Torek, 8. 7. 2014, 21.20
8 let, 7 mesecev
Argentini podarila novo življenje, Nizozemsko preganja v morah (video)
Kaj se je dogajalo 25. junija 1978, ki je podaril enega od najbolj dramatičnih finalnih dvobojev vseh časov? Svetovno prvenstvo v Argentini je minevalo v napornih družbeno-političnih okoliščinah. Prebivalci so postali žrtve vojaškega udara. Le malo je manjkalo, pa bi ostali še brez glavnega razloga za zadovoljstvo, ki ga lahko prinese le nogomet.
Če strel Roba Rensenbrinka v zadnji minuti rednega dela, ko je bil rezultat 1:1, ne bi ustavil okvir vrat, bi Argentino zajela nepopisna žalost. Takšna, ki bi jo verjetno bilo mogoče primerjati z obdobjem žalovanja, v kakršno je Brazilce na SP 1950 s krutim Maracanazom pahnil Urugvaj.
Strel Rensenbrinka, verjetno najbolj znamenita vratnica v finalu SP vseh časov, o kateri se bo govorilo še vrsto let, je torej zadel vratnico. Gostitelji so se otresli najhujšega. Žoga, kratko in jedrnato poimenovana tango, kot se tudi spodobi za gostiteljico Argentino, pač na zelenici, okrašeni z belimi papirčki, ni našla poti do mreže.
Zaradi vratnice izgubil kar tri naslove
Sodnik je odpiskal konec, sledil je podaljšek, ta je nato jeziček na tehtnici povsem prevesil na stran gostiteljev. ''Če bi žoga šla le pet centimetrov bolj desno, bi postali svetovni prvaki. To bi bil moj šesti gol na prvenstvu, postal bi najboljši strelec tekmovanja, morda bi me izbrali tudi za najboljšega nogometaša prvenstva. Zato se tako dobro spomnim tega strela,'' je dejal osmoljenec Rensenbrink, ki ni postal nič od naštetega.
Ostal je pri petih golih, tako da ga je na koncu prehitel domači junak Mario Kempes, Nizozemska pa še do danes ni dočakala svetovnega naslova. Čeprav je igrala že v treh finalih.
Zgodovina se torej ponavlja. Skoraj. Južna Amerika ne gosti pogosto svetovnih prvenstev v nogometu. Na zadnjem (1978) pred letošnjim v Braziliji sta imela glavni vlogi prav Argentina in Nizozemska. Prva kot gostiteljica in prvakinja, druga kot nesrečna finalistka. V sredo čaka omenjeni velesili še eno razkošno dejanje. Polfinalni dvoboj v São Paulu in priložnost za novo dokazovanje v velikem finalu. Igra centimetrov je tistega dne prizanesla Argentini. Nizozemci so se ji na poznejših svetovnih prvenstvih nekajkrat maščevali, a nikoli niso začutili pravega zadoščenja. Priložnost stoletja jih bo še vedno preganjala v nočnih morah. Takrat so bili najbližje svetovni kroni, oddaljeni so bili le nekaj centimetrov. Dobesedno.
Avtobus se je izgubil, fanatični navijači prestrašili Nizozemce
To pa še zdaleč ni bilo vse, kar je ponudil kontroverzni finale, ki si ga je na štadionu Monumental, domu klubskega velikana River Plata, ogledalo več kot 70 tisoč fanatičnih navijačev. Naslovnic ni polnil le zaradi vratnice. Že tako se je v evropskih časopisih bolj kot o slavju gavčev, ki so postali prvič svetovni prvaki, pisalo o trdem policijskem režimu. V Argentini je ustrahoval prebivalce in jim kradel nasmehe.
Res je, poveličevali so tudi argentinskega junaka Kempesa, ki je v finalu dosegel dva zadetka, postal najboljši strelec svetovnega prvenstva in ljubljenec navijačev. A Nizozemce je zmotilo preveč stvari, da bi lahko govorili o tekmi, na kateri so vladala temeljna načela športnega ferpleja. Bilo je ravno obratno.
Začelo se je že z vožnjo na štadion. Nizozemski avtobus se je iz neznanih razlogov izgubil ter v eni izmed bližnjih vasic obtičal v gneči, ki so jo ustvarili argentinski navijači. Vročekrvni in fanatični, kot so bili na dan velikega finala, so začeli udrihati po avtobusu ter skandirali: ''Argentina, Argentina!" Jekleni konjiček se ni mogel nikamor premakniti, nogometaši so bili ujeti. Teror je trajal 20 minut, nato se je oranžna odprava le prebila na cesto in zavila proti štadionu. Na svobodo.
Zmotila jih je obveza na zapestju, Argentina zamenjala sodnika
Tam je evropske predstavnike čakal nov šok. Pred začetkom srečanja so Argentinci sprovocirali prekinitev, začetek dvoboja se je zavlekel. Zmotila naj bi jih obveza na zapestju Reneja van de Kerkhofa. Na prejšnjih petih srečanjih se ni nobeden izmed sodnikov obregnil ob njo, takrat pa je bila naenkrat moteča. Tako za Argentince kot delivca pravice.
Johnny Rep, eden izmed takratnih nizozemskih asov, je pozneje dejal, da ga je vzdušje na štadionu spominjalo na vrelišče. Tulipani so v jezi že nameravali zapustiti zelenico in se vrniti v slačilnico. Nato pa so si le premislili. Van de Kerkhod si je okrepil obvezo na desnem zapestju, dodal še nekaj slojev, nato pa končno dobil dovoljenje, da lahko zaigra.
"To je bilo premišljeno dejanje domačinov. O tem sem prepričan. Pustili so nas čakati, sodnik pa ni prav nič piskal," je zmotilo Krola. Morda se zgodovina ponavlja tudi tako, da je takrat živce izgubljal Krol, v sredo pa bi jih lahko, če bodo spet izvajali kazenske strele, rezervni vratar Tim Krul, ki ima zelo podoben priimek.
Pred 36 leti se je zapletalo tudi pri sodnikih. V finalu naj bi sprva sodil Izraelec Abraham Klein, a so Argentinci z neprestanim pritiskom pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) dosegli, da je piščalko prejel Italijan Sergio Gonella. Sodil je pristransko in paral živce načetim Nizozemcem, ki jih je takrat vodil Avstrijec Ernst Happel. Namen gostiteljev je bil dosežen, pot do končne zmage s 3:1 pa je bila nekoliko lažja.
Vrnitev do hotela bi se spremenila v nevarno avanturo
V prvem polčasu je Argentino v vodstvo povedel kdo drug kot Kempes, Nizozemci pa so se le vrnili in osem minut pred koncem rednega dela izenačili. V polno je zadel rezervist Dick Nanninga in drama se je lahko začela. V izdihljajih tekme je sledila vratnica Rensenbrinka, še zadnji nizozemski preblisk na srečanju. Nato so v nadaljevanju blesteli le še še domačini. Kempes je v 105. minuti povišal na 2:1 ter postal najboljši strelec prvenstva, Daniel Bertoni pa je deset minut pozneje dokončal delo.
Nizozemci se zaradi nezadovoljstva niso udeležili razglasitve najboljših, maskota Gauchito je lahko čestitala le presrečnim Argentincem. "Če bi zmagali mi, bi se naša vrnitev do hotela spremenila v zelo nevarno avanturo. Navijači so bili tistega dne kar nori," se je spominjal Rensenbrink.
Cruyffa ni bilo zaradi vojne hunte, temveč zaradi groženj o ugrabitvi družine
Tako kot njegovi soigralci je v Argentino pripotoval brez najboljšega moža, saj se je Johan Cruyff odpovedal nastopu. Sprva se je govorilo, da naj bi prvenstvo bojkotiral zaradi protesta proti vojni hunti, ki jo je dve leti pred začetkom SP v Argentini izvedel general Jorge Rafael Videla.
Svet je sramežljivo poročal o zločinih, ki jih je oblast izvajala nad tistimi, ki niso bili njeni somišljeniki. Življenje je izgubilo več tisoč prebivalcev, ena izmed kaznilnic, kjer so se dogajala kruta grozodejstva, je bila v bližini štadiona Monumental. Cruyff pa je 30 let pozneje pojasnil, da je ostal v Evropi, ker so njegovi družini v Barceloni grozili z ugrabitvijo, zato je ni želel zapustiti.
Peru za nagrado prejel 35 ton žita in oproščene dolgove
Argentina je imela sploh veliko srečo, da je zaigrala v finalu. Za to naj bi poskrbel kar general Videla osebno. V polfinalni skupini sta bili na vrhu zelo izenačeni Brazilija in Argentina. Selecão je imel pred zadnjim srečanjem gavčev občutno boljšo razliko v zadetkih. Če so hoteli gostitelji zaigrali v finalu, so morali v zadnji tekmi odpraviti Peru z več kot štirimi zadetki prednosti. In res. Nemogoče je postalo mogoče. Že po prvem polčasu je bilo 2:0, nato pa se je festival priložnosti pred perujskimi vrati še bolj razživel. Obstreljevanje površnega vratarja Ramona Quiroge, rojenega prav v Argentini, se je ustavilo pri 6:0.
Navijači so noreli od sreče, šele desetletje pozneje pa se je javnost dokopala do nekaterih dokumentov, ki so pričali o tem, da so gavči v znak zahvale v Peru dostavili ogromne količine žita (omenja se 35 tisoč ton) ter jim oprostili še nekatere finančne dolgove. Tega so se generali v Peruju neskončno razveselili, sodelovanje je obrodilo sadove.
Argentinsko vodstvo je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da se reprezentanca uvrsti v finale ter se poteguje za večno nogometno slavo, na katero je domovina tanga čakala vse do leta 1978, ko so na najvišjo stopničko končno stopili izbranci Cesarja Luisa Menottija.
"Zdaj ko vem nekaj stvari več, lahko rečem, da nisem preveč ponosen na našo zmago. A takrat igralci tega nismo dojeli. Igrali smo le nogomet," je leta po dvoboju proti Peruju priznal takratni napadalec Leopoldo Luque. Le želimo si lahko, da bi bila podobna razmišljanja v prihodnosti nogometa povsem izkoreninjena in bi se svetovni nogometni cirkus odvijal brez dogovorov.