Bosanec, ki obožuje morje in Kopru lepša sanje

Koper je v četrtek na Bonifiki igral z glavo. Dobesedno. Uvodna zadetka je dosegel po strelih z glavo, ki sta Hajdukovo obrambo ujela med spanjem. Gostje so jim sicer vrnili podobno in z glavo v izdihljajih srečanja pokvarili sanjski večer slovenskih (super)pokalnih zmagovalcev, a je zmaga ostala na Obali.

Koper je zmagal s 3:2. Za to, da si je priigral prednost, je najbolj zaslužen dvakratni strelec Amar Rahmanović. Lani se je dokaj po tiho, brez prevelikega medijskega pompa iz Pulja preselil v Koper, nato nihal med udarno postavo in klopjo Kopra, nabiral izkušnje v Prvi ligi Telekom Slovenije, na tekmi s Hajdukom pa zažarel v polnem sijaju. To je bila njegova tekma kariere, o kateri se bo še govorilo, čeprav skuša ostati skromen in se noče preveč hvaliti.

Mislil je, da je Črnigoj bližje

Podobno je bilo tudi, ko je razmišljal o tem, ali je bila to njegova najboljša predstava v karieri. Najprej si je vzel nekaj sekund za premislek, nato pa odvrnil: "Nimam pojma." Ko je še malce premislil, je vendarle dejal: "Hajduku zabiti dva zadetka, to res ni mala stvar. Verjetno bo to res moja najboljša tekma," je stežka priznal.

Koper je igral z glavo. Veliko jo je uporabljal prav Rahmanović. V 16. minuti je izkoristil izvrsten predložek Gorana Galešića iz kota in z glavo dosegel zadetek za 2:0. Proti koncu prvega polčasa se je podal v nezadržen protinapad in ga kronal z igrivo podajo, ki je najpogostejša v svetu malonogometnih virtuozov. Gledalci so mislili, da je s tem pokvaril akcijo, a jim je kmalu dokazal nasprotno. Ko mu je Domen Črnigoj vrnil žogo, je bil že sam pred vrati Hajduka. Žogo je le potisnil čez golovo črto in že so ga objemali soigralci.

"Mislil sem, da je Črnigoj bližje, a je bil daleč. Na koncu se je izkazalo, da ne bi moglo biti boljše," je izpostavil povratno podajo mladega slovenskega reprezentanta, po kateri je zlahka povišal vodstvo na 3:1.

Lani je remiziral na Poljudu pred 20 tisoč gledalci

Žal mu je, da Koper ni zadržal velike prednosti. Ko je prejel še drugi zadetek, mu je pred povratno tekmo ostala le še majhna prednost. A tudi ta bi se lahko izkazala za odločilno, saj se Rahmanović ne boji dvoboja na Poljudu, še manj pa bučnega vzdušja na tribunah.

"Obožujem tekme pred velikim številom gledalcev. Za take tekme se živi, to ni majhna stvar. Prepričan sem, da bo moja ekipa odigrala tekmo z navdušenjem in pokazala svoj pravi obraz."

Pred letom je že igral na Poljudu, takrat je nosil dres Istre 1961. "Bilo je spektakularno. Na štadionu je bilo 20 tisoč ljudi, mi pa smo osvojili točko, zato vem, kaj me čaka. Želel bi si, da bi se tekma v Splitu začela že jutri. Treme zagotovo ne bom imel," je obljubil, da bo del izkušenj, pridobljenih na splitskem štadionu, prenesel na soigralce in jim pomagal, da se jim ne bodo preveč zatresle noge.

V zadnjem letu uživa v morski družbi

Po Pulju se je preselil v Koper, kamor ga je privabil predsednik Ante Guberac. "Koper mi je bil takoj všeč. V zadnjem letu dni lahko uživam, saj ga preživljam ob Jadranskem morju. Obožujem morje," se je spominjal sezone 2014/15, ki jo je začel v Pulju, končal pa v Kopru.

Ob Jadranskem morju bo tudi prihodnji četrtek, ko čaka Koprčane povratna tekma v Splitu. To bo za mladega nogometaša, ki se je rodil v Nemčiji, saj so se starši med vojno odločili za selitev, odlična priložnost, da ponovno začuti veličino polnega Poljuda. Z Istro je že presenetil Splitčane, zdaj jih namerava še s kanarčki. Še drugič zapored.

Poškodoval se je pred reprezentančno tekmo

Rahmanović je proti Hajduku odigral šele prvo tekmo v tej sezoni, ki jo je začel od prve minute. Rad bi jih več, a to ni bilo mogoče, ker se je tik pred reprezentančno akcijo z BiH poškodoval. Na zadnjem treningu pred tekmo mladih izbranih vrst na Norveškem si je poškodoval gleženj, nato pa bil z igrišč odsoten skoraj štiri tedne.

"Nisem še povsem pripravljen. Proti Hajduku sem ob polčasu iskreno dejal trenerju, da lahko na igrišču zdržim že od 15 do 20 minut. To je tudi upošteval. Nisem mogel več. Na koncu se je vse končalo kar dobro, čeprav nas je zadnji prejeti gol spravil v malce slabo voljo," je dejal Amar, ki je bil tako kot soigralci začuden nad ogromnim zanimanjem za vstopnice. Sam jih je dobil nekaj, a jih ni dal staršem.

Sorodniki so ostali v Tuzli, kjer živijo, od Kopra so oddaljeni 500 kilometrov. "So me pa verjetno gledali po televiziji," jih je ob tej priložnosti pozdravil presrečni strelec dveh zadetkov, ki sta Kopru odprla pot do prvovrstne senzacije.

Ko je bil star tri leta, se je iz Nemčije preselil nazaj v Tuzlo in začel nabirati nogometno znanje v podmladku Slobode. Pot ga je vodila še v Srbijo (Novi Pazar) in Sarajevo (Olimpic), nato pa je začutil "jadranski" ritem in se kot mladi reprezentant BiH preselil na jug Istre. Tam ga je opazil predsednik Kopra. Če ga ne bi, se dvoboj med kanarčki in Hajdukom ne bi končal tako ugodno za slovenskega predstavnika.