Dan, ko je v srca Londončanov vstopil Tito

Takrat je na klop londonskega kluba, ki se v ligi prvakov meri z Mariborom, sedel Jose Mourinho. Pred desetletjem trener, ki je s Portom opozoril nase, danes eden izmed najboljših, če ne celo najboljši na svetu.

Ena od prvih Portugalčevih potez, ki jih je povlekel ob prihodu v London, je bil nakup Didierja Drogbaja. Takrat 26-letnega napadalca, ki si je ime v svetu nogometa ustvaril pozno. V nekaj mesecih pred tem, ko je navduševal v dresu Marseilla.

Ta v Slonokoščeni obali rojeni nogometaš je bil francoskim poznavalcem nogometa znan, v Evropi so zanj slišali le redki. Tako je bilo, dokler se je po francoskih nogometnih zelenicah podil v barvah Le Mansa in potem Guingampa.

Potem se je leta 2003 preselil v Marseille, ki je zanj odštel šest milijonov evrov. Odličen posel, kot se je izkazalo pozneje. Samo leto dni pozneje, po 32 golih v vseh tekmovanjih in priznanju za najboljšega nogometaša francoske lige, ga je Marseille prodal v London.

Chelsea je zanj plačal kar 36 milijonov evrov. Več, kot je istega poletja za Ronaldinha PSG odštela Barcelona, in več od vsote, ki jo je Manchester United dobil od madridskega Reala za Davida Beckhama.

Jose Mourinho je že od začetka vedel

"Chelsea je ponudil dvakrat toliko, kot je ponudil Juventus. To je bila preprosto ponudba, ki jo nismo mogli zavrniti," je slikovito, z besedami, ki jih je v kultnem mafijskem filmu Boter izgovoril Marlon Brando v vlogi Vita Corleoneja, priznal takratni predsednik Marseilla Christophe Bouchet.

Otoški novinarji so bili zato skeptični. Celo tako zelo, da so se morali pri Chelseaju braniti. "Njegova statistika govori sama zase. Vsi v klubu smo prepričani, da se bo denar, ki smo ga odšteli zanj, obrestoval s tem, pri čemer je najboljši. Z zadetki," je sedmi sili odgovoril takratni izvršni direktor Londončanov Peter Kenyon.

Brez kančka dvoma je bil tudi Mourinho. "V njem vidim marsikaj. Je močan, hiter, predvsem pa vseskozi daje vse od sebe in je pravi borec. Vsekakor nogometaš, ki lahko ekipi prinese marsikaj dobrega," je povedal Portugalec.

In še kako prav je imel. Da je Drogba v boj s pritiski in vsem, kar prihaja ob astronomskem prestopu v velik klub, tudi s konkurenco, ki je bila v Londonu vse prej kot prijazna (Nizozemec Arjen Robben, Srb Mateja Kežman, Islandec Eidur Gudjohnsen …), vstopil pripravljen, ne preseneča. Rojen kot najstarejši izmed sedmih otrok v družini v revnem Abidjanu je domovino in ožjo družino zapustil že, ko je bil star vsega pet let, in se napotil v Evropo, zato je bil boja vajen že vse življenje.

Tako ne preseneča, da je bil ob prvem stiku z otoškimi novinarji samozavesten in prepričan, da mu bo uspelo. Pa četudi je nad njim visela temna senca prejšnjih dragih okrepitev, ki sta v Londonu povsem razočarali, Adriana Mutuja in Hernana Crespa.

"Zelo sem vesel, da sem prišel. Naredil bom vse, da bom s Chelseajem uspešen. Prepričan sem, da bom zabil še več golov, kot sem jih v Marseillu," je, potem ko je uradno postal Chelseajev nogometaš, podpisal je triletno pogodbo, govoril dolgolasi Afričan.

Nadaljevanje zgodbe je znano. Vsi dvomi, ki so v zraku viseli tistega vročega poletnega dne četrtega tedna v juliju 2004, so bili globoko zakopani v tednih, mesecih in letih za njim. Vsi dvomljivci, ki so takrat povzdigovali glas, so se osmešili. Drogba je bil najbolj močan in poskočen konj v Mourinhovi kočiji, ta je Chelsea povlekla do najbolj sijajnih let v zgodovini kluba, ustanovljenega leta 1905.

Vrhunec v Münchnu in slovo

Zgodba, ki jo je Afričan na Stamford Bridgeu neprekinjeno pisal osem let, v njej je v vitrine prinesel večino lovorik, s katerimi se ponaša Chelsea, je vrhunec dosegla leta 2012 v Münchnu. Takrat so Londončani igrali v finalu lige prvakov in proti Bayernu, ki je imel izjemno priložnost, da se najpomembnejše klubske lovorike veseli pred domačimi navijači, po golu Thomasa Müllerja v 83. minuti zaostajali z 0:1.

Zdelo se je, da jim bo še drugič zapored po letu 2008 spodrsnilo na zadnji stopnički, a potem je vajeti Chelseajevega voza v svoje roke prijel Drogba. Najprej je v 88. minuti zadel za izenačenje, potem je, v podaljških ni bilo zadetkov, prevzel odgovornost in pristopil k zadnjemu, odločilnemu strelu pri enajstmetrovkah. Ohranil je mirno kri, hladnokrvno žogo poslal v mrežo in Chelseaju prinesel prvi in do zdaj edini naslov evropskega prvaka.

Zanimivo, to je bila tudi njegova zadnja akcija v modrem londonskem dresu v tistem obdobju, po koncu sezone se z Romanom Abramovičem in klubskim vodstvom ni mogel sporazumeti o podaljšanju pogodbe, zato je odšel.

Povratek in po Mariboru novo rojstvo

Po dveh letih, ki ju je prebil na Kitajskem in v Turčiji, se je pred začetkom te sezone vrnil domov. V režiji še enega povratnika, trenerja Mourinha, seveda.

Pri 36 letih seveda ni več v glavni vlogi, a prav na tekmi proti Mariboru v Londonu je zabil 158. gol v dresu Chelseaja. Prvega, odkar se je vrnil v London. Na naslednji tekmi je sledil 159., takoj potem še 160. Kdo ve, kaj sledi.

Navijači Chelseja so dobili nazaj svojega Tita (tak vzdevek mu je po nekdanjem vplivnem politiku s prostora nekdanje skupne države, Josipu Brozu Titu, že kot otroku nadela mati). In prepričani so, da je z njegovo pomočjo mogoče prav vse. Tudi nov evropski naslov. Zakaj pa ne?