Brazilijo smo izgubili že v Afriki

Bili smo veliko bližje, kot se je zdelo še pred nekaj meseci, reprezentanti so poskrbeli, da je Slovenija v zadnjih dneh spet živela za nogomet, a žal nam ni uspelo. "Da Slovenije ne bo v Braziliji, je kriv Slaviša Stojanović," so besede, ki jih v teh dneh slišimo iz ust marsikaterega navijača. Res je. Če bi Slovenija pred letom dni igrala tako, kot igra danes, bi bili zdaj morda že na svetovnem prvenstvu ali pa bi vsaj z nestrpnostjo čakali na ponedeljkov žreb dodatnih kvalifikacij, a krivec za neuspeh ni zgolj nekdanji selektor. Še zdaleč ne. Kdo ve, ali bi se zdajšnji selektor pred letom in pol znašel tako dobro, kot se je zdaj. Lahko je biti general po končani bitki, a zdi se, da je bila težava veliko globlja. Pravzaprav sega v preteklost, nekaj let nazaj, v čas svetovnega prvenstva 2010 in še nekaj mesecev pred tem, ko se je zaradi različnih dogodkov okoli reprezentance, pozneje pa tudi v njej, začel razdor. Po dogajanju pred prvenstvom v Južni Afriki in med njim so sledili meseci in meseci takšnih in drugačnih bitk. Za vloge na Nogometni zvezi Slovenije in tudi v reprezentanci sami, kar je sovpadlo z rezultatskim neuspehom v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012. Vrhunec so dosegle v zadnji četrtini leta 2011 in zahtevale žrtve. Selektor in dva ključna akterja uspešne zgodbe so odšli. Prišel je Slaviša Stojanović, ki še zdaleč ni slab trener, a je bil zaradi številnih dejavnikov že od začetka obsojen na neuspeh. Največji krivec, da se je njegova zgodba končala tako, kot se je, pa je bil seveda sam.

Ob koncu preteklega leta se je Slovenija znašla v praktično izgubljenem položaju, nato pa je predsednik NZS Aleksander Čeferin, ki je v marsičem odgovoren za neuspeh v zadnjih kvalifikacijah, iz rokava povlekel asa, Srečka Katanca. V javnosti zelo priljubljenega trenerja, ki je spisal nekatera najlepša poglavja v zgodovini slovenskega nogometa. Novi (stari) selektor se je hitro odločil, da bo popravil afriško zapuščino in ob veliki podpori javnosti rešil, kar se je rešiti dalo. Iz reprezentančnega pokoja je vpoklical Milivoja Novakovića, kar se je izkazalo za zadetek v polno (Robert Koren se njegovemu vabilu ni odzval), pomembno vlogo je pripisal Kevinu Kamplu, ki je čez noč postal eden glavnih akterjev ekipe, v izbrano vrsto vrnil tudi Branka Ilića in ga postavil v osrčje obrambe, kar je bila zelo dobra rešitev, naredil še nekaj pravilnih potez in na novo premešal karte, predvsem pa ekipi vrnil karakter.

Slovenija je začela zmagovati, kult reprezentance se je vrnil in pred zadnjimi 90 minutami kvalifikacij je bila še kako v igri za nastop na prvenstvu. Z nekaj več sreče na tekmi v Bernu in v dneh pred zadnjo reprezentančno akcijo ter med njo (poškodbe Valterja Birse, Josipa Iličića in Bojana Jokića) bi se Slovenija danes pripravljala na nove, še četrte dodatne kvalifikacije za nastop na velikem tekmovanju v zgodovini. Tako pa nam ne preostane drugega, kot da odštevamo dneve do začetka prihodnjih kvalifikacij in se jih veselimo. Ekipa je sestavljena na novo in spominja na tisto izpred nekaj let, ki je bila odločna in ni pokleknila pred nikomer. Le še nekaj vprašanj je treba rešiti (Novakovićeva reprezentančna prihodnost, Samir Handanović in njegov namig o slovesu, kako v ekipo umestiti Valterja Birso in Josipa Iličića hkrati …) in začeli bomo lahko na novo. Da le ne bo novih pripetljajev z negativnim prizvokom. Spomnimo se, pred dobrimi tremi leti smo bili prepričani, da bo ekipa le rasla in bo v prihodnosti dosegla še več, kot je v Južni Afriki, pa ni. Dva kvalifikacijska ciklusa je končala neuspešno. Zdaj, ko je ogrodje reprezentance skorajda enako, a seveda štiri leta starejše, ponavljamo iste besede. "To je reprezentanca, ki bo v prihodnosti zgolj še boljša," si govorimo. Pa bo res? So se vsi – od nogometašev do tistih, ki vlečejo glavne niti na nogometni zvezi - iz preteklosti kaj naučili?