"Če bi se to dogajalo v Sloveniji, bi nas vsi popljuvali"

"Saj je vse kot po starem," se je teden dni po vrnitvi iz Avstralije nasmehnil Jaka Ihbeisheh, a vseeno potarnal, da ni vajen takšnega medijskega zanimanja. Pred azijskim prvenstvom in krstnim nastopom za Palestino na velikem tekmovanju ga ni poznalo veliko Slovencev. Čeprav spada med stare znance 1. SNL in je zamenjal že ogromno klubov, si je večina nogometnih navdušencev njegov priimek, ki izstopa z nenavadnostjo, zapomnila šele po zadnjih prigodah v reprezentančnem dresu Palestine.

Slovenskim srcem se je približal z očarljivo zgodbo o sinu Palestinca in Slovenke, ki se je odpravil v domovino svojega očeta, s katerim se je videl prvič po slabih dveh desetletjih, nato pa se pridružil še nogometni reprezentanci Palestine. Zgodba je hitro osvojila deželo na sončni strani Alp, še večjo slavo pa mu je prinesel zadetek, ki ga je dosegel proti Jordaniji in je postavil končni rezultat 1:5. Izkazalo se je, da je bil to edini gol, ki ga je Palestina dosegla na azijskem prvenstvu.

Zaradi tega je bil deležen ogromne časti in poveličevanja, česar takoj po tem, ko se je vpisal med strelce, niti ni občutil. "Saj si vesel, ko dosežeš zadetek. Navsezadnje smo vsi športniki. A takrat smo izgubljali z 0:5, zato se mi zadetek res ni zdel nič posebnega. Šele po tekmi, ko sem občutil vso podporo in prejemal čestitke, sem videl, koliko ta zadetek pomeni palestinskemu narodu. Postal je del zgodovine, tega mi ne more nihče vzeti," je ponosen Jaka.

Njegov zadetek so v Palestini proslavljali kot zmago

Po zadetku je začutil nekaj nevoščljivih in ljubosumnih pogledov, saj se je v taboru Palestine kar trlo kandidatov, ki so se želeli vpisati v zgodovino kot prvi strelci na azijskem prvenstvu. Na koncu je to dosegel Slovenec, ki se je reprezentanci pridružil šele mesec dni pred začetkom tekmovanja in za generalko odigral dve prijateljski tekmi.

Oče je njegove nastope spremljal v Palestini in mu vzhičeno sporočil, da so njegove fotografije preplavile palestinske časopise. Ponos v očetovih očeh je bil neizmeren.

Skromni rezultati Palestine niso poskrbeli za slabo voljo. Porazi so se nizali, a so jih navijači doživljali drugače. "Presrečni so bili že zaradi tega, ker smo se uvrstili na prvenstvu. Če bi se to dogajalo v Sloveniji, to ne bi nikogar zanimalo in bi nas vsi popljuvali, v Palestini pa so zadetek proslavljali kot zmago. To je bila za njih velika stvar, v športnem smislu pa kaj dosti ni spremenil (smeh)," ga je navdušila ljubezen palestinskih nogometnih navdušencev.

V domovini kengurujev je opravljal dvojno vlogo

Čeprav so Palestinci v tekmovanje vstopili optimistično in samozavestno, so doživljali visoke poraze. Ihbeisheh, nastopil je pod uradnim imenom Hbeisha, je bil razočaran, razloge za slabše rezultate pa iskal tudi v pomanjkanju izkušenj z velikih tekmovanj. "Palestina ima mlado profesionalno ligo in res nima veliko izkušenj." Na lastne oči se je prepričal tudi o skromnih infrastrukturnih razmerah, saj je pred odhodom v Avstralijo pet dni prebil v Ramali.

V Sydneyju in Melbournu živi tako številčna palestinska skupnost, da se je počutil kot doma. "Pričakali so nas že na letališču, peli pesmi, bilo je neverjetno. Izgubili smo z 0:4, 1:5 in 0:2, oni pa so ostali na tribunah, se veselili in peli," je bil ganjen Ihbeisheh, ki se je v domovini kengurujev prepričal o dvojni vlogi izbrane vrste Palestine.

"Igrali smo nogomet, politično pa predstavili ime države v svetu in pojasnjevali, da v Palestini ne padajo le bombe ali pa divja vojna, pač pa vse poteka normalno. Ljudje pač igrajo nogomet in hodijo v službe. Ta del nam je uspel, poželi smo veliko zanimanja v tujih medijih in bili pravi ambasadorji. Na športnem področju nismo bili tako uspešni (smeh)," nogometaš, ki ne more razumeti, zakaj Slovenija ne prizna Palestine kot samostojne države, ni bil zadovoljen s tem, da so ostali brez osvojene točke.

Končno se je počutil kot nogometaš

Veselilo ga je, da ni začutil nobenih političnih trenj, še manj pa provokacij. "Vse je potekalo zelo korektno. Avstralcem smo prirasli k srcu in računali na njihovo ogromno podporo. Raje so imeli le še svojo reprezentanco. Bili smo jim zelo simpatični."

Primerjavo, da je Palestina nastop na azijskem prvenstvu doživljala podobno evforično kot Slovenija nastop Katančeve čete na EP 2000, je označil za posrečeno.

"Lahko bi tako dejali, saj Palestina na tako velikem tekmovanju ni še nikoli nastopila. V Avstraliji se mi je pripetilo še nekaj krasnega. Počutil sem se kot nogometaš. V Sloveniji tega še nisem doživel, v Avstraliji pa sem užival."

Zelo je bil razočaran, ko mu selektor ni namenil niti minute na uvodnem srečanju z Japonsko. Veselil se je odmevnega srečanja, saj so modri samuraji azijska velesila, prepolna znanih imen. Razočaranje je bilo še toliko večje, ker ga je selektor dan pred tem omenjal v začetni enajsterici. "Po tekmi sem si izmenjal dres z Nagatomom, pogovarjala sva se tudi o Samirju Handanoviću (njegov soigralec pri Interju, op. p.), ki ga je zelo pohvalil."

Iz Avstralije je prinesel kar nekaj dresov, tistega, v katerem je dosegel zadetek na tekmi z Jordanijo, pa je po tekmi vrgel med navijače. Enega je poslal v Palestino k osebi, ki mu je omogočila nastop za reprezentanco, tri pa ima zase. "Veliko ljudi bi ga rado imelo. Če bi jih imel na voljo toliko, bi jih dal vsem, a jih žal nimam," se je nasmejal.

Z Robertom Korenom sta se zgrešila

Avstralija se je izkazala kot gostiteljica, Domžalčan je bil navdušen nad kakovostjo življenja in ugodnostmi, ki jih je bil deležen kot udeleženec prvenstva. Žal mu je, da se v Melbournu ni mogel srečati z nekdanjim kapetanom slovenske reprezentance Robertom Korenom, ki je bil takrat na klubskih pripravah v Dubaju. Se je pa prepričal o tem, kako dober status si je z zadnjimi uspešnimi predstavami izbojeval Korošec. "Vsi vedo, da je iz Slovenije, in ga zelo spoštujejo, je pa res, da je nogomet v Avstraliji še vedno v senci nekaterih drugih športov, predvsem ragbija in kriketa."

V Melbournu sta mu družbo delala tudi brata Kolman, s katerima je igral v Ajdovščini pri Primorju. Starejši brat Saša je trener mlade ekipe v klubu South Melbourne, mlajši brat Nejc pa se preizkuša v drugi avstralski ligi.

V tej državi si tudi služi nogometni kruh. Igra za Krko, ki jo čaka krčevit boj za obstanek. V Avstraliji se je počutil kot nogometaš, zdaj se je vrnil v Slovenijo, kjer spada v povprečje. "Pogodbo imam sklenjeno do konca leta, potem pa bi si želel okusiti igranje v tujini. To je verjetno želja vsakega slovenskega nogometaša," je razkril željo prvi Slovenec, ki je dosegel zadetek na azijskem prvenstvu. V Novem mestu bo začel trenirati prihodnji teden, do takrat pa bo počival in si z veseljem ogledal finale azijskega prvenstva. V soboto bosta za krono obračunali Avstralija in Južna Koreja.