Legendarni slovenski nogometaš, ki ne more iz svoje kože

Le kdo se ne bi spominjal najbolj odmevne slovenske nogometne pravljice, ko je zlata generacija na prelomu stoletij tako mešala štrene favoritom, da se je najprej senzacionalno uvrstila na evropsko, nato pa še svetovno prvenstvo? Zakuhala je športno evforijo, kot je v tej deželi še ni bilo. A vsega lepega je bilo enkrat konec. Tudi v primeru Zorana Pavlovića. Velenjčan z dinamitom v nogah je stik z reprezentanco zaradi višjih sil izgubil že pri 26 letih, a vseeno zgradil zavidanja vredno klubsko kariero, v kateri se je na vrhunski ravni dokazoval tako doma kot tudi v tujini. Najbolj je ostal navezan na Zagreb in Avstrijo, oblekel pa tudi dres vseh največjih slovenskih klubov. V njegovi družbi ni bilo dolgčas, podpisal se je pod številne mojstrovine, na lastni koži izkušal vso surovost in nepredvidljivost nogometnega posla. Tudi manj prijetne prigode, s katerimi je svojčas polnil naslovnice. Velenjčan je izžareval posebno strast do nogometa. Dolgo časa sploh ni mogel pomisliti na to, da bo dejansko nekega dne napočil trenutek, ko se bo dokončno poslovil od igrišč. Njegova kariera je trajala in trajala, na koncu pa se zavlekla krepko v peto desetletje! Končal jo je šele pred nekaj leti. Kaj vse je doživel v njej? To nam je zaupal v izčrpnem pogovoru, ko smo z njim kramljali v Velenju.

Za slovensko nogometno reprezentanco je zbral 21 nastopov. Bil je udeleženec obeh največjih tekmovanj (EP 2000 in SP 2002). Pred tem je bil v mladi reprezentanci do 21 let njegov selektor Srečko Katanec. Ko je prevzel člansko reprezentanco in jo prvič vodil, bilo je pred 25 leti na Madžarskem, je iz mlade izbrane vrste povabil Zorana Pavlovića, ki je takrat igral še za Rudar, in Milenka Ačimovića. Foto: Ana Kovač

Pozdravljeni, Zoran Pavlović. S čim se ukvarjate danes?

Ostajam zvest nogometu. Kaj drugega pa bi lahko delal kot tisto, kar počnem že vse življenje in tudi najbolje znam? Zdaj se dokazujem kot trener, vodim mladince Rudarja. V mojem življenju je vse povezano z nogometom. Tako je bilo prej, tako je tudi danes. Verjetno bo tako tudi v prihodnje, čeprav nikoli ne veš, kaj vse ti še lahko prinese življenje. A kolikor se poznam, bom ostal zvest nogometu. Vedno.

Ni jih malo nogometašev, ki se po koncu kariere odločijo za spremembo in zavijejo v povsem drugačne, večinoma poslovne vode.

Vsak se odloči po svoje. Tudi jaz sem bil nekaj časa v poslu, še pred kratkim sem imel gostinski lokal v Velenju. Dobro, nisem bil ravno stoodstotni gostinec, ampak sem lokal oddajal v najem. Kupil sem ga s prihranki iz svoje igralske kariere, a se ga potem rešil. Bilo je preveč obveznosti. To ni bilo ravno tisto, kar bi si želel.

Vas je strlo obdobje pandemije koronavirusa, ki v zadnjih letih ni bilo naklonjeno gostincem?

Ne. Imel sem srečo, da sem lokal prodal še pred covid-19, tako da me to ni prizadelo. Moj lokal je bil v bližini velenjskega stadiona, kjer sem s prijatelji preživel veliko časa. Športniki so tja radi zahajali, a mi ni bila všeč vloga najemodajalca. V tem se nisem videl. Zame je bil vedno le nogomet in nogomet, zato sem se lokala znebil.

Ste imeli po koncu igralske kariere še kakšne druge poslovne skušnjave?

Ne, nič posebnega.

Odraščal je v Velenju, a ni manjkalo dosti, pa bi lahko otroštvo preživel v Splitu. Zadnjo tekmo v karieri je odigral v slovenski tretji ligi v dresu Šmartnega. Pri skoraj 44 letih in pol! Foto: Ana Kovač

Rodili ste se v Tuzli, rudarskem mestu v Bosni in Hercegovini, nato pa se kmalu kot otrok preselili v Slovenijo. Je bilo naključje, da ste nato živeli in odraščali ravno v Velenju, slovenski prestolnici lignita?

Čisto naključje. V Tuzli sem se rodil, resda je bil moj oče rudar, a je, preden smo se preselili v Velenje, živel v Splitu. Tam je delal v nekem podjetju, ki se je ukvarjalo z montažo pohištva. Potem pa je prejel ponudbo za službo v Velenju na rudniku, ki jo je sprejel in se preselil v Slovenijo. Včasih doma debatiramo o tem in ga v šali sprašujem, kje za vraga je našel Velenje, namesto da bi ostal v Splitu. Ne vem (smeh, op. p.) …

Takrat so ga verjetno prepričali boljši pogoji za delo. V Velenju so mu nudili višjo plačo. Vsakega delavca, ki je prišel na rudnik, ni čakala le redna zaposlitev, ampak tudi stanovanje. To pa je v tistih časih ogromno pomenilo. Skoraj zagotovo je zaradi tega zamenjal tako mesto kot službo. A včasih se še vedno vprašam, kam bi me življenje poneslo, če bi ostal v Splitu.

Takrat so bile selitve manj naporne, saj se je vse skupaj dogajalo še v Jugoslaviji, nekdanji skupni domovini, tako da ni bilo veliko papirologije.

To je res, v tem pogledu mu je bilo poenostavljeno. Razen tega, da me je zaje*al, ker je šel v Velenje (smeh, op. p.). A kdo ve, kaj bi bilo, če bi ostal v Splitu. Morda pa se sploh ne bi ukvarjal z nogometom.

Pozneje ste Split doživeli v drugačni luči. Vsaj na večnih hrvaških derbijih, ko ste na Poljudu gostovali z Dinamom.

V Split sem se večkrat vračal, to je res. In ne le na večnih derbijih, ampak še pred tem, ko sem bil sploh nogometaš Dinama. Leta 1998 sem bil namreč z eno nogo in pol že v Hajduku. Z njim sem sklenil predpogodbo in v Splitu treniral cel teden. Trener Ivan Katalinić in športni direktor Ivica Šurjak sta bila z menoj zadovoljna. Imel sem pogodbo na mizi, a je vseeno nekaj v meni govorilo, naj je ne podpišem. V Splitu sem bil že teden dni, vsak dan so mi govorili, naj jo podpišem, a me je nekaj motilo.

Tako sem se neke noči, bilo je ob dveh ali treh zjutraj, odločil, da pospravim stvari v avto in se vrnem domov. Pa so mi nato vsi govorili, da sem budala. Vrnil sem se k Rudarju, odigral še pol leta v Sloveniji, nato pa podpisal za Dinamo.

Ste čutili večje simpatije do Dinama kot do Hajduka? Je to odločilo?

Tudi to, a takrat o tem sploh nisem razmišljal. Verjetno sta na to, da sem sploh prejel ponudbo Dinama, najbolj vplivali dve stvari. To, da sem tisto leto proti Dinamu na prijateljski tekmi dosegel tri zadetke, pa tudi, da je hotel Dinamo vedno vzeti igralca, za katerega se je potegoval Hajduk. In obratno. Na Hrvaškem so si tako radi mešali štrene. No, tudi to je pripomoglo, da sem končal v Zagrebu.

Velenjski Rudar ima bogato nogometno zgodovino. Zoran Pavlović je knapom leta 1998 pomagal do zgodovinskega uspeha, pokalnega naslova. Foto: R. P. V Zagreb ste se preselili iz Velenja, mesta, kjer ste hitro okusili, kako težko zna biti knapovsko življenje.

Da, dobro vem, kako težko je biti knap. Kot srednješolec sem bil v rudniku večkrat na praksi. Enkrat na teden so nas poslali v jamo, kjer smo opravljali rudarsko delo. Oče mi je o tem večkrat govoril, a šele takrat, ko sem se prepričal na lastne oči, sem videl, kako je to vse prej kot enostavno delo. To mi je odprlo oči in pomagalo, da sem se v mladosti resneje posvetil športu. Videl sem, kako težko si je služiti kruh z garanjem 200 ali 300 metrov pod zemljo. Takrat sem si rekel, da bi želel postati nogometaš.

Pa ste takrat verjeli, da bi lahko nekoč uspeli do te mere, da bi postali znan igralec ne le v Sloveniji, ampak tudi Evropi, in dobro živeli od nogometa?

Kje pa. Zdaj so novi časi. Zdaj se vsi mladi že takoj počutijo, kot da so novi Messiji in Ronaldi. Zamišljajo si, kako so vredni nekaj milijonov evrov in sanjajo o marsičem. V mojih časih tega zagotovo ni bilo. Prav nič. Veljalo je le trdo delo, vsak je bil usmerjen vase. In nismo sanjali o takšnih stvareh.

Vam je žal, da ste najboljši nogomet igrali na prelomu stoletij, ko na nogometni tržnici zneski še niso tako podivjali kot zdaj? Verjetno bi imela vaša nekdanja plača danes še kakšno ničlo več.

S tem se ne ubadam niti o tem ne razmišljam. Pač, igral sem v obdobju, ko so bile številke takšne, kakršne so bile. Nad tem se ne pritožujem. Lahko bi bilo boljše, lahko pa slabše. S tem, kar sem naredil v nogometu, sem načeloma zadovoljen. Če bi mi kdo na začetku športne poti rekel, da bom igral v vseh teh klubih, da bom slovenski reprezentant, ki bo nastopil na svetovnem in evropskem prvenstvu, v ligi prvakov … Kdor to doživi, lahko reče, da je bil v tem športu uspešen.

V bogati karieri se je meril na največjih stadionih na svetu proti številnim zvezdnikom. Foto: Reuters Niste še abrahamovec, a se počasi in vztrajno bližate jubileju. Ste si postavljali kakšne cilje za tisto obdobje, boste morda odpirali nova poglavja v življenju?

Ne, ostal bom zvest nogometu. Pridobiti pa moram še trenersko licenco, to pa je res. Uefa PRO. Zagotovo jo bom končal, januarja 2024 začenjam s šolanjem.

V slovenskem nogometu ste pustili velik pečat. Bi lahko imeli kot nekdanji reprezentant določene privilegije pri pridobivanju licenc?

Lahko bi, a jih nimam. Po mojem mnenju to niti ni nepravično, a bi lahko vseeno drugače upoštevali oziroma gledali na igralce, ki so dosegli nekaj v nogometu. In tudi za reprezentanco. V marsikateri drugi državi imajo takšni igralci določene privilegije. Ne rečem, da bi nam morali zdaj to licenco podariti, a da te tretirajo podobno kot nekoga, ki se ni nikoli ukvarjal s športom, pa tudi ni v redu.

Želite kdaj opravljati trenerski posel tudi v članskem nogometu?

Seveda. Zato pa grem tudi opravljati to licenco. Želim si, da bi deloval tudi v članskem nogometu. V Sloveniji ali pa v tujini, ni panike (smeh). Bomo že uredili.

V Avstriji je imel opravka z vijolično barvo. Najprej na Dunaju, nato pa še v Salzburgu. Foto: Guliverimage Predstavljate vzorčen primer, kako po 40. letu na vrhunski ravni ohranjati organizem in telesno kondicijo. To ste najprej dokazovali v nižjih ligah v Avstriji, nato pa še v tretji slovenski ligi v Šmartnem, kjer ste bili svojevrsten fenomen, saj ste igrali tekme s 44 leti!

Prevladala je želja po igranju nogometa. Nikakor se nisem mogel sprijazniti s tem, da bi prenehal z nogometom. Da bi napočil trenutek za slovo. Pa ne, da bi se tega bal, a spremljal me je čuden občutek, ko sem razmišljal o dnevu, po katerem ne bom več igral nogometa. In sem podaljševal kariero.

Še vrsto let sem igral v avstrijskih nižjih ligah. Tam se je dalo postoriti marsikaj, ker sem bil znano ime, saj sem igral tako za dunajsko Austrio kot tudi Salzburg, svojčas dva najmočnejša avstrijska kluba. Avstrijci znajo to zelo spoštovati. Vedo, kdo si. Kamorkoli sem prišel, sem bil dobrodošel. Pred tekmo sem ponavadi opravil le en trening, za vse skupaj pa prejemal kar soliden denar.

Je to nepošteno do vseh slovenskih nogometašev, ki se trudijo uspeti v 1. SNL, a zaradi slabših finančnih okoliščin slovenskih klubov ne prejmejo tako veliko denarja kot tisti v avstrijski tretji ligi?

Nepošteno? To je odvisno od vsakega posameznika. Mene je naprej gnala želja po igranju nogometa. Čeprav sem bil že v zrelih letih, sem se po Avstriji vrnil v Šmartno in mu pomagal, da se iz tretje spravimo v drugo ligo. Takrat sem treniral enkrat ali dvakrat na teden, igral bolj na svežino. Ko smo se uvrstili v drugo ligo, pa sem prenehal. Bil sem toliko pošten do sebe. Vedel sem, da bi moral za kaj več v prihodnje trenirati večkrat na teden. Pa ne, da ne bi imel volje, a leta so bila le leta. Da bi se s 44 leti podil z mulci, starimi 18 ali pa 19 let? Ne, to ni bilo več to.

No, ko pa gledam današnjo drugo ligo, sem vse bolj prepričan, da bi jo lahko, če bi opravil dva ali tri treninge na teden, gladko igral tudi sam. Kakovost igre je v drugi ligi izrazito padla, tega žal ni moč prezreti.

Sportal Nekdanji športnik opozarja: Raje se delamo, kot da težav ni in ne obstajajo

Kako pa je bilo pred vašo zadnjo tekmo v tako dolgi karieri? Ste o tem sploh koga obvestili?

Ne. Tega nisem hotel obešati na veliki zvon niti delati poslovilne tekme. Tega si nisem želel. Če bi to hotel delati, bi mi moralo biti v veselje, a mi ni bilo. Kako bi bil lahko takrat srečen, če se je zaključeval del mojega življenja, ki mi je dal vse, kar imam?

Pa ste takrat, ko ste prenehali z igranjem nogometa, že vedeli, kaj boste počeli v prihodnje?

Da. Takoj sem vedel, da bom ostal v nogometu. In še danes sem tako prepričan. Kaj drugega me niti ne zanima.

Igrali ste v številnih klubih in državah, bili slovenski reprezentant. Ste zadovoljni s tem, kar ste zaslužili?

S tistim, kar sem zaslužil v karieri, lahko živim lagodno, tako da sem zadovoljen. Ne rečem pa, da ne bi moglo biti še bolje. Sem trmast in v nekaterih odločitvah zelo samosvoj. Imam pač svoj jaz. Na ta račun sem šel včasih v svoj finančni minus, ker nisem dovolil, da bi se mi dogajale neželene stvari.

Ne bi šel v podrobnosti, a pogosto sem šel v finančni minus na račun svoje trme. Na račun držanja nekih dogovorov, načel. Če se nekaj zmenimo, bi se tega morali tudi držati, kajne? No, in če se ga drugi niso, je bila potem zame zgodba hitro končana.

Ste se večkrat počutili izigranega?

Izigranega? To ravno ne, a če v klubu niso bila redna izplačila, pa so ti vseskozi nekaj obljubljali, ali pa te niso znali ceniti in celo omalovaževali … Tudi zaradi tega sem prekinjal pogodbe.

Mariboru je pomagal v svojih zrelih letih. "Bil sem star 32, 33 let. Za slovensko ligo je bilo to več kot dovolj, da sem izstopal. Lahko bi igral še nekaj let na visoki ravni." Foto: Guliverimage

Te vaše besede so me spomnile na vašo neprijetno izkušnjo, ki ste jo doživeli v Mariboru, ko so jeseni leta 2009 po tekmi z Rudarjem pridrvele v slačilnico nezadovoljne Viole. Prejeli ste zaušnico, kmalu za tem pa zapustili Maribor.

Tudi to je ena od takšnih zadev, ki sem jih omenjal. To, kar se mi je zgodilo v Mariboru, me ne boli. Na to sem že pozabil. Sem pa imel takrat z Mariborom sklenjeno pogodbo še za skoraj dve leti, a sem jo po takšnem dogodku enostavno prekinil. Če bi imel drugačen značaj in bi mi bilo vseeno, bi lahko ostal v Mariboru, samo treniral in vlekel denar še dve leti. A nisem takšen. Če se mi nekaj zgodi in se več ne počutim v redu, raje vse skupaj pustim in grem drugam.

Vsi prispevki v rubriki Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Nekaj je, če te ne mara vodstvo kluba, kako pa je, če te vzamejo na zob navijači? Je to za nogometaša še toliko huje?

Mislim, navijači … Še zdaj sem prepričan, da niso tako razmišljali vsi navijači Maribora. Se pa kot vedno najde skupinica navijačev in se je pač zgodilo, kar se je. Že takrat sem rekel, da to niso vsi navijači Maribora. Maribor je še danes moj klub. In bo vedno. Poleg Rudarja, mojega matičnega kluba v Sloveniji, seveda. Kadarkoli pridem v Maribor, sem z ljudmi iz kluba v dobrih odnosih. Tudi ko se sprehodim po mestu ali obiščem kakšne dogodke, sem še danes prepoznaven in so mi ljudje hvaležni, da sem igral za Maribor. V Mariboru se še vedno počutim domače.

Kako se le ne bi, saj ste se dosegli kar nekaj zgodovinskih zadetkov. Bili ste prvi nogometaš Maribora, ki se je vpisal med strelce v prenovljenem Ljudskem vrtu, in to z evrogolom iz voleja proti Nafti. Proti Zürichu ste v Evropi zadeli kar neposredno iz kota!

Za Maribor sem dosegel veliko zadetkov, oba, ki ste ju omenili, sta bila vrhunska. Oba sta zapisana v zgodovini kluba. Po šestih letih suše sem tudi pomagal Mariboru do državnega naslova. Marsikaj lahko izbrišeš, športnih rezultatov pa preprosto ne moreš. Tega, kar sem naredil za Maribor, ne more nihče izbrisati.

"Še danes sem prepričan, da bi morali iz tiste zmage s 3:2 v Zürichu izvleči več. Takrat sem zapravil še najstrožjo kazen. Doma smo odigrali preveč ležerno in izgubili z 0:3. Ne smemo pa pozabiti tudi na kakovost Züricha. Na prvi tekmi so imeli Švicarji slab dan, mi pa žal v Ljudskem vrtu. In to je to," se spominja odmevnih evropskih srečanj v kvalifikacijah za ligo prvakov proti Zürichu. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste z Mariborom tudi nakazali, da postajajo vijolice nekaj več v Evropi. Že nekaj let pozneje je Maribor zaigral v skupinskem delu evropskega tekmovanja in postal stalnica na evropskem zemljevidu.

To pa res. Naredili smo preskok, spremenili miselnost kluba in določenih igralcev. S trdim delom se je iz leta v leto vse skupaj nadgrajevalo. Garanje se je obrestovalo. Pozneje sem z veseljem hodil na tekme Maribora v ligi prvakov ali ligi Europa. Še danes si rad v Ljudskem vrtu ogledam derbije z Olimpijo ali pa evropske tekme. Ko igra Maribor, sem vedno za Maribor.

Ko je ravno govor o večnih derbijih, je treba dodati, da ste v karieri nosili tudi dres Olimpije. Še v obdobju, ko so zmaji domovali za Bežigradom.

Tudi to je del moje kariere, od tega ne moremo zbežati. Tudi za Olimpijo sem dajal vse od sebe, bil sem pravi profesionalec. Dosegel sem celo zadetek na derbiju v Ljudskem vrtu. Takrat je Olimpija zmagala s 3:0. Jaz sem dal enega, Cime pa dva. Tudi tisto obdobje je bilo po svoje lepo, a žal tudi turbulentno. Saj dobro veste, kakšno je bilo takrat finančno stanje v Olimpiji. Ni bilo na najvišji ravni. Tudi organizacijsko klub ni stal preveč dobro. Zaradi tega se pri Olimpiji nisem dolgo zadržal. Igral sem le eno sezono.

"Ko sem bil v določenih klubih v tujini, se prej ni nobenemu sanjalo, kje je Slovenija. Ko pa smo se uvrstili na EP in SP, so kar naenkrat vsi poznali Zahovića, Katanca in vedeli za Slovenijo," je izpostavil obdobje, ko je zlata generacija orala ledino slovenskih nogometnih uspehov in prepoznavnosti v tujini. Foto: Guliverimage/Getty Images Pri Olimpiji ste si torej delili slačilnico s Sebastjanom Cimirotićem, s katerim ste sestavljali tudi znamenito zlato Katančevo generacijo in z njo premikali mejnike slovenskega nogometa. So vas zaradi tega v slovenskih klubih kaj bolj cenili ali se to že pozablja?

Saj nas še danes cenijo, a kaj, ko beži čas. Mlade generacije niso več seznanjene z našimi uspehi in dosežki, kar je po svoje logično. Saj ne moreš biti prepoznaven celotno življenje. Mladi se bolj spominjajo junakov iz Južne Afrike, ti so jim bližje, zdaj pa so aktualni Messiji in Ronaldi. V bistvu kar Mbappeji in Haalandi.

Če moje mladince vprašam, kdo je bil Zidane ali pa Henry, se polovici sploh ne svita, koga imam v mislih. Kako bi potemtakem vedeli zame? Ali pa koga iz zlate generacije? Prepričan sem, da jih polovica sploh ne ve, kdo je Zahović ali pa Pavlin.

Ste izmed nogometnih zvezdnikov takratnega obdobja najbolj občudovali Zinedina Zidana?

V mojih očeh je bil izjemna klasa. Eden največjih! Nekajkrat sem igral proti njemu in se v živo prepričal, kaj počne takšen mojster na igrišču. Današnja mladina pozablja na takšne velikane, tudi mi premalo spodbujamo določene stvari, da bi otroci vedeli, kdo je bil Zahović, Pavlin, Ačimović ali pa Cime. Izgublja se ta pripadnost. Zdaj vsi poznajo Mbappeja in Messija.

Ostajam pa trdno prepričan, da smo celoten uspeh slovenskih igralcev, tako klubski kot reprezentančni, tlakovali prav mi z zlato generacijo.

Lahko govorim v svojem imenu. Ko sem bil v določenih klubih v tujini, se prej ni nobenemu sanjalo, kje je Slovenija. Ko pa smo se uvrstili na EP in SP, so kar naenkrat vsi poznali Zahovića, Katanca in vedeli za Slovenijo. Našim naslednikom smo omogočili preskok. Današnjim fantom je lažje izvajati prestope. Da ne govorimo še o tem, kaj zdaj počne Oblak ali pa Šeško, pa prej Iličić, Handanović in podobni. Takšne stvari določenim igralcem odpirajo vrata.

Zinedine Zidane velja za enega najboljših francoskih nogometašev vseh časov. Foto: Reuters

Omenili ste Josipa Iličića, ki je bil podobno kot vi in pa Zlatko Dedić, še eden nepozabnih slovenskih reprezentantov, rojen v Bosni in Hercegovini, nato pa je v mladih letih prišel v Slovenijo. Še kaj obiskujete Tuzlo?

V Tuzli sem bil rojen, to je moje mesto. Od tega ne bežim. Vsako leto jo obiščem z družino in uživam. V Tuzli je zelo lepo. V središču mesta je edino slano jezero v Evropi. V Tuzli imamo hišo, tam živita starša, ki sta zdaj upokojenca.

Vas je reprezentanca BiH zaradi tega, ker ste bili rojeni v Tuzli, kdaj skušala pridobiti na svojo stran, da bi igrali za njo?

To ne, se je pa zgodilo nekaj drugega. Ko sem igral za Dinamo Zagreb in je bil hrvaški selektor danes žal pokojni Ćiro Blažević, so mi v Dinamu ponujali možnost, da bi sprejel hrvaški potni list. To so si zelo želeli, ker bi lahko potem kandidiral tudi za hrvaško reprezentanco. Takrat se mi je ponudila ta možnost.

Dobro se spominjam prispevka na hrvaški televiziji, ko so o tem spraševali Ćira Blaževića, Marka Mlinarića, Štefa Deverića … Vsi so lepo govorili o meni, kot igralcu in tudi človeku. Še danes hranim te posnetke, to me je kar ganilo.

Zoran Pavlović je prejel ponudbo, da bi pridobil tudi hrvaški potni list in tako kandidiral za nastope za hrvaško reprezentanco. Postal bi lahko nogometni Iztok Puc, a se je ponudbi zahvalil. Foto: Ana Kovač

To se je dogajalo ravno takrat, ko je bila Hrvaška tretja na svetu?

Tako je. Takrat je bila Hrvaška ogromen nogometni magnet, a je po drugi strani predstavljala tudi dvorezen meč, saj imajo Hrvati ogromno kakovostnih igralcev in se je dosti težje prebiti v reprezentanco. Sam sem si štel v veliko čast, da je sploh prišlo do tega. Da so razmišljali v tej smeri. Takrat so v reprezentanci prevladovali igralci Dinama in sem dobro vedel, kako huda je bila konkurenca.

Veste, v Zagreb sem prišel kot mulec iz Slovenije. Kot igralec velenjskega Rudarja. Vsi so mi govorili, kako težko mi bo. Napovedovali so mi, da ne bom prišel daleč. Da sploh ne bom med kandidati za tekme. Pač, Dinamu sem se pridružil leta 1999, kmalu po tem, ko so Hrvati postali tretji na svetu. Pa še Robert Prosinečki se je vrnil v Zagreb. Konkurenca je bila res huda, a sem si vseeno izboril mesto v prvi ekipi Dinama. To si štejem v uspeh. Hrvaške ponudbe pa nisem sprejel, ampak raje nosil slovenski dres. In prišel daleč.

Glede na to, da je bil v takratni ekipi Dinama prvi zvezdnik Robert Prosinečki, ste težje prihajali na svoj račun pri izvajanju prekinitev.

Ni bilo ravno tako. Robi je izvajanje prostih strelov in prekinitve prepuščal tudi meni, kar mi še danes ogromno pomeni. Tiste prekinitve, ki so bile bližje golu, je izvajal sam, tiste bolj oddaljene, od 25 do 30 metrov, pa je prepuščal meni. Da ti tako veliko nogometno ime omogoči, da izvajaš proste strele, je bila zame velika čast in privilegij.

Pri zagrebškem Dinamu si je Zoran Pavlović delil slačilnico tudi z Robertom Prosinečkim, ki je leta 1998 pomagal Hrvaški do brona na svetovnem prvenstvu v Franciji. Foto: Reuters

So vas v Zagrebu doživljali kot Slovenca, bosanskega Hrvata ali kaj drugega?

Veliko pove že to, da so me večinoma klicali Slovenac. Noben me ni klical Zoran ali Zoki. Za vse sem bil Pavle ali pa Slovenac. V Sloveniji je bilo drugače. Pri nas sem bil in sem še vedno za vse Zoki.

V Zagrebu sem sicer užival. Lepo je bilo. Vse je bilo na najvišji ravni. No, skoraj vse. Vse razen udobnosti stadiona. Pa je Maksimir še danes isti, saj ne moreš verjeti. Zdaj je še vzhodna tribuna zaprta. To me res čudi, da reprezentanca, ki je bila druga in tretja na svetu, v svojem glavnem milijonskem mestu nima spodobnega stadiona. Pa čeprav igra Dinamo redno v Evropi in bi si zaslužil primeren objekt.

To je ena redkih zadev, v katerih Slovenija na nogometnem področju prekaša Hrvaško.

Res je. Trenutno imamo več stadionov, ne bom rekel večjih, ampak modernejših in tudi bolj urejenih, kot pa Hrvaška. In to nogometna velesila Hrvaška!

Ko je Zoran Pavlović prispel k zagrebškemu velikanu, je bil prvi mož Dinama, takrat se je imenoval Croatia, hrvaški predsednik dr. Franko Tuđman. Foto: Reuters

V Zagrebu je bil vaš klubski predsednik kar prvi mož Hrvaške dr. Franjo Tuđman.

Bil je predsednik, ko sem igral prvo sezono v Zagrebu, potem pa je umrl. Spominjam se, kako smo bili ravno v Vukovarju in se pripravljali na tekmo. Zjutraj so nas zbudili in obvestili, da zaradi smrti predsednika ne bo tekme in naj se takoj z avtobusom vrnemo v Zagreb. Komemoracijo so pripravili na stadionu Dinama, šli smo tudi na pogreb. Tuđman je bil naš velik navijač. Bil nam je praktično vse. Bil je veliki predsednik, alfa in omega Dinama. Prihajal je na tekme, nas obiskoval v karantenah, z nami hodil na večerje. Veliko se je pogovarjal z igralci.

Bil je goreč navijač Dinama, živel je za nogomet. Rad je imel nogomet, kar je dokazoval že v prejšnjih klubih. Financiral je Dinamo, v bistvu takratno Croatio, saj je preimenoval klub. Navijači tega niso imeli radi. Za nas igralce je bilo dobro poskrbljeno. Vsega smo imeli v izobilju, bili smo na evropski ravni. Saj je Dinamo takšen še dandanes. Dinamo je bil zame vedno Dinamo, nikoli Croatia. Tega imena ne moreš kar tako spreminjati. Ko se je vrnilo ime Dinamo, sem bil še vedno v klubu, tako da lahko rečem, da sem igral za oba. Za Croatio in Dinamo (smeh). Takrat se je vrnil v klub Velimir Zajec, vrnili so se navijači, tudi Zdravko Mamić je takrat prišel v klub in začel prevzemati niti.

Z Dinamom ste igrali največje derbije prav v Splitu. V mestu, v katerem bi lahko ostal vaš oče, a se je preselil v Velenje.

To je bil največji derbi v moji karieri. Ko prideš na Poljud, so to takšne tekme, ki se jih ne da opisati. V Split smo prihajali en dan prej. Pa te je čuvala vojska, pa policija, ti si v karanteni, ko pa greš na tekmo, moraš iz hotela do stadiona dve uri in pol prej, ker si obkrožen s policijo in ne moreš čez center, ampak po nekih skritih poteh čez ladjedelnico. Potem še bolj vidiš, kakšna je to tekma. Nato pa prideš na stadion in je tam že dve uri prej vse polno, 30 tisoč ljudi. Take stvari moraš doživeti. V čast mi je, da sem jih v svoji karieri.

Saj so mi šle dlake pokonci tudi na kakšnem drugem derbiju, denimo avstrijskem med Austrio in Rapidom. Tudi to so bile vedno tekme velikega naboja. A se tega vseeno ne da primerjati s hrvaškim derbijem.

Pri 34 letih je oblekel tudi dres Celja. "Iz Celja so me poklicali, ko so bili v slabem stanju. Prosili so me, da bi jim pomagal zagotoviti obstanek v ligi. Sprejel sem izziv, čeprav je bila situacija zelo slaba. Celje je bilo takrat v razsulu, nismo dobivali rednih izplačil, kopičili so se dolgovi. Vseeno smo dosegli želeno in obstali. Hvala bogu, da so Celjani zdaj v boljšem vzdušju. Klub je odpravil dolgove in dobro deluje. To je lepo videti." Foto: Ana Kovač

Nogometno kariero ste začeli pri Rudarju, nadaljevali pri Dinamu, marsikdo bi potem pričakoval, ker ste šli stopničko za stopničko, da bi nadaljevali kariero v kateri izmed petih najmočnejših lig.

Saj je bilo tako mišljeno. Bil sem na pragu nekaterih odmevnih prestopov, a je vedno nekaj zmanjkalo. Lahko bi odšel v kakšen velik klub, a je Dinamo vedno zahteval prevelike številke za odškodnino. In potem posel ni bil sklenjen.

V naših časih je bilo drugače. Moramo vedeti, da slovenski potni list v mojem obdobju ni kaj dosti veljal. Če si hotel v tuji klub, si bil tujec. Slovenija še ni bila del Evropske unije. In če je prišel slovenski nogometaš v ekipo z Brazilci, Argentinci, Kamerunci ali Nigerijci, te ni nihče hotel vzeti. Sprva niti ni vedel, kje je Slovenija. Potem pa je bilo drugače.

Zdaj Slovenec ne zaseda več mesta tujca in je slovenskim nogometašem lažje. Če bi imel sam potni list EU že takrat, verjemite, da bi igral, v to sem prepričan milijon odstotkov, v eni izmed petih najmočnejših lig.

Pa ste imeli kakšne posebne želje glede prestopov?

Ne. Ko sem bil v Dinamu, sem prejel ponudbe Leeds Uniteda, Real Sociedada ter še nekaterih nemških klubov. A se ni izšlo. Potem je pri Dinamu nastopila kriza, jaz pa nisem hotel več čakati, ali se bo ali ne bo izcimilo kaj iz prestopa. V klubu sploh ni bilo več rednih izplačil, zato sem sprejel ponudbo dunajske Austrie.

Takratni direktor Velimir Zajec mi je govoril, naj počakam še pol leta in bom odšel k Panathinaikosu, s katerim je imel tesne stike. Morda bi se tako tudi zgodilo, kdo ve. A … Bilo mi je dovolj obljub, neresnosti kluba, zato sem zadevo presekal in odšel na Dunaj.

Mariboru je pomagal do težko pričakovanega državnega naslova (2009), s katerim so vijolice prekinile šestletno sušno obdobje neosvajanja državnih zvezdic. Foto: Marjan Kelner/Sportida Tako ste večkrat v karieri postali vijolica. Ne le v Sloveniji, ampak tudi v Avstriji.

Res je.

Se je vaš status v tujih klubih kaj dvigoval, ko ste igrali na največjih tekmovanjih s slovensko reprezentanco?

Seveda. To se je poznalo. Ko sem igral še za Dinamo, sem bil celo edini igralec iz hrvaškega prvenstva, ki je leta 2000 nastopil na Euru. To mi je veliko pomenilo. Hrvaška se namreč ni uvrstila na tisti Euro.

So bili hrvaški soigralci tisto leto zaradi tega kaj ljubosumni na vas?

Pa … To ravno ne. Je bil pa za njih to velik spodrsljaj. Leta 1998 so bili tretji na svetu, še danes je Hrvaška nogometna velesila, potem pa se niso uvrstili na evropsko prvenstvo. Bilo je čudno.

Še danes ne more verjeti, kaj vse se je dogajalo na znameniti tekmi med Slovenijo in ZR Jugoslavijo, ki je postregla z enim najbolj neverjetnih preobratov v zgodovini evropskih prvenstev. Foto: Guliverimage/Getty Images

Vrata EP 2000 je Hrvaški priprla ravno ZR Jugoslavija, s katero je Slovenija odigrala zgodovinsko prvo tekmo na velikem tekmovanju. Bili ste na zelo dobri poti, da se maščujete za svoje hrvaške soigralce in prepričljivo premagate Jugoslavijo.

Joj, Charleroi … Takrat sem sedel na klopi. Ravno tisti trenutek, ko smo še vodili 3:0, bi moral vstopiti v igro. Nato, ko sem bil že na igrišču, pa se je tako hitro obrnilo. Kar naenkrat je bilo 3:3. Sploh nismo vedeli, kaj se dogaja. Tak občutek nelagodja sem v karieri doživel le enkrat. Le v Charleroiju. To je bila najbolj čudna tekma v moji karieri. Da si tako visoko vodil, pa imel igralca več, potem pa nisi zmagal. V bistvu je bilo za nas slabo, da je Mihajlović prejel rdeči karton. Če ga ne bi, sem še danes prepričan, da bi tisto tekmo zmagali.

Kakšno pa je bilo vzdušje v slačilnici po tisti tekmi? Ste bili sploh veseli točke?

Bili. Vendarle smo se veselili, saj smo se pomerili proti ekipi z izjemnimi igralci. Ko si jih tako pogledal … Stojković, Mihajlović, Stanković, Milošević, Mijatović, Drulović, Kovačević … Imeli so hudo ekipo, a so proti nam vzeli le točko, tako da smo napravili dober rezultat. Ko pa veš, da si imel v žepu že tri pike, pa nam je bilo seveda škoda. In smo to obžalovali. A vseeno smo bili zadovoljni tudi s tem.

Leto dni pozneje je sledil nov praznik slovenskega nogometa. Bukarešta in zastava v vaših rokah, prekrasna slika, ki smo jo večkrat objavili tudi na Sportalu.

Tisto fotografijo imam doma obešeno v okvirju. Prekrasni spomini. Zgodovinska tekma in zgodovinski uspeh. Čeprav nismo mogli računati na pomoč Zlatka Zahovića, se nismo ustrašili. Enostavno se nam je vse poklopilo in izšlo. To nam je bilo usojeno. Dajali smo vse od sebe, garali za ta cilj, nogomet pa je takšen, da ti to, če je želja iskrena, tudi vrne. Ali pa po drugi strani vzame, če nisi pravi in ne treniraš stoodstotno. Potem ne moreš računati, da te bo nogometni bog nagradil.

Tako je leta 2001 ponosno v deževni Bukarešti proslavljal zgodovinski preboj Slovenije na svetovno prvenstvo. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ste se takrat v domovini počutili kot pop-rock zvezdniki? Slovenija je bila priča nepozabni nogometni evforiji.

Kaj takšnega se v Sloveniji ne bo nikoli več ponovilo. Tudi potem, ko je Slovenija odšla v Južno Afriko, ni bilo to niti blizu tega, kar je spremljalo našo generacijo. Tako rezultati, pa sprejemi reprezentance na Brniku, pa za Bežigradom. To se ne bo nikoli več ponovilo. Kakšno vzdušje!

Karkoli se bo zgodilo v športu, ne bo v Sloveniji več takega veselja, kot je bilo takrat. Pa so bili naši odbojkarji odlični, košarkarji evropski prvaki, rokometaši in hokejisti in še bi lahko našteval, a je fuzbal vseeno fuzbal. Pri nas je bilo drugače.

Morda se Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka uvrsti na Euro 2024 in bo znova zaživela nogometna evforija?

Tudi, če se uvrstimo na Euro 2024, ne bo več isto. Bo pa vsaj Nemčija bližje (smeh, op. p.). Bi bil prav vesel, če bi slovenski reprezentanci končno uspelo. Saj tudi Nizozemska ni bila daleč. A takih prizorov, kot so bili v Amsterdamu, ne bo nikoli več.

Sledila je Južna Koreja, prvo svetovno prvenstvo za Slovenijo. Ste pred odhodom na tekmovanje čutili pri sebi, da bi bil lahko to začetek konca?

Nikakor. Nobeden ni o tem tako razmišljal. Tako se je pač razpletlo. Bili smo zelo motivirani, to je bilo največje tekmovanje, prvo za Slovenijo.

Slovenski nogometaši na SP 2002 v Aziji niso osvojili niti ene točke. Foto: Reuters Kako pa ste razmišljali po tistem, kar se je zgodilo po tekmi s Španijo, ko je napočil trenutek za najbolj odmeven spor v zgodovini slovenskega nogometa med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem?

Tisto je bila povsem nepotrebna zadeva. Enostavno se je moralo zgoditi še to. Tako, kot sta se zgodila Bukarešta in Kijev, se je moralo zgoditi tudi to. Tako nam je bilo usojeno. Tudi takrat pa ni bilo konec slovenskega nogometa, saj gre zadeva vendarle naprej. Vsi smo pač ljudje, tudi športniki. V nogometu ni vse postlano z rožicami, take stvari se dogajajo tudi v vsakdanjem življenju.

Tudi druge reprezentance doživljajo podobne stvari, a je pač naša za razliko od tistih prišla v javnost. Če pogledamo reprezentanco Srbije na SP 2022. Imeli so milijon afer, pa kaj … Nekateri to dajejo v javnost po prvenstvu, pri nas pa je to nekdo plasiral v nepravem trenutku. In to namenoma. To je resnično bilo odveč. Po mojem mnenju.

Igralci ste bili takrat primorani sestankovati in iskati rešitve. Je zmanjkalo zbranosti in osredotočenosti za nogometne cilje na zelenici?

Vse je šlo v drugo smer. Izločili so našega najboljšega igralca. Moramo vedeti, da lahko Braziliji vzameš Neymarja, pa imaš na voljo še vedno dovolj kakovostnih menjav. Vsaj šest ali sedem, tako da se ne čuti take razlike. Pri nas pa ni bil nihče sposoben nadomestiti Zahovića. Če se to ne bi zgodilo, bi lahko na tem prvenstvu pričakovali še kaj več. Dobro, Španci so le Španci, a drugi dve reprezentanci, Južna Afrika in Paragvaj, sta bili pa premagljivi. Bilo bi možno, a nam je tisti spor vse pokvaril.

Kar se tiče rekreacije, ostaja zaprisežen zgolj nogometu. Sodeluje v veteranski ekipi, s katero redno igra mali nogomet. Skupaj še z nekaterimi znanimi imeni slovenskega nogometa, denimo Goranom Jolićem in Željkom Mitrakovićem, je pred leti osvojil priljubljeni zagrebški turnir Kutija šibica. Foto: Ana Kovač

Kako se je bilo potem vrniti v domovino?

Bil sem zagrenjen. Takrat sem bil etiketiran kot zagovornik Zahovića. Zaradi tega sem bil celo prečrtan, umaknjen iz reprezentance. Moja reprezentančna kariera se je končala. Pri 26 letih. In to zaradi tega, ker sem pač povedal svoje mnenje o tem, kaj se je zgodilo. Povedal sem tisto, kar sem videl. Določenim ljudem to ni ustrezalo in so mi zamerili.

Mnogi bi po tako hitri prisilni reprezentančni upokojitvi dobili sive lase. Čeprav ste stari že 47 let, pa na vaši glavi še kar ni sledu o sivi barvi.

Res je, nimam še sivih las. Očitno se premalo živciram v življenju (smeh). Res pa je tudi, da se rad večkrat pošalim. Tako gresta stres in nervoza hitreje stran. Na splošno manjka v slovenskem nogometu malce več heca. Ko gledam mladince, pogosto razmišljam o tem, kako bi moralo biti več bivših igralcev vpetih v delovanje klubov. Pa ne samo v trenerske, ampak tudi direktorske strukture. NZS je zdaj začela s tem, kar mi je všeč in se s tem strinjam, je pa še vedno premalo tega v klubih.

Ko vodim mladinsko ekipo, pridem nekam na tekmo, pa pri tekmecu enostavno ne poznam glavnega trenerja, pomočnika ali vodje ekipe. V slovenskem nogometu bi moralo biti več takih ljudi, ki znajo kaj pokazati igralcem. Ko gledam v naši mladinski šoli, imaš trenerje, pa nimam proti nikomer nič, da me ne bo kdo razumel narobe, a knjige so knjige, računalniki pa računalniki. Ko pa prideš na igrišče in moraš na treningu otrokom nekaj razložiti, jim moraš to, če želiš, da bodo to razumeli, tudi pokazati. Moraš ga prijeti za roko in reči, zakaj moraš iti sem, pa tja. In tako naprej. No, to pa je nekaj povsem drugega. Zato sem prepričan, da je v teh strukturah premalo nekdanjih igralcev. Upam, da nas bo v prihodnje več. Sam nameravam v nogometu vztrajati še zelo dolgo. Tudi zaradi ljubezni do velenjskega nogometa.

Kako pomemben pa je sploh NK Rudar za mesto Velenje?

Zelo. Rudar je še danes Rudar, nogometni klub s tradicijo. Svojčas je bil standarden in spoštovan prvoligaš, vse je bilo urejeno. Zanj so igrali dobri igralci. Velenje je bilo vedno nogometno mesto. Tudi v mojem času smo imeli dobre rezultate in trenerje. Reprezentanca je imela od Rudarja vselej koristi. Ne le mene, ampak tudi Amirja Karića in Spasojeta Bulajića. Vsi smo Velenjčani. Tudi Mladen Dabanović in Saša Gajser sta tu igrala vrsto let. Rudar ima tradicijo, spremlja ga dober in velik bazen nogometašev. Še dandanes. Edino, kar je v celotni zgodbi žalostno, je današnje nič kaj ugodno finančno stanje kluba. Ni najboljše, zato pa Rudar igra v drugi ligi.

V 1. SNL je v dresu velenjskega Rudarja, njegovega matičnega kluba, ki mu pomaga še danes kot trener mladincev, debitiral pri 17 letih. Foto: R. P. Je v mestu prisotna apatija ali se iščejo rešitve, da bi velenjski klub popeljali na pota stare slave?

V preteklosti je obveljal model, da se je dolgo časa vlagalo v nogomet in ga financiralo, nato pa, ko je nastopila recesija in so začela velika podjetja propadati, v dolgove pa je zabredel tudi Premogovnik Velenje, je Rudar ostal brez pokrovitelja. Rudnik je dvignil roke od kluba, kar se zagotovo pozna. Pred tem je bil, odkar vem zase, vedno glavni pokrovitelj. Takrat so se začele težave, sledil je strm padec.

Zadeve so se skušale rešiti z nekaterimi tujimi investitorji, a se ni izteklo po željah. Zdaj so na delu novi. Bomo videli, če bodo uspešni. Upam, da bomo ljudje, ki delujemo v klubu, občutili kaj pozitivnega, ker je, to je treba priznati, današnje stanje zelo težko. Tako za igralce kot tudi trenerje.

Letos je s strani NZS stekel projekt mladinske lige Eon Nextgen Liga. "Spodbudno je, da se nekaj dogaja v mladinskem nogometu. Da se posvetijo tudi mladim. Nekatere tekme se tudi prenašajo v živo. Tega bi moralo biti še več. Vsi pričakujejo, da bodo igralci iz mladinske lige nato igrali v 1. SNL, iz prve lige pa bi lahko nato prišli še v reprezentanco. Ni prave reprezentance brez domačih fantov iz domače lige." Foto: Ana Kovač

Od kod potem črpate motivacijo za delo? Finančno verjetno niste tako obremenjeni kot drugi sodelavci, a se vseeno da preživeti, če si trener v Rudarju?

Ne, kje pa. Niti slučajno. Tudi če bi bila izplačila redna, ne bi mogel živeti od tega. Pokonci te držita le volja in ljubezen do nogometa. Navajen si živeti s tem, to ti predstavlja vsakdanji posel. Rad sem vpet v nogomet, a včasih resnično napoči trenutek, ko bi vse najraje pustil. Pa ne zaradi denarja, ampak zaradi tega, ker izgubljaš preveč časa in živcev. Stresno je. Sploh nimaš prostega časa. Vse vikende si zaseden. Kdor ni v tem, tega pač ne bo nikoli razumel.

Sportal Hidrolog Janez Polajnar, kot ga še ne poznate

Sportal Alen Djordjevič: Hvaležen, da sem lahko tam, kjer je lahko le redkokdo

Sportal Pred Gajserjem oral ledino, danes mu tudi zaradi Tima cveti trenerski posel

Sportal Kardiolog, ki je opustil medicino in se povsem posvetil svoji strasti, navtiki

Sportal Veljal za nadarjenega slovenskega kolesarja, a je trpljenje zamenjal za užitek