjčan, ki se je pozneje vrnil k Rudarju in ohranil delovno mesto v premogovniku.

Vzporednima vlogama je bil kos, pod zemljo si je služil denarce, na igriščih pa postajal vse pomembnejši člen Velenjčanov. Na koncu je okrog njegove roke ponosno visel kapetanski trak, vmes pa se je še izšolal in postal inženir rudarstva in geotehnologije. Zdaj ima že šest let delovne dobe.

Vsako jutro se zbudi 15 minut pred četrto uro

Kako je sploh videti običajen delovni dan? ''Delam le zjutraj. Takoj ko vstanem, moram iti v premogovnik. Zbudim se 15 minut pred četrto uro, to je postala že navada, saj moram ujeti prve avtobuse, ki vozijo malce pred četrto uro. Potem pridem v premogovnik, najprej grem v belo, nato pa še v črno garderobo. Je kar veliko oblek (smeh, op. p.),'' našteva gostobesedni sogovornik, ki ima v življenju opravka z različnimi garderobami. Tistimi v premogovniku ter tistimi na nogometnih objektih.

''Ko sem oblečen in pripravljen na delo, se ob pol petih zjutraj spustim v jamo. Sem med prvimi, ki gredo dol. Z dvigalom se spustimo v globino in smo okrog 400 metrov pod zemljo. Delam do dvanajstih in pol ure pozneje sem že prost,'' je dejal Uroš, ki tako delo konča v času, ko začne večini zaposlenih v Sloveniji kruliti v želodcu in pospešeno razmišljajo o kosilu.

Zvečer ne bedi predolgo, ponavadi ugasne luč in se zaziblje v spanec najpozneje do pol desetih. Nato pa dobrih šest ur pozneje že sledi ponovitev, na novo pridobljene izkušnje iz Celovca nasledi premogovnik. Z dekletom še ne živita skupaj, a počasi razmišljata o otrocih. Ko bo za to napočil čas, Uroš obljublja, da bo malce spremenil način življenja in bo več doma.

Na poti do Avstrije ponavadi še malce zadrema

Številni bi ob takem ritmu in tako zgodnjem zahtevnem delu najraje odhiteli domov in se predali popoldanskemu spancu, zanj pa to ne velja, saj ga ponavadi čakajo še resne nogometne obveznosti. Po novem ne igra več v Velenju, ampak se je zaradi malce manj napornih in številčnih treningov odločil, da domovino zamenja za tujino. Postal je nogometaš tretjeligaškega kluba SAK iz Celovca, kjer prevladujejo zamejski Slovenci, tako da se počuti zelo domačega.

''Ko gremo v Avstrijo in me s klubskim vozilom pobere soigralec Darijo Biščan (stari znanec 1. SNL, kjer je v dresih Celja in Kopra zbral 121 nastopov ter dosegel 31 zadetkov, op. p.), si lahko privoščim še kratek spanec. Iz Velenja do Celovca traja vožnja manj kot poldrugo uro.''

S celovškim SAK je podpisal pogodbo za leto dni in pol z možnostjo podaljšanja za dve leti. ''Razmišljali smo dolgoročno. Sicer se ne bi odpravil v Avstrijo,'' je pojasnil nogometaš, ki je v 1. SNL odigral 92 tekem.

Glava je hotela, telo pa ne

Številni bi se vprašali, zakaj sploh hodi v Avstrijo in ni raje ostal zvest Rudarju, saj bi se še naprej dokazoval v najvišjem klubskem razredu v Sloveniji, od doma do štadiona pa bi ga ločilo le nekaj minut. Uroš se je za spremembo odločil, ker ni več zdržal ritma usklajevanja službenih in nogometnih obveznosti. V Velenju jih je bilo preveč, nekaj tudi dopoldanskih, ki se jih ni mogel udeležiti, na popoldanskih pa ga je pogosto zdelala utrujenost. ''Zdaj ko hodim v Celovec, mi veliko bolj ustreza ritem. Ko sem igral za Rudar, sem prišel iz jame ob pol enih, nato pa sem moral že hiteti na trening, saj smo imeli ponavadi zelo kmalu zbor in ni bilo časa niti za kosilo. Moj bioritem tega ni mogel zdržati. Bilo je veliko treningov, ko je glava hotela, telo pa ne in sem obstal na mestu. To se mi je včasih dogajalo skoraj vsak drugi dan. Šele takrat sem videl, kako veliko pomeni dodatne pol ure spanca. Zdaj je lažje, saj so treningi v Avstriji veliko pozneje, pa tudi trener Goran Jolić, nekdanji nogometaš, hitro prepozna, kdaj sem pravi, kdaj pa ne, in se mi veliko prilagaja.''

Ko je igral evropsko tekmo, je moral koristiti dopust

Uvodna leta, ko je delal v premogovniku, so mu šli nadrejeni na roko in mu med pomembnimi tekmami, treningi tudi zaradi sponzorskih razlogov ni bilo treba vedno v jamo. Ko pa se je lani marca začela rudarska kriza in je vodenje prevzel novi direktor, sta se morala skupaj s Senadom Jahićem, ki še zdaj igra nogomet za velenjski Rudar, vsak dan vrniti v premogovnik. Jahić v primerjavi z Rošerjem ne dela v jami, temveč v pisarni "na površju''.

Nastopili pa so tudi manj privlačni časi, saj je bilo veliko težje hoditi na večerna gostovanja ali pa mednarodne tekme. ''Ko smo igrali v ligi Europa z albanskim klubom, sem moral vzeti dopust. To je bila edina rešitev. Tisto so bili bolj žalostni časi, saj so sovpadali z obdobjem rudarske stavke,'' se spominja obdobja, ko je bila usoda knapov, tistih pravih knapov, negotova. Tako je bilo lani med poletjem, zdaj je neprimerno bolje. ''Država nam je dala zagotovila za 15 let, plače so redne, tudi vzdušje je boljše. Pristali smo na odločitev, da se nam plača zniža za pet odstotkov, a smo pač morali rešiti rudnike, celo dolino podjetij,'' je zadovoljen, da rudarji ne mislijo več na zasilno rešitev v obliki stavke.

Na to, da bi zgolj živel od nogometa in se poslovil od premogovnika, noče niti pomisliti. ''Ne bi šlo. Služba je služba in je na prvem mestu,'' je odločen, saj mu v teh nepredvidljivih časih zagotavlja določeno socialno varnost.

Celovčanom bi rad pomagal do obstanka

Celovški SAK nastopa v srednji skupini tretje avstrijske lige (obstajata še zahodna in vzhodna), v kateri je prezimil na predzadnjem mestu. ''Verjamem, da se lahko rešimo in obstanemo. Kar zadeva sprejem na Koroškem, sem navdušen. Tudi glede jezika ne bo težav, saj skoraj vsi govorijo slovensko, se bom pa ob tem vseeno učil nemškega. Kot da sploh ne bil v tujini (smeh). Kar zadeva nogometno kakovost, sem bil kar presenečen. V Avstriji se teče več kot pri nas, veliko se ukvarjajo s fizično pripravljenostjo. Mislil sem, da bo to 'juhuhu' liga, a so treningi na zavidljivi ravni. To me veseli,'' ima dober občutek po nekaterih pripravljalnih tekmah, ko so z visokimi rezultati premagovali lokalne nižjeligaše.

Čeprav na avstrijskem Koroškem vladajo zimski pogoji, trenirajo ves čas v Celovcu na igrišču z umetno travo. ''Vse je urejeno, očiščeno, zraven imamo fitnes in savno. V klubu imamo tudi tri različne trenerje, tega še nisem doživel. Imamo na primer posebnega trenerja za tehniko,'' je navedel zanimivost. Igra v isti tretjeligaški skupini, kjer je vodilni klub Austria Celovec, za katerega blestijo Slovenci (Eler, Sprečo, Vinko in Rep), najboljši igralec pa je nekdanji kapetan mlade izbrane vrste in najdražja mariborska okrepitev iz 1. SNL vseh časov, Rajko Rep.

Zdaj ima šest let delovne dobe in mu ni žal vsega odrekanja, s katerim se je loteval izzivov v premogovniku in na nogometnih igriščih. Smešni se mu zdijo tisti, ki se pritožujejo že zaradi zgoščenih urnikov treningov. ''Nekateri tarnajo le zato, ker imajo dvakrat na teden dva treninga na dan,'' se jim čudi. Kako bi razmišljali, ko bi spoznali njegovo zgodbo ...