Andraž Šporar: Če bo ponudba prava, ne bom veliko razmišljal in bom šel

Pisalo se je leto 1995, ko so v Ljubljani proslavili zadnji naslov državnega prvaka. Od takrat naprej so se v Sloveniji zvrstili številni prvaki, primat so v zadnjem desetletju in več prevzeli Mariborčani, ki so postali nesporni vladarji slovenskega nogometnega prostora. Vse do poletnega prihoda Srba Milana Mandarića na predsedniško mesto kluba so navijači Olimpije le sanjali, da bi spet proslavljali najpomembnejšo lovoriko, zdaj o njej resno razmišljajo. Na igrišču več ali manj vse deluje tako, kot so si le želeli. Glavno vlogo v lepi nogometni zgodbi, ki jo spremljamo v Ljubljani, ima Andraž Šporar. Čeprav je med najmlajšimi, je kapetan in zaščitni znak kluba, v katerem je že nekaj časa. Poleti je želel drugam, a ga je klubsko vodstvo prepričalo, da je ostal. "Z veseljem lahko ugotovim, da sem ravnal pravilno," pravi zdaj. Pri zadnji zmagi Olimpije ni sodeloval, pred tem na dveh tekmah ni zadel, a je s 17 goli, ki jih je v vsega 16 nastopih dosegel pred tem, še vedno z naskokom najboljši strelec tekmovanja in morda najbolj zaslužen, da se s soigralci veseli jesenskega naslova. V zadnjem času se veliko govori o tem, da bo odšel že pozimi, namigovanja so vse glasnejša in prav lahko, da se bo to tudi zgodilo. A če se bo le dalo, bi rad ostal do poletja in pomagal postaviti piko na koncu lepe, uspešne zgodbe in v največje slovensko mesto prinesti tako dolgo pričakovano lovoriko. "To so moje sanje," je priznal tudi prejšnji teden, ko si je za Sportal ukradel nekaj dragocenega časa v svojem zelo natrpanem urniku.

Kako se počutite v središču pozornosti? Ni hudega, ni neke velike evforije. Težko rečem, da sem zvezdnik, a jasno je, da mi vse, kar se dogaja okoli mene, prija. Vsak je rad v središču pozornosti. Vsak človek se počuti dobro, ko ga zaradi tega, kar je njegova služba, ustavljajo, ga prosijo za avtograme, skupne fotografije in mu čestitajo. Tudi z mano je tako. To je pač potrditev tega, da dobro delam.

Vas doma svarijo, da ne bi poleteli v višave in pozornost odvrnili od tistega, kar morate početi? Živim doma, a sem več ali manj naokoli. Tam samo spim, še to ne vedno. Star sem 21 let in razmišljam s svojo glavo. Res je, da je zdaj, ko se veliko piše in govori o meni, okoli mene nekaj več ljudi, a sam točno vem, kdo je moj prijatelj in kdo ne. Vem tudi to, da v življenju nisem dosegel še nič takega, da bi lahko hodil po oblakih. Sam nimam težav s tem. Doma se pogovarjamo o nogometu in življenju, a nič več, kot smo se prejšnja leta.

Vas ljudje v javnosti spoznavajo? Da, se dogaja. Povsod, kamor pridem, bi se ljudje radi pogovarjali o nogometu, a moje življenje ni samo nogomet. Družim se tudi s prijatelji, preberem kakšno knjigo, igram igrice, hodim na izlete … Ni mi dolgčas.

Slabih izkušenj s prepoznavnostjo nimate? Ne, ni hujšega. Vsaj za zdaj ni. Sem in tja se najde kdo, ki mi soli pamet, a s takimi se ne obremenjujem. Skozi eno uho gre noter, skozi drugo pa ven …

Imate občutek, da vam vrstniki, ki vas obkrožajo, zavidajo? Vem, kdo so moji pravi prijatelji, mnenje preostalih me ne zanima. Vem, kdo je bil z mano že prej in kdo je v moje življenje prišel zdaj. Dobro, pa saj nisem ne vem kako dober nogometaš, a vem, da bi bil marsikdo rad na mojem položaju. Vem, da bi bilo, če bi bilo obratno, enako. Da bi tudi jaz hotel biti tako dober, kot sem, če ne bi bil. Sam ne čutim, da bi mi prijatelji zavidali.

Res je, da imam tudi nekoliko več denarja, kot ga ima večina mojih vrstnikov, a se z njim ne obremenjujem preveč. Denar mi omogoča, da si privoščim kaj, česar si prej nisem mogel, a ni preveč pomemben. Zaradi denarja nisem nadut. Živim isto življenje, kot sem ga prej. Pomembne so druge zadeve. Se pa zagotovo najde kdo, ki govori za mojim hrbtom in mi zavida. Slovenci smo nevoščljiv narod. Tako pač je.

So takšni samo Slovenci? Je z otroki, ki prihajajo iz družin z južnjaškimi koreninami, drugače? Sem čistokrvni Slovenec, mama in oče sta Slovenca, a sam nisem nevoščljiv, sam privoščim vsakemu. Seveda si želim biti čim boljši, a privoščim tudi drugim. Če bi bil drugačen, bi bilo to zaradi tega, kar sam ne bi zaupal v svoje sposobnosti in bi bil nezadovoljen, ker drugemu uspeva. Mislim, da je to glavna težava. Jaz nimam biti kaj nevoščljiv. O tem, ali na takšno miselnost vpliva to, kakšnega nacionalnega porekla so ljudje, pa nisem razmišljal. Ne prej in ne zdaj.

Z zapisi v medijih in mnenjem javnosti se prav tako ne obremenjujete? Ne, saj tega, kaj se piše in govori, niti ne spremljam preveč. Za nogometaše to ni preveč dobro. To jemljem kot del posla. Ko sem prišel v Olimpijo, sem vedel, da bo tako. Če se ne moreš kosati s tem, si čudak. Če si dober, gre to eno z drugim.

A ko pridejo kritike, verjetno ni prijetno? V zadnjem času jih sicer ni veliko, a sem kdaj o sebi prebral tudi že kaj slabega. Kritiko je treba sprejeti in narediti vse, da bo naslednjič drugače. Ljudje hvalijo ali kritizirajo. Vmesne poti pač ni.

Verjetno je bil oče (Miha Šporar je zbral več kot 200 nastopov v prvi slovenski ligi) tisti, ki vas je usmeril v nogomet? To je bil prvi šport, v katerega me je vpisal, verjetno sem v nogometu pristal tudi zaradi njega, a za otroka je tako ali tako najbolj pomembno, da dela tisto, kar ga veseli. Sam sem, ko sem prvič brcnil žogo, takoj vedel, da je to to. Da se od nogometa ne bom več umaknil in bom v njem ostal. Tudi sam sem bil, tako kot on, najprej branilec, potem pa me je trener Dinko Vrabac postavil v napad, takoj sem začel zabijati gole in zdaj sem, kjer sem. Kdaj ste začutili, da bo nogomet vaša služba? Verjetno takrat, ko sem bil zadnje leto med mladinci Interblocka in smo postali državni prvaki. Takrat smo dobili pogodbe in prišli med člane. Mislim, da sem bil star 17 let. Že takrat sem dobil kar dobro plačo, vsaj za tista leta. Potem ko sem prestopil v Olimpijo, pa sem vedel, da je to to.

Vas je takrat – leta 2012, ko ste prišli v Olimpijo – v svoje vrste želelo zvabiti veliko klubov? Da, bilo jih je kar nekaj. Maribor, Celje in Domžale so si prizadevali, da bi prišel k njim. V Domžalah me je celo čakala pogodba, moral bi jo samo podpisati, a je nisem. Takrat sem bil že dogovorjen z Olimpijo in Milenkom Ačimovićem. Že takoj, ko me je prvič poklical in mi razložil, kakšne načrte ima z mano, je bilo vseh dvomov konec.

On je bil takrat sicer ravno v tujini, kar so želeli pri Domžalah izkoristiti, a sem bil trdno odločen, da grem v Olimpijo. To je klub, za katerega navijam že od nekdaj. Očeta sem hodil gledat, ko je igral v njenem dresu, vseskozi sem čutil nekaj posebnega do tega kluba. Popolnoma je običajno, da sem se odločil tako, kot sem se. Mislim, da bi enako ravnalo sto od sto ljudi, ki bi bili v istem položaju.

Bliža se obdobje, ko se boste morali spet odločiti. Jasno je, da ni več daleč dan, ko boste zapustili Olimpijo. Kdo bo vplival na vašo odločitev? Ne glede na vse bom jaz tisti, ki bo imel zadnjo besedo. Ne glede na to, kaj se bo dogajalo. Najprej mora ponudbo prejeti klub in se odločiti, ali jo bo sprejel. Lahko jo sprejme, lahko tudi ne, a jaz bom tisti, ki bo imel zadnjo besedo. Morda bom zadovoljen, morda užaljen, karkoli se bo že dogajalo, a zadnjo besedo bom imel jaz, saj gre ne nazadnje zame in za moje življenje.

Je pa jasno, da se bom posvetoval z ljudmi, ki so mi blizu. Predvsem z očetom, ki mi želi najbolje, in z menedžerjem, s katerim sodelujem že dolgo časa in še dolgo bom. Zaupamo si in želimo narediti tisto, kar je najbolje zame. Karkoli se bomo že odločili, bomo o vsem skupaj dobro premislili.

Boste odšli že januarja? Moja velika želja je, da bi ostal do konca sezone in z Olimpijo osvojil naslov. To sem že večkrat povedal. Je pa jasno, da bom, če bom dobil ponudbo, ki je ne bom mogel zavrniti in bo taka, da bi bilo to tudi neumno, odšel. Če bo šlo za res dobro ponudbo, ne bom prav veliko razmišljal in jo bom sprejel. Gre za moje življenje, moram misliti na prihodnost.

Poleti ste na vsak način želeli zapustiti Olimpijo, a ste potem ostali in podaljšali pogodbo. Kaj je poskrbelo za preobrat? Prišlo je novo vodstvo in v klubu so mi rekli, da me zagotovo ne bodo pustili oditi, zato sem se s takšno odločitvijo moral sprijazniti. Novo vodstvo mi je predstavilo načrte, nove okrepitve in predvsem to, da bomo zelo dobri. Hitro sem se sprijaznil z vsem skupaj in šel novim izzivom naproti. Po petih, šestih tekmah sem že videl, da sem se odločil pravilno in sem bil zelo zadovoljen. Zdaj sem zelo vesel, da sem ravnal, tako kot sem.

Je bil eden izmed dejavnikov, ki vas je prepričal, tudi kapetanski trak, ki ste ga kljub mladosti dobili? Ne, takšnih obljub ni bilo. O tem se z vodilnimi ljudi kluba nisem niti pogovarjal, to je bila trenerjeva odločitev. Marijan Pušnik je rekel, da resno računa name. Da sem odrasel in sem pripravljen prevzeti odgovornost. Mislim, da sem to zdaj tudi dokazal. To je na koncu sicer le trak, a vseeno pomeni nekaj posebnega. Tudi zaradi njega vseskozi pazim, da se obnašam vzorno. Všeč mi je. Super je občutek, ko imaš na roki trak kluba, ki ti pomeni največ.

Pa je pri 21 letih težko uveljavljati avtoriteto pri tudi deset ali več let starejših soigralcih? Saj je niti ne uveljavljam preveč. Predvsem se veliko pogovarjamo. Kot kapetan sem tisti, ki se bo vedno postavil na njihovo stran o čemerkoli se pogovarjamo, pogajamo. Seveda pa nisem jaz tisti, ki bi udarjal po mizi in govoril, kako bodo stvari potekale. Posvetujem se s starejšimi soigralci, kot so Darijan Matić, Aleksander Šeliga, Rok Kronaveter, Dejan Kelhar in preostali. Dogovarjamo se skupaj. Seveda jim ne morem jaz soliti pameti, ko pa sem deset let mlajši. Nimam jim kaj govoriti. Me pa spoštujejo in jaz njih. Vse je tako, kot mora biti.

Skrbite tudi za odnos z navijači? Da, tudi. Zdaj je precej bolje, kot je bilo. Izredno dobro se razumem z njimi. Lepo se imamo.

A še v prejšnji sezoni ni bilo tako. Z Green Dragonsi ste imeli kar nekaj nesporazumov. Res je, a pustimo to, kar se je dogajalo v preteklosti. Nekajkrat je bilo grdo, tudi počakali so nas po tekmah in treningih … Po eni strani jih razumem, saj smo bili slabi, a po drugi … Ne bi se rad preveč spominjal dogodkov, ki niso najlepši.

Vse skupaj se je na bolje obrnilo s prihodom predsednika Milana Mandarića. Da, zdaj je vse veliko bolje, a sam sem bil v zelo dobrih odnosih tudi s prejšnjim predsednikom Izetom Rastoderjem. Z zdajšnjim se prav tako razumem res odlično. Je človek, ki diha z ekipo. Mene zelo ceni, kar je logično, saj v meni verjetno vidi določen kapital, a se tudi do drugih obnaša podobno. Obiskuje nas, govori z nami, je človek na mestu.

Ste pred začetkom sezone verjeli, da bo Olimpija tako dobra? Iskreno povedano, ne. Vedel sem, da bodo spremembe, da bo verjetno bolje, a da bo tako dobro … Ne, tega nisem pričakoval. Da bomo imeli takšno prednost in že v prvi polovici prvenstva zabili 50 golov, toliko jih dajeta Barcelona in Real Madrid, si nisem mislil. Tudi obramba je zelo dobra. Za nami je fantastična polovica sezona. Daleč najboljša v času nove Olimpije. Tako lepe zgodbe nisem pričakoval. Se pa nad tem ne pritožujem.

Tudi sami ste zelo učinkoviti in s 17 goli z naskokom najboljši strelec lige. Več od pričakovanj? Zagotovo. Postavil sem evropski standard, ki ga nisem pričakoval. Že pred časom sva se s trenerjem Oliverjem Bogatinovom pogovarjala, da mu bom, ko bom zabil 18 golov, podaril dres. Zdaj kaže, da se bo to zgodilo že po polovici sezone. Tega si nihče ni mislil.

Veliko podaj za vaše zadetke je prispeval Ezekiel Henty, a navijači se ne morejo znebiti občutka, da bi bilo lahko golov obeh, če bi nekoliko bolje sodelovala, še več. Se strinjate? Ne bi rekel. Res je, da včasih izpade tako, da sva sebična, a tega ne počneva nalašč. Preprosto se zgodi. Oba sva napadalca, oba si v prvi vrsti želiva zadetkov. Ko si pred golom, se boš kot napadalec vedno prej kot za podajo odločil za strel, a če je soigralec v boljšem položaju, mu boš podal. Ne nazadnje je on najboljši podajalec lige, kar, če ne bi podajal, verjetno ne bi bil. Ne tekmujeva v tem, kdo bo dal več golov. Podaja pomeni podobno kot gol. Z njim se zelo razumem. Tako na igrišču kot zunaj njega.

Bo Olimpija prvak? Ne bom trdil, da bo, a če bomo še naprej tako pridno nabirali točke, potem bo. Je pa res, da je tudi Maribor vse boljši, a hkrati smo na derbiju videli, da se lahko Mariborčanom po robu postavimo tudi takrat, ko ne igramo najbolje in oni blestijo. Kljub temu smo od zaostanka z 0:2 prišli do remija z 2:2, kar pove dovolj o naši kakovosti. To je velik kapital za samozavest. Mislim, da smo lahko prvaki. To bi bilo super. Bomo videli, kako bo na koncu, a jasno je, da se borimo za naslov. Tukaj nimamo česa skrivati.

Novembrski derbi v polnih Stožicah in dva gola v mreži Maribora je verjetno vaša najljubša tekma do zdaj? O tem pač ni dvoma. Ni ga boljšega občutka od tistega, ki sem ga doživel takrat. To lahko veš samo takrat, ko kaj takega doživiš. Bilo je nerealno, mravljice sem imel po vsem telesu. Ko se je cel štadion drl moje ime in priimek, sem … Ne vem, kaj naj rečem. To je bilo noro. Bil je res lep večer in lepo se je bilo naslednji dan zbuditi v novo jutro.

Naslov z Olimpijo, potem pa tujina in prestop v vaš najljubši klub, Liverpool? To bi bilo super, da, a je jasno, da bi bil to prevelik preskok. Zagotovo bom potreboval kakšno vmesno stopničko. Morda kakšno švicarsko, nemško, nizozemsko ligo. Če se izkažem tam, pa lahko sanjam tudi o Anfieldu in Liverpoolu, ki je, to sem rekel že stokrat, moj sanjski klub. Če bi lahko izbiral med katerimkoli klubom na svetu, bi izbral Liverpool.

Od kod taka ljubezen do tega kluba? Verjetno zaradi tega, ker zanj navija moj oče, pa tudi zaradi tega, ker sem nogometaše Liverpoola ob prihodu na igrišče držal za roko, ko so pred leti igrali proti Olimpiji za Bežigradom. Že od nekdaj sem navijal za Liverpool in si ogledoval njegove tekme. Res si neizmerno želim, da bi nekoč tudi zaigral zanj.

Tako, kot je nekoč to počel Fernando Torres, vaš vzor, ki ste ga na prijateljski tekmi proti Chelseaju v Stožicah tudi spoznali? Da, tako nekako. Tekme proti Chelseaju se res rad spominjam. Lepo je bilo igrati proti nekomu, ki ga občudujem že od nekdaj. Res je, da takrat nisem dobil njegovega dresa, ki sem si ga želel, sem pa z njim spregovoril nekaj besed in ugotovil, da gre za zelo preprostega človeka. Res je, da zdaj ne blesti, kot je nekoč, a on je zame še vedno car.

Vzornika v Sloveniji niste imeli? Ne, nikoli.

Pa v tujini. Kdo vam je zdaj všeč? Luis Suarez. Če bi kdaj igral podobno, kot igra on, bi bilo super. Ne bi se pritoževal.

Razmišljate o članski reprezentanci? Iskreno povedano, res ne. V mladi reprezentanci se imam zelo lepo. Imamo dobro ekipo in dobre rezultate, zato se z vpoklicem v člansko izbrano vrsto ne obremenjujem. Selektor ve, kaj dela. Ko se bo spomnil name, se bo. Če se ne bo, se ne bo. V nobenem primeru se mi ne bo podrl svet. Si pa igranja v reprezentanci vsekakor želim.

Ste pričakovali, da bi bili zraven že v preteklosti? Ne, res ne, o tem nisem niti razmišljal. Vedno, ko pridejo reprezentančni premori, sem z mislimi pri mlajši reprezentanci in nasprotniku, ki nas čaka.